Appeal dismissed; court held no duty to suggest alternative claims when inspection measures already executed.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR.

[JEDRO]

V primeru, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost (le) vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up- 860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči.

Ustaljena in enotna je sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo toženke, s katero je tožnici na njene stroške odredila odstranitev desetih nelegalnih enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje, namenjenih tržnemu oglaševanju, z a) ID številkami ... in ..., ki sta postavljena na betonski škarpi med parcelama št. 554/1, k. o. ... (v zasebni lasti), in 552/2, k. o. ... (v lasti toženke), b) ID številkami ..., ..., ... in ..., ki so postavljeni na betonski ograji med parcelnima št. 335/3, k. o. ... (v lasti toženke), in 335/5, k. o. ... (v zasebni lasti), c) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 364, k. o. ... (v zasebni lasti), d) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 112, k. o. ... (v zasebni lasti), e) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 367/3, k. o. ... (v zasebni lasti), in f) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 1210/1, k. o. ... (v zasebni lasti). Nelegalni enostavni objekti z ID številkami ..., ..., ... in ... so izdelani iz kovinske konstrukcije in eno-točkovno pritrjeni v betonsko podlago na način izkopa zemljine in betonskim zalitjem na zemljiščih, nelegalni enostavni oglasni objekti z ID številkami..., ..., ..., ..., ... in ... pa so izdelani iz kovinske konstrukcije in pritrjeni na betonsko ograjo. Oglasni objekti, katerih postavitev ni v skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbenim delom s prilogami, so v nasprotju s tretjim odstavkom 5. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in po drugi alineji 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ nelegalni objekti (1. točka izreka). Toženka je z odločbo z dne 7. 2. 2025 odločila še, da je rok za izvršitev odstranitve navedenih objektov 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), da mora tožnica o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (4. točka izreka), da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker je bila izpodbijana toženkina odločba že izvršena, saj so bili objekti, katerih odstranitev je bila zahtevana z izpodbijano odločbo, že odstranjeni. Z odpravo izpodbijane odločbe si zato, tudi, če bi bilo tožbi ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Upravno sodišče je ob sklicevanju na stališča Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS še pojasnilo, da tožnice ni pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe, ker ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Ker niso bile podane vse predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi v bistvenem navaja, da obe ključni odločitvi Upravnega sodišča, zavrženje tožbe zaradi domnevnega neobstoja pravnega interesa in izdaja izpodbijanega sklepa izven naroka in brez predhodnega obvestila tožnici, posegata v ustavno pravico iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Meni, da se mora izpolnjenost predpostavk za zavrženje tožbe presojati restriktivno in ustavno skladno. Navaja, da naknadno izvedena upravna izvršba ne more povzročiti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo in da je v konkretnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja možna, saj je odstranjene objekte možno postaviti nazaj tam, kjer so stali. Meni tudi, da ji ni bila omogočena učinkovita možnost, da spremeni tožbeni zahtevek v ugotovitvenega, saj je Upravno sodišče tožbo zavrglo preden je tožnica uspela na naknadno izvedbo upravne izvršbe ustrezno reagirati. Navaja, da bi Upravno sodišče moralo razpisati glavno obravnavo, saj bi se s tem tožnici omogočila časovna točka, do katere bi lahko tožbo spremenila v ugotovitveno oziroma dodala podredni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe.

4. Toženka v odgovoru v bistvenem soglaša z razlogovanjem Upravnega sodišča in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s pritožbenim očitkom, da zavrženje tožbe predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči. 1 Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, sicer lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk že pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk je lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam. 2

7. Tako iz ZUS-1 kot iz ustaljene sodne prakse jasno izhaja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. 3 Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Pritožnica zato ne more uspeti zgolj s splošno trditvijo, da se mora izpolnjenost predpostavk za zavrženje tožbe presojati restriktivno in ustavno skladno ter da se ne sme postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva. Da lahko sodišče naloži stranki breme izkazovanja procesne predpostavke ob vložitvi tožbe, kot tudi v času odločanja tega sodišča, izhaja iz jasne razlage drugega odstavka 36. člena ZUS-1, 4 ki temelji na ustaljeni in javno dostopni sodni praksi. 5 Zakaj bi bilo tako breme za pritožnico nesorazmerno, pa iz pritožbenih utemeljitev ni mogoče razbrati.

9. Iz nespornega dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je bila po vložitvi tožbe izpodbijana toženkina odločba izvršena, saj so bili sporni objekti za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je pritožnici z odločbo z dne 7. 2. 2025 naložila toženka, že odstranjeni. Po presoji Vrhovnega sodišča je zaradi navedenega pravilno stališče Upravnega sodišča, da si ob takih okoliščinah tožnica z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, zato posledično tudi ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja možna in je s tem podan pravni interes za izpodbojni tožbeni zahtevek. Pritožnica meni, da bi bilo mogoče učinek izvršbe z odstranitvijo objektov za oglaševanje sanirati za način, da se objekte postavi nazaj tam, kjer so stali pred odstranitvijo. Vendar pa Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja na način, da bi Upravno sodišče s sodbo naložilo vnovično postavitev spornih objektov za obveščanje in oglaševanje. 6 V danih okoliščinah je največ, kar bi lahko pritožnica s tožbo v upravnem sporu izposlovala, ugotovitvena sodba, s katero bi Upravno sodišče ugotovilo, da je toženkina odločba z dne 7. 2. 2025 nezakonita. V primeru, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima namreč stranka možnost (le) vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up- 860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 7 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. 8

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga in neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na drugačno postopanje Upravnega sodišča v zadevi I U 1438/2018, ko naj bi tožnico obvestilo o svojem stališču glede pravnega interesa in jo pozvalo naj v določenem roku odreagira. Postopanje Upravnega sodišča v drugih zadevah ni predmet tega upravnega spora, poleg tega pa je ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba. 9 Da takšno stališče ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave), je potrdilo tudi Ustavno sodišče. 10

12. Pritožnica še navaja, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo, preden je uspela na naknadno nastalo situacijo (izvedbo upravne izvršbe) ustrezno reagirati, zaradi česar ji ni bila dana ustrezna priložnost, da zahtevek spremeni v ugotovitvenega. Zatrjuje, da na hitrost izdaje izpodbijanega sklepa ni mogla računati in da bi se ji šele z razpisom glavne obravnave omogočila časovna točka, do katere bi lahko spremenila tožbo.

13. Čeprav drži, da je lahko trenutek odločanja sodišča stranki upravnega spora nepoznan, pa pritožnica ne more uspeti s splošno trditvijo, da je to (kot nepredvidljiva okoliščina) vplivalo na njene pravice. Iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da so bili sporni objekti odstranjeni, iz navedb pritožnice, ki jih toženka ni prerekala, dalje izhaja, da so bili odstranjeni dne 16. 6. 2025, 17. 6. 2025 in dne 18. 6. 2025. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča izhaja, da je bila pritožnica dne 10. 9. 2025 z vročitvijo sklepa Upravnega sodišča I Up 155/2025 z dne 2. 9. 2025 celo jasno in nedvoumno seznanjena s tem, kakšen konkreten zahtevek bi glede na obravnavane okoliščine zadeve morala postaviti za vsebinsko obravnavanje njene tožbe (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnica pa ne pojasnjuje konkretizirano, zakaj v času med seznanitvijo z navedenimi okoliščinami in odločitvijo Upravnega sodišča z dne 2. 10. 2025 ni imela razumnega roka, v katerem bi lahko ustrezno prilagodila svoje procesno ravnanje. 11

14. Pritožnica bi lahko uresničila svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva tako, da bi v tožbi postavljen zahtevek na podlagi spremenjenih okoliščin v navedenem času spremenila v ugotovitvenega. Da bi lahko oziroma morala to storiti, jasno izhaja tudi iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin. 12 Da tožbenega zahtevka ni prilagodila oziroma ustrezno spremenila, je torej posledica ravnanja pritožnice in ne kršitev pravil postopka oziroma ustavnih pravic pritožnice s strani Upravnega sodišča. 13

15. Ker pritožnica ni izkazala obstoja pravnega interesa za izpodbojno tožbo, prav tako pa tudi po lastni volji ni postavila (drugega) ugotovitvenega zahtevka, čeprav bi po seznanitvi z navedenimi spremembami okoliščin to v danem času lahko storila, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi presoji Upravnega sodišča, da pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za tako tožbo. Zaradi navedenega je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da ji je Upravno sodišče z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, pa je posledično tudi pravilna odločitev Upravnega sodišča, da ni razpisalo glavne obravnave.

16. Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

17. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj o tem v ZUS-1 ni posebnih določb. 14 Njihova višina je odmerjena po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo, je toženka upravičena do povračila nastalih stroškov za odgovor na pritožbo v višini 625 točk (1. točka tarifne številke 34 OT) in za administrativne izdatke v višini 12,5 točk (pavšalni znesek 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, kot določa tretji odstavek 11. člena OT), skupno torej 637,5 točk. Ker znaša vrednost točke 0,6 EUR, je višina nastalih stroškov 382,50 EUR, kar povečano za 22 % DDV znese 466,65 EUR.

1 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001.

2 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011.

3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 54/2025 z dne 25. 9. 2025.

4 Ta določa "Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka."

5 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 444/2009 z dne 1. 9. 2010, I Up 54/2025 z dne 25. 9. 2025.

6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 155/2025 z dne 2. 9. 2025.

7 Predlog zakona o dopolnitvah ZUS-1, EVA 2012-2030-0012, z dne 11. 10. 2012, str. 9.

8 Odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011, točka 14.

9 Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, 9. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa, I Up 186/2025 z dne 11. 11. 2025.

10 Odločba Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, I Up 1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 8. in 12. točka obrazložitve.

11 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 54/2025 z dne 25. 9. 2025.

12 O tem izrecno Vrhovno sodišče v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 178/2019 z dne 15. 10. 2019, I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015 in v drugih.

13 Sodišče tako tožnice ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sama zahtevala. Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020.

14 Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.