Appeal dismissed because applicant's claims target past criminal trial, not current appeal procedure under ZKP.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I Ks 27210/2015-136 z dne 9. 1. 2025 zavrglo zahtevo obsojenega A. A. za obnovo kazenskega postopka, ki je bila vložena dne 25. 3. 2024 ter dopolnjena dne 15. 4. 2024 in 20. 4. 2024. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse. Višje sodišče v Celju je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da se dopusti obnova postopka, podrejeno pa naj izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi zahteve navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006 spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil spoznan za krivega (iz kaznivega dejanja tihotapstva po 255. členu KZ v kaznivo dejanje davčne zatajitve po 254. členu KZ), ne da bi ga pred tem seznanilo z nameravano spremembo pravne opredelitve in mu omogočilo, da se o njej izjavi. V tem vidi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave RS) in kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: EKČP), kar utemeljuje s sklicevanjem na prakso Ustavnega sodišča, 1 sekundarno zakonodajo Evropske unije 2 in prakso Sodišča Evropske unije 3 ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Trdi, da je šele v letu 2025 spoznal, da je bila pravna opredelitev kaznivega dejanja spremenjena brez njegovega sodelovanja, kar pomeni, da gre za novo pravno dejstvo, ki narekuje razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča.

3. Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo "kot očitno neutemeljeno zavrže." Meni, da za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer opozarja, da gre v konkretnem primeru za postopek, v okviru katerega se odloča o utemeljenosti zavrženja zahteve za obnovo pravnomočno zaključenega kazenskega postopka, ne pa o pravilnosti odločitve Vrhovnega sodišča iz leta 2006. V obravnavani zadevi se lahko kot relevantno postavlja vprašanje zakonskih predpostavk, ki bi šele omogočile vsebinsko obravnavanje zahteve za obnovo kazenskega postopka, glede teh pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbi 410. in 413. člena ZKP ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložili.

4. Obsojenec se je na odgovor odzval z izjavo, v kateri je ocenil, da se vrhovni državni tožilec ni opredelil do ključnih pravnih vprašanj obravnavane zadeve. Med temi je poleg vprašanja nezakonite spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja (in s tem povezanih zatrjevanih kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do obrambe) izpostavil tudi kršitev načela ne bis in idem , vprašanje zastaranja, napačne številčne izračune, napačno uporabo 255. člena ZKP, napačno razumevanje postopka obnove po 416. členu ZKP ter druge kršitve določb ZKP, določb Ustave RS in EKČP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti obnovo kazenskega postopka oziroma naj izpodbijana sklepa razveljavi, podrejeno pa naj postavi Sodišču Evropske unije več predhodnih vprašanj, ki se nanašajo na dopustnost spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja s strani Vrhovnega sodišča, ne da bila obramba o tem predhodno obveščena in se imela možnost o nameravani spremembi izjaviti.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec izjavo o odgovoru vrhovnega državnega tožilca podal po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zato v njej zatrjevanih kršitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, pri presoji ni mogoče upoštevati.

B. 6. Pogoje in razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predpisuje prvi odstavek 420. člena ZKP, ki razlikuje med primeri, ko vložnik izpodbija pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, in primeri, ko je izpodbijana druga odločba (oziroma sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo). Medtem ko se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, so pogoji za izpodbijanje t.i. druge odločbe strožji. Zahteva za varstvo zakonitosti je v teh primerih dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pogoji, pod katerimi je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče izpodbijati drugo odločbo, so tesno povezani s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve.

7. Pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ni odločba, s katero bi bil kazenski postopek pravnomočno končan, zato mora vložnik, če želi doseči vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu, obrazložiti in utemeljiti posebne pogoje, ki jih za izpodbijanje t.i. druge odločbe določa prvi odstavek 420. člena ZKP. Obsojenec v obravnavani zadevi s svojimi trditvami temu bremenu ni zadostil, saj svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka.

8. Ker obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno ni konkretiziral kršitev zakona, ki naj bi bile storjene z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v postopku za obnovo kazenskega postopka, in ker je še toliko manj utemeljil temeljni pogoj za obravnavo zahteve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, njegovega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vsebinsko obravnavati.

C. 9. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

10. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024.

2 Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.

3 Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-175/22 z dne 9. 11. 2023.