Court allows intervention for voluntary assignee when prior contract assignment predates forced transfer of future claims.

I. Pritožbi stranskih intervenientov zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu spremeni tako, da se dopusti stranska intervencija 1. A. A., ... in 2. B. AG, Švica, na strani tožene stranke.

II. Pritožba stranskih intervenientov zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže.

III. Pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov zoper III. in V. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrneta in se izpodbijana odločba v tem delu potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 16.649,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

V. Stranska intervenienta sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki.

Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo:

I. Predlagana stranska intervencija na strani tožene stranke, 1. A. A. in 2. B. AG, se ne dopusti.

II. Dovoli se objektivna sprememba tožbe z dne 6. 3. 2024.

III. 1. Ugotovi se, da:

a) ima tožeča stranka na podlagi njihovega odstopa s Pogodbo o odstopu terjatev številka 240-51-30024-OT z dne 31. 7. 2017 in ob njihovi zapadlosti, pravico od tožene stranke zahtevati plačila terjatev po naslednjih pogodbah o zagotavljanju podpore (kot obratovalne podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (OP-OVE), sklenjenih med toženo stranko in družbo C., d. o. o.: Pogodba številka CP/579/2013 z dne 21. 5. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/518/2013 z dne 18. 4. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/44/2013 z dne 16. 1. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/519/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi, Pogodba številka CP/433/2014 z dne 9. 6. 2014 z aneksi in Pogodba številka CP/515/2013 z dne 16. 4. 2013 z aneksi, sklenjena v zvezi z MFE D.:

b) ima tožena stranka obveznost terjatve iz točke a) ob njihovi zapadlosti plačevati tožeči stranki; pri čemer pravica tožeče stranke iz točke a) in obveznost tožene stranke iz točke b) obstojita:

- vse dokler niso v celoti poplačane terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., po kreditni pogodbi številka 240-51-30024 z dne 28. 6. 2017; in

- ne glede na:

obstoječe sklepe o rubežu in/ali sklepe o prenosu teh terjatev v izvršilnih postopkih, opravilna števila I 3658/2019, I 133372022 in I 1348/2022 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ter opravilna številka I 198/2021, I 370/2021 in I 371/2021 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju in

morebitno izdajo drugih (nadaljnjih ali drugih) sklepov, s katerimi bi bile te terjatve iz točke a) do tožene stranke (kot dolžnikovega dolžnika) v postopkih izvršbe ali zavarovanja po določbah ZIZ, sproženih zoper družbo C., d. o. o. (kot dolžnika) zarubljene in/ali prenesene (v izterjavo ali namesto plačila) v korist upnikov družbe C., d. o. o.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 867.865,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2024 do plačila.

IV. Sklep o umiku tožbe glede zneska 134.502,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2024 dalje, se vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

V. Tožena stranka mora, sorazmerno uspehu, tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se v celoti pritožujeta stranska intervenienta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da dopusti stransko intervencijo, ne dovoli objektivne spremembe tožbe in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo stranskih intervenientov zoper I. točko izpodbijane odločbe zavrne, pritožbo zoper II., III., IV. in V. točko izreka pa zavrže oziroma podredno zavrne in izpodbijano odločbo v celoti potrdi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo stranskih intervenientov zavrne, razen v zvezi s tistimi pritožbenimi razlogi, ki so istovetni njenim pritožbenim razlogom. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Zoper III. in V. točko izreka navedene sodne odločbe, ki je po vsebini sodba, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je višje sodišče zaradi preglednosti razdelilo na tri bistvene sklope:

Terjatve

8. Med toženo stranko in družbo C. je bilo v letih 2012 in 2013 sklenjenih večje število pogodb o zagotavljanju podpore (kot obratovalne podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, OP-OVE), in sicer: Pogodba številka CP/44/2013 z dne 16. 1. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE E., Pogodba številka CP/515/2013 z dne 16. 4. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE D., Pogodba številka CP/433/2014 z dne 9. 6. 2014 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE F., Pogodba številka CP/579/2013 z dne 21. 5. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE G., Pogodba številka CP/519/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE H., Pogodba številka CP/512/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE I. in J. in Pogodba številka CP/518/2013 z dne 18. 4. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE K. (v nadaljevanju: Pogodbe o odkupu energije).

9. Z navedenimi pogodbami se je tožena stranka na podlagi mesečno izstavljenih obračunov družbi C. zavezala izplačevati obratovalno podporo v 30 dneh od datuma izstavitve računa.

Pogodbena cesija

10. S Pogodbo o odstopu terjatev št. 240-51-30024-OT z dne 31. 7. 2017 (sklenjeni v obliki notarskega zapisa v prilogi spisa A3, v nadaljevanju: Pogodba o odstopu) je družba C. vse svoje sedanje in bodoče terjatve do tožene stranke iz Pogodb o odkupu energije odstopila tožeči stranki kot enega od načinov plačila terjatve, ki jo je imela tožeča stranka do družbe C. na podlagi Kreditne pogodbe št. 240-51-30024 z dne 28. 6. 2017 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). 1 S Kreditno pogodbo se je C. kot kreditojemalka zavezala, da bo vračala kredit sukcesivno, skladno s prilivi iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet refinanciranja oziroma zastave po Kreditni pogodbi, v korist tožeče stranke pa je odstopila vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet zastave po Kreditni pogodbi, to je iz naslova sklenjenih pogodb z njenimi dolžniki (5. člen Kreditne pogodbe).

11. V Pogodbi o odstopu sta tožeča stranka (prevzemnica) in družba C. (odstopnica) ugotovili, da sta sklenili Kreditno pogodbo, da se je odstopnica C. zavezala, da bo najkasneje v 30 dneh od prvega črpanja kredita v korist tožeče stranke odstopila vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet zastave po Kreditni pogodbi, da ima odstopnica za sončne elektrarne, zastavljene po Kreditni pogodbi, sklenjene pogodbe za prodajo energije, da sta odstopnica C. in njena dolžnica (tožena stranka) sklenili Pogodbe o odkupu energije, da kot enega izmed načinov plačila terjatve po Kreditni pogodbi odstopa odstopnica v korist prevzemnice vse terjatve, ki se nanašajo na sončne elektrarne, ki so zastavljene po kreditni pogodbi, in sicer iz naslova Pogodb o odkupu energije (1. člen Pogodbe o odstopu). Kot enega izmed načinov plačila terjatev tožeče stranke iz naslova Kreditne pogodbe je odstopnica C. nepreklicno odstopila tožeči stranki vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova Pogodb o odkupu energije, pri čemer odstop velja do preklica tožeče stranke oziroma do dokončnega poplačila vseh obveznosti po Kreditni pogodbi (3. člen Pogodbe o odstopu). Z odstopom terjatev iz Pogodb o odkupu energije v plačilo so na tožečo stranko prešle vse pravice iz odstopljenih terjatev, tožeča stranka pa je s prevzemom terjatev pridobila do dolžnice odstopnice (tožene stranke) enake pravice, kot jih je imela oziroma bi jih imela odstopnica C. sama (4. člen Pogodbe o odstopu).

12. Tožena stranka je obvestilo o odstopu terjatev prejela 3. 8. 2017. Ni sporno, da je po naznanitvi svojo obveznost izpolnjevala tožeči stranki, vse dokler ni 24. 6. 2020 prejela sklepa o rubežu terjatev iz Pogodb o odkupu energije in njihovem prenosu v izterjavo, ki ga je 19. 6. 2020 izdalo Okrajno sodišče Ljubljani v postopku izvršbe I 3658/2019 A. A., upniku družbe C.

Prisilna cesija

13.Tožena stranka je v nadaljevanju prejela več sklepov o rubežu in prenosu v izterjavo terjatev, ki so bile tudi predmet odstopa s Pogodbo o odstopu, in sicer:

- sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 198/2021 z dne 12. 8. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 558.383,04 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije,

- sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 371/2021 z dne 15. 12. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 219.949,48 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije,

- sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 370/2021 z dne 16. 12. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 572.570,18 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije.

14. Tožena stranka je v izvršilnih postopkih podala izjavo kot dolžnikov dolžnik (111. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), da družba C. (dolžnica) do nje nima terjatev, s katerimi bi lahko prosto razpolagala, saj so bile pogodbeno odstopljene in zato kot dolžnikov dolžnik ne priznava nobene zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve.

O pritožbi stranskih intervenientov zoper sklep (I., II. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe)

Udeležba intervenientov v pravdi

15. Stranski intervenient je tretja oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenima strankama, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga (prvi odstavek 199. člena ZPP). Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. 2

16. Bistveno za odločitev o predlogu za dopustitev stranske intervencije predlagateljev je torej, ali je verjetno izkazan njun pravni interes, da v tej pravdi zmaga tožena stranka. Ta je podan, če sta s toženo stranko stranko v takšnem pravnem razmerju, da utegne sodba posredno vplivati tudi na njun pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora. Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem predlagateljev in toženo stranko, ki se ji hočeta pridružiti.

17. Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljev stranske intervencije za vstop v pravdo na strani tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). To odločitev je oprlo na razlog, da ima ugotovitev pravice tožeče stranke v zvezi s terjatvami (posredno) za posledico zgolj ugotovitev dejstva, da se odstopljene terjatve ne nahajajo več v premoženjski sferi dolžnice C. Ker navedeno v ničemer ne posega v pravice intervenientov, predlagatelja stranske intervencije po presoji sodišča prve stopnje izkazujeta kvečjemu dejanski (ekonomski) in ne pravni interes, da v tej pravdi zmaga tožena stranka.

18. Presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj intervencijski interes predlagateljev utemeljuje že predmet konkretnega spora. V pritožbi utemeljeno opozarjata, da je vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter njunim razmerjem s toženo stranko, ki se ji hočeta pridružiti, v tem, da so bile terjatve, ki jih v tej pravdi tožeča stranka vtožuje od tožene stranke, tudi predmet rubeža in prenosa v izterjavo v izvršilnih postopkih, ki sta jih kot upnika vodila zoper dolžnico C. Predlagatelja sta namreč kot upnika v izvršilnem postopku, katerega predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) so terjatve, o katerih se odloča v tej pravdi, na teh terjatvah z rubežem pridobila zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ). S prenosom zarubljenih terjatev v izterjavo sta namesto dolžnika pridobila pravico od dolžnikovega dolžnika (v tej pravdi tožene stranke) zahtevati izplačilo že zapadlih zneskov zarubljenih (in prenesenih) terjatev (prvi odstavek 120. člena ZIZ). S prenosom v izterjavo sta pridobila procesno aktivno legitimacijo za vložitev tožbe proti dolžnikovemu dolžniku (123. člen ZIZ). Ravno zaradi navedenih upravičenj, ki sta jih do tožene stranke (dolžnikovega dolžnika) predlagatelja stranske intervencije pridobila kot upnika v izvršilnih postopkih, imata interes, da v pravdi, ki jo je o zarubljenih in prenesenih terjatvah že sprožil drug upnik, ne zmaga on, ampak tožena stranka. Ker zadošča posreden vpliv sodbe na njun pravni položaj, je dopustno, da se v tej pravdi toženi stranki pridružita kot stranska intervenienta (199. člen ZPP). Ker ob tem iz njune pritožbe izhaja, da sta v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas aktivno sodelovala, njun pritožbeni očitek, da je bilo o priglašeni intervenciji odločeno v nasprotju z 11. členom ZPP šele z odločbo o glavni stvari, za odločitev ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da predlagatelja nimata (le) položaja navadnih (stranskih) intervenientov iz 201. člena ZPP, temveč položaj sosporniških intervenientov iz 202. člena ZPP in da zato njuna dejanja učinkujejo kot dejanja stranke.

20. Položaj sosporniškega intervenienta ima tisti intervenient, ki bi bil v primeru, če bi sam nastopal kot stranka v pravdi, enotni sospornik (202. in 196. člen ZPP). V tem primeru sosporniški intervenient vstopa v pravdo, v kateri poteka spor o pravnem razmerju, ki je na podlagi zakona ali zaradi narave tega pravnega razmerja tak, da se bo pravnomočna sodba neposredno nanašala na stranko in sosporniškega intervenienta. Do takega položaja lahko pride, ker enotno sosporništvo ni vedno tudi nujno sosporništvo, tako da bi morali vsi potencialni enotni sosporniki nastopati v pravdi kot ena stranka. 3

21. Procesni institut sosporniške intervencije omogoča tretji osebi, da pomaga eni od pravdnih strank k njenemu uspehu v pravdi, ker ima za to neposredni pravni interes. Neposredni pravni interes za sodelovanje v tuji pravdi ima sosporniški intervenient zato, ker se pravni učinek sodbe nanaša (enako kot na stranki) absolutno in neposredno tudi nanj, saj ga bodo zajele subjektivne meje pravnomočnosti sodbe, zaradi česar po pravnomočnosti sodbe ne bo mogel začeti novega („svojega“) postopka o isti stvari zoper nasprotnika stranke, kateri se je pridružil, in obratno. Subjektivne meje pravnomočnosti ga bodo zajele, ker ima položaj enotnega sospornika. 4

22. Navedena predpostavka za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP, da je sosporniški intervenient lahko le potencialni enotni sospornik, v konkretnem primeru ni izpolnjena. Enotni sosporniki namreč veljajo za enotno pravdno stranko. Spor je mogoče rešiti samo na enak način za vse, ker je tako določeno z materialnim zakonom ali ker to terja narava pravnega razmerja (196. člen ZPP).

23. Predlagatelja nista osebi, ki bi bila enotna sospornika s toženo stranko, če bi v tej pravdi nastopala kot stranka. Pravila materialnega prava namreč ne določajo, da je mogoče za njih spor rešiti samo na enak način. Zakon tega ne določa, nedeljivost pravnega razmerja pa tudi ne izhaja iz njegove pravne narave. Niso namreč v takem materialnopravnem razmerju, ki ga bi bilo treba za vse tri rešiti enako. Sodba zoper toženo stranko in predlagatelja v obravnavanem sporu ne more biti enaka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so v medsebojnem razmerju, v katerem predlagatelja nastopata kot izvršilna upnika, tožena stranka pa kot dolžnikov dolžnik, od katerega si predlagatelja na podlagi izdanih sklepov o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo prizadevata doseči poplačilo. V razmerju do tožeče stranke torej tožena stranka in predlagatelja niso v enakem položaju. V tej pravdi si namreč tožeča stranka prizadeva doseči poplačilo na podlagi pogodbene cesije. Ob takem stanju zato v tej pravdi predlagatelja in tožena stranka ne morejo imeti položaja enotnih sospornikov. Posledično tudi ne morejo biti nujni sosporniki, kar ravno tako neutemeljeno uveljavljata predlagatelja v pritožbi. Nujno sosporništvo je namreč posebna vrsta enotnega sosporništva. 5 Tak status bi zahteval, da bi morali biti po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da bi lahko le vsi skupaj upravljali in razpolagali s pravicami, iz česar bi izhajala zakonita nujnost, da so tudi vsi skupaj toženi.

24. Predlagatelja sicer imata pravni interes, da v pravdi zmaga tožena stranka, ki pa za sosporniško intervencijo po 202. členu ZPP ne zadošča. Od pravnega interesa za izid pravde je treba ločiti nedeljivost materialnopravnega razmerja, ki ima za posledico nujnost skupne tožbe in izključuje možnost različne sodbe zoper enotne nujne sospornike.

Sprememba in delni umik tožbe

25. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) in zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede plačila 34.502,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa).

26. Stranski intervenient ni stranka postopka, ampak njen pomočnik, zato deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori. To pomeni, da ne more razpolagati z zahtevkom niti opravljati procesnih dejanj v nasprotju s stranko. 6 Intervenient ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). Če vloži intervenient pravno sredstvo, se izvod njegove vloge vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil (tretji odstavek 201. člena ZPP). Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP). Strankina dejanja veljajo tudi, če so intervenientova koristnejša.

27. Tožena stranka se zoper II. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa ne pritožuje. V odgovoru na pritožbo stranskih intervenientov izrecno nasprotuje njuni pritožbi zoper dovoljeno spremembo tožbe in ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe (1., 4. in 10. točka odgovora na pritožbo intervenientov) in višjemu sodišču predlaga, da jo v tem delu zavrne.

28. Navedeno pomeni, da stranska intervenienta s pritožbo zoper II. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, delujeta v nasprotju s toženo stranko, zato njuna pritožba v tem delu ni dopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov zoper sodbo (III. in V. točka izreka izpodbijane odločbe)

29. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje (III. in V. točka izreka izpodbijane odločbe). Stranska intervenienta se ji pridružujeta v pritožbenem očitku, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da ima tožeča stranka pri poplačilu terjatev, ki so ji bile odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, prednost pred izvršilnimi upniki, ki so glede teh terjatev kasneje pridobili sklepe o rubežu in njihovem prenosu v izterjavo, tako pomanjkljivi, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo tudi napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP).

30. Uvodoma višje sodišče zavrača očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje spregledalo številne argumente pritožnikov, pa velja poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazloži. 7 Če tožena stranka meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno odločilnih navedb, pa mora prezrte navedbe v pritožbi konkretizirati, saj posplošen očitek, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev, ne zadošča.

Pasivna legitimacija in pravni interes

31. Vprašanje, ali je tožena prava stranka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Stranska intervenienta v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da je spregledalo, da bi morala v tej pravdi obvezno sodelovati kot toženca, ker naj bi tožeča stranka svoj zahtevek oblikovala tako, da se III. točka izreka izpodbijane sodbe nanju neposredno nanaša. Po presoji višjega sodišča je pritožbeni očitek o neobstoju pasivne legitimacije neutemeljen.

32. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo ugotovitvenemu in dajatvenemu tožbenemu zahtevku. Iz besedila izpodbijane dajatvene sodbe jasno in brez dvoma izhaja, da se ne nanaša na stranska intervenienta, saj je bilo z njo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača vtoževan denarni znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe). Tudi sicer pritožba stranskih intervenientov nima razlogov, zakaj naj bi se izpodbijana dajatvena sodba nanju neposredno nanašala. Vsebuje pa razloge, zakaj naj bi se nanju neposredno nanašala izpodbijana ugotovitvena sodba (1. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe), pri čemer je v pritožbi izpostavljena njena točka b).

33. Izpodbijana sodba vsebuje ugotovitev, da ima tožena stranka obveznost terjatve, odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, ob njihovi zapadlosti plačevati tožeči stranki, vse dokler niso v celoti poplačane terjatve po Kreditni pogodbi, ne glede na obstoječe ali bodoče sklepe, s katerimi bi bile te terjatve do tožene stranke v postopkih izvršbe ali zavarovanja sproženih zoper dolžnico C. zarubljene in/ali prenesene (v izterjavo ali namesto plačila) v korist njenih upnikov (1. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe).

34. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena ugotovitev odpravlja negotovost tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Drži, da se je tožeča stranka zaradi ravnanj tožene stranke znašla v negotovosti, ki ogroža njen pravni položaj. Tožena stranka je namreč več let terjatve, odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, ob njihovi zapadlosti plačevala tožeči stranki. S tem je prenehala, ko sta jo stranska intervenienta obvestila, da sta v izvršilnih postopkih te terjatve zarubila in prenesla v izterjavo. Ker so bile predmet Pogodbe o odstopu tudi bodoče terjatve, je tožeča stranka v negotovosti glede uresničitve svojih pravic, saj je tožena že pred zapadlostjo terjatev zanikala obstoj svojih obveznosti in je zato velika verjetnost, da jih ob zapadlosti ne bo izpolnjevala, saj je s plačili prekinila zaradi izdanih sklepov o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo. Glede vprašanja, ali navedeni sklepi predstavljajo oviro za nadaljnja plačila tožeči stranki, sta pravdni stranki v sporu. Od navedenega predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka, je odvisna tudi odločitev o dajatvenem zahtevku. 8

35. Drži, da 1.b točka III. točke izreka izpodbijane sodbe vključuje obstoječe in morebitne nadaljnje sklepe o rubežu in prenosu v izterjavo (ali namesto plačila) v korist upnikov družbe C. Ne drži pa pritožbeno stališče, da zaradi tega izpodbijana ugotovitvena sodba neposredno posega v pravni položaj stranskih intervenientov (in drugih izvršilnih upnikov). Stranska intervenienta namreč pridobljenim sklepom o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo pripisujeta učinke, ki jih ti ne zagotavljajo.

36. Izvršba na denarno terjatev se opravlja z rubežem in prenosom (prvi odstavek 104. člena ZIZ), ki se, po pravnomočnosti sklepa o rubežu, glede na upnikov predlog opravi s prenosom v izterjavo ali namesto plačila (114. člen ZIZ). 9 S sklepom o rubežu sodišče dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati (prvi odstavek 107. člena ZIZ). Upnik z rubežem dolžnikove terjatve pridobi na njej zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ). S prenosom v izterjavo (120. člen ZIZ) pa upnik pridobi pravico, da namesto dolžnika izterja izplačilo zneska navedenega v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje, v materialnopravnem smislu pa je upravičenec še vedno dolžnik.

37. O terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno ne s sklepom o rubežu terjatve ne s sklepom o njenem prenosu, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). V tej fazi izvršilno sodišče ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi (cedentovi) strani. S temi določbami ZIZ ureja procesna pravila (prisilne) cesije. Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Z rubežem in prenosom se torej terjatev dejansko zarubi in prenese pogojno – če obstoji in kolikor obstoji; to izhaja iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj rubljive terjatve prizna (prvi odstavek 111. člena ZIZ), sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (123. člen ZIZ). 10

38. Odločilno je torej, da sta stranska intervenienta s sklepi o rubežu in prenosu v izterjavo dobila (le) pravico, da namesto dolžnika zahtevata plačilo od njegovega dolžnika ter storita vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesenih terjatev, pridobila sta torej (le) procesno aktivno legitimacijo. Sicer imata prav, da sta v skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZIZ z rubežem pridobila zastavno pravico na terjatvah. Vendar je treba upoštevati, da gre pri rubežu terjatve v njegovem bistvu za prisilno cesijo. Pomen tretjega odstavka 107. člena ZIZ je v zagotovitvi vrstnega reda (bodočega) poplačila iz zarubljene terjatve, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ določal posledice rubeža denarne terjatve. Za cesijo v izterjavo (in prenos v izterjavo, ki je posledica prisilnega rubeža terjatve) pa je značilno, da terjatev ne preide iz cedentovega premoženja. 11 Zato z rubežem terjatev in njihovim prenosom v izterjavo stranska intervenienta nista pridobila izvršilnega naslova. 12 Z njimi posledično ni bilo (in tudi ne bi moglo biti) toženi stranki naloženo, da terjatev poravna stranskima intervenientoma; ker je prostovoljno izplačilo zavrnila (z izjavo po 111. členu ZIZ v izvršilnem postopku), 13 bosta morala vložiti tožbo za plačilo zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve (123. člen ZIZ). Ker so sklepi o prenosu terjatev v izterjavo le posledica pravnomočnih sklepov o rubežu teh terjatev, tudi v ničemer ne posegajo v pravice tožene stranke (dolžnikovega dolžnika), saj se njen pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika ni v ničemer poslabšal.

39. Upoštevajoč navedeno si stranska intervenienta vsebino izpodbijane sodbe napačno razlagata, ko v pritožbi vztrajata, da je z njo ugotovljeno, da izvršilni postopki in v njih izdani sklepi o rubežu in prenosu terjatev nimajo učinka proti toženi stranki. Takšne ugotovitve besedilo izpodbijane ugotovitvene sodbe ne vsebuje. Z njo je ugotovljeno zgolj, da v izvršilnih postopkih izdani sklepi o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo (ali namesto plačila) ne pomenijo ovire, ki bi toženi stranki preprečevala izpolnjevati obveznost do tožeče stranke na Podlagi pogodbe o odstopu, vse dokler ne bodo v celoti poplačane terjatve tožeče stranke po Kreditni pogodbi. Izpodbijana ugotovitev zato odpravlja negotovost le v razmerju med tožečo in toženo stranko, v položaj stranskih intervenientov (in drugih izvršilnih upnikov) pa neposredno ne posega, saj jim ne odvzema nobenih (predhodno navedenih) upravičenj, ki jih imajo na podlagi pridobljenih sklepov o rubežu in prenosu v izterjavo oziroma jim tudi ne preprečuje, da jih uveljavijo.

40. Ne nazadnje tudi ne drži pritožbeni očitek, da je z izpodbijano sodbo odločeno, da tožena stranka terjatev ne sme plačati stranskima intervenientoma. Takšne prepovedi besedilo III. točke izreka izpodbijane sodbe ne vsebuje. V tem delu izpodbijane sodbe toženi stranki tudi ni zapovedano, da mora ignorirati izvršilne postopke stranskih intervenientov. Edina zapoved, ki je v III. točka izreka izpodbijane sodbe naložena toženi stranki, je tista, ki ji nalaga, da tožeči stranki plača vtoževan denarni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

41. Z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava je povezana tudi presoja, ali obstaja pravni interes, ki je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Stranska intervenienta v pritožbi vztrajata, da ga tožeča stranka ni izkazala, a pri tem spregledata, da je tožeča stranka postavila vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), s katerim je zahtevala ugotovitev, od katere je odvisna odločitev o dajatvenem zahtevku. Zaradi njegove prejudicialne narave (glede na dajatveni zahtevek) uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa. Ker zato pritožbene navedbe glede pravnega interesa niso odločilnega pomena za odločitev, se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Vrstni red poplačila upnikov

42. Odločilno vprašanje, ki je predmet pritožbenega preizkusa, je konkurenca rubeža sedanjih in bodočih terjatev in njihovega prisilnega prenosa v izterjavo s časovno zgodnejšim pogodbenim odstopom teh istih terjatev. Pri odgovoru na navedeno vprašanje je potrebno izhajati iz značilnosti, ki ji imata navedeni vrsti odstopov, in pri njuni konkurenci upoštevati čas njunega učinkovanja.

Zgodnejša Pogodba o odstopu (2017)

43. Kot že navedeno, je cedent (C.) kot enega izmed načinov plačila svojih obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe nepreklicno odstopil cesionarju (tožeči stranki) vse svoje terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova Pogodb o odkupu energije, pri čemer odstop velja do preklica tožeče stranke oziroma do dokončnega poplačila vseh obveznosti po Kreditni pogodbi (3. člen Pogodbe o odstopu). Z odstopom terjatve iz Pogodb o odkupu energije v plačilo so na tožečo stranko prešle vse pravice iz odstopljenih terjatev, tožeča stranka pa je s prevzemom terjatev pridobila do cedentovega dolžnika (tožene stranke) enake pravice, kot jih je imel oziroma bi jih imel cedent C. (4. člen Pogodbe o odstopu). Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da iz predhodno citiranih določil predložene Pogodbe o odstopu izhaja, da so bile terjatve odstopljene v plačilo kot en izmed načinov plačila terjatve tožeče stranke iz naslova Kreditne pogodbe, in ne v zavarovanje, kot to navajata pritožnici.

44. Pri cesiji vseh (sedanjih in bodočih) terjatev morajo biti terjatve, ki obstajajo v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatev, določene že takrat, za bodoče terjatve (terjatve, ki v času sklenitve razpolagalnega pravnega posla – cesije – še ne obstajajo) pa je dovolj, da jih je mogoče določiti ob njihovem nastanku. Posledično učinki vnaprejšnje cesije nastanejo šele z nastankom terjatve in s tem trenutkom terjatev tudi preide na cesionarja. 14 Pri tem je odločilno, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodna sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt ni potreben. Prenesene terjatve prehajajo v premoženje cesionarja samodejno in takoj, ko nastanejo. 15

Kasnejši rubeži in prenosi v izterjavo (2020-2021)

45. Kot že navedeno, so bili toženi stranki v letih 2020 in 2021 vročeni sklepi o rubežu sedanjih in bodočih terjatev iz Pogodb o odkupu energije in njihovem prenosu v izterjavo.

46. Pri rubežu denarne terjatve pridobi upnik na zarubljeni terjatvi zastavno pravico (zavarovan vrstni red kasneje izvedenega prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oziroma namesto plačila). Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ). Ko postane sklep o rubežu pravnomočen, sodišče na predlog upnika izda sklep o prenosu terjatve v izterjavo (114. člen ZIZ). Materialnopravne značilnosti navedene vrste prenosa opredeljuje drugi odstavek 425. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da če dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev.

47. Oblikovalni učinek prenosa terjatve nastopi, ko sodišče vroči dolžnikovemu dolžniku sklep o prenosu (prvi odstavek 117. člena ZIZ). S tem nastopi materialnopravna posledica prenosa v izterjavo, ki je v tem, da dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, ter uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Proti upniku, na katerega je prenesena terjatev v izterjavo, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku. Če dolžnik odstopi preneseno terjatev po prenosu, to nima pravnega učinka na pravice, ki jih je s prenosom pridobil upnik (120. člen ZIZ).

48. Čeprav iz prvega odstavka 120. člena ZIZ izhaja, da predvideva prisilni prenos terjatve v izterjavo le za prenose obstoječih terjatev, to po mnenju pravne teorije in sodne prakse ne izključuje možnosti prisilnega prenosa bodočih terjatev. Razlika je v tem, da pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo nastopi oblikovalni učinek (čeprav je bil dolžnikovemu dolžniku že vročen sklep o prenosu) šele, ko terjatve nastanejo, materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo prenesenih terjatev pa zaživi, ko posamične periodične terjatve dospejo. 16 Na podlagi navedenega je v obravnavani zadevi mogoč zaključek, da pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki kot en izmed načinov plačila terjatve iz Kreditne pogodbe.

49. Prvi odstavek 107. člena ZIZ prepoveduje dolžnikovemu dolžniku (toženi stranki) na podlagi sklepa o rubežu in prenosa v izterjavo poravnati terjatev dolžniku (družbi C.), dolžniku pa prepoveduje terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. To pravilo pa ne prepoveduje dolžnikovemu dolžniku (toženi stranki) izpolnitve zapadle prenesene terjatve cesionarju (tožeči stranki). In v obravnavani zadevi je dolžnik (cedent C.) razpolagalni posel odstopa sedanjih in bodočih terjatev izjavil v obliki notarskega zapisa časovno pred rubežem terjatve in njenim prenosom v izterjavo. Po rubežu ni več opravil nobenega pravnega dejanja. 17 Terjatve prehajajo samodejno v premoženje cesionarja (tožeče stranke), ko nastanejo. Ravno zaradi časovno zgodnejšega razpolagalnega posla (Pogodbe o odstopu sklenjene v obliki notarskega zapisa) dolžnik (cedent C.) v trenutku nastanka terjatve do tožene stranke nima razpolagalne sposobnosti, na podlagi katere bi konkretna terjatev na podlagi pravnomočnega sklepa o rubežu in pravnomočnega sklepa o prisilnem prenosu prešla v premoženje izvršilnih upnikov (stranskih intervenientov).

Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo

50. V primeru večkratnega cediranja se lahko pojavijo različni pravni položaji, ki so odvisni od pravne podlage, zaradi katere je prišlo do odstopa. Rešujejo se s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev (prim. 420. člen OZ, tretji odstavek 207. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ki pa ne urejajo vseh pravnih položajev, do katerih lahko pride. V teh primerih je predmet razlage, kateremu cesionarju dati prednost . 18

51. Tudi konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se ne rešuje s pravilom o derivativni pridobitvi bodočih terjatev, kot uveljavljata pritožnici, ampak s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Ko bodoča terjatev nastane, začneta učinkovati oba pravna temelja prenosa, pravila o konkurenci večkratnih odstopov istih terjatev pa določijo, kateri upnik ima pri pridobitvi teh terjatev (ko nastanejo) prednost. 19

52. Rubež terjatev z njihovim prenosom v izterjavo ima fiduciarno naravo. 20 Pri rubežu denarne terjatve pridobi upnik na zarubljeni terjatvi zastavno pravico (zavarovan vrstni red kasneje izvedenega prisilnega prenosa terjatve v izterjavo oziroma namesto plačila). Zastavna pravica daje imetniku materialnopravno upravičenje, da svojo zapadlo terjatev poplača iz vrednosti zastavljene stvari ali pravice pred tistimi, ki so to pravico dobili kasneje kot on (136. člen SPZ). Možnost obstoja konkurence med upniki je torej vključena v sam namen zastavne pravice. Polno prednostno poplačilno upravičenje pa zaživi šele na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu terjatev (prvi odstavek 120. člena ZIZ).

53. Pri vprašanju medsebojne konkurence med navadno in fiduciarno cesijo je večinsko stališče v pravni teoriji, ki mu sledi tudi sodna praksa, da je potrebno uporabiti splošno ureditev iz OZ. 21 Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev (ko nastane) tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil (420. člen OZ). Zakonodajalec je torej kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Uporaba tega pravila vodi tudi do zaključka, da je v primeru, ko učinek prisilne cesije na podlagi 107. člena ZIZ nastopi z vročitvijo sklepa o rubežu, v tem trenutku izpolnjen tudi pogoj seznanitve dolžnika z novim (izvršilnim) upnikom.

54. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnic, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imela prednost stranska intervenienta, ker sta terjatev pridobila v sodnem (izvršilnem) postopku. 22 Po presoji višjega sodišča ni razloga, da bi imeli prisilni prenosi bodočih terjatev absolutno prednost pred časovno zgodnejšimi pogodbenimi prenosi teh istih bodočih terjatev. Tudi konkurenca med prisilnim in prostovoljnim prenosom se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Če se pravni položaji po svojih bistvenih značilnostih ne razlikujejo in se konkretni dejanski stan (konkurence med prisilnim in prostovoljnim prenosom istih terjatev) prilega položaju, ki nastane pri konkurenci večkratnega (pogodbenega) odstopa istih terjatev, potem je potrebno take položaje obravnavati enako. Pri konfliktih večkratnega cediranja (prostovoljnih, prisilnih, zakonitih) gre predvsem za odnos med cedentom in več cesionarji, za dolžnike pa je pomembno, da lahko z gotovostjo opravijo pravilno izpolnitev. V tem smislu je bistvena njihova obvestitev, saj je potrebno izhajati iz načela, da se dolžnikov pravni položaj ne sme poslabšati. Dolžnik je namreč oseba, ki je izven pravnega razmerja med novim in starim upnikom. Zaradi zagotavljanja nevtralnosti njegovega pravnega položaja se mu ne sme naložiti breme, da ugotavlja, kateremu cesionarju je bila terjatev najprej odstopljena in na kakšni pravni podlagi. 23 V tem pogledu ni razloga zoper uporabo pravila o prioriteti obvestitve, na podlagi katerega je v obravnavani zadevi v prednosti tožeča stranka kot prva pridobiteljica bodočih terjatev, saj je bila o Pogodbi o odstopu obveščena že v letu 2017. 24

55. Upoštevajoč vse navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ima zgodnejši pogodbeni odstop prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Glede pritožbenega očitka o neenotni sodni praksi

56. Uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen. 25

57. Sicer drži pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ta pogoj glede sodbe VSRS III Ips 27/2021 z dne 25. 1. 2022, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni izpolnjen. Tako je že zaradi okoliščine, ker je bil v navedeni zadevi nad cedentom začet stečajni postopek. Plačilna nesposobnost cedenta pa je pomenila navezno okoliščino za odločilno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo Vrhovno sodišče, in sicer z njegovo razpolagalno sposobnostjo glede terjatev, nastalih po začetku stečajnega postopka, in posledično s pridobitvijo ločitvene pravice. Z vprašanjem razpolagalne sposobnosti zaradi začetega stečajnega postopka in nastankom ločitvene pravice se je Vrhovno sodišče ukvarjalo tudi v sodbi VSRS III Ips 12/2020 z dne 16. 6. 2020, na katero se v podkrepitev svojih stališč v pritožbi sklicuje tožena stranka. V sodbi VSM I Cpg 200/2018 z dne 13. 9. 2018, na katero se v podkrepitev svojih stališč v pritožbi sklicujeta stranska intervenienta, pa je bila predmet presoje razpolagalna sposobnost fiducianta, nad katerim se je začel postopek prisilne poravnave, in posledično vprašanje pridobitve ločitvene pravice. Ker v obravnavani zadevi nad cedentom ni bil začet ne stečajni postopek ne postopek prisilne poravnave, ugotovitve iz navedenih zadev glede (prenehanja) njegove razpolagalne sposobnosti oziroma prehoda terjatev iz njegove premoženjske sfere za odločitev niso pravno odločilne. Hkrati zato tudi ne vzdrži pritožbeni očitek o neenotni sodni praksi, še manj pa očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do različnih sodnih odločitev, na katere so ga opozorili tožena stranka in stranska intervenienta.

58. Stranska intervenienta sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da je spregledalo sklep VSM I Ip 608/2021 z dne 3. 12. 2021, saj sodne odločbe niso pravni vir. Posamična odločba tudi ne predstavlja enotne in ustaljene sodne prakse glede določene materialnopravne presoje, zato se sodišče prve stopnje do nje tudi ni bilo dolžno opredeliti, ko je zavzelo drugačno materialnopravno stališče. Z njim se, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, višje sodišče strinja, saj temelji na stališčih prevladujoče sodne prakse in pravne teorije.

Višina dajatvenega zahtevka

59. Intervenienta v 3. točki pritožbe izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dajatveni zahtevek po višini utemeljen.

60. Tožena stranka v svoji pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi se je sodišče prve stopnje izreklo glede višine dajatvenega zahtevka. V odgovoru na pritožbo stranskih intervenientov pa višjemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbene navedbe, ki niso istovetne njenim. Hkrati pa še izrecno navaja, da je tožeča stranka višino tožbenega zahtevka opredelila pravilno, pritožbene očitke intervenientov pa označi za zmotne in posplošene (2. točka odgovora na pritožbo stranskih intervenientov).

61. Navedeno pomeni, da stranska intervenienta z navedenimi pritožbenimi očitki delujeta v nasprotju s toženo stranko, zato njune pritožbene navedbe zoper razloge sodišča prve stopnje o višini dajatvenega zahtevka niso dopustne in jih višje sodišče pri presoji ni upoštevalo. Pri presoji razlogov sodišča prve stopnje glede višine dajatvenega zahtevka pa višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Stroški pravdnega postopka

62. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da sorazmerno uspehu tožeči stranki povrne vse njene potrebne pravdne stroške. Tožena stranka v pritožbi navaja, da navedeno odločitev izpodbija iz razloga, ker izpodbija tudi odločitev, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Stranska intervenienta pa sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava, ker v četrtem odstavku 163. člena ZPP ni imelo podlage za obrazložitev, da bo sklep o višini stroškov izdalo na zahtevo upravičenca, če mu zavezanec ne bo povrnil prisojenih potrebnih stroškov, ker ne bosta soglasna, kaj mednje spada, čeprav bi se o tem profesionalni pooblaščenci pravdnih strank mogli brez težav poenotiti.

63. Ker tožena stranka izpodbija odločitev o glavni stvari, ki je glede na že navedene razloge prestala pritožbeni preizkus, je višje sodišče izpodbijano odločitev o pravdnih stroških preizkusilo z vidika kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev, da mora tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka je materialnopravno pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP in četrti odstavek 163. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti.

64. Pritožbeni očitek stranskih intervenientov se tiče zgolj obrazložitve stroškovne odločitve. Ta res ni pravilna, saj na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče prve stopnje sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar stranki zavezuje samo pravnomočen izrek sodne odločbe. Ker obrazložitev le utemeljuje, zakaj je sodišče sprejelo odločitev, ki je razvidna iz izreka, in ne pomeni odločitve o stvari, na položaj strank nima pravnih učinkov. Zato stranska intervenienta drugačne stroškovne odločitve ne moreta doseči, ker je odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pravilna.

Odločitev o pritožbah

65. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

66. Ker je sodišče prve stopnje glede predloga za dopustitev stranske intervencije napačno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbi intervenientov v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo v I. točki izreka (ki je po vsebini sklep) spremenilo tako, da je njuno stransko intervencijo na strani tožene stranke dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

67. Pritožba stranskih intervenientov zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe (ki je po vsebini sklep) ni dopustna, ker je v nasprotju z ravnanji tožene stranke, zato jo je višje sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

68. Upoštevajoč predhodno navedene razloge tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke in stranskih intervenientov zoper III. in V. točko izpodbijane odločbe (ki je po vsebini sodba). Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodne odločbe v tem delu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbi zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

69. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

70. Zaradi neuspeha s pritožbo stranska intervenienta sama nosita stroške, nastale z njeno vložitvijo. Stranski intervenient je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Če stranka, ki se ji je pridružil, izgubi pravdo, mora nasprotniku povrniti tudi stroške, ki jih je s svojimi procesnimi dejanji povzročil stranski intervenient. 26

71. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi stroške, nastale z njeno vložitvijo, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške. Višje sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo 11.250 točk za odgovor na pritožbo tožene stranke in 11.250 točk za odgovor na pritožbo stranskih intervenientov, skupaj 245 točk za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 16.649,34 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Tako v Pogodbi o odstopu kot v Kreditni pogodbi kot banka oziroma prevzemnica nastopa Banka L., d. d. - ker je tožeča stranka njena pravna naslednica, višje sodišče v obrazložitvi uporablja izraz tožeča stranka.

2 Ude, L., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 266.

3 Ude, L., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 278-279.

4 VSRS sodba in sklep II Ips 98/2014 z dne 24. 10. 2016.

5 Betetto, N., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 256.

6 Ude, L., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 273.

7 VSRS sklep II Ips 118/2016 z dne 14. 7. 2016.

8 Tožeča stranka je trdila, da odstopljene terjatve še niso zapadle v takšni višini, da bi lahko s kumuliranjem dajatvenih zahtevkov v tej pravdi dosegla poplačilo vseh svojih terjatev do dolžnice C. iz naslova Kreditne pogodbe.

9 V izvršilnih postopkih, navedenih v 1.b točki III. točke izreka izpodbijane sodbe, sta upnika (v tej pravdi stranska intervenienta) predlagala prenos terjatev v izterjavo.

10 VSL sodba I Cp 240/2018 z dne 4. 7. 2018, VSL sodba in sklep II Cp 119/2018 z dne 12. 9. 2018, VSL sklep I Ip 697/2016 z dne 16. 5. 2016.

11 VSL sklep I Cp 240/2018 z dne 4. 7. 2018.

12 VSK sklep II Ip 128/2017 z dne 26. 4. 2017, VSL sklep III Ip 4013/2012 z dne 25. 1. 2023, VSL sklep II Ip 3034/2011 z dne 31. 8. 2011 in VSM sklep Ip 2173/2010 z dne 11. 1. 2011.

13 Izjava dolžnikovega dolžnika ima naravo izjave o dejstvih in ne izjave volje. Namenjena je odpravi negotovosti upnika o obstoju in izterljivosti zarubljene terjatve. Glej Orož, D., Izvršba na terjatev do dolžnikovega dolžnika, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, str. 67.

14 Juhart, M., Cesija: pogodbeni odstop terjatve, GV Založba, Ljubljana, 1996, str. 64.

15 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2016, str. 1000, Juhart, M., Cesija: pogodbeni odstop terjatve, GV Založba, Ljubljana, 1996, str. 64.

16 Orož, D., Izvršba na terjatev do dolžnikovega dolžnika, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, str. 60; VSL sklep Ip 697/2016 z dne 16. 5. 2016 in VSL sklep II Ip 3698/2015 z dne 14. 12. 2015.

17 Četrti odstavek 107. člena ZIZ sankcionira odstop terjatev po prisilnem prenosu: Če dolžnik odstopi preneseno terjatev po prenosu, to nima pravnega učinka na pravice, ki jih je s prenosom pridobil upnik.

18 Juhart, M.,Večkratni odstop terjatve, Pravni letopis, št. 1, 2012, str. 138.

19 Prim. VSL sklep I Cpg 1216/2106 z dne 7. 3. 2018.

20 Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R., Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 1117.

21 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2016, str. 1001-1002; VSRS sodba III Ips 8/2007 z dne 4. 6. 2008, VSRS sodba III Ips 86/2013 z dne 14. 7. 2015, VSL sodba I Cpg 669/2012 z dne 18. 6. 2013 in VSL sodba in sklep I Cpg 1078/2013 z dne 4. 9. 2014.

22 Prim. VSRS sodba III Ips 57/2018 z dne 25. 9. 2018.

23 Prim. Juhart, M.,Večkratni odstop terjatve, Pravni letopis, št. 1, 2012, str. 143.

24 Tudi na podlagi tretjega odstavka 207. člena OZ, ki ureja konkurenco večkratnih fiduciarnih odstopov, in daje prednost časovno prvemu odstopu, bi bila v obravnavani zadevi v prednosti tožeča stranka, kot prva pridobiteljica bodočih terjatev, saj so ji bile terjatve s odstopljene prvi, v letu 2017 s Pogodbo o odstopu.

25 Zobec, J., Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.

26 Ude, L., in Betetto, N., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 33-34, 277-278.