Administrative court dismisses dog danger classification based on dog-to-dog bite without human injury.

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U06172-1813/2021/8 z dne 26. 1. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 516,67 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Namen same zakonskedoločbe je varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan), zato ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravni postopek

1. Veterinarski inšpektor (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnikov pes A., pasme border collie, št. čipa ..., vpiše v centralni register hišnih živali kot nevaren pes in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da ga je Policijska postaja Kamnik 6. 12. 2021 obvestila, da sta se stepla tožnikov pes A. in pes B. Tožnik in B. lastnica sta podala različni izjavi o tem, kdo je bil ob tem prisoten, o samem poteku dogodka, pa tudi glede tega, kateri pes je napadel koga. Za svoje trditve sta oba predložila dokaze, tožnik je predlagal zaslišanje priče, lastnica psa B. pa je predložila veterinarsko dokumentacijo, barvne fotografije B. poškodb in navedla pričo. Prvostopenjski organ je glede na predloženo veterinarsko dokumentacijo in izjavi lastnikov obeh psov ugotovil, da sta bila v pasjem pretepu poškodovana oba psa. Menil je, da okoliščine kot so (ne)izzvanost psa, ki je povzročil ugriz, povzročitev ugriza v samoobrambi itd., glede na veljavno zakonodajo niso relevantne. Zakon o zaščiti živali v 11.a členu določa, da je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka ali žival. Omenjene okoliščine ne spadajo med izjeme, zaradi katerih se pes ne šteje za nevarnega. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je pes A. ugriznil drugega psa, zato ga je skladno s prvim odstavkom 11.a člena Zakona o zaščiti živali štel za nevarnega. Tožniku je naložil, da mora zagotoviti njegovo fizično varstvo na način, določen v 12. členu tega zakona.

3. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega organa, da je za vpis v register nevarnih psov odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival. Ostala dejstva kot na primer, da se je tožnikov pes branil, ker je bil napaden, za opredelitev psa kot nevarnega pravno niso pomembna, zato se jih v postopku na podlagi relevantnih določb ne more upoštevati kot olajševalnih okoliščin. Zakonske določbe tudi ne dajejo podlage za to, da bi lahko prvostopenjski organ upošteval tožnikove navedbe o tem, da njegov pes nima napadalnega vedenja. Pri izrečenem ukrepu gre za zaščito javnega interesa, ki je v tem, da pes ne ogroža drugih živali in ljudi.

Tožba

4. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da njegov pes A. ni napadel psa B., temveč je bilo ravno obratno. B. in manjši črni pes sta v tropu napadla A., ki se je pred dominantno pasjo dvojico le branil, bilo bi nenavadno, če bi se A. ob napadu vedel drugače. Tožnik pojasnjuje, da se pes B. po naselju vseskozi sprehaja brez nadzora, vsakodnevno obhodi dvorišča sosednjih parcel, na njih opravlja potrebo in išče hrano. Vsakodnevno zahaja tudi na dvorišče tožnika in tam opravlja potrebo ter poje hrano, namenjeno njegovemu mačku. To potrjujejo priložene izjave sosedov in posnetki kamer tožnika, ki se nahajajo na USB ključu v priloženem upravnem spisu. Zaradi ljubezni do živali tožnik in njegovi družinski člani psa B. niso nikoli preganjali, saj se jim ni zdel škodoželjen. Stanje pa se je spremenilo, ko so B. lastniki dobili še enega psa, ki je začel skupaj z B. prosto pohajkovati po naselju. Tudi 13. 11. 2021 sta se oba psa prosto brez vsakega nadzora sprehajala po naselju. Ko sta prišla v bližino A., ki ga je sprehajalo tožnikovo dekle C. C., sta kljub temu, da se je C. C. skupaj z A. obrnila in spremenila smer, stekla do A. in ga napadla. Drugi manjši pes je zaradi dekletovih krikov pobegnil, pes B. pa je nadaljeval z napadom. V napadu je A. zadobil ugrizne rane po glavi in sprednjih nogah, od napada naprej je šepal na obe nogi, na levo niti ni stopil. Veterinarska ambulanta je bila v soboto v času napada zaprta, zato je tožnik psla A. odpeljal na pregled takoj v ponedeljek. A. ugrizne rane so jasno razvidne iz priloženih fotografij.

5. Že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo je tožnik opozoril, da prvostopenjski organ dejanskega stanja ni popolnoma in pravilno ugotovil. Ni ugotavljal ali je A. ugriznil B. ali manjši črni pes. V A. sta se zagnala in ga napadla oba, šele nato je manjši črni pes pobegnil. Če je bil pes B. res poškodovan v tem napadu, bi bilo treba ugotoviti, kateri pes mu je poškodbe zadal. Sosed, ki je s svoje parcele videl spopad, je v izjavi potrdil, da so bili v spopadu udeleženi vsi trije psi, ne zgolj A. in B. Poleg tega ni jasno, ali je pes B. ob napadu dejansko zadobil kakšno ugrizno rano. Fotografije kažejo, da so B. rane dobro zaceljene, zato ni nujno, da so posledica prav tega dogodka, iz njih ni razvidno, da bi prišlo do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice, kar se šteje za ugrizno rano. Rana pri A. se je celila kar 14 dni, iz slabo vidnih fotografij B. poškodb pa je vidno, da so rane že zaceljene. Pes B. se pogosto cele noči sprehaja po okolici, zato bi lahko te (stare) poškodbe zadobil tudi kje drugje. Iz fotografije, na kateri je B. preluknjano in raztrgano uho, ni jasno razvidno, ali gre za ugrizno rano, saj to iz izvida veterinarja nesporno ne izhaja. Posnetki tožnikove kamere izhaja, da se je pes B. že 12 ur po dogodku sprehajal po parceli tožnika in iskal hrano. Nasprotno pa A. naslednji dan sploh ni hotel zapustiti hiše in še vedno noče iti po poti, na kateri je prišlo do napada.

6. Tožnik trdi, da je lastnica psa B.a lažno izjavila, da je bila v času napada ob B. prisotna njena hči. Da takrat ob B. ni bilo nobene osebe, lahko potrdita tožnikovo dekle C. C. in sosed D. D., ki je s svoje parcele videl spopad. Tožena stranka v nobeni fazi upravnega postopka ni pridobila izjav neposredno prisotnih prič C. C. in soseda D. D. Odločitev je sprejela predvsem na podlagi izjave B. lastnice, ki ob dogodku sploh ni bila prisotna. Tožnik je iskren in resnicoljuben. Po dogodku je sam poklical policijo in prijavil napad na poškodovanega A., saj z B. lastnico ni mogel vzpostaviti kontakta in razčistiti zadeve. Če bi A. res ugriznil B., bi bilo nerazumno, da bi klical policijo in s tem svojega psa izpostavil statusu nevarnega psa. Tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič (svojega dekleta C. C., ki je bilo edino prisotno ob dogodkov in sosedov). Sodni izvedenec veterinarske stroke naj ugotovi, kdaj so glede na fotografije nastale B. poškodbe, kakšne so te poškodbe bile in ali obstaja možnost, da je njegove rane povzročil ugriz manjšega črnega psa.

7. Tožnik poudarja, da pes A. ni nikoli kazal kakršnih koli znakov agresije do drugih psov ali ljudi. To v mnenju o njegovem karakterju potrjuje tudi veterinarka. Tožnik oziroma njegovi družinski člani so ga na navedeni odročni lokaciji ob gozdu vedno sprehajali pod nadzorom, pes ni nikoli sam pohajkoval po naselju, kar potrjujejo izjave sosedov. Je šolan, v letu 2018 je opravil malo šolo, redno trenira agility, saj so psi pasme border collie zanj zaradi izredne učljivosti zelo primerni. O naravi pasme in konkretnega psa A. naj sodišče pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca kinološke stroke. To je pomembno v zvezi s presojo, ali se psi te pasme na napad drugega psa vedno odzovejo s protinapadom. Pastirska pasma border collie je namreč nežna in prijazna, nikoli napadalna in se odlično razume z otroki. Vsi sosedje A. poznajo kot mirnega in prijaznega, dobro naučenega, vzgojenega in poslušnega psa, ki ni nikoli kazal znakov agresije. Z njim so se igrali sosednji otroci. Tudi lečeča veterinarka je mnenja, da je A. ob pregledih vedno korektno pod kontrolo lastnika in da agresivnega obnašanja ni nikoli pokazal. Glede na vse navedeno, je bil A. povsem neutemeljeno in neupravičeno dodeljen status nevarnega psa.

8. Iz tožbe izhaja, da ni namen zakonske določbe 11.a člena Zakona o varstvu živali, da se status nevarnega psa dodeli tistim psom, ki poskušajo odvrniti napad dveh psov s samoobrambnim ugrizom, kar je v naravi tako psa kot človeka. Posledično bi se vsi psi, ki bi se znašli v takšni situaciji, neutemeljeno šteli za nevarne. Sodna praksa v primerljivih primerih na tem področju pušča pristojnim veterinarskim organom določeno polje proste presoje glede na poznavanje pasme in drugih karakteristik psa, kar pa je tožena stranka v konkretnem primeru neupravičeno opustila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in upravni postopek ustavi, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijane odločbe vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovor na tožbo

9. Tožena stranka se sklicuje na razloge v obeh odločbah in kot nepotrebne zavrača vse tožnikove navedbe in dokazne predloge glede vedenja psa B. izven spornega dogodka z dne 13. 11. 2021, saj ti ne morejo vplivati na ugotovitev, ali gre za ugriz živali. S sklicevanjem na sodbi Upravnega sodišča II U 329/2016 s 5. 9. 2018 in II U 178/2017 s 15. 5. 2019 nasprotuje dokaznemu predlogu za zaslišanje prič glede poškodb in karakterja A. ter karakteristik pasme border collie. Izpodbijana odločitev namreč ni utemeljena z neobvladljivim ravnanjem psa ali napadalnostjo, temveč s tem, da je pes ugriznil drugo žival, zato se ga ob upoštevanju 11.a člena Zakona o zaščiti živali smatra za nevarnega. Tožnik se je osredotočil le na poškodbe svojega psa A., kar pa ne omaje ugotovitve, da je A. zadal ugrizne rane drugemu psu (čeprav je bilo to kot obrambno vedenje). Šele v tožbi tožnik predlaga, da sodišče pridobi mnenje sodnega izvedenca veterinarske stroke, zato je ta dokazni predlog prepozen. V pritožbi zoper izpodbijano odločbo je ta dokazni predlog le napovedal za primer, če bo prišlo do sodnega postopka, ni ga pa podal, čeravno so bila vprašanja, ki naj bi se s tem dokazom razčiščevala, že tedaj sporna. Po mnenju tožene stranke je izvedba tega dokaza sicer nepotrebna, saj je prvostopenjski organ razpolagal s potrebnim strokovnim znanjem, poleg tega pa izpodbijana odločba ne temelji le na fotografijah, ki naj bi jih preučil sodni izvedenec, temveč tudi na drugih dokazih (na računu Veterinarske ambulante E. iz Ljubljane z dne 15. 11. 2021 ter veterinarskem poročilu z dne 15. 11. 2021), ki izkazujejo, da je pes B. poškodbe pridobil tekom predmetnega dogodka. Prepozen in nepotreben je tudi dokazni predlog, da se pridobi mnenje sodnega izvedenca kinološke stroke, saj v konkretnem primeru vprašanje, ali se psi določene pasme in konkretni pes A. na napad drugega psa vedno odzovejo s protinapadom, ni pravno pomembno.

Tožnikova pripravljalna vloga

10. Tožnik prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in vztraja pri svojih trditvah in dokaznih predlogih. Izpostavlja dolžnost upravnega organa, da upošteva načelo materialne resnice, ki ga uzakonja 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Meni, da upravni organ ne bi smel spregledati, da iz veterinarskega poročila z dne 15. 11. 2021 izhaja, da je pes B. utrpel štiri rane, kar ni isto kot ugrizne rane, ki so nujen pogoj, da se pes opredeli za nevarnega.

Materialno pravo

11. Po določbi prvega odstavka 11.a člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival. Uradni veterinar v primerih iz prvega odstavka tega člena na podlagi tretjega odstavka tega člena v inšpekcijskem postopku izda odločbo, da je pes nevaren, in ga v centralnem registru hišnih živali označi za nevarnega. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. ZZZiv v 12. členu zavezuje skrbnike živali, da zagotovijo fizično varstvo nevarnih živali. To se zagotovi tako, da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom, zaprti v pesjaku ali objektu, v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let.

Dokazovanje

12. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine tega sodnega spisa, še zlasti priloge A2 do A21 in sicer: odločbo drugostopenjskega organa s 3. 3. 2022 (priloga A2), izpodbijano odločbo (priloga A3), pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo (priloga A4), izjavo skrbnika poškodovane živali (priloga A5), izjavo skrbnika psa (priloga A6), poročilo veterinarskega pregleda z 15. 11. 2021 (priloga A7), izjavo tožnika glede izjave lastnice psa B. (priloga A8), kopije fotografij kraja napada in poškodb psa A. (priloge A9 do A12), ocenjevalni list F. mala šola za psa A. (priloga A13), mnenje veterinarke o karakterju psa A. (priloga A14), elektronsko sporočilo z izjavo soseda tožnika z dne 8. 2. 2022 (priloga A15), izjave tožnikovih sosedov in tožnikove sestre o karakterju psa A. (priloga A16 do A21). Zaslišalo je tožnika.

13. Zavrnilo je dokazne predloge tožnika, da se zaslišijo priče: C. C., D. D., G. G., H. H. ,I. I., J.J., K . K., L. L., M . M., N. N. in O. O., ter se pridobita izvedenski mnenji izvedencev veterinarske in kinološke stroke. Glede na v nadaljevanju zavzeto materialnopravno stališče je sodišče ocenilo, da navedeni dokazni predlogi ne bi pripomogli k odločitvi v tem upravnem sporu.

Presoja sodišča

14. Tožba je utemeljena.

15. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da je v postopku za izdajo izpodbijanega akta prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje v izpodbijani odločbi je bilo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno.

16. Po presoji sodišča prvostopenjski organ ni popolnoma ugotovil relevantnega dejanskega stanja, zato so ključne dejanske okoliščine ostale neraziskane. Veterinarski inšpektor ni sprejel tožnikovega predloga za zaslišanje priče C. C., ki je bila edina nesporno navzoča ob pasjem pretepu in bi lahko pričala o tem, ali je prišlo do pasjega napada le med psoma A. in B. ali pa je bil v tem napadu morda udeležen še manjši črni pes, ki je k psu A. pritekel skupaj s psom B. Prvostopenjski organ je upoštevaje izjavo B. lastnice 1 ugotovil, da naj bi pes A. zadal ugrizno rano psu B., vendar pa tožnik zatrjuje, da B. lastnica ob pasjem napadu sploh ni bila prisotna in da je v zvezi s tem podala lažno izjavo. Tožnik vztraja, da sta pes B. in manjši črni pes napadla psa A., ko sta bila sama in brez nadzora, pes A. pa se je le branil. V napadu je A. zadobil ugrizne rane po glavi in sprednjih nogah, od napada naprej je šepal na obe nogi, na levo niti ni stopil. To lahko potrdi priča C. C., ki je bila ob dogodku prisotna. Poleg tega je tožnik še pred izdajo izpodbijane odločbe omajal trditev lastnice psa B., da mu je A. povzročil ugrizne rane, saj je na zapisnik 13. 11. 2021 pri prvostopenjskem organu izjavil, da je videl domnevno poškodovanega psa B. približno trinajst ur po napadu zopet brez nadzora hoditi po njegovi hrani, jesti mačjo hrano in urinirati. Nasprotno pa pes A. naslednji dan sploh ni hotel zapustiti hiše in še vedno noče iti po poti, na kateri je prišlo do napada.

17. Glede na ugotovljeno ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je pes A. res zadal ugrizno rano psu B. in je zaradi tega psa A. treba šteti kot nevarnega psa, ki ogroža okolico (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Glede materialnega prava ima sodišče enako stališče kot ga je sprejelo v nedavni sodbi I U 1027/2023 z 22. 9. 2025 in sicer, da je tožena stranka izhajala iz preozke razlage 11.a člena ZZZiv. Ta zakon v prvem odstavku 11.a člena določa, da je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa velja poseben režim ravnanja. 2 Namen ZZZiv je na eni strani zagotoviti varstvo živali in humano ravnanje z živalmi, po drugi strani pa je namen varovati ljudi in živali pred nevarnimi živalmi. Torej je namen, da se psa, ki je že ugriznil človeka ali žival opredeli kot nevarnega psa in zagotovi posebno ravnanje z njim, da v prihodnje ne bi prihajalo do novih poškodb oziroma novega napada.

19. Jezikovna razlaga zakonske določbe 11.a člena ZZZiv potrjuje stališče tožene stranke, da je pravno relevantno (zgolj) dejstvo, ali je tožnikov pes ugriznil drugega psa. Takšno stališče izhaja tudi iz nekaterih sodb tukajšnjega sodišča. 3 Sodišče sodi, da je ta dejanska okoliščina v konkretnem primeru ostala neraziskana (glej 16. točko te obrazložitve). Ne glede na to pa v tej zadevi ni mogoče razsoditi brez upoštevanja namena sporne zakonske določbe. Tožena stranka v drugostopenjski odločbi pravilno pojasni, da je njen namen varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan, naveden v nadaljevanju), zato po presoji sodišča ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Da namen zakonske ureditve ni bil takšen, izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, kjer je v zvezi s postopki odločanja o nevarnem psu pojasnjeno, da gre za upravni postopek, v katerem se med ugotovitvenim postopkom po presoji vseh okoliščin presoja, ali je pes nevaren. 4 Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico. Te presoje prvostopenjski organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opravil.

20. Glede na navedeno je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ na podlagi stališč iz te sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti v zadevi in pri tem upoštevati vse okoliščine, v katerih je prišlo do ugriza.

21. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

O stroških postopka

22. Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo po izvedeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Ker je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasniti še s pripravljalno vlogo, se mu skladno s 4. členom Pravilnika zanjo priznajo še stroški v višini 10% od zgoraj določenega zneska, t.j. 38,50 EUR, skupno torej 423,50 EUR, povišano za 22 % DDV (pooblaščenec je zavezan za DDV), skupaj torej 516,67 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačano sodno takso za postopek bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 V priloženem upravnem spisu se nahaja izjava B. lastnice P. P., ki jo je prvostopenjskemu organu podala 15. 11. 2021. Iz te izjave izhaja, da se je 13. 11. 2021 njena hčerka s psom B. in majhnim črnim psom sprehajala po kolovozu, ki vodi mimo njihove hiše. Okoli četrte ure je mimo prišla C. C. s črno-belim psom. Pes B. in majhen črni pes sta ga, nič hudega sluteč, stekla pozdravit. Ob snidenju psov je hči psa B. prijela za ovratnico, saj ga je želela odpeljati domov, v tistem trenutku pa je črno-beli pes skočil B. za vrat. Hči je k sreči njegovo ovratnico izpustila in se z majhnim črnim psom umaknila na varno. P. P. je izjavila, da je bila v tem času na dvorišču ob dovozu, zato je takoj pritekla tja, velela hčeri, da odpelje majhnega črnega psa domov, nato pa poklicala B. Ta se je sicer odzval na njen klic, a se ni mogel takoj rešiti iz prijema čekanov črno-belega psa. C. C. je ves čas pasjega pretepa glasno vpila ime črno-belega psa, mu velevala naj preneha, vendar je pes ni ubogal. Ko se je pes B. le uspel rešiti iz prijema čekanov črno-belega psa, se je šepajoč in cvileč odpravil proti domači hiši. P. P. je ob snidenju želela seči v roko C. C., se ji predstaviti in se pogovoriti z njo, vendar se je C. C. le obrnila in zapustila kraj dogodka

2 Glej 12. člen ZZZiv.

3 Glej npr. sodbi tega sodišča II U 178/2017-10 z dne 15. 5. 2019 in I U 965/2020-9 z dne 28. 9. 2023 ter tam citirano sodno prakso.

4 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-F), EVA 2020-2330-0115, str. 31