Administrative court allows extradition appeal, ruling on health risk assessment failure under ZUS-1.

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 56010-53/2024-2030-21 z dne 11. 8. 2025 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.

Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana odločba

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine (BIH) zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju dveh let po sodbi Občinskega sodišča v ..., BIH, z dne 6. 10. 2022, opr. št. 17 0 K 091752 21 K, v zvezi s sodbo Kantonalnega sodišča v ... z dne 14. 3. 2023 (točka 1. I. izreka). Izročitev se dovoli pod pogoji iz 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in BIH o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZKP), in sicer (a) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, (b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, (c) da se zoper tožnika ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, za katero je bil obsojen, in (d) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (točka 1. II. izreka). Predajo tožnika pristojnim organom BIH bo skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 26. členom Pogodbe o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (točka 1. III. izreka). Tožena stranka je zavrnila dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. (2. točka izreka) in predlog tožnikovega pooblaščenca za povračilo stroškov upravnega postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik 20. 11. 2024 prijet na podlagi mednarodne tiralice BIH. Tožena stranka je 14. 1. 2025 prejela prošnjo Ministrstva za pravosodje BIH za izročitev tožnika zaradi izvršitve kazni dveh let zapora zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 88221/2024 z dne 7. 5. 2025 ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za tožnikovo izročitev. Tožnik in njegov zagovornik sta zoper sklep vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 88221/2024 z dne 3. 6. 2025 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožnik je nato v postopku pred toženo stranko izjavil, da kaznivega dejanja, zaradi katerega se zahteva izročitev, ni storil, saj je bila sodba izdana zaradi maščevanja sodnika B. B., s katerim sta že 20 let v konfliktu. Zoper sodbo se je pritožil na Ustavno sodišče BIH, ki o pritožbi še ni odločilo. Ima veliko zdravstvenih težav - visok krvni tlak, bolezen prostate, težave s srcem, hernijo, zlom levega gležnja in težave s hrbtenico. Intenzivno zdravi težave z levim očesom, prestal je lasersko operacijo, naročen je tudi na ultrazvok, preglede za prostato, EKG in pregled pri kardiologu. Kot dokaz prilaga obsežno zdravstveno dokumentacijo. Zdravljenje zapornikov v KPZ Zenica ni ustrezno, prihaja tudi do samomorov in ubojev, ki jih storijo drugi zaporniki. Z izročitvijo bi bilo resno ogroženo njegovo zdravstveno stanje, saj ne bi bil deležen zdravljenja kot v Sloveniji, kjer je pridobil pravico do dela in zaprosil za azil. Naknadno je toženi stranki predložil še pisno izjavo, v kateri je navedel, da nasprotuje izročitvi zaradi resne nevarnosti za svoje zdravje in življenje. Trpi za izjemno resnimi in kroničnimi boleznimi, ki zahtevajo specialistično, redno in neprekinjeno zdravljenje ter nadzor. Podrobno je predstavil očesne in urološke težave ter navedel, da zaradi tveganja trajne izgube vida na levem očesu nujno potrebuje dodatno diagnostiko in reden urološki nadzor. Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani nista pridobili zagotovil o zmožnosti zagotavljanja visoko specializirane in neprekinjene oskrbe v zaporu Zenica. Predlagal je zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o dejanskem stanju zdravstvene oskrbe v zaporih v BIH.

3. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite še ni pravnomočno končan in da vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni ovira za izdajo odločbe o izročitvi.

4. V zvezi s tretjim odstavkom 530. člena ZKP 1 je tožena stranka ugotovila, da se izročitev ne zahteva zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja. Zoper tožnika se namreč pred pristojnim bosanskim sodiščem vodi postopek zaradi storitve dejanja, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine, to pa se uvršča med kazniva dejanja zoper premoženje.

5. Navedbe o tveganju, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo, je obravnavalo tako Okrožno sodišče kot tudi Višje sodišče v Ljubljani. Po stališču tožene stranke je pravilna presoja okrožnega sodišča, da bo tožniku zaradi njegovih zdravstvenih težav tudi v BIH zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. Tožena stranka pritrjuje ugotovitvam sodišča, ki se je oprlo na zagotovila države prosilke, da imajo vsi zavodi v BIH zdravnike, ki skrbijo za zdravstveno stanje obsojencev, v primeru večjih medicinskih posegov pa lahko zaprosijo za prekinitev prestajanja zaporne kazni.

Ob tem je Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju CPT) leta 2023 obiskal zapor v Zenici ter se prepričal, da je tam zaposlen zdravnik in primerno število zdravstvenega osebja, zagotovljeni pa so bili tudi redni obiski psihiatra, zobozdravnika in drugih specialistov. Ti podatki tudi po presoji tožene stranke zadoščajo za postopek odločanja o izročitvi. Poročila CPT imajo posebno dokazno moč, ker ta organ sestavljajo neodvisni, nepristranski strokovnjaki, ki zagotavljajo nesodni preventivni mehanizem za zaščito oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami slabega ravnanja.

Delegacije CPT imajo neomejen dostop do krajev pridržanja, po katerih se lahko gibajo brez omejitev. Pogovarjajo se z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, in prosto komunicirajo z vsakim, ki lahko zagotovi informacije. Iz objavljenega poročila CPT ne izhaja, da bi se zaprte osebe pritoževale nad stanjem zdravstvene oskrbe v zavodu v Zenici. Glede splošnih razmer v tem zavodu je Občinsko sodišče v Cazinu v izročitveni dokumentaciji navedlo, da do zdaj ni prejelo nobene pritožbe obsojencev v zvezi s pogoji v samem zavodu. Tožena stranka ni zaslišala predlagane priče A.

A., saj je za individualizirano oceno tveganja nečloveškega ravnanja potrebna presoja stanja v instituciji, v kateri bo tožnik prestajal kazen, pri čemer iz dokaznega predloga ne izhaja, da bi bila ta priča kadarkoli nastanjena v zavodu v Zenici. Poleg tega je malo verjetno, da bi imela ta priča vsaj podobne zdravstvene težave, kot jih ima tožnik in bi zaradi tega potrebovala enako zdravstveno oskrbo. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka zaključila, da tožniku ne grozi kršitev pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Ustavo RS.

Glede na stališča Ustavnega sodišča v odločbi opr. št. U-I-388/22-11 z dne 8. 6. 2023 je tožena stranka preverila še, ali so po odločitvi kazenskih sodišč o izročitvi tožnika nastala kakšna nova dejstva, ki bi pomenila nevarnost, da bo tožnik v BIH izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ugotovila je, da se dejansko stanje zadeve od pravnomočne odločitve kazenskega sodišča ni spremenilo.

6. V zvezi s tožnikovo prošnjo za odobritev prestajanja kazni zapora v Republiki Sloveniji je tožena stranka ocenila, da ni pristojna za odločanje o tovrstnih prošnjah.

7. Sklepno je tožena stranka ugotovila, da je izročitev omejena z načelom specialnosti, da bo izročitev izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve ter navedla, da je predlog tožnikovega pooblaščenca za povračilo stroškov postopka zavrnila, ker se je postopek za tožnika končal neugodno.

Tožbene navedbe

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče samo odloči o njegovem predlogu za pogojni odpust tako, da njegovo izročitev zavrne, oz. podredno da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

9. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnikovo zdravstveno stanje izjemno resno in kompleksno, v primeru izročitve pa mu ne bi bila zagotovljena kontinuirana in pravočasna specialistična zdravstvena oskrba. Tožena stranka je le pavšalno in nekritično povzela stališča rednih sodišč in se oprla na splošna zagotovila organov BIH in splošno poročilo CPT. S tem ni izpolnila svoje dolžnosti skrbne presoje realnega tveganja kršitve absolutnih človekovih pravic. Tožnik ima hude težave z očmi, med drugim se sooča s stanjem po rupturi mrežnice na levem očesu in sumom na ishemijo oz. vaskulitis mrežnice, zato mu grozi nepopravljivo poslabšanje vida in celo trajna slepota. V Sloveniji je vključen v aktivno specialistično obravnavo in uvrščen na čakalni seznam za nujno diagnostično preiskavo - fluorescinsko angiografijo, ki je ključna za nadaljnje zdravljenje in ohranitev vida. Poleg tega trpi zaradi kompleksnih uroloških težav, ki prav tako zahtevajo redno spremljanje in prilagajanje terapije s strani specialista. Prekinitev utečenih in nujnih zdravstvenih obravnav zaradi izročitve bi za tožnika pomenila neposredno in resno tveganje za nastanek nepopravljive zdravstvene škode, kar je nečloveško ravnanje. Splošno zagotovilo, da lahko obsojenci v BIH zaprosijo za prekinitev prestajanja kazni zaradi operacij, za tožnika ni relevantno, saj ne potrebuje le posamične operacije, temveč kontinuirano diagnostiko, redne specialistične preglede in neprekinjeno zdravljenje, česar dolgotrajni in negotovi postopki prekinitve kazni ne morejo zagotoviti. Tožena stranka ni pridobila konkretnih in zavezujočih zagotovil, da bo zapor v Zenici sposoben zagotavljati tako visoko specializirano in neprekinjeno oskrbo kot jo zahteva specifično zdravstveno stanje tožnika.

10. Tožnikova izročitev ne bi bila le premestitev na prestajanje kazni, temveč aktivno dejanje prekinitve nujnega zdravljenja in premestitev v okolje, kjer obstaja utemeljeno tveganje resnega, hitrega in nepopravljivega poslabšanja zdravstvenega stanja v obliki trajne invalidnosti, kroničnih bolečin in sistemskih zapletov. S tem bi bila kršena prepoved mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 18. člena Ustave in 3. člena EKČP.

11. Prisotnost splošnega zdravnika v zaporu in občasni obiski specialistov, ki jih omenja poročilo CPT, so popolnoma neustrezni za obravnavo tožnikovih specifičnih bolezni. Njegovo stanje na levem očesu, kjer mu zaradi suma na ishemijo mrežnice grozi popolna in trajna izguba vida, zahteva takojšnjo diagnostiko z visoko specializirano opremo. Ne gre za vprašanje, ali bo tožnik dobil tableto proti bolečinam, temveč ali bo imel pravočasen dostop do sofisticirane medicinske tehnologije in vrhunskih specialistov oftalmologije, ki lahko preprečijo nastanek trajne slepote. Vsak dan odlašanja pri diagnostiki pomeni večje tveganje. Izročitev sredi tega kritičnega diagnostičnega postopka neposredno in predvidljivo ustvarja nevarnost nepopravljive posledice. Nastanek slepote kot posledica opustitve zdravljenja je ena najhujših oblik trpljenja in očitno nečloveško ravnanje. Podobno velja za tožnikove urološke težave, saj po operaciji prostate potrebuje redno spremljanje urologa, ki lahko pravočasno ukrepa ob morebitnih zapletih, kot so okužbe, zastajanje urina ali poslabšanje ledvične funkcije. Splošni zdravnik v zaporu za takšno obravnavo nima ne znanja ne opreme. Ponavljajoče okužbe sečil se ob tem lahko razvijejo v sistemsko okužbo ali akutno zaporo urina, kar pomeni hude bolečine in življenjsko nevarnost. To je predvidljiv zaplet bolezni, ki ni ustrezno specialistično vodena.

12. Sklepno tožnik navaja še, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ko je neutemeljeno zavrnila dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. z navedbo, da priča nima izkušenj z zaporom v Zenici in enakih zdravstvenih težav. Namen dokaznega predloga je osvetliti splošno in dejansko stanje zdravstvene oskrbe v celotnem zaporniškem sistemu BIH. Izpoved priče bi lahko utemeljeno omajala verodostojnost uradnih, splošnih zagotovil, na katera se je oprla tožena stranka, in prikazala realno sliko sistemskih pomanjkljivosti, ki jih navaja celo poročilo CPT.

Povzetek odgovora na tožbo

13. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Poudarja, da mora minister za pravosodje glede na stališča Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-388/22-11 z dne 8. 6. 2023 pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP neposredno uporabiti 18. člen Ustave le glede tujčevih navedb o spremenjenih okoliščinah, ki so nastale po odločitvi kazenskih sodišč. V obravnavani zadevi se od pravnomočne odločitve kazenskega sodišča dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali dokazov, predlog za zaslišanje priče pa bi moral podati že v kazenskem postopku pred sodiščem.

14. Kljub prej opisanemu izhodišču je tožena stranka opravila individualizirano presojo možnosti obstoja tveganja nečloveškega ravnanja v primeru izročitve. Tožena stranka ne dvomi, da ima tožnik tako očesne kot urološke težave, vendar sledi argumentaciji kazenskega sodišča, da imajo vsi zavodi v BIH zadolžene zdravnike, ki skrbijo za zdravstveno stanje obsojencev, kadar gre za večje medicinske posege, pa imajo obsojenci možnost zaprostiti sodišče za prekinitev prestajanja zaporne kazni.

Sodna presoja

K I. točki izreka

15. Tožba je utemeljena.

16. Tožnik trdi, da bi njegova izročitev pristojnim organom BIH zaradi prestajanja kazni zapora, ki jo je tožena stranka dovolila z izpodbijano odločbo, kršila 18. člen Ustave in 3. člen EKČP, saj bi se njegovo zdravstveno stanje zaradi izročitve in neustrezne zdravstvene oskrbe v zaporu v Zenici nepopravljivo poslabšalo in vodilo v hudo trpljenje.

17. Iz ugotovitev je tožene stranke je razvidno, da tožnik v upravnem postopku ni več imel pravice uveljavljati nevarnosti kršitve 18. člena Ustave in 3. člena EKČP, saj jo je utemeljil z dejstvi in dokazi, ki jih je navedel že v postopku pred okrožnim sodiščem. Kljub temu je tožena stranka njegove navedbe vsebinsko obravnavala in ugotovila, da tožnik ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja, saj je zdravstvena oskrba zapornikov v BIH ustrezna.

O pravici tujca, da v postopku po 530. členu ZKP pred ministrom za pravosodje uveljavlja dejstva in predlaga dokaze, ki jih je že navajal ali predlagal pred okrožnim sodiščem

18. Stališče tožene stranke, da tožnik ni imel pravice, da v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavlja nevarnost kršitve 18. člena Ustave in 3. člena EKČP, je po presoji sodišča napačno.

19. Tožena stranka svoje stališče temelji na odločbi U-I-388/22-11 z dne 8. 6. 2023, v kateri je Ustavno sodišče presojalo, ali ZKP vsebuje protiustavno pravno praznino, ker ne opredeljuje niti materialnih niti procesnih podlag za odločanje ministra, ki bi zagotavljale, da z izročitvijo ne bo prišlo do kršitve človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da ZKP ni v neskladju z Ustavo, saj je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.

20. Drži, da je Ustavno sodišče skladnost ZKP z Ustavo presojalo glede vprašanja, ali se lahko tujec v postopku pred ministrom sklicuje na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, ter na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih tujec iz upravičenih razlogov ni navedel že v postopku pred okrožnim sodiščem. Vendar pa pritrdilen odgovor Ustavnega sodišča na to vprašanje ne vsebuje tudi stališča, da za dejstva in dokaze, ki so že obstajali v času postopka pred okrožnim sodiščem, velja nasprotno. 2 Do vprašanja dovoljenosti dejstev in dokazov, ki so že obstajali v času postopka pred okrožnim sodiščem in ki jih je tujec v postopku pred sodiščem morda tudi že navajal ali predlagal, se Ustavno sodišče v odločbi I-U-388/22-11 ni izrecno opredelilo.

21. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora prekluzijo navajanja (novih) dejstev in dokazov zaradi varstva ustavnih pravic izrecno določati zakon. 3 ZKP prekluzije, za kakršno se zavzema tožena stranka, ne določa. To pomeni, da je tožena stranka pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.

22. Tožnik je torej imel pravico, da v postopku pred toženo stranko navaja tudi tista dejstva in predlaga tiste dokaze, ki jih je predhodno že navedel ali predlagal v postopku pred okrožnim sodiščem. Tožena stranka je kljub zmotnemu stališču glede tega vprašanja tožnikove navedbe vsebinsko obravnavala, zato opisano napačno razumevanje materialnega prava ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

O kršitvi 18. člena Ustave in 3. člena EKČP

23. Ustava v 18. členu določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 18. člena Ustave med drugim izhaja prepoved, da bi bila oseba izročena drugi državi ali vanjo izgnana, če obstaja resnična nevarnost, da bo s tem izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju (načelo nevračanja). 4

24. Obveznost držav, da nobene osebe ne bodo pregnale, izgnale ali izročile drugi državi, če bodo podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena, je izrecno določena tudi v prvem odstavku 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) podobno pravilo izhaja iz 3. člena EKČP. ESČP pojasnjuje, 5 da imajo države podpisnice EKČP po ustaljenem mednarodnem pravu sicer pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, vendar je suverenost držav omejena s pravilom, da posameznika ne smejo odstraniti, izgnati ali izročiti drugi državi, če so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo posameznik s tem izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Ker je prepoved mučenja absolutna, navedeno pravilo velja ne glede na pravno podlago za izročitev, torej tudi v primeru, ko država z izročitvijo izpolnjuje svojo obveznost sodelovanja v mednarodnih kazenskih zadevah.

25. Do kršitve 3. člena EKČP lahko pride tudi v primerih posameznikov, ki trpijo zaradi bolezni, če bi se lahko zaradi ravnanja države to trpljenje še zaostrilo. V zadevi Paposhvili proti Belgiji 6 je ESČP odločilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

26. Če posameznik izkaže obstoj takšnega tveganja, mora država proučiti morebitne posledice predaje glede na splošno stanje v državi, v katero ga predaja, ob upoštevanju specifičnega stanja posameznika (187. točke obrazložitve v zadevi Paposhvili). Država mora torej ugotoviti, ali je oskrba, ki je splošno dostopna v državi, v katero bo posameznik izročen, v resnici zadostna in primerna za zdravljenje posameznikove bolezni, s čimer bo zagotovljeno, da ne bo kršen 3. člen EKČP, iz katerega sicer ne izhaja pravica do enakega nivoja oskrbe, kot je v državi, ki odloča o izročitvi (189. člen obrazložitve v zadevi Paposhvili).

27. Ključna tožbena trditev je, da je zdravstvena oskrba, ki je bo deležen tožnik v zaporu v BIH, neustrezna za zdravljenje njegovih hudih težav z očmi in uroloških težav, ker njegovo stanje zahteva takojšnjo diagnostiko z visoko specializirano opremo ter pravočasen dostop do sofisticirane medicinske tehnologije in vrhunskih specialistov oftalmologije, ki lahko preprečijo nastanek trajne slepote. Potreboval naj bi tudi redno spremljanje urologa.

28. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da ima tožnik zdravstvene težave, vendar pa mu bo v BIH zagotovljena ustrezna oskrba, ker je v zaporu v Zenici, v katerem bo tožnik prestajal zaporno kazen, zaposlen zdravnik in primerno število zdravstvenega osebja, zagotovljeni pa so bili tudi redni obiski psihiatra, zobozdravnika in drugih specialistov.

29. Iz navedene sodbe v zadevi Paposhvili, v kateri je ESČP določilo standarde presoje kršitev 3. člena EKČP v zvezi z zdravstvenim stanjem posameznikov, izhaja, da mora država v primeru, če presodi, da obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da bo zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, oseba izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe, proučiti morebitne posledice predaje glede na splošno stanje v državi, v katero ga predaja, ob upoštevanju specifičnega stanja posameznika.

30. Delna slepota je po presoji sodišča zdravstveno stanje, ki lahko povzroči močno trpljenje. Tožnikove navedbe o tem, da mu brez posebne oskrbe grozi trajna izguba vida, tako predstavljajo trditve, na podlagi katerih bi morala tožena stranka najprej ugotoviti (pa ni), ali so pri tožniku izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo ob odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljen resni, dejanski nevarnosti 7 , da bo na eno oko oslepel. Če bi tožena stranka ugotovila, da obstajajo utemeljeni razlogi za to oceno, potem informacije o stanju zdravstvene oskrbe v BIH, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, v obravnavani zadevi ne zadoščajo za presojo tveganja kršitve 3. člena EKČP. Na podlagi teh informacij (da je v zaporu v Zenici zaposlen zdravnik ter da zapor redno obiskujejo psihiatri, zobozdravniki in drugi specialisti) namreč ni mogoče ugotoviti, kakšne oskrbe so deležne osebe, ki jim zaradi izjemno resnih očesnih težav grozi izguba vida (in kakšne so torej morebitne posledice predaje glede na specifično zdravstveno stanje tožnika). V nasprotnem primeru, če bi tožena stranka ugotovila, da tožniku ne grozi poslabšanje zdravstvenega stanja v smislu prej opisanega standarda, pa stanja zdravstvene oskrbe v BIH niti ne bi bila dolžna proučevati. Enako presojo bi morala tožena stranka opraviti glede navedb o tožnikovih uroloških težavah.

31. Standard presoje kršitve 3. člena EKČP, ki ga je oblikovalo ESČP v zadevi Paposhvili, je materialno pravo, ki bi ga tožena stranka na podlagi tožnikovih trditev o nevarnosti kršitve 18. člena Ustave in 3. člena EKČP, morala uporabiti, pa ga ni. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala najprej ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da bo tožnik zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja ali dostopa do takega zdravljenja izpostavljen resni nevarnosti, da se bo njegovo zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njegove pričakovane življenjske dobe. Če bo ugotovila, da ti razlogi obstajajo, bo morala v naslednjem koraku proučiti morebitne posledice predaje glede na splošno stanje v BIH ob upoštevanju tožnikovega specifičnega stanja.

32. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

33. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

34. Ker je bila zadeva rešena po sodniku brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

35. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Ta določa, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

2 To smiselno izhaja tudi iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 2/2022 z dne 4. 9. 2024 (25. točka obrazložitve) ter sodbe in sklepa v zadevi X Ips 3/2022 z dne 5. 10. 2023 (25. točka obrazložitve).

3 Glej na primer sklep X Ips 108/2017 z dne 31. 1. 2018 in sodbo I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018.

4 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000, 14. točka obrazložitve, št. U-I-238/06, 10. točka obrazložitve, št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009, 6. točka obrazložitve, št. U-I-292/09, Up-1427/09, 13. točka obrazložitve, št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013, 11. točka obrazložitve, št. Up-1472/18 z dne 13. 12. 2018, 7. točka obrazložitve, in št. U-I-59/17, 26. točka obrazložitve.

5 V nadaljevanju povzeto po sodbi velikega senata ESČP v zadevi Khasanov in Rakhmanov proti Rusiji z dne 29. 4. 2022, 93.-109. točka obrazložitve.

6 Paposhvili proti Belgiji z dne 13. decembra 2016.

7 ESČP v zvezi s 3. členom EKČP uporablja pojem realno tveganje (" real risk "), glej na primer Paposhvili proti Begliji, točka 183.