Appeal partially allowed; defendant exempted from costs for acquitted act under ZKP s. 95(2).

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških postopka (točka III. izreka) dopolni tako, da obdolženi na podlagi drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni dolžan plačati stroškov za dejanje na škodo A. A., če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za obstoj kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec počuti ogroženega ali ustrahovanega, pomembno je le, da je grožnja objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost ali premoženje oškodovanca in tako niti niso relevantne pritožbene navedbe, da se je oškodovanka, kljub slišanim grožnjam zoper njenega moža, sama obdolženemu približala na tri metre in se tako očitno ni počutila v ničemer ogroženo. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sicer zanesljivo ugotovilo tudi to, da je oškodovanka zaradi strahu pred obdolženim stekla v hišo, se vanjo zaprla in poklicala policijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 96,00 EUR. Oškodovanca je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, kot navaja sam sodbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preučitvi zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva in je glede dokaznih zaključkov navedlo jasne ter prepričljive razloge. Pritožnik ne more uspeti s posplošeno pritožbeno navedbo o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov, saj ne pojasni glede katerih odločilnih dejstev šteje, da niso obrazložena oziroma v čem naj bi bili razlogi sodbe nejasni ali sami s seboj v nasprotju ter v čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku. Pritožbene navedbe, da glede drugega kaznivega dejanja, ki se je prvotno prav tako očitalo obdolženemu (dogodek z dne 22. 7. 2018), sodišče oškodovancema ni verjelo in jima tako tudi glede obravnavanega dogodka ne bi smelo, niso relevantne. Sodišče prve stopnje je namreč logično in argumentirano ocenilo vse dokaze, tako vsakega posebej kot tudi v povezavi z drugimi in prepričljivo pojasnilo, zakaj in v čem je verjelo izpovedbama oškodovancev, poleg tega pa je sodišče v večji meri sledilo tudi zagovoru obdolženega in zaključilo, da je očitano mu dejanje na škodo B. B. storil v silobranu. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zaradi predhodne odločitve o priznanju stroškov oškodovancev in naložitvi le-teh v plačilo obdolžencu v zadevi odločalo pristransko. V predmetni zadevi je namreč sodišče prve stopnje že večkrat odločalo in je odločitev v zadevi tudi že postala pravnomočna, nakar je bila s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljena ter posredovana v ponovno odločanje. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča razumljivo, da je sodišče prve stopnje odločanje o stroških oškodovanca pridržalo do ponovne končne odločitve ter takšno ravnanje ne vzbuja dvoma v nepristranskost sodnice.

5. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP glede pravočasnosti dokaznih predlogov, ker je pooblaščenki oškodovancev na naroku dne 4. 11. 2024 dopustilo predložitev fotografij ter je na podlagi teh predloženih dokazov zasliševalo obdolženca in oškodovanca ter nanje nezakonito oprlo sodbo. Glede na smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 329. člena v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP lahko stranke in oškodovanec izvedbo dokazov predlagajo do konca glavne obravnave, pod pogojem da z naknadno podanimi dokaznimi predlogi ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v postopku na prvi stopnji izvedbi navedenega dokaza ni oporekal in zatrjevane kršitve ni uveljavljal, 1 temveč je tudi sam obdolženemu na podlagi predloženih fotografij postavljal vprašanja. Glede na navedeno s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, poleg tega pa tudi ni izkazal, da bi bil dokazni predlog podan z namenom zavlačevanja ter v pritožbi tudi ni obrazložil, v čem naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

6. V nadaljevanju pritožnik izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je bil obravnavani dogodek v celoti izzvan s strani oškodovancev C. C. in B. B. ter je obdolženi dejanje storil v silobranu. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje del očitka po obtožnem predlogu, ki se nanaša na dejanje obdolženega zoper B. B. izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, ker je ugotovilo, da je bilo storjeno v silobranu in je njegova protipravnost izključena ter je obdolženega spoznalo za krivega zgolj kaznivega dejanja na škodo C. C. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da oškodovanka C. C. ob začetku prepira in medsebojnih grožnjah med obdolženim in oškodovancem ni bila prisotna, zaradi česar pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj bi tudi slednja usklajeno delovala proti obdolženemu in da je bil dogodek izzvan tudi s strani oškodovanke oziroma da je bila s kričanjem tudi sama aktivno udeležena v napadu nad obdolženim. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ravnanje oškodovanke, ki je kričala svojemu možu naj se umakne in da ga hoče obdolženi ubiti, ne predstavlja protipravnega napada na obdolženega, ki bi upravičeval njegovo obrambo.

7. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene pritožbene navedbe, da obdolženi v dogodku ni rekel, da bo oškodovanko udaril in ubil ter da proti oškodovanki ni zamahoval s kamnom. Izpodbijana sodba ima tudi v zvezi s tem prepričljive zaključke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedbe oškodovancev, iz katerih izhaja, da je obdolženi ob napadu B. B. v rokah držal kamen in z roko zamahoval, po prihodu oškodovanke pa se je obrnil tudi k njej in ji rekel, da jo bo ubil. Nenazadnje tudi iz samega zagovora obdolženega, ki je priznal, da je oškodovanki rekel: "Glej [...], da ti ne zašvasam ta kamen v glavo, ti zašlatam ta kamen v glavo" izhaja grožnja, da bo napadel njeno življenje ali telo, dejanje pa je bilo storjeno s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za obstoj kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec počuti ogroženega ali ustrahovanega, pomembno je le, da je grožnja objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost ali premoženje oškodovanca in tako niti niso relevantne pritožbene navedbe, da se je oškodovanka, kljub slišanim grožnjam zoper njenega moža, sama obdolženemu približala na tri metre in se tako očitno ni počutila v ničemer ogroženo. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sicer zanesljivo ugotovilo tudi to, da je oškodovanka zaradi strahu pred obdolženim stekla v hišo, se vanjo zaprla in poklicala policijo.

8. Pritožnik nazadnje še navaja, da sta bili v času dogodka prisotni priči D. D. in E. E., ki nista vedeli izpovedati o nobenih grožnjah obdolženca. Takšne pritožbene navedbe nimajo podlage v spisovnem gradivu. Priča D. D. ob obravnavanem dogodku ni bila prisotna in je bila zaslišana le v zvezi s siceršnjimi odnosi z oškodovancema, E. E., ki naj bi, kot izhaja iz Uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 5. 3. 2020, ob dogodku sicer bila prisotna, pa v postopku pred sodiščem sprva ni bila zaslišana zaradi zdravstvenih težav, v času ponovljenega sojenja pa je bila že pokojna in je bil predlog za njeno zaslišanje umaknjen.

9. Čeprav pritožnik v pritožbi posebej ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri. Pritožba, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona in ki se poda v korist obdolženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine in je obdolženemu izreklo primerno kazensko sankcijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri tem upoštevalo da obdolženi še ni bil obsojen in da je od obravnavanega dejanja minilo že daljše obdobje ter je tako pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna in zakonita.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Pritožnik v zvezi s to odločitvijo utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 95. člena ZKP, katere sodišče prve stopnje ni upoštevalo temveč je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti celotne stroške kazenskega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje glede očitanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo B. B. ugotovilo, da je obdolženi ravnal v silobranu in je te očitke iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, kar dejansko pomeni, da je bil obdolženi glede tega dejanja oproščen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev dopolni z določbo drugega odstavka 95. člena ZKP tako, da obdolženi ni dolžan plačati stroškov za dejanje na škodo B. B., če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, o čemer bo presojalo sodišče prve stopnje ob izdaji posebnega sklepa o odmeri stroškov postopka (po oceni pritožbenega sodišča obdolženemu najmanj ni treba povrniti povišanja skupne vrednosti storitve pooblaščenke oškodovancev za zastopanje več strank po 7. členu Odvetniške tarife).

11. Glede na vse navedeno je sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je glede na neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker je obdolženi s pritožbo delno uspel, izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade.

1 Pritožnik sicer navaja, da je na prepozne dokazne predloge opozoril že na glavni obravnavi dne 12. 10. 2022, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedena navedba nanaša na prejšnje sojenje in druge dokaze, zaradi česar v predmetni zadevi ni relevantna.