Appeal dismissed; prisoner's request for sentence delay due to illness or family death rejected due to lack of evidence.

I. Pritožba obsojenca se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec mora nastopiti kazen zapora 13.10.2025 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, Ankaranska cesta 3b, Koper.

III. Zahteva za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Kopru se kot nedovoljena zavrže.

[JEDRO]

Odlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in sicer, da obsojenec ni sposoben nastopiti kazni zapora zaradi bolnišničnega zdravljenja, je namreč neizkazan že spričo tega, da obsojenec v prošnji ni zatrjeval, da se nahaja v bolnišnici in tega tudi sedaj v pritožbi ne izpodbija.

Glede zakonskega razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan takrat, ko kdo v obsojenčevi družini umre, ali je huje bolan in nujno potrebuje obsojenčevo pomoč, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni dokazal hujše bolezni svoje tašče, niti tega, da tašča, ki živi v Ukrajini, nujno potrebuje njegovo pomoč.

Pritožbena razlaga obsojenca, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi prošnje s predložitvijo potrebne dokumentacije, ni utemeljena, saj določba drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 izrecno navaja, da je k prošnji za odlog treba predložiti tudi dokaze za odločitev. To pomeni, da bi ustrezna dokazila moral predložiti že sam obsojenec k prošnji, česar pa ni storil. Tudi sedaj v pritožbi ne navaja, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo sicer res izdalo 20. 3. 2025 oziroma šest mesecev po podaji prošnje za odlog, ker pa je obsojenec sam predlagal odlog kazni za tri mesece, to pomeni, da je bilo njegovi prošnji, čeprav je bila ta zavrnjena, dejansko ugodeno celo za daljše obdobje, kot je sam predlagal. Glede na to, da se je postopek zavlekel tudi zaradi vročanja obsojencu v tujino, je dalje ugotoviti, da je od podaje prošnje pa do trenutka, ko je sodišče druge stopnje prejelo pritožbo v obravnavo, minilo že 10 mesecev, torej znatno več, kot je sam predlagal v svoji prošnji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo za odlog izvršitve zaporne kazni, ki jo je 14. 10. 2024 vložil obsojeni A. A.

2. Zoper odločbo se pritožuje obsojenec sam, in sicer, kot ga je razumeti, zaradi procesnih kršitev in kršitev ustavnih pravic do sojenja, pa tudi zato, ker sodišče ni odločalo o njegovi pritožbi "zaradi molka" z dne 15. 12. 2024. Sodišče druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da dovoli predlagani trimesečni odlog izvršitve zaporne kazni oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. S pritožbo podaja tudi zahtevo za izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča v Kopru, pritožbi pa prilaga tudi listine, na katere se sklicuje v svojih navedbah.

3. Pritožba ni utemeljena, zahteva za izločitev pa ni dovoljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in v skladu s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katerega mora sodišče uporabiti v smislu prvega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), je pokazal, da je odločitev sodišča pravilna. Sodišče je odločalo o obsojenčevi prošnji za odlog izvršitve zaporne kazni iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki pa že glede na vsebino prošnje, nista utemeljena. Odlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in sicer, da obsojenec ni sposoben nastopiti kazni zapora zaradi bolnišničnega zdravljenja, je namreč neizkazan že spričo tega, da obsojenec v prošnji ni zatrjeval, da se nahaja v bolnišnici in tega tudi sedaj v pritožbi ne izpodbija. Glede zakonskega razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan takrat, ko kdo v obsojenčevi družini umre, ali je huje bolan in nujno potrebuje obsojenčevo pomoč, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni dokazal hujše bolezni svoje tašče, niti tega, da tašča, ki živi v Ukrajini, nujno potrebuje njegovo pomoč. Pritožbena razlaga obsojenca, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi prošnje s predložitvijo potrebne dokumentacije, ni utemeljena, saj določba drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 izrecno navaja, da je k prošnji za odlog treba predložiti tudi dokaze za odločitev. To pomeni, da bi ustrezna dokazila moral predložiti že sam obsojenec k prošnji, česar pa ni storil. Tudi sedaj v pritožbi ne navaja, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti. Zato je že iz navedenih razlogov izpodbijana odločitev povsem pravilna.

5. Obsojenec v pritožbi sodišču prve stopnje obširno očita kršitve njegove pravice do sojenja, saj o predmetni prošnji, ki je bila podana že 14. 10. 2024, ni bilo odločeno v zakonskem roku, sodišče pa tudi ni reagiralo po tistem, ko je 15. 12. 2024 vložil pritožbo zaradi tega, ker sodišče še ni odločilo o njegovi prošnji za odlog oziroma, ker je, kot sam pravi, vložil pritožbo zaradi molka. Dalje navaja, da se je zaradi tega obrnil na Ministrstvo za pravosodje in varuha človekovih pravic, opozarja pa tudi na številne kršitve v postopku pri izdaji sodbe in pritožbenega odločanja, ko ni bil povabljen na pritožbeno sejo, izpostavlja pa tudi, da je zoper pravnomočno sodbo vložil ustavno pritožbo.

6. Na navedene pritožbene očitke ni treba podrobneje odgovarjati, saj se ne nanašajo na zakonske pogoje za odlog izvršitve zaporne kazni, pa tudi zato ne, ker tudi v primeru, da so kršitve podane, ne vplivajo na obsojenčeve pravice glede podane prošnje za odlog izvršitve zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo sicer res izdalo 20. 3. 2025 oziroma šest mesecev po podaji prošnje za odlog, ker pa je obsojenec sam predlagal odlog kazni za tri mesece, to pomeni, da je bilo njegovi prošnji, čeprav je bila ta zavrnjena, dejansko ugodeno celo za daljše obdobje, kot je sam predlagal. Glede na to, da se je postopek zavlekel tudi zaradi vročanja obsojencu v tujino, je dalje ugotoviti, da je od podaje prošnje pa do trenutka, ko je sodišče druge stopnje prejelo pritožbo v obravnavo, minilo že 10 mesecev, torej znatno več, kot je sam predlagal v svoji prošnji. Ker spričo vsega navedenega njegova pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 tudi zavrnilo ter po četrtem odstavku istega člena določilo nov datum za nastop kazni zapora, in sicer 13. 10. 2025. Pri tem je upoštevalo, da obsojenec živi v tujini in da mu bo treba poziv vročati preko mednarodne pravne pomoči.

7. V pritožbi obsojenec predlaga tudi izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča v Kopru, ki so sodelovali pri odločanju v prejšnjih odločitvah, in sicer očitno iz razloga dvoma v nepristranskost (prvi odstavek 37. člena ZUP, 6. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Ti očitki pa so preveč posplošeni, da bi jih bilo mogoče obravnavati, saj se nanašajo na številne kršitve, ki naj bi bile storjene med sojenjem in ki so posledično po mnenju pritožnika privedle k nezakoniti sodbi. Vendar je treba pojasniti, da so ti očitki že bili zavrnjeni s strani Vrhovnega sodišča RS, ko je obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Obsojenec, torej sedaj, kot razlog za izločitev sodnikov ponovno izpostavlja okoliščine, ki so že bile zavrnjene in so zato nedopustne ter kot take predstavljajo zlorabo procesnega instituta izločitve sodnikov. Ker odločanje o odlogu izvršitve zaporne kazni predstavlja nadaljevanje kazenskega postopka, sodišče pa si mora na podlagi 15. člena ZKP prizadevati, da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, je sodišče druge stopnje obsojenčevo zahtevo za izločitev sodnikov kot nedovoljeno zavrglo.