Appeal dismissed: Temporary estate guardian appointment rejected as heirs are known and plaintiff lacks standing.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD).

Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino. Nikakor pa ne skrb za morebitne terjatve ali zahtevke upnikov oz. tretjih oseb do zapuščine.

Med 'druge osebe' sodijo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Na primer osebe, ki zahtevajo izločitev v korist potomcev, upravitelj in skrbnik zapuščine, izvršitelj oporoke ali upniki, ki so skladno s 143. členom ZD zahtevali ločitev zapuščine od dedičevega premoženja (ločitveni upniki). Takega zahtevka pritožnik ne uveljavlja. Sodna praksa je tudi jasna, da upniki, ki ločitve ne zahtevajo, niso udeleženci zapuščinskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog DARS, d. d. za postavitev začasnega skrbnika zapuščine.

2. Zoper sklep se iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 pritožuje DARS, d. d. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijan sklep razveljavi in za del zapuščine, ki predstavlja zemljišče parc. št. 000 k. o. X, z namenom sklenitve prodajne pogodbe postavi začasnega skrbnika. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo zakaj predlogu ni ugodilo v smislu 131. člena Zakona o dedovanju. 2 Sklicevalo se je zgolj na neutemeljenost predloga po 143. členu ZD, medtem ko iz sodne prakse izhaja, da sodišča tovrstne sklepe izdajajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Res je, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo ali obravnavan položaj, t. j. predlog tretje osebe za postavitev začasnega skrbnika dela zapuščine zaradi investicijsko vzdrževalnih del v javno korist , sodi pod generalno klavzulo, opredeljeno kot 'kadar je to potrebno'. 3 Vendar se mu, zaradi v nadaljevanju pojasnjenih razlogov, do tega niti ni bilo potrebno opredeliti. Na tej točki pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je zakonsko določena generalna klavzula precej široka, zaradi česar je treba pri njeni napolnitvi izhajati iz namena instituta začasnega skrbnika zapuščine. Slednji, kot skrbnik za posebni primer nastopa v vlogi zakonitega zastopnika (skupnosti) vseh dedičev. 4 Ker se v trenutku zapustnikove smrti zapuščina in dedičevo premoženje iz različnih razlogov (še) ne združita, lahko imenovanje skrbnika predstavlja 'most' med njima. Namen instituta je zapuščino ohraniti in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. 5 Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. 6 Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino. Nikakor pa ne skrb za morebitne terjatve ali zahtevke upnikov oz. tretjih oseb do zapuščine. 7 Kot že povedano, spisovni podatki 'nujnosti' postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ne upravičujejo.

5. Pravilen in predvsem bistven v obravnavani zadevi je zaključek sodišča prve stopnje, da DARS, d. d. ni udeleženec 8 zapuščinskega postopka. 175. člen ZD namreč jasno razčlenjuje, da so udeleženci zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Med 'druge osebe' sodijo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Na primer osebe, ki zahtevajo izločitev v korist potomcev, upravitelj in skrbnik zapuščine, izvršitelj oporoke ali upniki, ki so skladno s 143. členom ZD zahtevali ločitev zapuščine od dedičevega premoženja (ločitveni upniki). 9 Takega zahtevka pritožnik ne uveljavlja. Sodna praksa je tudi jasna, da upniki, ki ločitve ne zahtevajo, niso udeleženci zapuščinskega postopka. 10 Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnik ni ločitveni upnik in tudi ne zapustnikov dedič ali volilojemnik, je odločitev sodišča, da kot tretja oseba svojih pravic oziroma predlogov ne more uveljavljati v zapuščinskem postopku, ustrezna. Drugačno pritožnikovo stališče nima podlage v zakonu.

6. Pritožbene navedbe, da sodišča prve stopnje sicer v primerljivih zadevah izdajajo sklepe o začasnem skrbniku zapuščine, ostajajo neutemeljene in neizkazane. Nenazadnje pritožnik sklep sodišča prve stopnje na katerega se sklicuje, pritožbi niti ne predloži.

7. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnika za postavitev začasnega skrbnika zapuščine kot nedovoljenega pravilno zavrglo. Čeprav smejo v zapuščinskem postopku pritožbo vložiti le udeleženci postopka (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) je pritožbeno sodišče presodilo, da pritožnik izkazuje zadosten pravni interes in je pritožbo vsebinsko obravnavalo. Ker pa je ta, glede na zgornja pojasnila neutemeljena, jo je bilo treba zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZD.

3 Oziroma povedano drugače, 'ko je nujno'.

4 M. Orehar Ivanc, Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor, 2025, str. 558 - 562.

5 Ibidem, str. 559.

6 Pritožbeno sodišče pripominja, da je z namenom ureditve obravnavane situacije zapuščinsko sodišče pritožnika seznanjalo s podatki vseh potencialnih dedičev.

7 Gl. sklep VSL II Cp 970/2020.

8 Pritožbeno sodišče namesto 'strank' uporablja primernejši pojem 'udeleženci', saj je zapuščinski postopek nepravdni postopek par excellence.

9 S. Kraljić, Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor, 2025, str. 696 - 700.

10 Gl. sklep VSL II Cp 1378/2010, sklep VSL I Cp 2494/2015, sklep VSL II Cp 527/2023.