Appeal partially allowed; court reduced legal fees by re-measuring value of disputed subject matter per tariff.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 515,65 EUR nadomesti z zneskom 365,59 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožnik je dolžan drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 43,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej do plačila.

[JEDRO]

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih.

Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari.

Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom drugi toženki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 515,65 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 pritožuje druga toženka. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa tako, da se tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka na prvi stopnji, kot tudi pritožbenih stroškov. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov po 157. členu ZPP, saj povoda za tožbo ni dala. Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih navedb in listinskih dokazov ni opredelilo ter zato nezakonito odločilo ravno nasprotno. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje je povzročil tožnik, saj 25 let ni uredil vknjižbe v zemljiško knjigo. Izbris izvedenih pravic z njene strani ni bil sporen in mu ni nikoli nasprotovala, dopisovanja pa izkazujejo, da sta se stranki dogovarjali tudi o ureditvi drugih odprtih vprašanj. Iz njenega ravnanja tožnik ni mogel sklepati, da bo potreboval sodno intervencijo. Izpostavlja tudi napačno višino stroškov oz. napačno določeno vrednost spornega predmeta. Tožnik je slednjo ocenil na 7.000 EUR, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo 41. člena ZPP in ga ni pozivalo k dopolnitvi tožbe oz. opredelitvi vrednosti spornega predmeta po vrednosti posameznega zahtevka. Druga toženka ni dolžna plačati stroškov, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek zoper prvo toženko.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je povrnitev pravdnih stroškov presojalo po splošnem pravilu uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP) in ne po določbi 157. člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti stroške. Drži, da je pritožnica tožbeni zahtevek pravočasno pripoznala, vendar pa nima prav, ko oporeka svoji vlogi pri vzroku oz. povodu za tožbo. V tem delu neutemeljeno očita sodišču, da se do njenih navedb in listinskih dokazov ni opredelilo, pri čemer povzema vsebino podanega odgovora na tožbo. K temu priloži elektronsko sporočilo pooblaščenke tožnika z dne 8. 10. 2024 (priloga B5), ki jo je sodišče upoštevalo in se do nje opredelilo že v sklopu tožnikovih listinskih dokazov (priloga A9). Obstoj 'povoda za tožbo' je obrazložilo skladno z ustaljeno sodno prakso, za sprejeto odločitev pa navedlo ustrezne, materialnopravno pravilne razloge. Njegovo odločitev je mogoče preizkusiti. Izostanek razlogov o neodločilnih (odgovor na elektronsko sporočilo druge toženke z dne 27. 10. 2024) in neizkazanih (sklicevanje na odpisno dovoljenje, katerega ni predložila) dejstvih pa nenazadnje ne konstituira kršitve postopkovnih določb. 2

6. Pritožnica nadalje oporeka odmeri stroškov oz. vrednosti spornega predmeta, kjer sodišču očita opustitev poziva k dopolnitvi tožbe in napačno uporabo materialnega prava. Pritožbene navedbe so utemeljene.

7. Drugi odstavek 41. člena ZPP določa, da se v primeru tožbenih zahtevkov zoper več tožencev, vrednost spornega predmeta določi po vrednosti posameznega zahtevka. Tožnik je v tožbi uveljavljal ugotovitev lastninske pravice (zoper prvo toženko) in izbris izvedenih pravic (zoper drugo toženko). 3 Kot vrednost spornega predmeta je določil 7.000 EUR, pri čemer ni razločil, na katerega od več zahtevkov se skupna, nediferencirana vrednost nanaša, oz. v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost, ki jo v tožbi označi tožnik (drugi odstavek 44. člena ZPP).

8. 45. člen ZPP določa, da če je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta (predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek), ki pa v tožbi ni navedena, ravna sodišče po določbah o ravnanju z nepopolnimi vlogami. 4 Te v 108. členu ZPP predpisujejo pozivanje tožnika k dopolnitvi tožbe in posledično (v primeru, da formalne pomanjkljivosti ne odpravi ter je bil predhodno opozorjen na pravne posledice) njeno zavrženje. Komentar ZPP izpostavlja, da je načeloma odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča tudi na pritožbeni ravni, 5 vendar pa ne v primeru, če ugotovljena formalna pomanjkljivost sama po sebi ne preprečuje meritornega obravnavanja. Na primer, ko gre za obligatorno sestavino tožbe (le) po volji zakonodajalca, ki je želel s tem doseči bolj ekonomičen postopek. Takšna je ravno navedba vrednosti spornega predmeta. V teh primerih je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. 6 Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih (kot v obravnavanem primeru). Sicer ima pri nedenarnih zahtevkih sodišče prve stopnje tudi korekturno dolžnost (tretji odstavek 44. člena ZPP), vendar je (tudi) ta omejena. Novo vrednost spornega predmeta lahko tako določi, če bi ugotovilo, da je tožnik navedel očitno neustrezno vrednost spornega predmeta. Ali če je tožnik navedel le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP. V obeh navedenih primerih le, če se ob tem odpira vprašanje o stvarni pristojnosti. Tudi v tem primeru bi lahko na opisan način sodišče prve stopnje postopalo ob vložitvi tožbe oz. najpozneje pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

9. Določb, ki bi toženki omogočale, da sama zahteva preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta, ZPP sicer nima. Po pravni teoriji in sodni praksi pa ji jo je skladno z 22. členom Ustave treba priznati. Vendar, če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko. 7 Povedano drugače, tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Tega druga toženka pravočasno (konkretno v odgovoru na tožbo) ni storila. Uveljavljanje takšnega ugovora v pritožbenem postopku po tem, ko je že znan uspeh pravdnih strank v postopku in s tem porazdelitev bremena pravdnih stroškov, je prepozno. 8

10. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta po ZPP je prvotno pomembna z vidika vprašanja stvarne pristojnosti, ne za izračun sodne takse ali odvetniške nagrade. A vendar na vrednost iz 4. člena Odvetniške tarife (OT) pomembno vpliva. Sodna praksa zato v primerljivih zadevah 9 dopušča sankcioniranje pasivnosti strank (v tem primeru tožnika pri določanju vrednosti spornega predmeta). Tožnik vrednosti spornega predmeta ni diferenciral, kot to zahteva drugi odstavek 41. člena ZPP. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta pa je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT, 10 ki po 1. točki za sestavo tožbe določa nagrado 200 točk. Zaradi napačne določitve vrednosti storitve za odmero odvetniške nagrade in s tem napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče nagrado tožnika ponovno odmerilo. 11 Pri tem dodaja, da se v potrebnost priznanih pravdnih stroškov ni spuščalo, ker pritožba temu ni oporekala.

11. Ker je pritožba druge toženke (zoper odločitev o višini stroškov) utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je druga toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo na znesek 365,59 EUR. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Druga toženka je s pritožbo deloma uspela, in sicer po višini z 29 % (znižanje pravdnih stroškov za 150,06 EUR od prej priznanih 515,65 EUR). Tožnik ji je zato v skladu z uspehom (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 43,31 EUR (200 točk za pritožbo, 4 točke za materialne stroške, kar znaša 122,40 EUR, povečano za 22% DDV, skupno 149,33 EUR).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Pritožnica se sklicuje na sodno prakso, ki se po dejanskih okoliščinah razlikuje od obravnavane in je posledično neuporabljiva.

3 Gre za primer formalnega sosporništva (po 2. točki prvega odstavka 191. člena ZPP), kjer je jasno, da se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, saj ne gre za isto pravno in dejansko podlago zahtevkov (objektivna in subjektivna kumulacija na pasivni strani).

4 Po drugem odstavku 180. člena ZPP je navedba vrednosti spornega predmeta obvezna sestavina tožbe.

5 Tako, da pritožbeno sodišče, ki takšno nepopolnost vloge ugotovi, obravnavano zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z opozorilom, naj postopa po 108. členu ZPP.

6 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 437 - 443.

7 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 229 - 238.

8 Lahko pa bi predstavljal tudi zlorabo pravic v smislu 9. člena ZPP.

9 Gl. VSL I Cp 961/2017, VSL I Cp 1358/2015.

10 Gl. VSRS II Ips 101/2012.

11 Tožniku glede na povedano pripada 100 točk za sestavo poziva za mirno ureditev zadeve oz. opomina pred tožbo z dne 9. 9. 2024, 200 točk za sestavo tožbe z dne 6. 1. 2024, 50 točk za drugo vlogo z dne 6. 8. 2025, 7 točk za materialne stroške, skupaj torej 357 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR in ob 22 % DDV (46,99 EUR) znaša 213,60 EUR. Upoštevajoč še 1/3 zneska sodne takse, skupno torej 365,59 EUR.