Appeal dismissed; copyright transfer validity proven via author statements despite Shazam data issues.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

80. člen ZASP res določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku vsebino pogodb o prenosu potrditi zgolj z njihovo predložitvijo. Še posebej, če (tako kot v obravnavani zadevi) ne gre za spor med imetnikom in avtorji, slednji pa tretjim osebam relevantne vsebine pogodb ne želijo razkriti. Ker lahko vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene izjave avtorjev primerno dokazno sredstvo.

Pritožnica se ne sooči z razlogi sodišča o dokazni vrednosti predloženih „cue sheets“, ki temelji na ugotovitvi, da so bili ti sestavljeni na podlagi podatkov, ki so jih kontrolorji tožnice pridobili na način, da so za prepoznavo glasbenih del, predvajanih v trgovinah toženke, uporabili mobilno aplikacijo Shazam. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo ugovoru o nezanesljivosti aplikacije Shazam, s pomočjo katere so kontrolorji prepoznali, da naj bi toženka javno predvajala varovana glasbena dela iz repertoarja tožnice. In ugotovitve sodišča prve stopnje, da prepoznava skladb z uporabo aplikacije Shazam ni bila pravilna, pritožnica ne prereka.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ustavilo postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12.837,04 EUR od 1. 10. 2020 do 24. 9. 2023 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati 12.837,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2023 do plačila (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da v 15 dneh toženki povrne potrebne stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodne odločbe, ki je po vsebini sodba, se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne. Prav tako priglaša pritožbene stroške.

Oris spora

4. Tožnica je kolektivna organizacija, ki se ukvarja (med drugim) s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic, kar vključuje pobiranje honorarja za javno predvajanje neodrskih glasbenih del, ki so v njenem repertoarju.

5. Toženka je poslovni subjekt, ki v svojih trgovinah z oblačili A. javnosti priobčuje avtorska glasbena dela.

6. Produkcija B., d. o. o. (v nadaljevanju: B.), je družba, v kateri so se združili avtorji in glasbeniki, ki ustvarjajo ambientalno glasbo, ki se predvaja v raznovrstnih poslovalnicah gospodarskih subjektov.

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženka v svojih trgovinah v obdobju od januarja do maja 2023 javno priobčevala avtorska glasbena dela, s katerimi kolektivno upravlja tožnica. Toženka namreč to zanika in trdi, da je predvajala avtorska glasbena dela, s katerimi individualno upravlja B., zato uveljavlja izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja na podlagi 10. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodili že več sporov, v katerih je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da iz navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi bile glede pogojev za individualno upravljanje dejanske okoliščine v obravnavani zadevi drugačne od tistih, ki jih je sodišče obravnavalo v zadevah IV Pg 1630/2019, P 14/2020-II 1 in P 691/2020-II.

Materialnopravna podlaga

9. 10. člen ZKUASP določa izjeme od obveznega kolektivnega upravljanja. Za obravnavani spor je relevantna izjema iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da lahko imetnik pravic individualno upravlja pravico javnega predvajanja določenega neodrskega glasbenega dela z določenim fonogramom (28. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP), če je imetnik vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic za ta način uporabe.

10. Navedeno izjemo lahko imetnik pravic uveljavlja, če je kolektivno organizacijo, ki upravlja te pravice, o tem obvestil najpozneje 15 dni pred uporabo avtorskega dela (tretji odstavek 10. člena ZKUASP).

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

11. Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZKUASP. Bistveni pritožbeni očitki so trije. Po mnenju tožnice ni dokazano, da je: (1) B. imetnica vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih neodrskih delih v predloženih seznamih, (2) B. o uporabi navedenih del tožnico pravočasno in ustrezno obvestila, (3) toženka v svojih trgovinah predvajala neodrska glasbena dela iz repertoarja B.

Glede imetništva materialnih avtorskih in sorodnih pravic

12. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je B. imetnica vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic na neodrskih glasbenih delih v predloženih seznamih.

13. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi toženka prenos avtorskih pravic lahko dokazala le s predložitvijo pisne pogodbe, v kateri bi bila navedeni vrsta prenesenih pravic, konkretno avtorsko delo, na katerega se nanaša prenos, obseg (izključni ali neizključni), pogoji, trajanje in teritorij prenosa ter nadomestilo, če bi bilo dogovorjeno. V ZPP je namreč sprejeto načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP), sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi določala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu (kot to smiselno trdi tožnica, ko navaja, da izjave avtorjev ali splošne pogodbe ne morejo biti dokaz, da je B. imetnica pravic).

14. Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku vsebino pogodb o prenosu potrditi zgolj z njihovo predložitvijo. Še posebej, če (tako kot v obravnavani zadevi) ne gre za spor med imetnikom in avtorji, slednji pa tretjim osebam relevantne vsebine pogodb ne želijo razkriti. Ker lahko vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene izjave avtorjev primerno dokazno sredstvo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da dokazujejo imetništvo avtorskih in sorodnih pravic B.-ja na predloženih seznamih glasbenih del. Dokazna ocena je celovita in prepričljiva in povsem skladna s prej povzetim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (21. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejanske ugotovitve, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, višje sodišče sprejema kot pravilne. Zato pritožnica z očitkom, da ni bil predložen dokaz o imetništvu pravic, ne more uspeti. Ob tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so predložene izjave avtorjev (npr. C. C. in D. D.) pavšalne in ne vsebujejo izrecnega prenosa vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic, vključno s pravico do javne priobčitve na ozemlju Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vsebina predloženih izjav potrjuje, da so avtorji in izvajalci na B. prenesli izključno (brez vsebinskih, časovnih ali prostorskih omejitev) vse svoje materialne avtorske pravice na ustvarjenih delih, vključno s pravico obveščanja javnosti o izvedbi, in B. tudi dovolili, da z navedenimi deli v celoti prosto razpolaga. Zakaj naj takšna vsebina predloženih izjav avtorjev ne bi bila zadostna, pritožnica ne pojasni, kot tudi ne navede nobenega razloga, zakaj naj bi jo sodišče ocenilo zmotno ali pomanjkljivo.

15. Tožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da B. deluje kot kolektivna organizacija brez dovoljenja oziroma da ni registrirana kot neodvisni subjekt upravljanja. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je B. imetnica pravic. Posledično zanjo ne veljajo zahteve po registraciji ali pridobitvi dovoljenja, ki jih ZKUASP predpisuje za kolektivne organizacije (4. člen ZKUASP) ali neodvisne subjekte upravljanja (5. člen ZKUASP). Sodišče prve stopnje je materialno pravo v tem delu uporabilo pravilno in ločilo med kolektivnim in individualnim upravljanjem pravic ter kot razliko izpostavilo značilnost, da se individualno upravljanje ne vrši preko posrednika, kot je kolektivna organizacija ali neodvisni subjekt upravljanja (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker torej B. upravlja z lastnimi pravicami, za kar ima pooblastilo v 2. točki prvega odstavka 10. člena ZKUASP, za odločitev niso odločilne pritožbene navedbe v zvezi dovoljenjem, ki ga za delovanje potrebuje neodvisni subjekt upravljanja ali kolektivna organizacija. Zato se do tovrstnih pritožbenih očitkov višje sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožnica ne more uspeti niti z očitkom, da manjka dokaz o prenosu pravic iz B. na toženko. Kot tak je predvsem preveč pavšalen in se ne sooči z razlogi in dokazi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ugotovitev, da so avtorji in izvajalci dali B. dovoljenje za nadaljnji prenos njihovih pravic, B. pa je toženki dovolila javno priobčitev njenih neodrskih glasbenih del s fonogrami. Poleg tega ta pritožbeni očitek za odločitev tudi ni odločilen. Ker je ugotovljeno, da so presojana avtorska dela izločena iz kolektivnega upravljanja (ker z njimi individualno upravlja B. kot njihova imetnica), tožnica nima aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov v zvezi z njimi. Uporaba pravic brez ustrezne ureditve pravnega razmerja oziroma neplačilo s strani toženke bi sicer pomenila kršitev pravic, vendar ne teh, s katerimi upravlja in jih varuje tožnica, temveč pravic, s katerimi individualno upravlja B. Pogoj imetništva materialnih avtorskih in sorodnih pravic za izjemo iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZASP se namreč nanaša na B. in njeno pravico do individualnega upravljanja.

Glede obvestila o individualnem upravljanju

17. Imetnik pravic lahko uveljavlja izjemo iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZKUASP, če je kolektivno organizacijo, ki upravlja te pravice, o tem obvestil najpozneje 15 dni pred uporabo avtorskega dela.

18. V zvezi z obvestilom z dne 16. 12. 2022 pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ga pri presoji ne bi upoštevalo. Posledično mu očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi lahko, če bi ga preverilo, ugotovilo, da ne vsebuje specifikacije avtorskih del in ni bilo posredovano 15 dni pred njihovo uporabo.

19. Naveden pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v navedeno obvestilo vpogledalo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ga tudi dokazno ocenilo (27. do 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Razloge sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožnica z obvestilom z dne 16. 12. 2022 pravočasno obveščena in o tem, da je njegova vsebina ustrezna, višje sodišče sprejema kot pravilne. Pritožnica se s temi razlogi ne sooči oziroma ne pojasni, zakaj naj bi bili zmotni ali pomanjkljivi. Zato zgolj z očitkom, da obvestilo ni ustrezno in pravočasno, ne more doseči preizkusa, ki ga višje sodišče glede očitane kršitve procesnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede predvajanih neodrskih glasbenih delih

20. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi, da ni dokazano, da so se v trgovinah toženke predvajala avtorska glasbena dela, s katerimi kolektivno upravlja tožnica. Pritožnica mu očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pri tej presoji ni upoštevalo njenih dokaznih listin, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj bi lahko, če bi preverilo njihovo vsebino, ugotovilo pripadnost predvajanih glasbenih del repertoarju tožnice.

21. Z vprašanjem, ali je toženka predvajala neodrska glasbena dela iz repertoarja tožnice, se je sodišče prve stopnje podrobno ukvarjalo (32. do 39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato posplošena pritožbena graja, da ni ugotavljalo, katera dela je toženka javno priobčevala, ni utemeljena.

22. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo zapisnikov o kontroli in "cue sheets" s seznami predvajanih glasbenih del. Sodišče prve stopnje je v te dokazne listine vpogledalo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih dokazno ocenilo (33. do 39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazna ocena je celovita in prepričljiva, zato jo višje sodišče sprejema kot pravilno. Pritožnica ne pojasni, česa konkretno sodišče v predloženih zapisnikih o kontroli ni preverilo oziroma zakaj naj bi jih zmotno ali pomanjkljivo dokazno ocenilo. Pritožnica se tudi ne sooči z razlogi sodišča o dokazni vrednosti predloženih "cue sheets" (38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta temelji na ugotovitvi, da so bili "cue sheets" sestavljeni na podlagi podatkov, ki so jih kontrolorji tožnice pridobili na način, da so za prepoznavo glasbenih del, predvajanih v trgovinah toženke, uporabili mobilno aplikacijo Shazam. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo ugovoru o nezanesljivosti aplikacije Shazam, s pomočjo katere so kontrolorji prepoznali, da naj bi toženka javno predvajala varovana glasbena dela iz repertoarja tožnice (35. do 37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). In ugotovitve sodišča prve stopnje, da prepoznava skladb z uporabo aplikacije Shazam ni bila pravilna, pritožnica ne prereka. Zgolj z očitkom, da je sodišče prve stopnje pri tej presoji prezrlo vsebino "cue sheets", pa ne more uspeti, saj ti temeljijo na podatkih, pridobljenih z uporabo aplikacije Shazam. Višje sodišče zato kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da predloženi "cue sheets" ne morejo dokazovati, da je toženka v svojih trgovinah javno predvajala glasbena dela, ki so v njih navedena.

Glede očitka o neupoštevanja obstoječe sodne prakse

23. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sprejeta odločitev v nasprotju z novejšo sodno prakso, višje sodišče izpostavlja, da uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen. 2 V obravnavani zadevi ta pogoj glede sodnih odločb, ki jih skozi pritožbo povsem nekritično našteva tožnica, več kot očitno ni izpolnjen.

24. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na sodbo SEU C-433/20. Ne le, da v 18. točki obrazložitve ne potrjuje dokazne vrednosti "cue sheets" za preverjanje repertoarja kolektivne organizacije, ampak obravnava povsem drugačno dejansko in pravno vprašanje, in sicer, ali izdelava varnostne kopije v prostoru za shranjevanje, ki je na voljo uporabniku v okviru storitve računalništva v oblaku, pomeni reproduciranje tega dela v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.

25. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodbo SEU C-10/2022 citiralo v podporo individualnemu upravljanju glasbenih del, saj je v 20. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da navedena sodna odločba za ta spor ni relevantna in tudi pojasnilo razloge za takšno ugotovitev, ki jih pritožnica ne prereka.

26. Glede na zavzeto stališče, da je v obravnavani zadevi podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja, ni jasno kam meri pritožnica s sklicevanjem na večje število sodb SEU (C-135/10, C-306/05, C-162/10, C-245/10) in VSL (II Cp 2010/2012, II Cp 1390/2012, II Cp 1601/2018), ki obravnavajo obvezno kolektivno upravljanje in delovanje kolektivnih organizacij.

27. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 1316/2023. Ne drži, da navedena sodna odločba glede imetništva pravic zahteva predložitev "nedvoumnih pogodbenih dokazov in specifičnega obvestila". Navedena sodna odločba tudi ne postavlja drugačnih ali strožjih dokaznih pravil, ampak ugotavlja, da prenos pravic ni dokazan zato, ker tamkajšnja tožena stranka ni predložila niti seznamov posameznih neodrskih glasbenih del niti izjav avtorjev o prenosu materialnih avtorskih pravic (kar vse so dokazila, ki jih je toženka v obravnavanem sporu predložila). Tudi iz sodbe VSL II Cp 1390/2012 ne izhaja stališče o formalnem pravilu dokazovanja (s pisno pogodbe določene vsebine), ki bi omejevalo načelo proste presoje dokazov. Je pa tako kot v obravnavani zadevi sodišče izpostavilo, da je na uporabniku dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam. Sicer se navedena sodna odločba tudi ne ukvarja z vprašanjem prenosa avtorskih in sorodnih pravic, ampak z odpovedjo uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Odločitev o pritožbi

28. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče na podlagi 10. člena ZKUASP pravilno ugotovilo, da je podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja in utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 12.837,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naložilo, da toženki povrne potrebne stroške pravdnega postopka.

29. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

30. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (313. člen ZPP in 378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika).

1 Sodbi sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sodbama V Cpg 202/2023 z dne 19. 12. 2023 in V Cpg 108/2025 z dne 11. 9. 2025.

2 Zobec, J.: Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.