Administrative court dismisses interim order request as plaintiff's legal position remains unaffected by funding distribution.

I. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Blokada denarnih sredstev na toženkinem bančnem računu in predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa, ki jo želi tožnica s predlagano začasno odredbo preprečiti, ne vplivata na njen pravni položaj v tem upravnem sporu, saj učinkovitost njenega sodnega varstva v tem upravnem sporu ob morebitnem uspehu ni ogrožena niti omejena. Ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe tako za tožnico ne pomeni niti določene pravne koristi, ki je brez tega ne bi mogla doseči, niti si tožnica z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je vložila tožbo zoper sklep, s katerim je Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije (v nadaljevanju toženka) zavrnila njeno vlogo za sofinanciranje investicij iz javnih sredstev na Javnem razpisu za sofinanciranje izvajanja dejavnosti slovenskih poslovnih klubov v tujini v letih 2025 in 2026 (v nadaljevanju javni razpis). Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Predlog vlaga na podlagi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Verjetnost obstoja terjatve utemeljuje z dejstvom, da je v preteklosti že sodelovala pri tovrstnih razpisih toženke, na njih je bila uspešna in so ji bila sredstva dodeljena. Pojasnjuje, da je toženka 29. 9. 2025 objavila informativni seznam odobrenih vlog, iz katerega izhaja, da se sredstva razdelijo med 11 prijaviteljev, seštevek sredstev s tega seznama pa znaša 983.284,96 EUR, to pa pomeni, da bi ji bilo onemogočeno izplačilo sredstev iz naslova javnega razpisa kljub uspešni tožbi, saj bi bila sredstva že razdeljena ostalim prijaviteljem. Če torej sodišče predlogu za začasno odredbo ne ugodi, lahko toženka vsa sredstva razdeli, s tem pa bi bilo pravno varstvo, ki ga ima tožnica na voljo, izjalovljeno. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato primeren in edini možen ukrep, ki ji omogoča varstvo njene (pričakovane) pravice.

3. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero naj 1. toženki ali komu drugemu po nalogu toženke prepove izplačilo denarnega zneska do višine 1.000.000 EUR; 2. toženki prepove izplačilo sredstev iz naslova javnega razpisa 11 uspešnim prijaviteljem; 3. če bi toženka ravnala v nasprotju s prepovedjo izplačila v tej začasni odredbi, mora plačati denarno kazen v višini 1.000.000 EUR; 4. začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno odločbo naslovnega sodišča vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča; 5. toženka je dolžna tožnici vrniti stroške postopka v roku 8 dni od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj predlog zavrne. Pojasni osnove instituta začasne odredbe v upravnem sporu, v zvezi s konkretnim predlogom pa stoji na stališču, da tožnica z njim ne varuje lastnih pravic oziroma pravnih koristi. Zahteva namreč splošno prepoved izplačil sofinanciranja izvajanja dejavnosti izbranim prijaviteljem oziroma odobrenim vlogam na javnem razpisu in blokado denarnih sredstev na računu toženke v višini 1.000.000 EUR. Tudi v hipotetičnem primeru, če bi tožnica izkazala vse zakonske elemente iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1), to v ničemer ne bi vplivalo na njen pravni položaj. Ker zahtevana prepoved pomeni prepoved na področju izplačila upravičenih stroškov, ki jih uveljavljajo končni prejemniki z zahtevki za izplačilo, je treba ugotoviti, da tožnica nima pravnega interesa, da bi z začasno odredbo v tem upravnem sporu posegala v upravičenja prejemnikov iz naslova že sklenjenih pogodb o financiranju. Tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, navaja zgolj, da bo uveljavitev njene denarne terjatve onemogočena, ker lahko toženka vsa sredstva razdeli. Ob tem opozarja, da določbe Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (ZIPRS) vzpostavljajo podlago za plačilo obveznosti na podlagi pravnomočnih sodnih odločb iz proračuna.

K I. točki izreka

5. Procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene.

6. Tožnica predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje v določbah ZIZ. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je institut začasne odredbe v upravnem sporu specialno urejen v ZUS-1, in sicer v 32. členu. Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom iste zakonske določbe lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Ureditev v ZIZ po stališču sodne prakse ne dopolnjuje ureditve v ZUS-1. 1 Določbe ZIZ glede začasnih odredb se torej v upravnem sporu ne uporabljajo, ampak ZUS-1 samostojno ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, s katero se varuje učinkovitost samega sodnega varstva. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

8. V tej smeri je (kljub sklicevanju na napačno pravno podlago) mogoče razumeti tožničine trditve, da bo brez sodne prepovedi izplačila sredstev uspešnim prijaviteljem na javnem razpisu, njena tožba postala brezpredmetna, saj tudi v primeru uspeha z njo ne bo moglo priti do izplačila sredstev na podlagi javnega razpisa, ker bodo ta že v celoti porabljena oziroma razdeljena.

9. Navedeno stališče je po presoji sodišča napačno. Kot je pravilno navedla že toženka, bo morala slednja, če tožnica s tožbo v tem upravnem sporu uspe, na podlagi zakona zagotoviti finančna sredstva, ki jih je tožnica želela pridobiti na javnem razpisu in katerih razdelitev želi s predlagano začasno odredbo zadržati. Kot izhaja iz odgovora na predlog, bo toženka tudi v primeru razdelitve vseh razpoložljivih finančnih sredstev v primeru tožničinega uspeha v tem upravnem sporu morala potrebna finančna sredstva zagotoviti iz drugih virov (iz proračuna). 2 Blokada denarnih sredstev na toženkinem bančnem računu in predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa, ki jo želi tožnica s predlagano začasno odredbo preprečiti, tako ne vplivata na njen pravni položaj v tem upravnem sporu, saj učinkovitost njenega sodnega varstva v tem upravnem sporu ob morebitnem uspehu ni ogrožena niti omejena. Ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe tako za tožnico ne pomeni niti določene pravne koristi, ki je brez tega ne bi mogla doseči, niti si tožnica z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more izboljšati. 3

10. Glede na navedeno tožnica ne izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, zato ga je sodišče zavrglo na podlagi 32. člena ZUS-1 v povezavi s 6. točko prvega odstavka 36. člena istega zakona.

K II. točki izreka

11. Tožnica v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva tudi vračilo stroškov postopka. Vsi stroški, ki so nastali s tem predlogom, so del stroškov upravnega spora, o katerih bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku. Iz navedenih razlogov bo sodišče o priglašenih stroških postopka odločalo ob izdaji končne sodne odločbe.

1 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 22/2017 z dne 29. 3. 2017.

2 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 111/2019 z dne 3. 7. 2019.

3 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 53/2023 z dne 19. 4. 2023.