Court partially allows appeal to merge domestic violence acts into one crime and reduce sentence.

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

- se v krivdoreku v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini pod točko I izreka izpusti očitano ravnanje z dne 3. 5. 2016, opisano v 6. alineji, kaznivo dejanje pa se pravno opredeli tako, da se izreče, da je obdolženec storil eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika;

- se v odločbi o kazenskih sankcijah obdolžencu določi za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika kazen 10 (deset) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka pa po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika kazen 4 (štiri) mesece zapora, nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Pritožba zagovornice obdolženca se v ostalem kot neutemeljena zavrne in se v njenem nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženca se izplačajo iz proračunskih sredstev.

[JEDRO]

Kontinuirano ravnanje obdolženca v družinski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to družinsko skupnostjo povezana, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, zanj določilo eno kazen zapora in v tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 33899/2017 z dne 10. 5. 2023 obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj - kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena istega zakona, pod točko II izreka pa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Po prvem odstavku 191. člena KZ-1 mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora, po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 mu je za drugo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za tretje kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 307. člena KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 2. 8. 2017 od 21.50 ure do 4. 8. 2017 do 22.54 ure. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, naštetih v izreku sodbe, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, dolžan pa je poravnati stroške oškodovancev in stroške in nagrado njihovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obdolžencu postavljena z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu krajevno pristojnemu sodišču na območju pritožbenega sodišča.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4. Pritožba trdi, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so si njeni razlogi med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah. Navedeno pojasnjuje z oceno, da sodišče ni presojalo in dokazno ocenilo celotnih izpovedb prič in oškodovancev, iz katerih je po njeni oceni razvidno, da obdolženca ne povezujejo s storitvijo očitanih kaznivih dejanj. Iz obširne izpovedbe B. B. je povzelo le njen del, ko je priča povedala, da je bila družina A. zelo spoštovana in da do prihoda policistov nihče ni posumil, da bi bilo lahko karkoli narobe, kar je povezalo z izpovedbo oškodovank C.

C. in D. D., ki sta povedali, da so vsa konfliktna srečanja z obdolžencem posneli s telefonom, ker niso vedeli, kaj se bo zgodilo in ali jim bo sploh kdo verjel, pri tem pa je prezrlo, da je priča B. B. povedal, da živi v neposredni bližini njihove hiše in iz hiše nikoli ni slišal strelov obdolženca. Obdolžencu se ne očita le nasilno ravnanje znotraj "štirih sten", temveč tudi na javnih krajih - v vinogradu in na dvorišču, izpovedba priče B. B. pa bi morala pri sodišču vzbuditi resen dvom v utemeljenost obtožbe, ki temelji izključno na izpovedbi oškodovancev, ki so trdili, da je obdolženec ponoči hodil po hiši s puško in streljal z balkona, pa tega nihče od sosedov ni slišal. Sodišče bi lahko opravilo rekonstrukcijo, s katero bi se obtožba v tem delu zrušila kot hiša iz kart, a tega dela izpovedbe priče ni dokazno ocenilo.

Isto kršitev vidi pritožba v oceni izpovedbe priče E. E. Iz nje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zmotno povzelo, da védenje priče o tem, da v družini A. A. niso dobri odnosi, sega v čas obravnavanega kaznivega dejanja, čeprav sega v čas po tem, ko so se zoper obdolženca začeli postopki. Po oceni pritožbe gre za šolski primer kršitve določb kazenskega postopka, tovrstna kršitev pa naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb prič B. B. in E. E. o tem, kako je obdolženec ravnal navzven, da ni bil nikoli agresiven, temveč spoštljiv in je vedno nudil pomoč, pri čemer je splošno znano dejstvo, da oseba, ki nima duševne bolezni, svoje agresije ne more dolgo skrivati pred drugimi.

Sodišču prve stopnje očita, da teh okoliščin ni presojalo in ni pojasnilo, zakaj verjame za izid kazenskega postopka zainteresiranim oškodovancem, ne pa pričama, ki takšnega interesa nimata, obdolženca pa razbremenjujeta. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj F. F. ne ocenjuje kot verodostojno pričo in poudarja, da oškodovanci niso navedli niti ene priče, ki bi potrdila njihov očitek o obdolženčevem izvajanju nasilja v družini.

5. Povzete trditve ne potrjujejo zaključka pritožbe, da so razlogi sodbe zaradi navedenega med seboj v nasprotju in da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba ima prav le, ko navaja, da je priča E. E. o tem, da je zaznala, da v družini A. A. niso dobri odnosi, pojasnila za kasnejše obdobje, ne pa za čas, ko je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, a zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje iz izpovedbe priče napačno interpretiralo. Navedbo, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, pa pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ponuja svojo dokazno oceno.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavane zadeve ni ugotovilo zmotno, pa tudi ne nepopolno, temveč je pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. V izpovedbah prič E. E. in B. B. v obrazložitvi sodbe ni prezrlo ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačne zaključke o obdolženčevem ravnanju, kot jih je sprejelo, pritožba pa neutemeljeno pogreša razloge o zaznavi obdolženčevega nasilnega ravnanja do družinskih članov pri drugih ljudeh, pri čemer tudi sama ugotavlja, da se kazniva dejanja nasilja v družini izvršujejo večinoma v zaprtih prostorih in jih zato drugi ne morejo zaznati. Njena trditev, da če bi obdolženec nad družinskimi člani izvajal nasilje, bi se v vasi o tem zagotovo govorilo, je zgolj ocena, ki pa je sprejemljiva izpovedba oškodovanke G. G. ne potrjuje. Oškodovanka je pojasnila, da zaradi nastalih poškodb ni obiskala zdravnika, ker ni bila dovolj odločna in je marsikaj prenesla v upanju, da bo bolje in da tudi ni podala prijave na policiji iz razloga, ker je zelo težko nekomu povedati, da ti ne gre dobro, ob tem pa so obdolženca vsi poznali in ji nihče ne bi verjel, povedala pa je tudi, da je še razvezi nasprotovala, ker je imela obdolženca še vedno rada. Pritožbena trditev, da nihče ni zaznal obdolženčevega nasilnega ravnanja, je zmotna, saj je njegovo nasilje nad oškodovanko C. C. zaznal in tudi opisal priča H. H. Nobenega razloga za dvom v navedbe oškodovancev o streljanju obdolženca in njihovem počutju ob tem ni imelo sodišče prve stopnje, temveč jim je utemeljeno verjelo, prav tako ni bilo potrebno opraviti rekonstrukcije, ki jo pogreša pritožba, in ugotavljati, ali je priča B. B. lahko videl in slišal obdolženčevo streljanje s puško.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja ocene sodišča prve stopnje, ki je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da verjame oškodovancem, ne pa obdolženčevemu zanikanju kaznivega dejanja. Izvedeni dokazi so namreč potrdili pravilnost zaključka, da brat zaradi sorodstvenega razmerja obdolženca ni hotel obremeniti in ni verodostojna priča, medtem ko skladne izpovedbe oškodovancev in izvedeni dokazi, ki njihove izpovedbe potrjujejo, kažejo na njihovo verodostojnost. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni skrbno ocenilo izpovedb prič E. E. in B. B. in njunih izpovedb, ki obdolženca razbremenjujeta, ni presojalo. Izpovedbo priče E. E. je povzelo na strani 13 obrazložitve sodbe in tudi iz nje zaključilo, da je družina A. A. navzven delovala kot zelo dobra družina, da je vedela, da pri oškodovancu I. I. doma niso dobri odnosi, saj je bila njegova sodelavka in ji ni bilo vseeno, ker ga je videla, kako je zaskrbljen, predvsem za mamo, takšna njena izpovedba, tudi če je govorila o obdobju, ko se je postopek zoper obdolženca že začel, pa potrjuje to, kar je razvidno iz izpovedb oškodovancev - da obdolženčevo nasilno ravnanje do družinskih članov drugim ni bilo vidno in o tem z drugimi niso govorili. Tudi iz izpovedbe priče B. B. je sodišče prve stopnje povzelo in zaključilo, da je bila obdolženčeva družina v okolju spoštovana in da do prihoda policistov ni posumil, da bi lahko bilo kaj narobe, kar potrjuje verodostojnost prič D. D. in C. C., ki sta povedali, da so srečanja z obdolžencem telefonsko posneli, ker niso vedeli, kaj se bo zgodilo in ali jim bo glede obdolženčevega ravnanja sploh kdo verjel. Izpovedbe oškodovancev o razlogih za namestitev kamer v hišo in snemanja izjav obdolženca s telefonom, ki jih drugi niso mogli zaznati in jim mogoče glede tega ne bi verjeli, tako izpovedbi prič B. B. in E. E. potrjujeta, zato drugačni dokazni oceni pritožbe ni mogoče pritrditi.

8. Pritožba se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede izločitve dokazov. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker odločitev sodišča temelji na nezakonito pridobljenih dokazih in dokazih, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Gre za zvočne posnetke telefona, ki so bili narejeni brez privolitve obdolženca, po njeni oceni pa so oškodovanci namenoma najprej poskusili sprovocirati obdolženca, nato pa vključili mikrofon na telefonu in ga tajno posneli.

Šlo je za izzivanje storitve kaznivih dejanj s strani oškodovancev, zato je treba navedene zvočne posnetke izločiti, prav tako je potrebno izločiti posnetke kamer, ki so bile nameščene v hiši, saj so zaradi posegov oškodovanca v zasebnost obdolženca nezakoniti, pa tudi neverodostojni. Tudi če je obdolženec vedel, da so v hiši nameščene kamere, ni vedel, da se njihovi posnetki hranijo, kje se hranijo, kdo upravlja s shranjenimi posnetki, kot tudi, ali lahko oseba, ki hrani posnetke, z njimi manipulira, posnetki nadzornih kamer, ki se lahko uporabljajo za identifikacijo osebe, pa se štejejo za osebne podatke.

V skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki je veljal v času, ko naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je bilo dovoljeno zbrane posnetke in osebne podatke hraniti največ eno leto po nastanku, nato pa morajo biti izbrisani. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo snemanje upravičeno, ker so oškodovanci video nadzor izvajali v zgornjih prostorih in v skupnih funkcionalnih prostorih, ki jih je obdolženec obiskoval brez njihove privolitve oziroma proti njihovi volji tudi v nočnem času.

Trdi, da je takšen zaključek sam s seboj v nasprotju, saj je brez soglasja upravičenih uporabnikov nedovoljeno omejevanje upravljanja s skupnimi prostori in brez soglasja upravičenih uporabnikov tudi nameščanje naprav za zvočno in slikovno snemanje. Zaključek sodišča, da je obdolženec hodil v skupne funkcionalne prostore ponoči in brez dovoljenja oškodovancev, je materialnopravno zmoten. Ker med tehtanjem sorazmernosti in nujnosti med poseganjem v komunikacijsko zasebnost posameznika in varovanjem njegove zasebnosti prevlada slednje, je treba iz sodnega spisa izločiti celotno vsebino USB ključka, na katerem so posnetki video nadzornih kamer, zvočni posnetki telefonov in slike ter besedilni dokumenti z opisom posnetkov, kar je bilo zaseženo z zapisnikom o zasegu PP X dne 4. 8. 2017.

9. S povzetim pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a ji ni mogoče pritrditi. Z grajo ocene, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v sklepu z dne 2. 2. 2022, v kateri je deloma ugodilo predlogu zagovornice za izločitev dokazov, deloma pa je predlog zavrnilo, se ni mogoče strinjati. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom napadenega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje med drugim tehtno in pravilno pojasnilo tudi, zakaj ni ugodilo predlogu zagovornice, da se izloči vsebina USB ključka, ki naj bi vseboval posnetke nadzornih kamer, zvočnih posnetkov telefonov, slik in besedilnih dokumentov z opisom posnetkov, ki je bil zasežen z zapisnikom o zasegu PP X z dne 4. 8. 2017, oziroma kopij teh posnetkov, ki se nahajajo na CD-ju v prilogi A1 v spisu.

Oceni, podani v točki 15 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 2. 2. 2022, pritožba zato neutemeljeno nasprotuje, sicer pa je iz zapisnikov o glavni obravnavi in razlogov sodbe razvidno, da navedeni dokazi niso bili izvedeni in da sodba nanje ni oprta. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zato pritožba uveljavlja neutemeljeno, prav tako pa ne more prepričati z navedbo, da so oškodovanci obdolženca s telefonom in kamerami snemali zato, da so ga sprovocirali in nato tajno posneli ter da so tako izzivali storitev kaznivih dejanj.

Navedena trditev pritožbe sodi v sklop njene ocene, da so oškodovanci, to je otroci obdolženca in njegova bivša žena, obdolženca iz maščevanja tajno snemali, ga izzivali k nasilju, čeprav nasilen ni bil, ga prijavili policiji, torej s skupnimi aktivnostmi tako ravnali zoper njega zaradi maščevanja, potem ko so postali izključni lastniki nepremičnine, v kateri bivajo. Za takšen zaključek, ki ga ponuja, sodišče prve stopnje glede na izpovedbe oškodovancev in dokaze, ki so bili na glavni obravnavi izvedeni in so v sodbi obrazloženi (izpovedbe prič J.

J., K. K., L. L., zdravstvene dokumentacije za oškodovanko C. C. in sklepa sodišča prve stopnje, s katerimi je bil 4. 8. 2017 obdolžencu izrečen ukrep prepovedi namernega približevanja vsem oškodovancem, stanovanjski hiši na naslovu njihovega bivanja in ustanovam, kjer so oškodovanci zaposleni, na razdaljo, manjšo od 150 metrov, ki je zajemala tudi prepoved nadlegovanja vseh oškodovancev po komunikacijskih sredstvih), ni imelo nobene podlage. Iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, je pravilno zaključilo, da so navedbe oškodovancev resnične in da so oškodovanci verodostojne priče, ne pa najbližji svojci obdolženca, ki se mu želijo maščevati in jih vodi premoženjski interes.

10. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča temelji na nezakonito pridobljenih dokazih in v sodbi pogreša razloge o posnetku z dne 2. 8. 2017, za katerega trdi, da bi ga oškodovanec I. I. zavaroval in dostavil sodišču, če bi prikazoval nasilje obdolženca nad hčerko, a tega ni storil, kar po njeni oceni meče senco dvoma v verodostojnost celotne zgodbe. Tudi ne gre pritrditi njeni oceni, da je bil video posnetek dogajanja z dne 2. 8. 2017 ključen dokaz, ki bi potrdil, da do obravnavanega dogodka ni prišlo in da so se oškodovanci obdolženca lotili zaradi premoženjskopravnega spora ter da navedenega posnetka niso predložili, čeprav so obdolženca vse od leta 2013 zvočno in slikovno snemali, nato pa vsa štiri leta posnetke nasilnega ravnanja obdolženca hranili, da bi jih izkoristili kot dokaz obdolženčevega ravnanja.

Namen snemanja oškodovancev pritožba zmotno razlaga in posnetki niso bili ključni dokaz, ki bi bil potreben za razjasnitev dejanskega stanja, tudi za razjasnitev dogodka z dne 2. 8. 2017, ko je obdolženec pred garažo oškodovanki C. C. rekel, naj umakne samokolnico, ker pa tega ni storila, je pričel nad njo kričati in jo z obema rokama zgrabil za vrat ter pričel daviti. Izvedeni dokazi so potrdili, da je oškodovanka C. C. dogodek z dne 2. 8. 2017 verodostojno opisala. Njeno navedbo, da je obdolženec pričel nad njo kričati, ker ni hotela umakniti samokolnice, nato pa jo je z obema rokama zgrabil za vrat in pričel daviti, je potrdil I.

I., ki je opisal vidne posledice tega ravnanja, prav tako njeno izpovedbo potrjujeta priči J. J. in K. K., ki sta videla rdečino na njenem vratu oziroma posledice prijema rok, razvidne tudi s fotografij oškodovanke, ki jih je posnel policist (list. št. 67 do 70). Trditev pritožbe, da je dogodek izmišljen in do njega sploh ni prišlo, tako nima podlage v izvedenih dokazih, prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni oceni, da so oškodovanci obdolženca najprej izzivali, nato posneli njegovo nasilno ravnanje, on pa je ravnal v samoobrambi. Glede posnetka z dne 2. 8. 2017 pa pritožba v nasprotju s podatki spisa navaja, da je oškodovanec I.

I. v preiskavi 15. 9. 2017 potrdil, da je posnetek obstajal. Na vprašanje glede dogodka tega dne je namreč povedal, da je zunanja kamera pokrivala del, kjer se je dogodek pripetil, a da posnetka ni preverjal (list. št. 204). Pritožba glede na izvedene dokaze, ki potrjujejo navedbe oškodovanke, navedenemu posnetku neutemeljeno pripisuje odločilen pomen.

11. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba nadalje uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo ne le čas storitve kaznivega dejanja, temveč tudi, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Oškodovanka G. G. je o obdolženčevem nasilnem ravnanju lažno izpovedovala, saj ga v razveznem postopku ni omenila, temveč je v odgovoru na tožbo razvezi zakonske zveze celo nasprotovala. Sodba, s katero je bila njuna zakonska zveza razvezana, je bila izrečena 22. 12. 2016, v postopku pa je, ko je bila zaslišana kot priča in je bila dolžna govoriti po resnici, povedala, da med njo in obdolžencem ni nesoglasij, zagotovo pa bi takrat na sodišču povedala, če bi obdolženec nasilno ravnal na škodo njunih otrok. Kaznivo dejanje nasilja v družini se zato v časovnem okviru, navedenem v izreku napadene sodbe, ni moglo izvršiti, kar potrjuje tudi okoliščina, da niti oškodovanec I. I. niti oškodovanka G. G. v letu 2016, ko je obdolženec zoper I. I. podal ovadbo zaradi kaznivega dejanja grožnje, nista povedala ničesar o nasilju obdolženca, kar je razvidno iz uradnih zaznamkov PP X z dne 27. 11. 2016 in 30. 11. 2016, ki ju je obramba predložila sodišču.

12. Tudi te pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje in pritožba v sodbi neutemeljeno pogreša pojasnila o tem, zakaj v novembru 2016 oškodovanca I. I. in G. G. ob podaji izjave policistu nista opisala obdolženčevega nasilnega ravnanja. Razloge za to, da o ravnanju obdolženca ni razlagala drugim, je oškodovanka G. G. sprejemljivo pojasnila, kot je že bilo obrazloženo, v napadeni sodbi pa so tudi navedeni. Tudi s poudarjanjem navedb oškodovanke G. G. v postopku zaradi razveze zakonske zveze in molčanjem o nasilnem ravnanju obdolženca ob podaji izjave policistu v novembru 2016, ko oškodovanca I. I. in G. G. o tem nista ničesar povedala, pritožba ne more uspešno utemeljiti svoje trditve, da obdolženčevega nasilnega ravnanja ni bilo in da so očitki oškodovancev izmišljeni zaradi premoženjskopravnega spora z obdolžencem, in da so njihove izpovedbe posledica maščevanja G. G., ker se je obdolženec želel razvezati, I. I. pa, ker ga je obdolženec prijavil zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje. Sicer pa pritožba ne pojasni, kako bi lahko trditve oškodovancev, da je obdolženec do njih nasilen, vplivale na njihovo premoženje. Odločilnega pomena za razjasnitev dejanskega stanja ne more imeti niti okoliščina, ki jo še izpostavlja pritožba, in sicer, da oškodovanci niso omenili nasilja obdolženca v dopisu, ko so po pooblaščencu v aprilu 2016 odgovorili na zahtevo obdolženca, da odstranijo varnostne kamere. Pritožba neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni pojasnilo, kako presoja okoliščino, da iz navedenih uradnih zaznamkov in sodbe, s katero je bila zakonska zveza razvezana ter dopisa pooblaščenca oškodovancev, niso razvidne trditve slednjih o obdolženčevem nasilnem ravnanju. Razloge za to, da drugim o nasilnem ravnanju obdolženca in konfliktnih odnosih v družini ni hotela govoriti, je jasno in sprejemljivo opisala oškodovanka G. G., kot je že bilo obrazloženo, I. I. pa je povedal, da se je obdolženca bal.

13. Glede očitka pod 1. in 2. alinejo opisa kaznivega dejanja nasilja v družini pritožba navaja, da sta oba očitka neutemeljena, da si je oškodovanka G. G. dogodek izmislila in da je 15. 9. 2017 ob zaslišanju izrecno povedala, da je obdolženec nikoli ni udaril in tudi ne prijel za vrat, davil ali morda dvignil v zrak. Prav tako očitkov iz obtožnice glede tega kaznivega dejanja ni potrdila na glavni obravnavi 14. 12. 2022, kjer je dogodek umestila v januar 2015, medtem ko iz obtožbe izhaja, da bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno v jeseni 2014, sodišče prve stopnje pa se do tega nasprotja ni opredelilo. Podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker očitek obdolžencu nasprotuje zaslišanju G. G. v preiskavi in na glavni obravnavi 14. 12. 2022, v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Dejansko stanje in navedene kršitve so po oceni pritožbe podane tudi glede obdolženčevega ravnanja, opisanega v 2. alineji kaznivega dejanja, v napadeni sodbi pa tudi ni obrazloženo, kako naj bi oškodovanka obdolženca odrinila med tem, ko jo je močno držal za obe nadlahti, dogodek pa se tako, kot je opisan, niti ni mogel zgoditi in ga oškodovanka tudi ni potrdila. Njena navedba, da je zahteval denar, da se je zagnal v njo, ker naj bi hotel fizično obračunati, ona pa se ni pustila in ga je odrinila, po oceni pritožbe ne pomeni nič drugega kot to, da je bila dejansko oškodovanka tista, ki je obdolženca odrinila, čeprav pred tem med njima ni bilo fizičnega kontakta, kaj šele, da bi jo obdolženec močno prijel za obe nadlahti. Pritožba ponovno poudarja, da G. G. v postopku razveze zakonske zveze na sodišču ni navedla, da bi bil obdolženec do nje nasilen, čeprav je slednji izpostavil številna nesoglasja z njo, in da je to zanikala tudi na glavni obravnavi, ko je bila opozorjena na posledice krivega pričanja.

14. Kot je že bilo obrazloženo, je oškodovanka G. G. sprejemljivo in prepričljivo pojasnila svoje razloge za to, da o nasilnem ravnanju obdolženca do družinskih članov drugim v obravnavanem času ni razlagala, a iz tega ni mogoče zaključiti, da ni povedala po resnici takrat, ko je bila zoper obdolženca podana prijava. Pritožbeni oceni, da bi vsak drugim ljudem in sodišču v postopku razveze razlagal o neprijetnostih v družini, tudi če gre za kazniva dejanja, ni mogoče pritrditi. Ljudje se na nasilje različno odzivajo in nekateri z drugimi svojih težav ne želijo deliti.

Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi glede vrzeli v izpovedbah oškodovancev utemeljeno ocenilo, da so glede bistvenega, ko so opisali ravnanje obdolženca, izpovedovali skladno in da se po tako dolgem obdobju niso mogli povsem natančno spomniti datumov in opisati posameznih primerov nasilja oziroma dobesedno spomniti vseh izrečenih groženj, ter da to še ne pomeni, da do dogodkov ni prišlo, kar velja tudi za navedbo oškodovanke G. G., da je po njenem spominu do dogodka v kletnih prostorih, ko jo je obdolženec prislanjal k podboju vrat in jo z eno roko držal v predelu ramena in ključnice ter od nje zahteval denar, nato pa v jezi zgrabil za kljuko na vratih in jo odlomil, prišlo januarja 2015.

Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da opisani očitek iz obtožbe pod 1. alinejo nasprotuje vsebini listin v spisu, in sicer zapisniku o zaslišanju G. G. z dne 15. 9. 2017 in 14. 12. 2022, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Iz zapisnika o zaslišanju oškodovanke z dne 15. 9. 2017 izhaja, da je oškodovanka opisala dva dogodka v decembru 2014, tudi dogodek, ko je obdolženec zahteval od nje denar. Povedala je, da ga je odrivala, nato pa je v jezi zgrabil za kljuko na vratih in jo odlomil, podrobneje pa je dogodek pojasnila na glavni obravnavi 16. 5. 2018, in sicer da jo je obdolženec takrat prijel v predelu ramena in ključnice, da je od nje zahteval denar, da je bilo to v kletnih prostorih na prehodu s stopnišča pri kurilnici, ter da je nato, ko je prišla zraven hčerka D.

D., zgrabil za kljuko na vratih in jo odlomil. Tudi glede drugega dogodka, ko je prišlo do prerivanja na prehodu iz spalnice v kopalnico na istem naslovu, je oškodovanka opisala, v sodbi pa je pravilno povzeto, da je prišlo do fizičnega obračuna, ker mu ni želela izročiti 5.000,00 EUR, a se mu ni pustila, da se je zaletel vanjo, jo hotel z rokami obvladati, ona pa ga je potisnila nazaj, ter da je imela nato modrice po nadlahteh obeh rok. Iz skladnega opisa tega dogodka, ki ga je podala v preiskavi 15. 9. 2017, nato na glavni obravnavi 16. 5. 2018 in nato 14. 12. 2022, je razvidno ravnanje obdolženca, oškodovanka pa ga je povsem verodostojno opisala in pritožba z oceno, da nihče ne more drugega odriniti, pri tem pa ima nadlahti v položaju, ki jih močno držijo druge roke, ne more uspeti.

Oškodovanka je pojasnila, da k zdravniku zaradi tega ni odšla, njeno izpovedbo pa potrjujeta izpovedbi prič H. H. in M. M., ki sta njene modrice po rokah videla. Obdolženčevi ravnanji, povzeti v 1. in 2. alineji opisa kaznivega dejanja, je oškodovanka opisala tako, kot je v opisu navedeno in v sodbi glede njenih navedb ni nič protispisno povzeto, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolno, pritožba pa ne pojasni, kako bi lahko bilo v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabljeno materialno pravo.

Kazenski zakon je lahko kršen le tedaj, oziroma le tedaj je lahko napačno uporabljeno materialno pravo, če je dejansko stanje ugotovljeno pravilno, zato obeh pritožbenih razlogov ni smiselno uveljavljati hkrati.

15. V 3. alineji opisano ravnanje je po oceni pritožbe prav tako ostalo nedokazano. Navaja, da ni sporno, da je med obdolžencem in oškodovanko C. C. prišlo do besednega spora, ker je želela zapustiti trgatev zaradi drugih aktivnosti, čeprav so vsi ostali družinski člani na trgatvi sodelovali in delali, a nihče od prisotnih ni videl, da bi obdolženec oškodovanko z eno roko prijel za vrat, z odprto dlanjo druge roke pa jo udaril po glavi tako, da je padla po tleh. Tega ni videla niti priča H. H., ki naj bi videl obdolženca, ko je zamahnil navzdol, a se to ne sklada z opisom kaznivega dejanja. Obdolžencu se namreč očita, da je oškodovanko najprej prijel za vrat in potem udaril, priča pa izpoveduje, da je oškodovanka že čepela, ko naj bi prejela udarec, ki ga sicer ni videla, a ga je slišala, po oceni priče pa je šlo za zaušnico. Dogodek se ni mogel pripetiti tako, kot je opisan, pri tem pa se je še priči H. H. zdelo nenavadno, da bi obdolženec oškodovanko udaril, saj ne prej ne pozneje ni zaznal fizičnega nasilja obdolženca nad oškodovanci, in niti oškodovanka D. D., ki je bila njegovo dekle, mu o tem ni nič povedala.

16. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Oškodovanka C. C. je povedala, da jo je obdolženec žalil, jo zgrabil za vrat in jo udaril v glavo, da je padla po tleh, sodišče prve stopnje pa je v sodbi pravilno pojasnilo, da so navedeno smiselno potrdili vsi oškodovanci, ki so bili prisotni na trgatvi in da je oškodovanka G. G. povedala, da je od daleč videla, da je oškodovanko obdolženec sunil ali udaril in da je jokala, priča H. H. pa je slišal prepir in je povedal, da je "nekaj zaplosknilo", videl je udarec z roko, a udarca ni videl, ocenil pa je, da je šlo za zaušnico, ki ji je sledil jok in stok in pomirjanje z vseh strani, a se ni želel vmešavati. Pritožbena ocena, da obdolženec ni mogel ravnati tako, kot je opisano, in da tega priča H. H. ni videl ter da nihče od prisotnih tega ni potrdil, zato ni utemeljena. Oškodovanka je dogodek sprejemljivo opisala, priča H. H. je opisal to, kar je na razdalji 10 do 15 metrov zaznal, pritožba pa neutemeljeno pogreša izvedbo rekonstrukcije dogodka v sodni dvorani, saj glede na izvedene dokaze ta ni bila potrebna. Pritožba nima prav, ko navaja, da obdolženec ni mogel oškodovanke z roko prijeti za vrat, z odprto dlanjo druge roke pa jo udariti po glavi. Način ravnanja obdolženca, ko je oškodovanko prijel za vrat in jo udaril po glavi, je potrdila G. G., priča H. H. pa dogodka ni opisal v nasprotju z oškodovanko, ko je povedal, da je zaradi oddaljenosti videl le zamah obdolženčeve roke, ne pa tudi udarca, in da je bila, kolikor se spominja, oškodovanka v čepečem položaju. Nasilno ravnanje obdolženca na trgatvi jeseni 2013 je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, zato je pritožba, ko trdi, da se dogodek ni mogel pripetiti tako, kot je opisala oškodovanka, in ko pogreša njegovo rekonstrukcijo, neutemeljena.

17. Ravnanje obdolženca na škodo oškodovanke C. C. v juliju 2015, opisano pod 4. alinejo opisa kaznivega dejanja, po oceni pritožbe obdolžencu prav tako ni dokazano. Navaja, da je med njim in oškodovanko res prišlo do besednega spora, ker oškodovanka ni hotela umakniti avtomobila pod streho in obdolžencu izročiti ključev, da bi to storil sam, izročitev ključev pa je zavrnila zato, da bi obdolženca izzvala in ga potem s telefonom nedovoljeno posnela. Njena trditev, da avtomobila ni želela umakniti pod streho, ker se je obdolženca bala in ni želela, da bi jo dobil na samem, je neresnična, saj dvorišče in streha, kamor naj bi prestavila avtomobil, nista na samem, oškodovanka pa je šla v svojo sobo samo zato, da bi lahko inscenirala napad obdolženca nanjo, kjer ni bilo prič. Da so očitki o obdolženčevem ravnanju povsem izmišljeni, potrjuje okoliščina, da ni poiskala zdravniške pomoči in dogodka ni prijavila policiji. Pritožba meni, da ker oškodovanka G. G. v septembru 2017, ko je bila zaslišana, tega dogodka ni omenila, čeprav je bila pri njem vsaj delno prisotna, si ga je po petih letih, ko ga je opisovala, izmislila.

18. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Če priča G. G. o dogodku ni bila zaslišana, ne pomeni, da se ni zgodil. Opisala ga je na glavni obravnavi 14. 12. 2022, pri čemer pritožba neutemeljeno navaja, da je dogodek opisala drugače kot oškodovanka C. C. Pojasnila je, da je videla, ko je prišla domov, da obdolženec z oškodovanko C. C. fizično obračunava, da je prišla bolj proti koncu dogodka, da jo je obdolženec takrat suval, potiskal in tepel ter da je posegla vmes tako, da je zahtevala, da neha in ga nekako spravila iz sobe, da je nato je oškodovanka C. C. zaloputnila z vrati, obdolženec pa se je v sobo vrnil in se je, kot je povedala, še enkrat zgodil incident. Njena izpovedba je tako skladna z izpovedbo C. C., ki je obdolženčevo ravnanje in razloge zanj natančno opisala, in kot je povzeto v opisu kaznivega dejanja. Navedba v napadeni sodbi, da so obravnavani očitek potrdili tudi oškodovanci N. N. in D. D. ter I. I., ki sta poslušala celoten posnetek, dolg 3 do 4 minute, ima podlago v izvedenem dokaznem postopku, pritožba pa glede povzetega neutemeljeno navaja, da se sodba sodišča prve stopnje opira na nedovoljen dokaz, to je zvočni telefonski posnetek dogajanja, ki sta ga poslušala D. D. in I. I. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ne gre za nedovoljen dokaz, ki bi moral biti iz spisa izločen, sodba pa se nanj ne opira, temveč povzema izpovedbi navedenih oškodovancev.

19. Glede ravnanja obdolženca dne 26. 3. 2016, navedenega v 5. alineji opisa kaznivega dejanja, pritožba navaja, da hoja obdolženca, ki je lovec, z zakonito posedovanim lovskim orožjem po hiši, v kateri prebiva, ni in ne more biti kaznivo dejanje ter da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim v celoti napačno uporabilo kazenski zakon. Na ta očitek je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu z dne 16. 7. 2020. Pojasnilo je, da je očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 kolektivno kaznivo dejanje z očitki več ravnanj, izvršenih v daljšem časovnem obdobju, da je v 5. alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kaznivega dejanja, ki sodi v sklop kolektivnega kaznivega dejanja in da ravnanje, ko je obdolženec ob zgodnji jutranji uri hodil s svetilko po hiši in z njo svetil v spalnico, v kateri je spala oškodovanka, in ko je v sobi oškodovanke C. C. na opisan način ravnal s kamero, ustreza grdemu ravnanju kot eni izmed alternativnih oblik očitanega kaznivega dejanja. Pritožba zato ponovno neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in nima prav, ko ocenjuje, da gre zgolj za hojo obdolženca, ki je lovec, z orožjem po svoji hiši in zato njegovo ravnanje ne more biti kaznivo dejanje. Pritožba ne more uspeti niti z navedbo, da ura in datum posnetkov zaradi izpadov električne energije na posnetkih ne odražata dejanskega časa in datuma posnetkov, saj ne gre za odločilno okoliščino.

20. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožba uveljavlja tudi glede opisa kaznivega dejanja, navedenega v 6. alineji, hkrati pa navaja, da je sporna časovna opredelitev vseh obdolženčevih ravnanj zaradi posnetkov varnostnih kamer, ker ni nujno pravilno prikazan čas nastanka posnetka. Glede navedenega opisa je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 16. 7. 2020 tudi že pojasnilo, da pritožba pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja neutemeljeno, da pa iz izreka ni razvidno, ali se je 3. 5. 2016 v sobi kdo nahajal in kdo od oškodovancev naj bi bil s takšnim ravnanjem oškodovan. Obtožba je bila v tem delu sicer spremenjena, a iz opisa navedenega ravnanja še vedno ni razvidno bistveno, torej ali se je v sobi kdo nahajal in kdo naj bi bil s tem ustrahovan. Ker je opis ravnanja obdolženca še vedno nerazumljiv, bi moralo sodišče prve stopnje opisani očitek iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti napadeno sodbo v krivdoreku spremenilo in opisani očitek izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

21. Tudi dogodek iz meseca junija 2017, opisan v 7. alineji opisa kaznivega dejanja, je po oceni pritožbe v celoti izmišljen in namenjen zgolj izkazovanju kontinuiranega ravnanja obdolženca, sodišče prve stopnje pa se je ponovno oprlo le na izpovedbo oškodovanke D. D. in ni ugotavljalo, ali je bilo ravnanje tako kot je opisano, sploh mogoče izvršiti. Po njeni oceni sodišče prve stopnje ponovno ni upoštevalo obdolženčevega zagovora, ko je povedal, da je bil tega dne res v kuhinji in je rezal salamo in je imel v roki kuhinjski nož, ko je v kuhinjo vstopila oškodovanka D. D., a med njima ni prišlo ne do konflikta ne do povišanja glasu, z nožem pa tudi ni mahal proti oškodovanki.

22. Pritožba nima prav, tudi v tem delu sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja ni ugotovilo zmotno. Obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni verjelo, saj je oškodovanka D. D. navedeni dogodek opisala prepričljivo, iz njega pa je razviden obdolženčev odnos in njegovo nasilno ravnanje do družinskih članov. Prav nobenega razloga ni imelo, da ne bi verjelo oškodovanki, ko je povedala, kaj ji je obdolženec rekel in da jo je besedno napadel ter da je imel pri tem v roki kuhinjski nož, s katerim je zamahnil proti njej tako, da je bil z ostrim delom obrnjen v njeno smer, verjelo pa bi obdolžencu, ki se je dogodka in prihoda oškodovanke v kuhinjo dobro spomnil, zanikal pa, da je ravnal tako, kot je povedala. Neutemeljeno bi bilo sklepanje, da oškodovanki ne gre verjeti, obdolženec pa si je zapomnil, da je bil točno tega dne v kuhinji, kaj je tam delal in da je vanjo vstopila oškodovanka, a se nič posebnega ni zgodilo. Ugotavljanje sodišča, kakšen kuhinjski nož je imel obdolženec tega dne v roki, pritožba neutemeljeno pogreša, saj navedeno za razjasnitev dejanskega stanja ni pomembno in tudi ne spremeni dejstva, da je oškodovanko besedno napadel, nato pa proti njej zamahnil z nožem.

23. Glede obdolženčevega ravnanja 2. 8. 2017 (osma alineja) pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo oškodovanki C. C., ki je opisala, da ji je obdolženec pred garažo rekel, naj umakne samokolnico, ker pa tega ni storila, je pričel nad njo kričati, nato pa jo je z obema rokama zgrabil za vrat in pričel daviti. Njenih navedb ni soočilo z zagovorom obdolženca, ki je sicer povedal, da sta se z oškodovanko sporekla, a ga je izzvala slednja, saj mu je onemogočala uvoz avtomobila v garažo tako, da je pred njega namerno večkrat zaporedoma postavila samokolnico, še pred tem pa ponovno vključila mobilni telefon, da bi dogajanje zvokovno posnela, on pa se je ni niti dotaknil, kaj šele, da bi jo davil z obema rokama. Oškodovanka o ravnanju obdolženca ni izpovedala po resnici, kar po oceni pritožbe potrjuje okoliščina, da I. I. njenega posnetka ni priložil drugim posnetkom varnostnih kamer.

24. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da dejstvo, da oškodovanec I. I. posnetka z dne 2. 8. 2017 ni predložil policiji, ne more omajati verodostojnosti oškodovanke C. C., ki je opisala obdolženčevo ravnanje tega dne, pri čemer njeno izpovedbo potrjujejo fotografije posledic obdolženčevega ravnanja na njenem vratu, ki so razvidne iz fotografij v spisu, prav tako pa izpovedbe oškodovanca I. I. in prič J. J. in K. K., kot je že bilo obrazloženo.

25. Pritožba še navaja, da obdolžencu ni dokazan očitek, da je v obravnavanem obdobju večkrat prišel ponoči z orožjem v spalnico, kjer sta spali D. D. in njena mama G. G. ter s puško meril v smeri postelje (10. alineja opisa kaznivega dejanja) in da v napadeni sodbi zanj niso podani razlogi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da očitka nihče od oškodovancev ni potrdil, da so pavšalno izpovedovali o obdolženčevi hoji po skupnih funkcionalnih prostorih, kar ne more biti sporno in je po oceni pritožbe zato očitek v celoti protispisen. Navaja še, da sodišče prve stopnje posnetkov video nadzornih kamer, ki se nahajajo v spisu, ni pogledalo, čeprav iz dokaznega sklepa (očitno zapisnika o glavni obravnavi) izhaja, da je v dokazne namene vpogledalo v vse ostale listine in priloge v spisu.

26. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Ne drži, da je podana protispisnost glede navedenega očitka, pri čemer pritožba očitno meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko navaja, da nihče od oškodovancev takšnega ravnanja obdolženca ni opisal. Iz izpovedbe oškodovanke D. D. izhaja, da je obdolženec večkrat z uperjeno puško hodil po sobi, v kateri je spala, oziroma ko je bila budna in ležala v postelji ter je videla, ko se je puška "premikala po sobi", saj jo je obdolženec držal v roki, tovrstno obdolženčevo ravnanje, hojo z orožjem po hiši, ki je bilo očitno namenjeno njihovemu ustrahovanju, pa so potrdili tudi ostali oškodovanci, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodba o tem nima razlogov, neutemeljeno pa pogreša tudi pregled posnetkov video nadzornih kamer, saj so dokazi, ki jih je izvedlo sodišče, tudi brez njih dali zadostno podlago za razjasnitev dejanskega stanja in razsojo. Navedba v zapisniku o glavni obravnavi, da je sodišče vpogledalo v vse ostale listine in priloge v spisu, se očitno ne nanaša na pregled posnetkov. Iz zapisnika ne izhaja, da bi bili posnetki v dokazne namene pregledani, predloga za pregled posnetkov, potem ko so bili vsi dokazi izvedeni, pa ob zaključku dokaznega postopka tudi nihče ni podal (zapisnik o glavni obravnavi - list. št. 1373).

27. Tudi ostale očitke obdolžencu iz opisa kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja in zatrjuje, da ni dokazano, da je obdolženec z namenom, da oškodovance ustrahuje, večkrat hodil z orožjem po hiši, da so ga lahko videli. Trdi, da je hodil po hiši z orožjem zato, ker je lovec, ni pa želel na takšen način podkrepiti svojih ravnanj in groženj, kot zaključuje sodišče prve stopnje, pri tem pa se do teh očitkov ni mogel opredeliti, ker so pavšalni in mu je bila zato odvzeta pravica do obrambe. Pritožba nima prav, ko trdi, da sodba o tem obdolženčevem ravnanju nima razlogov, prav tako neutemeljeno navaja, da se obdolženec do očitanega ni mogel opredeliti. Navedeno ravnanje, ki so ga opisali oškodovanci, je obdolženec zanikal, prav tako je zanikal nasilno ravnanje do oškodovanca I. I., opisano v 9. alineji opisa kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa njegovemu zagovoru utemeljeno ni verjelo, temveč je oškodovance pravilno ocenilo kot verodostojne in zaključilo, da je obdolženec v družinski skupnosti in potem, ko je razpadla, z nasilnim omejevanjem njihovih pravic oškodovance spravljal v podrejen položaj in jim povzročal občutek ponižanosti, prestrašenosti in ogroženosti. Iz njihovih izpovedb je utemeljeno zaključilo, da so se v zgornje nadstropje preselili zaradi njegovega nasilnega ravnanja, da so razumno obrazložili, da je bila posledica obdolženčevega nasilja ne le njihova selitev v zgornje nadstropje, temveč tudi namestitev kamer zaradi snemanja obdolženčevega vedenja v hiši, zaradi katerega so se počutili prestrašeno, ponižano in ogroženo in so se bali, da jim nihče ne bo verjel, če jih ne bodo posneli. Zaključki sodišča prve stopnje so tehtni in v sodbi prepričljivo obrazloženi, pritožba, ki želi prikazati, da so si oškodovanci zaradi premoženjskega motiva in želje, da se obdolžencu maščujejo, njegovo ravnanje izmislili, pa neutemeljena. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane, prav tako pritožba neutemeljeno graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

28. Kontinuirano ravnanje obdolženca v družinski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to družinsko skupnostjo povezana, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, zanj določilo eno kazen zapora in v tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

29. Glede drugega dejanja, kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, pritožba navaja, da je bila obtožba tolikokrat spremenjena v bistvenih zadevah, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe in bi morala biti vložena nova obtožnica. Temu ni mogoče pritrditi, pri čemer pritožba ne pojasni, zakaj zaključuje, da se obdolženec do spremenjene obtožbe ni mogel opredeliti in učinkovito braniti.

30. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter hkrati zmotno ugotovljeno dejansko stanje pritožba vidi v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec lastnik in posestnik streliva in orožja pod obtožbo ter navaja, da za takšno ugotovitev v podatkih spisa ni podlage. Če bi sodišče preverilo datum izdelave streliva, ki naj bi izhajalo iz osamosvojitvene vojne, zaradi česar je sklepalo, da je orožje in strelivo obdolženčeva last, bi ugotovilo, da ne izhaja iz osamosvojitvene vojne v letu 1991 in da obdolženec ni lastnik. Oškodovanec I. I. je ob zaslišanju na glavni obravnavi 27. 6. 2018 povedal, da predvideva, da je orožje in strelivo last obdolženca in da tega ne more trditi, na glavni obravnavi 14. 12. 2022 pa je trdil, da je orožje obdolženčevo, ker ni bilo njegovo. Zaključek sodišča prve stopnje, da najdeno strelivo, orožje in ročni bombi pripadata obdolžencu, ker to izhaja iz izpovedbe oškodovancev, je zato v nasprotju z vsebino zapisnika o njihovih izpovedbah, posebej izpovedbe I. I., zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba navaja razloge o odločilnih dejstvih, ki nasprotujejo listinam v spisu - zapisnikom o zaslišanju oškodovancev.

31. S povzetimi navedbami pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tako imenovane protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo in v sodbi obrazložilo, da je orožje in strelivo, ki je bilo zaseženo, last obdolženca. Obširni pritožbeni dokazni oceni, ki želi prepričati, da je zaključek sodišča prve stopnje glede lastništva orožja in streliva zmoten, pa tudi ni mogoče pritrditi. Pri tem pojasnjuje, da so bili predmeti, ki so bili izločeni iz spisa zaradi nezakonite hišne preiskave, last oškodovanca I. I., ob tem pa trdi, da bi morala biti obtožba v delu, kjer je bilo zaseženo orožje in strelivo izpuščeno iz opisa kaznivega dejanja, zavrnjena.

32. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je iz opisa kaznivega dejanja iz navedenega razloga orožje in strelivo izpustilo, saj v primeru, ko iz opisa kaznivega dejanja del očitka izpusti, ne izda zavrnilne sodbe. Z navedbami, s katerimi želi prepričati, da so bili predmeti last oškodovanca I. I., in sicer nabojnik puške (najden med strelivom in ročnima bombama) in navaja, da je oškodovanec na glavni obravnavi to priznal, in ko je tudi pisava na embalaži najdenega streliva pripadala oškodovancu, ne more omajati dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Pri tem tudi okoliščina, da policisti na najdenem strelivu niso iskali ali zavarovali sledi, na primer prstnih odtisov ali DNK, in s tem niso ugotavljali povezave oškodovanca I. I. z najdenim strelivom, kar pogreša pritožba, ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je orožje in strelivo, katerih promet, nabava in posest posamezniku ni dovoljen, našteto v opisu kaznivega dejanja, last obdolženca. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo, na podlagi česa ocenjuje, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, ko je trdil, da mu ni znano, čigavo je bilo najdeno orožje in da ga pred hišno preiskavo v hiši na naslovu bivanja ni bilo, pri tem pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imelo nobene podlage za sklepanje, da je bilo orožje brez njegove vednosti spravljeno v hišo, nato pa podana prijava, da bi oškodovanci obdolžencu škodili in se mu maščevali, kot želi prikazati pritožba. Izpovedbe oškodovancev, povzete v razlogih sodbe, za dokazno oceno, ki jo ponuja pritožba, ne dajejo podlage. Oškodovanec I. I. je tudi pojasnil, kaj pomeni njegova pisava na škatlicah, v katerih so bili naboji, izvedeni dokazi pa so utemeljevali zaključek, da je bilo najdeno orožje in strelivo obdolženčeva last, ne pa last I. I., ki naj bi skupaj z ostalimi člani družine predmete namerno podtaknil obdolžencu, zato pritožba neutemeljeno pogreša tudi iskanje bioloških sledi na najdenih predmetih.

33. V točki 18 obrazložitve napadene sodbe sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja našteti predmeti, kot so razvidni iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 4. 8. 2017 na naslovu Naslov 1 ter iz odgovora PP X z dne 15. 3. 2022 in zapisnika o zasegu predmetov z dne 3. 1. 2018, razporejeni v kategorijah A in B, torej prepovedano orožje in strelivo oziroma orožje in strelivo, za promet s katerim je potrebno predhodno dovoljenje, last obdolženca. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o zaključku, da pištola znamke Crvena zastava kalibra 7,65 mm in naboji pripadajo obdolžencu ter da je glede tega dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Kot je že bilo obrazloženo, sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih podlago za ugotovitev, da so navedeni predmeti last obdolženca, kar je tudi ustrezno obrazložilo, zato ne drži pritožbena navedba, da so zaključki zmotni in niso obrazloženi. Ob tem navaja tudi, da je sodišče prve stopnje glede tega zmotno uporabilo kazenski zakon, a ne pojasni, s čim naj bi to storilo, temveč svojo navedbo nadaljuje z zaključkom, da je bila pri zasegu pištole in streliva na naslovu Naslov 1 dne 3. 1. 2018 izrazito kršena določba drugega odstavka 18. člena ZKP in 36. člen Ustave, ker se po njeni oceni obsodilna sodba opira na dokaze, pridobljene na nezakonit način s kršenjem 216. člena ZKP. Nima prav. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je odločilo o predlogu za izločitev dokazov, pravilno ocenilo in pojasnilo, da je bila preiskava stanovanja in drugih prostorov dne 4. 8. 2017 opravljena zakonito in da ni razlogov za izločitev predmetov, ki so bili pri njej zaseženi. Predmeti, ki jih je policiji izročila oškodovanka G. G., pa tudi niso predmeti, ki bi morali biti izločeni iz spisa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in niso nedovoljen dokaz, kot trdi pritožba. Z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v sodbi in v sklepu, s katerim je odločilo o izločitvi dokazov, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, pritožbena trditev, da bi morali biti iz spisa izločeni predmeti, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, sodba pa temelji na nezakonitih dokazih in je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa ni utemeljena.

34. Tudi s trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker niso navedeni razlogi za pripisovanje vseh nabojev pod obtožbo obdolžencu, pritožba ne more uspeti. Kot je že bilo obrazloženo, je sodišče prve stopnje pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je bilo orožje in strelivo, navedeno v opisu kaznivega dejanja, last obdolženca, v sodbi pa je tudi obrazloženo, na podlagi česa ugotavlja vrsto in število orožja in streliva. V točki 18 obrazložitve sodbe je navedeno, da to izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 4. 8. 2017 na naslovu Naslov 1 (in se nahaja na list. št. 100 - 104), odgovora PP X z dne 15. 3. 2022 (list. št. 1053 - 1054) in zapisnika o zasegu predmetov z dne 3. 1. 2018 (priloga C3). Pregled zaseženega orožja in streliva, ki izhaja iz navedenih listin, potrjuje pravilnost ugotovljenega, pritožba pa neutemeljeno trdi, da se je dvom v navedeno povečal z vpogledom v uradni zaznamek PP X z dne 20. 11. 2017 in da bi se naj policisti zmotili pri štetju nabojev ter da ni navedeno, kje so bili najdeni. Iz navedenih listin je razvidno, kateri in koliko predmetov je bilo najdenih pri hišni preiskavi 4. 8. 2017 in katere ter koliko jih je policistom izročila oškodovanka G. G. 3. 1. 2018, pri čemer seštevek vseh pokaže, da so v opisu kaznivega dejanja vsi predmeti tudi po številu pravilno navedeni. Pritožba nima prav, ko navaja, da ni mogoče razbrati, koliko nabojev je izročila oškodovanka G. G., saj iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 3. 1. 2018 izhaja, da je bilo nabojev kalibra 7,65 mm 134, kar ob ostalih, najdenih pri hišni preiskavi 4. 8. 2017, kot je razvidno iz navedenih listin, predstavlja 202 naboja kalibra 7,65 mm.

35. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi pritožba v zaključku sodišča prve stopnje, da so naboji, navedeni v opisu kaznivega dejanja, last obdolženca, kar je v nasprotju z izpovedbo oškodovanca I. I., da se je bal očeta in zato o okoliščini, da je že leta 2012 na naslovu Naslov 2 našel neko strelivo, ni povedal že ob podaji kazenske ovadbe 3. 8. 2017, temveč je o tem povedal šele 4. 8. 2017. Pritožba zaključuje, da I. I. za navedeno dejstvo policiji ni povedal, ker je po vložitvi kazenske ovadbe 3. 8. 2017 poskrbel, da se je na Naslovu 2 "našlo" strelivo, navedeno policiji, nato pa je policistom povedal tudi, da naj bi že leta 2012 na tem naslovu našel neko strelivo, to pa je storil zato, ker ga je tja očitno prinesel sam, saj si drugače ni mogoče razlagati, da so bili najdeni nabojnik puške I. I. in seznami z njegovo pisavo.

36. Tudi s povzetim pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje in ponovno želi prepričati, da so izpovedbe in ravnanje oškodovancev plod njihove želje po maščevanju obdolžencu. A takšni oceni ni pritrditi, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, sodišče prve stopnje pa v sodbi tudi pravilno obrazložilo.

37. V ostalem pritožba pojasnjuje, na podlagi katerih okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da so navedbe oškodovanca I. I. posledica želje, da se svojemu očetu maščuje, zaradi česar je v domače prostore namestil orožje in strelivo, nato pa očeta prijavil policiji. Navaja okoliščine, iz katerih bi moralo sodišče zaključiti, da je izpovedba oškodovanca neprepričljiva in da je glede orožja in streliva različno izpovedoval ter podal lažno prijavo policistom, da je obdolženec kršil izrečeno sodno prepoved približevanja, pri čemer pritožba pojasnjuje tudi okoliščine te kršitve. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi podalo jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo svoj zaključek, da si oškodovanci tudi glede orožja in streliva, ki ga je imel obdolženec, niso ničesar izmislili in da je bilo njegova last, kot je ustrezno pojasnilo v točki 17 obrazložitve sodbe.

38. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

39. Neutemeljena pa je tudi njena graja odločbe o stroških kazenskega postopka. Navaja namreč, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti plačila stroškov oškodovancev in stroškov ter nagrade njihovega pooblaščenca, in sicer iz razloga, ker ga po oceni pritožbe niso potrebovali. ZKP v četrtem odstavku 95. člena določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je obdolženec dolžan poravnati stroške oškodovancev in stroške ter nagrado njihovega pooblaščenca, saj nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca ne sodijo med stroške, ki jih je obdolženec lahko oproščen. Ocena pritožbe, da oškodovanci pooblaščenca v postopku niso potrebovali, ne more spremeniti dejstva, da so do njega upravičeni, saj imajo tudi oškodovanci pravico do strokovne pravne pomoči, obdolženec pa je stroške in nagrado pooblaščenca oškodovancev dolžan plačati, ker je bil v kazenskem postopku obsojen.

40. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče določene kazni spremeni tako, da jih bistveno omili in obdolžencu izreče bistveno nižjo kazen, nato pa mu v skladu z zakonom omogoči opravljanje dela v splošno korist oziroma "vikend zapor". Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni prezrlo bistvene olajševalne okoliščine in da je prava žrtev obdolženec, ki so ga oškodovanci tik pred koncem sojenja v ponovljenem postopku brez razloga napadli, oškodovanec I. I. pa mu je povzročil lahko telesno poškodbo, zaradi česar pred sodiščem na Ptuju teče kazenski postopek. Poudarja, da obdolženec še ni bil obsojen in da je odmerjena kazenska sankcija strožja od kazni, ki jih sodišče odmerja v enakovrstnih zadevah.

41. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij pravilno upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde, pri tem pa je v ustrezni meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec še ni bil obsojen. Kot olajševalno je upoštevalo tudi okoliščino, da je od obravnavanih dogodkov minilo že daljše časovno obdobje, a ne v zadostni meri, kot obteževalne okoliščine pa ne bi smelo upoštevati, da zoper obdolženca tečeta kazenska postopka. Slednje bi lahko bila obteževalna okoliščina, če bi bila postopka končana in bi bili izrečeni obsodilni sodbi, ki bi bili pravnomočni. Glede na navedeno, in ob ustreznem vrednotenju okoliščine, da je od obravnavanih kaznivih dejanj minilo daljše časovno obdobje ter da je bil iz opisa kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe izpuščen nerazumljiv očitek, je pritožbeno sodišče, potem ko je kaznivo dejanje pod točko I izreka pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in zanj določilo kazen deset mesecev zapora, ter ustrezno znižalo zaporno kazen za drugo kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo enotno kazen eno leto zapora. Pritožbenemu predlogu, da obdolžencu izreče nižjo kazen od izrečene, je tako ugodilo, glede predloga, da se obdolžencu omogoči opravljanje dela v splošno korist ali da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pa pojasnjuje, da lahko obdolženec takšen predlog poda pred sodiščem prve stopnje, ki presodi, ali obdolženec za to izpolnjuje pogoje.

42. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice in po uradni dolžnosti odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

43. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP), potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženca pa se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).