Court partially allows appeal to reduce sentence and confiscate illicit gifts due to continuous bribery pattern.

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obtožene A. A. in njenega zagovornika ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako,

a.) da se v opisu dejanja pod točko I/1 izreka:

- v tabeli pod zap. št. 1: znesek "2.737,90" nadomesti z zneskom "1.072,90";

- v tabeli pod zap. št. 2: znesek "3.561,00" nadomesti z zneskom "1.107,00";

- v tabeli pod zap. št. 10: znesek "6.531,00" nadomesti z zneskom "2.531,00";

- zneska "65.986,45" nadomestita z zneskoma "57.867,45".

b.) da se obtoženi A. A. izrečeni kazni znižata na 2 (dve) leti zapora in na 200 (dvesto) dnevnih zneskov oziroma 20.000,00 (dvajset tisoč) EUR stranske denarne kazni.

Obtoženka je denarno kazen v skladu s petim odstavkom 47. člena Kazenskega zakonika dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče v skladu s prvim odstavkom 87. člena Kazenskega zakonika izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (200 EUR) določilo en dan zapora.

c.) da se na podlagi četrtega odstavka 241. člena Kazenskega zakonika obtoženi A. A. vzame prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 80.679,45 EUR.

č.) da se dejanje opisano pod točko II izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena v zvezi z 42. členom Kazenskega zakonika v zvezi z 9. točko 25. člena v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.

II. V ostalem se pritožbi obtožene A. A. in njenega zagovornika ter v celoti pritožba zagovornika obtožene pravne osebe X. d. o. o. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera.

Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki.

Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamični sprejem nedovoljene nagrade pomenil le kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti ter bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z vsebino samega življenjskega dogodka, kot tudi v smislu materialnih določb, da bi se obravnavano enovito kaznivo dejanje delilo na posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 241. člena KZ-1 ji je izreklo kazen tri leta zapora ter na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v višini 350 dnevnih zneskov (35.000,00 EUR), ki jo je obtoženka v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (200 EUR) določilo en dan zapora. Na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 je obtoženki vzelo prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 88.798,45 EUR, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pa je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka sodbe je odločilo, da je gospodarska družba X. d. o. o. odgovorna za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD) v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena ZOPOKD in ji na podlagi 1. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 26. člena ZOPOKD izreklo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR. Odločilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pravna oseba X. d. o. o. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

- obtožena A. A. in njen zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom in še podrejeno, da obtoženki izreče milejšo kazensko sankcijo;

- zagovornik obtožene pravne osebe X. d. o. o. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje "prvemu sodišču".

3. Na vse pritožbe je odgovoril okrožni državni tožilec I. K. s Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju: SDT RS) in predlagal, da jih pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obtožene A. A. je v odgovoru na odgovora državnega tožilca predlagal ugoditev njegovi in pritožbi obtoženke.

4. Sodišče druge stopnje je o seji in sestavi senata obvestilo vse stranke in oba zagovornika (prvi odstavek 378. člena ZKP). Na sejo nista pristopila obtožena A. A. in zakoniti zastopnik obtožene pravne osebe X. d. o. o. ..., ki pa sta bila o seji v redu obveščena, zato so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožbi obtožene A. A. in njenega zagovornika sta delno utemeljeni, pritožba zagovornika obtožene pravne osebe X. d. o. o. ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornika obtožene A. A.:

6. Pritožnik uvodoma zatrjuje, da se izpodbijana sodba sklicuje na vsebino dokazov (listin), ki jih v sodnem spisu ni, ali pa so pod oznakami listin, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, listine s povsem drugačno vsebino.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so bile listine iz prilog A, B in C sodnega spisa, ki jih v pritožbi kot domnevno neobstoječe izpostavlja zagovornik, skladno z določbami 339. člena ZKP, z (enakimi) številčnimi označbami kot so navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izvedene kot dokaz na glavni obravnavi, kar je sodišče prve stopnje izčrpno in natančno predstavilo v točkah 50 do 54 razlogov izpodbijane sodbe. Že iz tega razloga ne more vzdržati pritožbena trditev, da naj bi se izpodbijana sodba sklicevala na vsebino (listinskih) dokazov, ki jih v spisu ni, temveč je sodišče prve stopnje dosledno spoštovalo procesno pravilo, določeno v prvem odstavku 355. člena ZKP, da sme sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.

8. Sicer pa iz razlogov izpodbijane sodbe (točke 1, 2 in 4) ter podatkov v fizičnem spisu in v spisih, ki jih je pritožbeno sodišče prejelo v elektronski obliki skenirane na USB ključku (spisi X K 11063/2016, X K 68177/2019, X K 63304/2021 s priloženimi spisi III Kpd 3065/2014, III Kpd 34205/2015, III Kpd 55783/2013 in III Kpd 60251/2013), izhaja, da je bila predmetna kazenska zadeva prvotno del obsežnejše kazenske zadeve, kateri je bila ob uvedbi kazenskega postopka določena opravilna številka (v nadaljevanju: opr. št.) X Kpr 11063/2016, ob vložitvi obtožnice pa X K 11063/2016. 1 Po pravnomočnosti obtožnice in opravljenih predobravnavnih narokih je izvenobravnavni senat s sklepom IV Ks 11063/2016 z dne 16. 1. 2019 iz enotnega kazenskega postopka X K 11063/2016 kazenski postopek zoper obtožene A. A., E. E., N. N. in pravno osebo X. d. o. o. izločil ter se je v nadaljevanju vodil pod novo opr. št. X K 68177/2019. Predsednica senata je v na novo osnovanem spisu X K 68177/2019 14. 1. 2020 odredila izdelavo fotokopij celotnega spisa X K 11063/2016 (list. št. 3). V kazenskem postopku X K 68177/2019 je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 15. 11. 2021 kazenski postopek zoper obtožene A.. A., N. N. in pravno osebo X. d. o. o. ponovno izločilo, tako da sta se kazenski postopek in glavna obravnava zoper te obtoženke nadaljevala pod novo opr. št. X K 63304/2021. V na novo osnovani spis X K 63304/2021 so bile vložene kopije rednega dela spisa X K 68177/2019, medtem ko se priloge niso ponovno fotokopirale.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pritožbi izpostavljene priloge A1 do A23773, B1 do B924 in od C300 dalje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo z označbami, s katerimi so bile opremljene v spisu X K 11063/2016 oziroma nato v fotokopijah spisa X K 68177/2019.

10. Nadalje je iz podatkov v spisu razvidno, da je prejšnji zagovornik obtožene A. A. odvetnik dr. B. K. M. že tekom preiskave in tudi po vložitvi obtožnice večkrat vpogledal v spis in prosil za fotokopije listin iz spisov X Kpr 11063/2016, X K 11063/2016 in X K 68177/2019. 2 Po izreku izpodbijane sodbe je 11. 7. 2022 in 24. 1. 2023 po elektronski pošti zaprosil še za posredovanje elektronskega spisa X K 63304/2021. Tekom celotnega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje obtožena A. A. in njen takratni zagovornik nikoli nista ugovarjala, da zahtevanega listinskega dokaznega gradiva nista prejela ali pa zatrjevala, da je bila obrambi posredovana nepopolna listinska dokumentacija. Navsezadnje je obtoženka v podkrepitev svojega zagovora v spis vložila obsežno listinsko dokumentacijo (priloge B), ki je obsegala tudi listine iz prilog A, za katere pritožnik zatrjuje, da jih naj ne bi bilo v sodnem spisu.

11. Pritožbene navedbe pritožnika, da je po prevzemu zastopanja obtoženke pri njenem prejšnjem zagovorniku prevzel celotno gradivo, ki ga je ta v zvezi s predmetno kazensko zadevo hranil v svoji pisarni, v povezavi s predhodnimi ugotovitvami, da sta obtoženka in njen prejšnji zagovornik razpolagala s celotnim listinskim dokaznim gradivom v prilogah A, B in C spisov X K 11063/2016, X K 68177/2019 in X K 63304/2021, potrjujejo, da je pritožnik ali prevzel ali pa vsaj imel na razpolago (če so se morebiti nahajale pri obtoženki) tudi listine za katere sedaj zatrjuje, da jih v spisu ni. Oceno pritožbenega sodišča, da je bil pritožnik seznanjen s celotnim dokaznim gradivom navsezadnje potrjujejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe (str. 23 in 24 pritožbe), v katerih izrecno zatrjuje obstoj dokaznega gradiva v treh sodnih spisih (prvotnega X K 11063/2016 ter iz izločenih postopkov X K 68177/2019 in X K 63304/2021), s čimer je neprepričljivost tega dela pritožbe le še dodatno izkazana. Pritožnik nadalje navaja, da je od odvetnika dr. B. K. M. prejel tudi (torej je očitno prejel še dodatno gradivo) elektronsko verzijo sodnega spisa X K 63304/2021 in (k pritožbi priloženo) elektronsko sporočilo vodje kazenskega vpisnika prvostopenjskega sodišča temu zagovorniku (ki je 27. 1. 2023 zaprosil za vpogled v sodni spis), da naj sporoči, ali za pregled potrebuje celoten spis ali le del spisa, in da se spis v celoti nahaja v elektronski obliki. Sodišče druge stopnje po pregledu sodnega spisa ugotavlja, da te elektronske komunikacije in morebitnega odgovora dr. B. K. M. v spisu ni.

12. Podatki spisa potrjujejo pritožbene trditve, da je pritožnik tudi sam zaprosil za posredovanje elektronskega spisa X K 63304/2021 in sicer je 9. 2. 2023 po elektronski pošti v spis vložil pooblastilo za zastopanje obtožene A. A. v kazenski zadevi K X 63304/2021 (datirano 31. 1. 2023) ter istočasno zaprosil za posredovanje spisa, ki mu je bil v elektronski obliki poslan 13. 2. 2023. Sodišče prve stopnje je zagovorniku posredovalo listinsko gradivo iz tistega spisa, ki ga je v elektronskem sporočilu izrecno navedel, to pa je bil spis X K 63304/2021. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je ob pripravi pritožbe ugotovil, da se vsebina posredovanega spisa X K 63304/2021 v znatnem delu ne ujema z vsebino in oznakami listin navedenih v določenih točkah v izpodbijani sodbi, bi se od pritožnika najmanj pričakovalo, da bi od sodišča prve stopnje zahteval ustrezna pojasnila ali pa zaprosil za vpogled v fizični spis, vendar do vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo tega ni storil. Po pojasnjenem se pritožnik neupravičeno in neuspešno sklicuje na pisno zagotovilo vodje vpisnika prejšnjemu zagovorniku obtoženke, da je celotni spis skeniran, saj tudi če morebiti v resnici ni razpolagal z vsem listinskim dokaznim gradivom, te okoliščine ni mogoče pripisati nepravilnemu postopanju sodišča prve stopnje, temveč je to posledica pritožnikove najverjetneje s časovno stisko pogojene neaktivnosti v smeri pridobitve ali pojasnila ali dodatne listinske dokumentacije.

13. Pritožbeni očitki, da se pod določenimi številčnimi označbami prilog B, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nahajajo povsem druge listine, katerih vsebina ne ustreza vsebini, kot se navaja v razlogih izpodbijane sodbe, so prav tako posledica dejstva, da je pritožnik sodišče prve stopnje zaprosil za posredovanje zgolj elektronskega spisa X K 63304/2021. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa je namreč obtožena A. A. na predobravnavnem naroku 13. 5. 2019 (izvedenim še pod opr. št. X K 11063/2019) predložila listinsko dokumentacijo razvrščeno v priloge št. 1 do 36 s kazalom, ki je bila v sodnem spisu X K 11063/2016 označena kot priloge B790 do B2036 (list. št. 4674-4689). Ko se je kazenski postopek v obravnavani zadevi že vodil pod opr. št. X K 68177/2019, je obtoženka sodišču prve stopnje 30. 6. 2021 posredovala čistopis kazala listin v prilogah B790 do B2036, nato pa na naroku za glavno obravnavo 7. 7. 2021 v zvezi s temi listinami tudi podala svoj zagovor. Številčne oznake B prilog v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jih v utemeljitev svojih pritožbenih očitkov v pritožbi citira zagovornik (str. 7 do 12 pritožbe), so torej oznake listin v spisu X K 11063/2016 in jih je sodišču prve stopnje predložila obtoženka v (svojih) prilogah 1 do 36. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je predsednica senata na naroku za glavno obravnavo 4. 4. 2022 strankam vročila pisni seznam listin, ki jih je na predobravnavnem naroku in tekom glavne obravnave v sodni spis vložila obtožena A. A. Seznam je sestavni del zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 6492), na njem pa so vložene listine označene z enakimi številkami B prilog kot so navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer niti obtoženka niti njen takratni zagovornik na številčne označbe B prilog nista imela nikakršnih pripomb.

14. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da se pod določenimi številčnimi oznakami B prilog, na katere se je v izpodbijani sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje, v spisu X K 63304/2021 nahajajo druge listine, vendar pa zaradi tega sodba ni nejasna ali nerazumljiva. Prav tako ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vse v pritožbi izpostavljene listine v prilogah B se namreč pod enakimi označbami kot so navedene v izpodbijani sodbi nahajajo tudi v spisu in so bile skladno s 339. členom ZKP izvedene v dokaznem postopku, v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzeta vsebina teh listin pa tudi ustreza njihovi dejanski vsebini, torej pritožbeni očitki o t. i. protispisnosti niso utemeljeni.

15. Glede na vse obrazloženo pritožnik neuspešno zatrjuje, da obrambi in pritožbenemu sodišču zaradi (domnevnega) neujemanja vsebine in razlogov izpodbijane sodbe z vsebino spisovnega gradiva (listin) v sodnem spisu, naj ne bi bilo omogočeno preizkusiti pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe. Poleg tega se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zgolj sklicevalo na številčne označbe listinskih dokazov v prilogah A, B in C, temveč je predstavilo tudi njihovo vsebino, predmet pritožbenega preizkusa pa je prav vsebina izvedenih listinskih dokazov in ne označbe listin, ki navsezadnje niti niso obvezen element obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje se je brez težav seznanilo s celotnim listinskim dokaznim gradivom, kar pa je bilo omogočeno tudi pritožniku.

16. Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da naj bi bili z izločitvijo kazenskega postopka zoper soobtoženo N. N. obtoženki kršeni pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da so ravnanja obeh obtoženk (A. A. kot prejemnice, N. N. pa kot posrednice oziroma dajalke nedovoljenih denarnih nagrad) vsebinsko in življenjsko soodvisna ter neločljivo povezana. Ne sprejema pa pritožbenega zatrjevanja, da bi bila že zgolj na podlagi tega dejstva obtoženki aktivna in učinkovita obramba omogočena le v okviru enotne obravnave kaznivih dejanj ter zaključka v istem kazenskem postopku. Zagovornik v pritožbi uveljavlja enake razloge, kot jih je po podanem predlogu državnega tožilca za izločitev postopka zoper obtoženo N. N. (glavna obravnava 20. 6. 2022) navajal takratni zagovornik obtoženke in sicer, da bi želela z obtoženko soobtoženi N. N. v okviru njenega napovedanega dodatnega zagovora zastaviti relevantna, za obtoženo A. A. razbremenilna vprašanja (točka 81 sodbe).

17. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljenosti predloga državnega tožilca za izločitev postopka zoper obtoženo N. N. upoštevalo: (i) izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, da obtožena N. N. dalj časa ne bo sposobna sodelovati v sodnem postopku; (ii) da je bil obsežni dokazni postopek v zaključni fazi in (iii) nevarnost zastaranja kazenskega pregona (točka 78 sodbe), kar so tudi po ustaljeni sodni praksi tehtne okoliščine, ki upravičujejo izločitev kazenskega postopka. Pri tem ni spregledalo, da je obtožena N. N., enako kot pred preiskovalno sodnico, na glavni obravnavi (5. 7. 2021) prebrala pisni zagovor in izrecno izjavila, da na nikogaršnja vprašanja ne bo odgovarjala oziroma, da bo na vprašanja odgovarjala, ko se bo tako odločila, kot tudi ne, da je tekom glavne obravnave (14. 2. in 11. 4. 2022) njen zagovornik napovedal, da bo zagovor dopolnila, česar pa (čeprav je bila na naroku 11. 4. 2022 navzoča) do izločitve kazenskega postopka ni storila (točka 82 sodbe). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov spisa, je namreč zagovornik obtožene N. N. na naslednjem naroku (25. 4. 2022) sodišču prve stopnje predložil zdravniško potrdilo, da slednja naslednja dva meseca ni zmožna sodelovati na glavni obravnavi. V nadaljevanju je izvedenec psihiatrične stroke dr. B. B. (ki je predhodno izdelal pisno izvedensko mnenje in ga tudi dopolnil) na naroku 20. 6. 2022 podal mnenje, da obtožena N. N. ni sposobna sodelovati v sodnem postopku vsaj tri do štiri mesece ter da tudi po tem obdobju ni nobenega zagotovila za izboljšanje njenega duševnega stanja do te mere, da bi bila procesno sposobna, niti v takšnem stanju ni zmožna podati dopolnitve zagovora. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je dalj časa trajajoča procesna oziroma razpravna nesposobnost obtožene N. N. tehten razlog za izločitev kazenskega postopka zoper njo (točka 79 sodbe).

18. V zvezi z očitki obrambe obtožene A. A., da je bila slednji zaradi izločitve postopka zoper obtoženo N. N. kršena pravica do obrambe, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavilo: (i) da obtožena N. N. v svojih zagovorih pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi soobtožencev ni obremenila; (ii) da je bila obramba obtožene A. A. od začetka glavne obravnave (28. 6. 2021) do izločitve postopka (20. 6. 2022) seznanjena z zagovorom obtožene N. N., h kateremu je imela ves ta čas možnost dajati pripombe in pojasnila, česar pa ni storila; (iii) da je bil postopek zoper obtoženo N. N. izločen šele ob koncu dokaznega postopka; (iv) da obtožena N. N. ne tekom postopka ne v okviru napovedane dopolnitve svojega zagovora nikoli ni izjavila, da bo (tudi) odgovarjala na vprašanja soobtožencev ter (v) da je bila obtoženi A. A. omogočena pravica soočiti se z izjavo soobtožene N. N. in ji postavljati vprašanja. Na podlagi navedenega je zaključilo, da obtoženi A. A. z izločitvijo postopka zoper obtoženo N. N. pravica do obrambe ni bila kršena ali omejena (točka 82).

19. Obtožena N. N. je glede na ustavnopravno jamstvo privilegija zoper samoobtožbo (4. alineja 29. člena Ustave) imela pravico, da ne odgovarja na vprašanja oziroma, da se sama odloči, ali bo in kdaj bo na vprašanja odgovarjala, za kar se do izločitve kazenskega postopka zoper njo ni odločila. Posledično ji, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik, obramba obtožene A. A. dejansko ni mogla zastavljati razbremenilnih vprašanj. Sodišče druge stopnje na tem mestu ugotavlja, da obramba obtožene A. A. na glavni obravnavi vsebine napovedanih razbremenilnih vprašanj nikoli ni pojasnila, njihova vsebinska utemeljitev pa ni razvidna niti iz obravnavane pritožbe.

20. Ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da je obramba obtožene A. A. lahko utemeljeno pričakovala, da bo obtožena N. N. odgovarjala na razbremenilna vprašanja v okviru napovedanega dodatnega zagovora, kar pa naj bi ji sodišče prve stopnje z izločitvijo postopka zoper obtoženo N. N. preprečilo. Pritožnik namreč ni upošteval, da ta odločitev prvostopenjskega sodišča temelji predvsem na mnenju izvedenca psihiatrične stroke, da obtožena N. N. vsaj tri do štiri mesece ne bo sposobna podati dodatnega zagovora in da je njena razpravna sposobnost vprašljiva tudi po izteku tega časovnega obdobja. V opisanih okoliščinah konkretnega primera torej dokaza z (morebitno) dopolnitvijo zagovora obtožene N. N., zaradi njene predvidoma dalj časa trajajoče razpravne nesposobnosti (in ne zgolj zaradi upravičene odsotnosti z glavne obravnave zaradi zdravstvenih razlogov, kar zatrjuje pritožba), od 20. 6. 2022 dalje dejansko sploh ni bilo (več) mogoče izvesti. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja z oceno izpodbijane sodbe, da obtoženi A. A. z izločitvijo postopka zoper obtoženo N. N. pravica do obrambe ni bila kršena, kot tudi ne pravica do poštenega sojenja. Posledično se do ostalih pritožbenih očitkov v zvezi z okoliščinami, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 82 obrazložitve sodbe (predvsem, da obtožena N. N. ni izjavila, da bo v okviru dopolnjenega zagovora tudi odgovarjala na vprašanja) ni opredelilo, saj za presojo pravilnosti procesne odločitve prvostopenjskega sodišča niso odločilne.

21. Obramba obtožene A. A. niti na glavni obravnavi niti v pritožbi ni uveljavljala zaslišanja obtožene N. N. kot avtorice za obtoženo A. A. obremenilnih izjav v pisnem dokaznem gradivu (lastnoročnih izračunov nedovoljenih denarnih nagrad in drugih zapisov). Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da sta obtožena A. A. in njen takratni zagovornik lahko in tudi sta izpodbijala verodostojnost tega dokaznega gradiva na druge načine, med drugim s pripombami na izvedensko mnenje izvedenca za preiskave pisav in dokumentov (v nadaljevanju: izvedensko mnenje/izvedenec).

22. V delu pritožbe z naslovom "Glede (vsebinskih) razlogov za izločitev predsednice senata" pritožnik uvodoma sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke (pravilno: 11. točke) prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima vsebinskih razlogov o zahtevah obrambe obtožene A. A. za izločitev predsednice senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (v nadaljevanju: zahteva za izločitev). Skladno z določbami procesnega zakona: (i) je zahtevo za izločitev (tudi predsednika sodišča prve stopnje) z dne 9. 6. 2021 s sklepom Su 298/2021-7 z dne 17. 6. 2021 (list. št. 5203) zavrnil predsednik Višjega sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 42. člena ZKP); (ii) je dopolnitev te zahteve za izločitev z dne 18. 6. 2021 s sklepom X K 68177/2019 z dne 28. 6. 2021 (list. št. 5260) zavrgel razpravljajoči senat prvostopenjskega sodišča (peti odstavek 42. člena v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZKP); (iii) je zahtevo za izločitev z dne 7. 10. 2021 s sklepom Su 562/2021 z dne 21. 10. 2021 (list. št. 6118) zavrnil predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (prvi odstavek 42. člena ZKP). Glede na navedeno so vsebinski razlogi o zavrnitvi/zavrženju zahtev za izločitev predsednice senata pojasnjeni v obrazložitvi citiranih sklepov, sodišče prve stopnje pa jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo dolžno ponovno povzemati.

23. Sodišče druge stopnje na podlagi pritožbenih navedb in podatkov spisa ugotavlja ter v bistvenem povzema:

- da je obtoženkin zagovornik zahtevo za izločitev predsednice senata z dne 9. 6. 2021 utemeljeval z okoliščinami, da se je predsednica senata v predhodno izdani sodbi X K 11063/2016 z dne 17. 2. 2021 vsebinsko opredelila do tistih (obremenilnih) dokazov, na katerih temelji obtožnica tudi v delu zoper obtoženo A. A., posledično pa se je z vsebinsko opredelitvijo do navedenih personalnih in listinskih dokazov že vnaprej vsaj posredno opredelila tudi do ravnanj, ki se v obtožnici očitajo obtoženi A. A. (zlasti pod točko 829 in tudi pod točkami 719, 721, 725, 726 in 727 obrazložitve sodbe X K 11063/2016). Nadaljnji razlog za izločitev predsednice senata so bili po oceni obrambe cinični, kritični in nesramni razlogi, s katerimi je v sodbi X K 11063/2016 utemeljila zavrnitev dokaznih predlogov obrambe (besedne zveze: "insinuacije zagovornika" in "nepoznavanje izpovedb zaslišanih prič" ), ki so podcenjujoči in žaljivi do zagovornikov ter kažejo na izrazito negativen odnos, ni pa takšnega tona uporabila pri zavrnitvi dokaznih predlogov državnega tožilstva, kar že v izhodišču kaže na neenako obravnavanje udeležencev v postopku ter da je predsednica senata (v kazenskem postopku X K 11063/2016) enega izmed zagovornikov v zaključni besedi neposredno obtožila, da laže, kar je žaljiva izjava in po vsebini kaže na očitno negativno nastrojenost predsednice senata proti obtožencem in zagovornikom;

- predsednica senata je v svoji izjavi (tretji odstavek 42. člena ZKP) pojasnila: (i) da je iz sodbe X K 11063/2016 jasno razvidno, da R. R. v tem kazenskem postopku sploh ni bila zaslišana, sodba pa tudi ne vsebuje nobene njene izjave iz predkazenskega postopka, niti iz preiskave; (ii) da je bila priča S. R. na glavni obravnavi zaslišana izključno glede kaznivih dejanj, ki so se obtoženim očitala v zadevi X K 11063/2016, in ne v zvezi z dejanjem, ki se očita obtoženi A. A.; (iii) da so navedbe zagovornika nekonkretizirane, saj ni navedel, kaj naj bi vse naštete priče povedale v zvezi z obtoženo A. A., sicer pa so tudi neutemeljene, ker so bile priče zaslišane izključno v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so se obtoženim očitala v zadevi X K 11063/2016 in ne v zvezi z dejanjem, ki se očita obtoženi A. A.; (iv) da je dokazno gradivo, na katerem temelji obtožba zoper obtoženo A. A., povsem drugo, kot je bilo dokazno gradivo zoper obtožence v zadevi X K 11063/2016; (v) da v obrazložitvi sodbe X K 11063/2016 ni dokazne ocene glede kakršnegakoli ravnanja obtožene A. A., temveč zgolj dokazna ocena ravnanj, ki so se očitala obtoženim v postopku X K 11063/2016; (vi) da ocenjevanje njenega procesnega vodenja v kazenskem postopku X K 11063/2016, v katerem zagovornik obtožene A. A. sploh ni sodeloval, ni v pristojnosti zagovornika, temveč je predmet pritožbe zoper sodbo;

- zagovornik je v odgovoru na izjavo predsednice senata njenim navedbam nasprotoval ter še dodatno izpostavil, da se neprimeren in odklonilen odnos predsednice senata kaže tudi v konkretnem izločenem postopku, saj je v svoji izjavi v zvezi z zahtevo za izločitev zagovornika obtožene N. N. navedla "da je navedba zagovornika smešna in da je navedba zagovornika posledica njegovega nepoznavanja kazenskega prava" , kar je za zagovornika žaljivo in torej predsednica senata ne bo zmogla drugačnega, predvsem ne objektivnega odnosa do obtoženih in njihovih zagovornikov;

- predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je ob upoštevanju stališč, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) sprejelo v odločbi Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, s sklepom Su 298/2021-7 z dne 17. 6. 2021 zahtevo za izločitev predsednice senata (in predsednika sodišča prve stopnje) zavrnil z utemeljitvijo, da sodba zoper obtožene v zadevi X K 11063/2016 ne vsebuje ovrednotenja oziroma presoje ravnanj obtožene A. A. in tudi ne stališč, ki bi prejudicirala kasnejšo odločitev o njeni krivdi v tem kazenskem postopku, da je pravilnost procesnega vodstva predsednice senata v kazenskem postopku X K 11063/2016 predmet postopka s pravnimi sredstvi v tej kazenski zadevi ter da je predsednica senata v izjavi v zvezi z zahtevo za izločitev zagovornika obtožene N. N. podala svoje mnenje, kar prav tako ne kaže na pristranski odnos do obtožencev oziroma obrambe;

- obramba obtožene A. A. je 18. 6. 2021 (torej en dan po izdaji sklepa predsednika Višjega sodišča v Ljubljani) prvotno zahtevo za izločitev še dopolnila z navedbami, da je predsednica senata v izločenem postopku X K 53452/2020 zoper obtoženega F. F. v zvezi z zahtevo državnega tožilca za njeno in izločitev sodnikov porotnikov v svoji izjavi uporabila spoštljiv odnos in ton (ni uporabila izrazov "insinuacija", "da je zahteva smešna", "nepoznavanje prava" ), kar pomeni, da udeležencev postopka ne obravnava na (vsaj na zunaj zaznaven) enak način, kar še krepi dvom obrambe v njeno nepristranskost;

- to dopolnitev zahteve za izločitev je sodišče prve stopnje štelo kot novo zahtevo za izločitev, ki jo je razpravljajoči senat z obrazloženim sklepom X K 68177/2019 z dne 28. 6. 2021 zavrgel kot nedovoljeno, ker gre za uveljavljanje istih razlogov kot v prvotni zahtevi za izločitev, o kateri je predsednik višjega sodišča že odločil;

- 7. 10. 2021 je zagovornik dr. B. K. M. ponovno zahteval izločitev predsednice senata zaradi neprimernega odnosa na glavni obravnavi do konkretno njega. Predsednici senata je očital, da so bile njene izjave na naroku 29. 9. 2021 (da naj utihne, da ne zna postavljati vprašanj pričam, da ga je treba ves čas učiti, kako se pravilno postavljajo vprašanja) žaljive in podcenjujoče, da merijo izključno na osebo zagovornika z namenom njegove diskreditacije, tudi v očeh stranke, kar ocenjuje kot poskus sodišča vzbuditi nezaupanje stranke v izbranega zagovornika ter da mu je sodni senat, po njegovem opozorilu, da ima pravico in mora takoj podati procesni ugovor na nepravilno zastavljena vprašanja tožilstva, izrekel opomin, ne da bi mu bila pred tem dana možnost izjave. Na naroku 4. 10. 2021 pa mu predsednica senata ni dopustila na zapisnik podati pripomb v zvezi z izrečenim opominom in izpovedbo priče S. S., ker je bil zapisnik že zaključen in ji očital, da nima enakih kriterijev glede dopustnosti vprašanj pri zasliševanju prič glede obrambe in državnega tožilca. Po oceni zagovornika vse navedene okoliščine izkazujejo vnaprejšnjo odločitev predsednice senata o obtožbi zoper obtoženko, onemogočanje (pravočasnega) uveljavljanja (procesnih) pravic obtoženke in s tem same obrambe, neenako obravnavanje strank tj. državnega tožilca in obrambe, nadalje imajo zastraševalni učinek na zagovornika in tudi rušijo zaupanje stranke ter vzbujajo najmanj dvom v zunanji videz nepristranskosti predsednice senata;

- predsednica senata je v svoji izjavi pojasnila, da je zagovornika opozorila na spoštljivo obnašanje v sodni dvorani in na pravilnost postavljanja vprašanj priči. Ocenila je, da je zahteva za njeno izločitev neutemeljena, ker stranke zoper procesne odločitve predsednika senata lahko vložijo pravno sredstvo, morebitno pritožbo zoper sodbo, in ne zahteve za izločitev, da je zagovornik želel podati svoji komentar v zvezi s sklepom o opominu, ko je bil zapisnik že natisnjen, da bi želel podati tudi pripombe na izpovedbo priče S. S. pa ji ni znano. Sicer je obtožena A. A. imela možnost postavljati vprašanja pričam in dajati pojasnila k njihovim izpovedbam, zagovornik pa bi lahko pripombe glede izpovedbe priče S. S. podal tudi na naroku 6. 10. 2021;

- predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 562/2021 z dne 21. 10. 2021 zahtevo za izločitev zavrnil. Na podlagi zvočnih posnetkov glavne obravnave 29. 9., 4.

10. in 6. 10. 2021 in zapisnikov o glavni obravnavi je ocenil, da se je predsednica senata trudila vzpostaviti red v sodni dvorani ter da ni dvoma, da je bilo ravnanje predsednice senata del procesnega vodstva, ki je bilo v danem trenutku kot tako tudi potrebno. Predsednica senata je namreč zagovornika, po tem, ko je vskočil v besedo državnemu tožilcu, v nadaljevanju pa tudi njej, nekajkrat opozorila ter upravičeno odredila odmor. Resda je zagovorniku rekla, da naj "utihne" , vendar po tem, ko njenih predhodnih opozoril ni upošteval in je v luči dogajanja tudi sam povzdigoval glas.

Predsednik sodišča je v sklepu izpostavil, da je iz konteksta razvidno, da je predsednica senata ravnala v smeri zagotavljanja reda v sodni dvorani, ne pa z namenom žalitve in diskreditacije zagovornika, da zgolj ena beseda, ki res predstavlja bolj robato izražanje, ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost sodnice, saj je v okviru procesnega vodstva in vzdrževanja reda v sodni dvorani potrebno retoriko prilagajati situaciji in včasih ravnati tudi tako odločno, kot je predsednica senata v dani situaciji. Nadalje je ugotovil, da pojasnila predsednice senata niso v nasprotju z vsebino zapisnikov o glavni obravnavi oziroma zvočnimi posnetki, saj ni izkazano, da bi se zagovornik na narokih 29. 9., 4.

10. in 6. 10. 2021 priglašal k besedi za podajo pripomb oziroma drugih vlog na zapisnik, sploh pa ne na način, ki ga izpostavlja v zahtevi. Po oceni predsednika sodišča proučena dejstvena podlaga ni omogočala zaključka, da vsebina in način komunikacije predsednice senata z zagovornikom izkazuje njeno pristranskost, saj je obravnavano situacijo v svojem izhodišču povzročil zagovornik z vpadanjem v besedo v času, ko mu to ni bilo dovoljeno. Določba prvega odstavka 302. člena ZKP namreč predsedniku senata med drugim daje upravičenje, da z vso potrebno avtoriteto, v cilju zagotovitve nemotenega poteka glavne obravnave oziroma zagotavljanja reda, izda celo ukaze, ki so se jim udeleženci postopka dolžni podrediti.

Ne glede na to, kako zagovornik subjektivno dojema procesno vodstvo predsednice senata (zastraševalni učinek, rušenje zaupanja stranke v zagovornika), pa objektivna in realna presoja dejstev ne omogoča zaključka, da bi bila pri sodnici podana vnaprejšnja odločitev o obtožbi, niti njene komunikacije ni moč opredeliti kot zastraševanje zagovornika, pač pa zgolj kot avtoritativno in čvrsto procesno vodstvo, ki se odmerja in prilagaja tudi v odnosu do ravnanj strank oziroma udeležencev v postopku. Stopnja zaupanja med stranko in njenim zagovornikom je stvar njune notranje medsebojne regulacije, ne more pa to biti podlaga za uspešno izločevanje sodnice.

24. Pritožnik v sicer izjemno obširnih pritožbenih navedbah (str. 16 do 35 pritožbe) zgolj (skorajda dobesedno) ponavlja vsebino pisanj obtoženkinega takratnega zagovornika, 3 medtem ko citiranih sklepov predsednikov sodišč ter razpravljajočega senata (ki bi sicer lahko bili predmet pritožbenega preizkusa - četrti in peti odstavek 42. člena ZKP), oziroma argumentov in razlogov, s katerimi so se opredelili do navedb v zahtevah za izločitev in utemeljili svoje odločitve o njihovi zavrnitvi/zavrženju, sploh ne izpodbija. Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne presoja utemeljenosti same zahteve za izločitev sodnika (predsednika senata), temveč je, kot je bilo že pojasnjeno, predmet pritožbenega preizkusa sklep, s katerim predsednik sodišča ali razpravljajoči senat odloči o zahtevi. Posledično bi moral pritožnik določno in argumentirano izpodbijati v predhodni točki te sodbe povzete zaključke sklepov, s katerimi so predsednika sodišč in razpravljajoči senat utemeljili svoje odločitve o zavrnitvi/zavrženju zahtev za izločitev predsednice senata, česar pa ni storil oziroma citiranih sklepov v pritožbi niti ne omenja.

25. Glede na navedeno se bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju opredelilo zgolj do v zahtevi za izločitev z dne 7. 10. 2021 in posledično tudi v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev v konkretnem kazenskem postopku in sicer, da predsednica senata zagovorniku dr. B. K. M. niti pred izrekom opomina (na naroku 29. 9. 2021) niti po izreku opomina (na naroku 4. 10. 2021) ni omogočila izjave, da mu ni dopustila podati pripomb na izpovedbo priče S. S. ter da mu s procesnim vodstvom ni dovolila učinkovitega izvajanja obrambe in je s tem tudi obtoženki kršila pravico do učinkovite obrambe.

26. Predsednik senata vodi glavno obravnavo, daje besedo strankam, oškodovancu, zakonskim zastopnikom, pooblaščencem, zagovorniku, izvedencu in članom senata (prvi odstavek 299. člena ZKP), hkrati je njegova dolžnost skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Če obtoženec, zagovornik, oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač ali kdo drug, ki je navzoč na glavni obravnavi, moti red ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga predsednik senata opomni (prvi odstavek 302. člena ZKP).

27. Iz prepisov zvočnih posnetkov narokov za glavno obravnavo izhaja, da je predsednica senata že na narokih 15. 9. 2021 (ko je bila zaslišana priča S. R.) in 27. 9. 2021 (ko sta bili zaslišani priči Š. Š. in T. T.), po oceni pritožbenega sodišča upravičeno, zagovornika večkrat opozorila na korektno postavljanje vprašanj pričam, da naj vprašanj dodatno ne pojasnjuje, na neprimerno obnašanje, ko je vskočil v besedo njej ali državnemu tožilcu, in na nepotrebne komentarje, ali pa mu ni dovolila postavljati hipotetičnih vprašanj in vprašanj, na katera je priča že odgovorila. Zagovornik je ugovarjal, da mu predsednica senata z opisanim procesnim vodstvom ne dovoli učinkovitega izvajanja obrambe in s tem tudi obtoženki krši pravico do učinkovite obrambe. Na naroku 29. 9. 2021 je zagovornik med zaslišanjem priče S. S. (ponovno) vskočil v besedo državnemu tožilcu, češ da priči ni postavil vprašanja, ampak ji podaja lastno razlago, predsednici senata pa je očital neenakopravno obravnavo, saj njega izrecno opozarja, naj ne razlaga, ampak postavlja vprašanja, ter ji napovedal, da jo bo naslednjič izločal. Predsednica senata mu je odgovorila, da bo zahtevo za izločitev zavrgla, ker ima ona procesno vodstvo ("ne boste vi vodili tega postopka" ) ter ga opozorila, da v kolikor bo nadaljeval s takšnim obnašanjem, ga bo senat kaznoval, zagovornik pa ji je odgovoril "kar kaznujte" . V nadaljevanju je razpravljajoči senat zagovorniku na podlagi prvega odstavka 302. člena ZKP izrekel opomin "ker se tekom današnje in predhodnih obravnav ne priglaša k besedi, prekinja tožilca med postavljanjem vprašanj, tako da tožilec vprašanja sploh ne more zaključiti, prekinja predsednico senata pri njenih obrazložitvah v zvezi z ugovori odvetnika glede dovoljenosti ali nedovoljenosti vprašanj tožilca in ne spoštuje ukazov predsednice senata" .

28. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da naj bi bil odvetniku dr. B. K. M. izrečen opomin, ker naj bi predsednico senata opozoril, da mora kot zagovornik vselej imeti pravico takoj opozoriti in podati procesni ugovor na (po njegovi oceni) nepravilno zastavljena vprašanja državnega tožilca. Prav tako iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 29. 9. 2021 ne izhaja, da predsednica senata zagovorniku pred izrekom opomina ni omogočila izjave, čeprav je izrecno želel podati svoje pojasnilo, kot to zatrjuje pritožnik, temveč ji je po njenem opozorilu o kaznovanju, ko je torej imel možnost izjasniti se o okoliščinah in očitkih, zgolj navrgel "kar kaznujte" ter dejansko z neprimernim obnašanjem na glavni obravnavi nadaljeval. Glede na pojasnjene okoliščine sodišče druge stopnje ocenjuje, da je razpravljajoči senat zagovorniku utemeljeno izrekel disciplinski ukrep opomin, zoper katerega sicer ni pritožbe (drugi odstavek 303. člena ZKP). Prav tako predsednica senata z očitanim ravnanjem zagovorniku ni onemogočala učinkovite obrambe oziroma kršila pravice do obrambe obtoženki, temveč je zgolj izvajala formalno in procesno vodstvo glavne obravnave.

29. Sodišče druge stopnje se načeloma strinja s pritožbenimi navedbami, da bi predsednica senata na naroku 4. 10. 2021 kljub že natisnjenemu zapisniku o glavni obravnavi morala pripombe zagovornika obtožene A. A. na izrečeni opomin in morebitne pripombe na izpovedbo priče S. S. zabeležiti v obliki uradnega zaznamka. Vendar pa pritožnik ni izkazal, kako naj bi nasprotno postopanje predsednice senata, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Navsezadnje je imel zagovornik možnost pripombe podati tudi na naslednjem naroku 6. 10. 2021, a tega ni storil, temveč je te očitke uveljavljal v zahtevi za izločitev predsednice senata z dne 7. 10. 2021.

30. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi predsednica senata svoj odklonilni odnos in s tem pristranskost pokazala tudi na naroku 14. 2. 2022, ko obtoženkinemu zagovorniku ni dovolila postaviti vprašanja izvedencu, sodišče druge stopnje sprejema in se pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v točki 856 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožnik konkretno ne izpodbija, in je tudi potrjena z vsebino prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave (str. 5 in 6). Prepoved vprašanja izvedencu ni bila posledica samovoljnega ravnanja predsednice senata ali njene pristranskosti, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč pojasnilo samega izvedenca, da bi bilo skrajno neprofesionalno, če bi na glavni obravnavi brez ustrezne opreme opravljal preiskavo listin (v prilogah A17002 in A17004), ki sicer nista bili predmet preiskave v pisno izdelanem izvedenskem mnenju. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka izločitev sodnika zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca glavne obravnave, kar velja tudi za uveljavljanje razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Obramba iz tega razloga izločitve predsednice senata ni zahtevala, zato pritožnik kršitev v zvezi z zatrjevano pristranskostjo ne more uspešno uveljavljati s pritožbo.

31. Iz podatkov spisa je razvidno, da takratni zagovornik obtožene A. A. niti po zaslišanju izvedenca na naroku 14. 2. 2022 niti v nadaljevanju glavne obravnave ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri preiskave navedenih listin. Nadalje pritožnik ni konkretno utemeljil, v čem naj bi bilo nedovoljeno vprašanje razbremenilno za obtoženko, kot tudi ne vpliva ali morebitnega vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Posledično ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da naj bi bili s prepovedjo zagovornikovega vprašanja izvedencu obtoženki kršeni pravica do obrambe in pravica do poštenega sojenja ter da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (str. 44 pritožbe), saj je v tem delu pritožba neobrazložena.

32. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno zatrjevanje, da naj bi videz nepristranskosti (verjetno je imel pritožnik v mislih pristranskosti) predsednice senata krepile okoliščine: (i) da je izpodbijana sodba zgolj dosleden prepis vsebine vložene obtožnice (z minimalnimi dostavki); (ii) da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uporabilo podatke, ki jih je "pridobilo" tekom glavne obravnave v kazenskem postopku X K 11063/2016; (iii) da je sodišče prve stopnje v sodbi X K 11063/2016 in izpodbijani sodbi o istih okoliščinah sprejelo povsem nasprotne zaključke.

33. Pritožnik prvo trditev posplošeno utemeljuje zgolj s točko 373 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje pri presoji verodostojnosti izpovedbe priče U. U. upoštevalo, da je bila deležna določenih ugodnosti na račun družbe X. ter da je zaslišana v preiskavi svojo izpoved tudi spreminjala. Pri tem pa v pritožbi ni določno pojasnil, na kateri strani obrazložitve obtožnice so zatrjevani identični zaključki državnega tožilstva, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih trditev niti ne more preizkusiti, kakršnihkoli drugih konkretnih okoliščin, ki naj bi izkazovale ta pritožbeni očitek, pa zagovornik ne navaja. Ne glede na navedeno morebitna vsebinska skladnost obrazložitve obtožnice in izpodbijane sodbe sama po sebi v ničemer ne potrjuje pristranskosti predsednice senata. Vsebine izpovedb prič (zaslišanih tekom preiskave) in listinskega gradiva, na katerih temeljita dokazna ocena državnega tožilca in nato dokazna presoja prvostopenjskega sodišča, namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe že po naravi stvari ne morejo biti drugačne, kot so povzete v obrazložitvi obtožnice, saj državno tožilstvo in sodišče razpolagata z istimi dokazi. Če pa so v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzeti tudi določeni dokazni zaključki državnega tožilca v obrazložitvi obtožnega akta, to potrjuje zgolj, da se je sodišče prve stopnje s takšno dokazno oceno strinjalo, nikakor pa ne izkazuje dvoma v nepristranskost predsednice senata.

34. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje v točki 507 obrazložitve izpodbijane sodbe (in v točki 730 obrazložitve sodbe X K 11063/2016) povzemalo izpovedbo na glavni obravnavi v kazenskem postopku X K 11063/2016 zaslišane priče V. V., ki v predmetnem kazenskem postopku na glavni obravnavi ni bila zaslišana, temveč je bila v soglasju s strankami prebrana njena izpoved iz preiskave (drugi odstavek 340. člena ZKP), kjer pa o okoliščinah navedenih v točki 507 razlogov izpodbijane sodbe ni izpovedovala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v točki 507 obrazložitve izpodbijane sodbe povzeta izključno pisna izjava Z. Z. z dne 27. 2. 2014 (priloga A2507), ki je bila v predmetnem kazenskem postopku kot listinski dokaz izvedena skladno z določbo drugega odstavka 339. člena ZKP. Razpravljajoči senat se je z vsebino pisne izjave Z. Z. z dne 27. 2. 2014 seznanil (uradni zaznamek, list. št. 5233, 1. stran), stranke in zagovorniki pa so z razpoložljivostjo tega pisanja v spisu imeli možnost, da to storijo (seznam, list. št. 5278, 1. stran), kar so potrdili na naroku 12. 7. 2021 (točka 50 sodbe) ter na takšen način izvedbe določenih listinskih dokazov niso imeli nikakršnih ugovorov. Po pojasnjenem druga pritožbena trditev ni le neutemeljena, temveč je tudi netočna.

35. Enako velja za tretjo pritožbeno trditev, v kateri zagovornik zmotno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v točkah 730 in 731 obrazložitve sodbe X K 11063/2016 zavrnilo zagovor obtoženega (sedaj že obsojenega) H. H. in izpovedbo priče Z. Z., da nista pisala opisov medicinskega materiala, medtem ko je v točkah 238 in 515 obrazložitve izpodbijane sodbe takšni njuni izpovedbi sprejelo. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 730 in 731 obrazložitve sodbe X K 11063/2016 kot neverodostojni ocenilo izjavi obtoženega H. H. in priče Z. Z., da v postopku javnega naročila JN 977/2010 nista sodelovala kot člana strokovne komisije (točka 731 sodbe). Njunih navedb, da nista pripravljala strokovnih kriterijev oziroma tehničnih opisov medicinskega materiala (ki so se tudi z izvedenimi dokazi v predmetnem kazenskem postopku izkazale kot resnične in verodostojne - točke 480, 507 do 510, 512, 513 in 515 izpodbijane sodbe), pa izrecno ni zavrnilo, niti ni v razlogih sodbe X K 11063/2016 zatrjevalo, da sta opise materiala oblikovala H. H. ali Z. Z. Zgolj posplošena ocena prvostopenjskega sodišča v sodbi X K 11063/2016, da je Z. Z. s svojo izpovedbo (da noben hrbtenični kirurg v OB A. ni pisal strokovnih kriterijev tako občutljivega hrbteničnega vgradnega materiala) skušal generalno razbremeniti vse hrbtenične kirurge za kakršnekoli nepravilnosti pri javnem naročilu JN 977/10, zato njegove pisne izjave in izpovedbe ne sprejema (točka 731 sodbe), pa še ne potrjuje, da naj bi zatrjevalo, da sta H. H. in Z. Z. kot člana strokovne komisije sestavljala opise materiala, na kar v svoji pritožbi neutemeljeno nakazuje obtožena A. A.. V nadaljevanju je namreč izrecno zapisalo, da izpovedbe Z. Z. in zagovora obsojenega H. H. ni sprejelo v delu, da pri tem javnem naročilu nista sodelovala. Nenazadnje svoje presoje, da je imel obtoženi H. H. v Ortopedski bolnišnici A. (v nadaljevanju: OB A.) realno možnost doseči sklenitev oziroma vpliv na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, ni utemeljilo z dejstvom, da naj bi v postopkih javnih naročil pripravljal strokovne kriterije medicinskega materiala, temveč je kot ključno upoštevalo, da je lahko predlagal nabavo medicinskega materiala, ki ga pred tem v bolnišnici še niso uporabljali, in celo od na razpisu zavrnjenega ponudnika (točke 738, 739, 1058 in 1061 sodbe X K 11063/2016).

36. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za branje strokovnega mnenja mag. B. M. z dne 15. 5. 2019 (v nadaljevanju: strokovno mnenje) in za postavitev izvedenca - forenzika glede izvirnosti (pristnosti) oziroma verodostojnosti dokumentov, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršilo pravico obtoženke do obrambe po določbi 29. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in do izvajanja razbremenilnih dokazov po točki d. tretjega odstavka 6. člena EKČP.

37. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati v smislu 3. alineje 29. člena Ustave v ustaljeni (ustavno)sodni praksi sprejeta merila: (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) dokaz mora biti materialnopravno upošteven tj. relevanten; (iv) obramba mora obstoj in materialnopravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen - če so drugi, pred tem izvedeni dokazi za sodišče prepričljivi do te mere, da prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (viii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če stranka odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga uveljavlja kot kršitev pravice v postopku, mora v pravnem sredstvu (v konkretnem primeru v pritožbi) konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in pravno relevantnost dokaza vsaj verjetno izkazati. 4

38. Glede na navedena izhodišča je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi prvostopenjsko sodišče že s tem, ko je dokazna predloga zavrnilo kot neutemeljena, nepotrebna in irelevantna, na načelni ravni izkazalo določeno vnaprejšnjo prepričanost in dokazno oceno o vsebini še ne izvedenih dokazov oziroma naj bi se vnaprej odločilo, da bo "sledilo" že izvedenim dokazom. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. 5 Prav tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov izčrpno in argumentirano utemeljilo ter ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, češ da naj bi v tem delu izpodbijane sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih.

39. Sodišče druge stopnje se po seznanitvi z vsebino strokovnega mnenja (priloga B2054 - B2071) strinja in se v izogib ponavljanju pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v odločilnem delu in sicer, da strokovno mnenje zgolj pojasnjuje postopke javnega naročanja in tolmači posamezne določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-2 in ZJN-3; v nadaljevanju: ZJN), medtem ko se obtoženki ne očita, da je odločala o pričetku javnih naročil in o tem, kateri material bo predmet javnega naročila ter o količinah in ocenjenih vrednostih medicinskih materialov, da je kot članica razpisnih komisij oblikovala strokovne kriterije, odgovarjala na strokovna vprašanja zainteresiranih ponudnikov in sestavljala strokovne ocene prispelih ponudb, nestrokovno ali v nasprotju z določbami ZJN. Prav tako se ji ne očita, da navedenih opravil v postopku nabave medicinskega materiala ne bi smela izvrševati, temveč zgolj ponazarjajo vlogo obtoženke kot vodje lekarne v OB A. v postopku nabave medicinskega materiala in posledično vpliv oziroma možnost vpliva na porabo ter s tem na pridobitev in ohranitev posla dobave določenega medicinskega materiala (točki 57 in 59 sodbe). Utemeljena je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da interpretacija določb ZJN v strokovnem mnenju ne pojasnjuje dejanske vloge obtoženke pri nabavi medicinskega materiala, niti niso upoštevane izpovedbe prič in obsežno listinsko dokazno gradivo o postopkih nabave in vlogi obtoženke (točka 60 sodbe).

40. Po obrazloženem so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je obramba z dokaznim predlogom za branje strokovnega mnenja dokazovala, da so bile v OB A. dosledno spoštovane vse zakonske določbe glede izvedbe postopkov javnih naročil. Kot navedeno sodišče prve stopnje v utemeljitvi zavrnitve tega dokaznega predloga ne zatrjuje nestrokovnosti in nezakonitosti obtoženkinega ravnanja, kar pa samo po sebi ne potrjuje pritožbene teze, da obtoženka zato ni imela in ni mogla imeti vpliva na izid posameznega postopka javnega naročila. Sodišče prve stopnje je namreč dejanski vpliv in vlogo obtoženke v postopkih nabave medicinskega materiala ugotovilo na podlagi drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov (izpovedb prič, listinske dokumentacije in tudi njenega zagovora). Posledično pritožnik tudi s povzemanjem poteka postopka naročanja medicinskega materiala (str. 38 do 39 pritožbe) in posplošenim zatrjevanjem, da izdelek vselej izbere uporabnik (zdravnik, medicinsko osebje), zato obtoženka ni imela niti najmanjšega vpliva na to, kateri izdelek in s tem kateri dobavitelj je bil izbran, ni izkazal materialnopravne relevantnosti strokovnega mnenja ter pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da predlagani dokaz ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, ne more prepričljivo izpodbiti.

41. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je obramba predlagala angažiranje izvedenca za preiskavo pristnosti (verodostojnosti) za obtoženko obremenilnih listin družbe Y. (predvsem listin na katerih se nahajajo izračuni nedovoljenih denarnih nagrad) v smislu njihovega nastanka. V pritožbi vztraja pri utemeljitvi dokaznega predloga, da se na listinah pojavljajo med seboj v bistvenem drugačni rokopisi (pisave) različnih oseb (piscev), ki so očitno napisani z različnimi pisali (kemični svinčniki različnih barv, grafični (tudi barvni) svinčniki), na listinah razvidne črte pa bi lahko nakazovale, da gre za naknadno fotokopirane sestavljene dokumente t. i. zlepljenke. Navedeno po oceni pritožnika utemeljuje domnevo (trditev) obrambe, da so bile listine sestavljene naknadno in izključno za potrebe predmetnega (pred)kazenskega postopka z namenom obremeniti obtoženko zaradi spora z S. R., ki je obtoženko krivila za izgubo posla dobave medicinskega materiala OB A. Vprašanje pristnosti listin je še toliko bolj pomembno, ker se obtoženki očita, da je nedovoljene denarne nagrade prejemala zgolj v gotovini, in se izpodbijana sodba v tem delu obrazložitve v pretežni meri opira zgolj na za obrambo sporne listine (točka 683 sodbe).

42. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca za preiskavo pristnosti listin izčrpno in argumentirano pojasnilo v točkah 684 do 686 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazni predlog je zavrnilo: (i) ker zagovornik dokaznega predloga ni zadostno konkretiziral; (ii) ker je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je zapise na listinah, ki predstavljajo izračune nedovoljenih nagrad, zapisala N. N.; (iii) ker listine z zapisi, podpisi oziroma parafo N. N. niso mogle nastati naknadno (v letu 2013), saj je bilo v letu 2011 N. N. v družbi Y. izredno odpovedano delovno razmerje in v poslovne prostore družbe ni več prihajala, niti ni bila z R.

R. in S. R. v prijateljskih odnosih; (iv) ker se zapisani zneski na izračunih nedovoljenih nagrad ujemajo z zneski v računalniško izdelanih dokumentih v letih 2008 do 2012. Ti razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, prepričljivo utemeljujejo zaključek, da ne takratni zagovornik obtožene A. A. ne pritožnik z v prejšnji točki te sodbe navedenimi trditvami, nista uspela vzbuditi niti najmanjšega dvoma v verodostojnost za obtoženko obremenilnih listin družbe Y. S tem pa tudi ne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza ter so nasprotne pritožbene navedbe, da naj bi obramba z navedenimi okoliščinami vzbudila utemeljen dvom glede nastanka listin, neprepričljive.

Sicer pa se zagovornik v pritožbi izrecno ne strinja zgolj s presojo prvostopenjskega sodišča, da obramba dokaznega predloga ni ustrezno konkretizirala, medtem ko ostalih razlogov izpodbijane sodbe v točkah 684 do 686 konkretno sploh ne napada. Podatki spisa 6 potrjujejo oceno sodišča prve stopnje, da obtoženkin zagovornik ni konkretizirano navedel, katere listine naj ne bi bile verodostojne, niti ni za vsako listino navedel, iz katerega razloga naj ne bi bila verodostojna. Iz njegovih (posplošenih) navajanj je mogoče razbrati le, da naj bi bile neverodostojne zgolj listine z izračuni nedovoljenih denarnih nagrad, ki jih je obtoženka prejela od družbe Y., ne pa tudi listine z izračuni nedovoljenih denarnih nagrad prejetih od družbe X. (točka 684).

Glede na navedeno pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da naj bi zagovornik natančno obrazložil listine, na katere se je nanašal dokazni predlog, kot tudi razloge, ki kažejo na njihovo neverodostojnost. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obtoženka v svojem zagovoru obrazloženo zatrjevala neverodostojnost konkretnih listin (točka 687), do njenih navedb pa se je določno opredelilo v nadaljnji obrazložitvi izpodbijane sodbe in tudi pojasnilo, zakaj v zvezi s konkretno listino ni bila potrebna postavitev izvedenca za preiskavo njene pristnosti (točke 736, 737, 802 do 804, 947 do 951, 993, 994, 1077).

Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi o okoliščinah, na katere se nanašata dokazna predloga obrambe, že sodišče prve stopnje sámo vodilo zelo obsežen dokazni postopek, saj kot je bilo že pojasnjeno glede strokovnosti in zakonitosti ravnanja obtoženke ter pristnosti listin družbe Y. ni imelo nikakršnega dvoma.

43. Pritožnik zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi iz razloga, ker je angažiralo sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov dr. K. D., ki je zaposlen v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (v nadaljevanju: NFL) in posledično na Generalni policijski upravi (v nadaljevanju: GPU), saj je NFL del njene notranje organizacijske strukture. Ker je bilo sodno izvedenstvo zaupano osebi, ki je zaposlena pri policiji, izvedenec pa je bil določen čas tudi direktor NFL, naj bi bil po oceni pritožnika podan resen dvom v njegovo nepristranskost, ali pa je vsaj v bistvenem omajan videz nepristranskosti, saj so podane okoliščine v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z določbo 44. člena ZKP ter je bilo poseženo v pravico obtoženke do nepristranskega sojenja po določbah prvega odstavka 23. člen Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP.

44. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je v dopisu z dne 29. 11. 2021 postavitvi izvedenca dr. K. D. iz enakih razlogov nasprotoval že prejšnji zagovornik obtoženke (točka 100). Sodišče prve stopnje je očitke obrambe, da naj bi zgolj zaposlitev izvedenca v NFL že potrjevala dvom v njegovo neodvisnost in nepristranskost, utemeljeno zavrnilo. Pravilno je upoštevalo v sodni praksi ustaljeno stališče, da za takšnega izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu (točka 102). Pritožbeno sodišče še dodaja, da ta oseba naloge izvedenca opravlja zunaj svoje zaposlitve, brez nadzorstva in navodil delodajalca, kar sta sicer konstitutivna elementa delovnega razmerja, in še, da je postavljeni izvedenec zaprisežen, s čimer se je zavezal izvedensko delo opravljati po svoji vesti, nepristransko ter v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja (prvi odstavek 21. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih - ZSICT). 7

45. Zagovornik se v pritožbi neuspešno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 16412/2020 z dne 7. 7. 2021, v katerem je obravnavalo zahtevo obrambe za izločitev dokazov - poročil NFL o preiskavi bioloških sledi in sledi obuvala - in med drugim zapisalo, da so strokovne ugotovitve NFL še vedno lahko predmet presoje v dokaznem postopku, tudi s pomočjo izvedencev, ki jih v ta namen postavi sodišče, če se to pokaže za potrebno (točka 7 citiranega sklepa). Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da naj bi bilo povsem jasno, da strokovnega mnenja NFL ne morejo nepristransko preverjati sodni izvedenci zaposleni v tem organu, kar pa niti ni pomembno. Odločilno za presojo pritožbenih navedb je, da vsebina sklepa V Kp 16412/2020 po procesnem dejanskem stanju ni primerljiva z okoliščinami v predmetni kazenski zadevi, v kateri ne gre za morebitno poročilo o preiskavi NFL, prav tako izvedenskega mnenja ni izdelal NFL (katerega položaj ter neodvisnost in avtonomnost njegovega dela sicer urejajo določbe 19. člena Zakona o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; točka 101 sodbe), ampak sodni izvedenec za preiskave dokumentov ter preiskave rokopisov in podpisov iz Imenika sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje RS dr. K. D.

46. Ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da naj bi sodišče prve stopnje s povzemanjem navedb izvedenca, da je izvedensko delo opravil izven službenega časa in z lastnimi delovnimi sredstvi (točka 102), skušalo upravičiti odrejeno izvedenstvo. Ti razlogi sodbe se namreč navezujejo na izrecne navedbe obrambe v dopisu z dne 29. 11. 2021, da zaposlitev izvedenca v NFL potrjuje, da bo pri izvedenskem delu uporabljal delovna sredstva delodajalca (policije), ter na vprašanji prejšnjega obtoženkinega zagovornika izvedencu na glavni obravnavi, ali je za izdelavo izvedenskega mnenja uporabil policijske naprave in ali je izvedensko mnenje izdelal v prostorih službe, kar je izvedenec kategorično in ogorčeno zanikal. 8

47. V preostalih pritožbenih navedbah zagovornik ponavlja vsebino dopisa obrambe z dne 29. 11. 2021 ter izpostavlja stališča sodne prakse o vlogi izvedenca v kazenskem postopku, s katerimi pa glede na vse pojasnjeno ni uspel vzbuditi dvoma v nepristranskost izvedenca zaradi njegove zaposlitve v NFL. Neutemeljeni so tudi posplošeni pritožbeni očitki, da naj bi se predsednica senata že vnaprej odločila, da bo izvedensko delo zaupala izključno zaposlenim na NFL in očitno niti ni preverila možnosti, da bi ga zaupala kateremu drugemu sodnemu izvedencu, ki ne bi bil zaposlen pri policiji, kar naj bi še dodatno vzbujalo dvom v njeno nepristranskost. Sicer pa obramba do konca glavne obravnave v zvezi s postavitvijo izvedenca ni zahtevala izločitve predsednice senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

48. V okviru zatrjevanih kršitev kazenskega zakona pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je glede ravnanj obtožene A. A. opisanih pod točkama I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe napačno in neupravičeno uporabilo institut t. i. enovitega kaznivega dejanja. V pritožbi izpostavlja, da KZ-1 tega instituta ne ureja, ampak se je izoblikoval v sodni praksi, zato predstavlja izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolženca. Povzema tudi stališče sodne prakse, da je ta institut mogoče uporabiti, ko gre za tako izjemno homogenost ravnanja obdolženega, da bi bilo povsem neživljenjsko, če bi se ta ravnanja obravnavala kot več različnih kaznivih dejanj. Po oceni pritožnika ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni: (i) ker gre na aktivni strani za dva povsem različna dobavitelja medicinskega materiala OB A. (pod točko I/1 družba Y., pod točko I/2 družba X.), lastništvo družb je različno, v prvem primeru naj bi izplačevanje nedovoljenih nagrad v imenu družbe Y. organizirali R. R. oziroma S. R. in naj bi bila N. N. zgolj posrednica, v drugem primeru pa naj bi izplačevanje nedovoljenih nagrad v imenu družbe X. organizirala N. N. v vlogi družbenice te družbe; (ii) gre za dobavo medicinskega materiala različnih proizvajalcev in za dobavo povsem različnega materiala istega proizvajalca; (iii) gre za različna časovna obdobja, za katera naj bi se izplačevale nedovoljene nagrade, in različna časovna obdobja samih izplačil (od februarja 2008 do decembra 2011 in od februarja 2012 do septembra 2013), zato ne drži, da gre za kontinuirano dejavnost; (iv) gre za različna prejemnika domnevne koristi iz sklenjenih poslov z OB A. (družba Y. in družba X.); (v) načini izračunov domnevnih nedovoljenih nagrad naj bi se v bistvenem razlikovali, pri čemer znaša povprečni znesek v prvem obdobju skoraj 5.000 EUR, v drugem obdobju pa zgolj nekaj več kot 1.000 EUR); (vi) gre za različne normativne okvire glede opredelitve zakonskega znaka gospodarske dejavnosti, kar vse kaže na to, da nikakor ne gre za življenjsko tako homogena ravnanja, ki bi utemeljevala uporabo instituta enovitega kaznivega dejanja.

49. Po ustaljeni sodni praksi 9 mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Enovito kaznivo dejanje je podano takrat, kadar posamična in ponavljajoča se ravnanja, ki sicer predstavljajo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti storilca, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogajanja tudi v smislu materialnih kazenskih določb. Kadar je storilčevo ravnanje del ciljno usmerjene enotne kriminalne dejavnosti, njegova ravnanja pa povezuje od vsega začetka izoblikovan enotni naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, gre za enovito in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub dejstvu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru dosežena postopno, in ne glede na to, da posamezna dejanja pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Za enovito kaznivo dejanje gre tudi takrat, kadar storilec cilja svojih ravnanj (v konkretnem primeru sukcesivno pridobivati nedovoljene denarne nagrade v zvezi s sklenitvijo in ohranitvijo posla) ne more doseči z enim samim ravnanjem (zahtevati in sprejeti ene nagrade), ki sicer samo zase izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, vendar v konstruktu enovitega kaznivega dejanja izgubi svojo samostojnost.

50. Po stališču sodobne kazenskopravne teorije je kot enotno dejanje treba šteti krajevno, časovno in voljno povezano ravnanje. Ker gre pri krajevni in časovni povezavi za izrazito relativni kategoriji, je voljna povezava odločilno merilo enotnosti dejanja, ki lahko v celoto poveže tudi časovno ali prostorsko relativno oddaljena ravnanja, ter v več dejanj loči časovno in prostorsko relativno povezana ravnanja. Voljo v smislu merila za presojo enotnosti dejanja je treba razumeti v smislu enotnega motivacijskega izhodišča storilca, kar natančneje pomeni enkratno in konkretno odločitev storilca ravnati v nasprotju s pravnim redom. Kot spremembo motivacijske situacije je treba upoštevati vsako zunanjo okoliščino, ki storilca zmoti pri uresničevanju njegovega izvršitvenega načrta, zaradi česar mora ponovno prekoračiti mentalno oviro, ki jo postavlja kazenska norma. Teorija enovito kaznivo dejanje uvršča v istovrstni navidezni stek (iterativna kazniva dejanja), pri katerem gre za večkratno uresničitev kazenske norme, vendar iz njenega besedila in namena izhaja, da je kljub temu uresničeno eno samo nepravo in je zato materialno upravičeno samo enkratno kaznovanje storilca. Natančno je treba presoditi, ali gre pri vsakokratni uresničitvi kazenske norme samo za kvantitativno stopnjevanje istega neprava dejanja in krivde storilca, ali pa morda za uresničevanje novega neprava. Gre za sorodnost s skupino kaznivih dejanj, ki v besedilu inkriminacije sicer uporabljajo dovršno glagolsko obliko in prepovedano posledico označujejo v ednini, vendar iz namena kazenske norme in pravno zavarovane dobrine izhaja, da je isto nepravo mogoče stopnjevati z večkratnimi zaporednimi izvršitvami. Pri tem teorija argumentom Vrhovnega sodišča, s katerimi je utemeljilo, kdaj je podano enovito kaznivo dejanje (izpostavlja sodbo I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017) ne nasprotuje, temveč problematizira zgolj prav tako utrjeno stališče sodne prakse, 10 da enovito dejanje pomeni eno izvršitev kaznivega dejanja in zato prične teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja. 11

51. Upoštevajoč navedena izhodišča za uporabo instituta enovitega kaznivega dejanja in ugotovljene okoliščine konkretnega primera, je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo in sprejelo spremembo obtožnice na naroku za glavno obravnavo 28. 6. 2021, ko je državni tožilec ravnanja očitana obtoženi A. A. (sedaj opisana pod točkama I/1 in 2 izreka sodbe) pravno opredelil kot eno (enovito) kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točke 105, 106 in 108 sodbe) ter je takšno svojo presojo v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi utemeljilo z argumentiranimi in prepričljivimi razlogi (točki 1516 in 1517), ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje.

52. Sodišče prve stopnje je ključne povezovalne okoliščine in homogenost obtoženkinega ravnanja pravilno prepoznalo v naslednjih dejstvih: (i) da sta obtoženka in N. N. v daljšem časovnem obdobju šestih let kontinuirano in na enak način izvrševali več enakih ravnanj, z istim ciljem pridobitve nedovoljenih denarnih sredstev obtoženi A. A. v obliki nedovoljenih nagrad v zameno za pridobitev in ohranitev oziroma nadaljevanje poslov dobave OB A.; (ii) da je obtoženka tosmerno zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene nagrade, ki so se v okviru družbe Y. vedno obračunavale v odstotkih od vrednosti celotnih realiziranih dobav medicinskega materiala, v okviru družbe X. pa v določenih zneskih na realizirane količine posameznih dobavljenih medicinskih izdelkov; (iii) da so ravnanja obtoženke in N. N. ves čas dobave istega materiala, najprej od družbe Y. in kasneje od družbe X., tako visoko homogena, da ustrezajo merilom za konstrukcijo enovitega kaznivega dejanja, kjer je posamezen sprejem nedovoljene denarne nagrade pomenil le kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti, ki se je pričela, ko je kot dobavitelj nastopila družba Y., in se v nespremenjeni obliki nadaljevala, ko je namesto te družbe kot formalni dobavitelj vstopila družba X.; (iv) da v kazenskopravnem smislu obtoženka ni mogla vsakokrat na novo razviti naklepa za pridobitev vsake nedovoljene nagrade posebej, pač pa je v dalj časa trajajočem obdobju dobav medicinskega materiala imela v enotnem naklepu v zameno za dobave od dobavitelja istega materiala, najprej od družbe Y. in nato od družbe X., ki je vstopila kot dobavitelj istega materiala namesto družbe Y., pridobiti čim višjo korist v obliki nedovoljenih denarnih nagrad; (v) da se enoten psihični odnos obtoženke kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav od družbe Y. in nato od družbe X., zahtevala periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih denarnih nagrad.

Prepričljiva, razumna in logična je tudi utemeljitev v točki 446 obrazložitve sodbe, da se položaj obtoženke v zvezi s prejemanjem nedovoljenih nagrad po preusmeritvi naročanja medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. ni v ničemer spremenil, saj je še naprej zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade od N. N. Dejstvo, da je bila obtoženka seznanjena s (slabim) finančnim položajem družbe Y., je bila le še dodatna spodbuda obtoženki, da je za nabavo istega materiala izbrala drugo (finančno močnejšo) družbo, s čimer si je prejemanje nedovoljenih nagrad zagotovila tudi v prihodnje.

53. Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolženca, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta, kot je bilo pojasnjeno, odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obtoženka najprej sprejemala nedovoljene nagrade od družbe Y., v nadaljevanju pa od družbe X., kot tudi ne različnega statusa N. N. v obeh imenovanih družbah.

Vendar pa je pravilno ocenilo, da to dejstvo na pravno opredelitev obtoženkinega ravnanja kot enovitega kaznivega dejanja nima nikakršnega vpliva. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč utemeljeno zaključilo, da so obravnavana korupcijska ravnanja v celotnem inkriminiranem obdobju potekala na osebni relaciji med obtoženko in N. N. Tudi potem, ko je slednja z enako kontinuirano dejavnostjo dobave praktično enakega medicinskega materiala istega proizvajalca in v določenih primerih popolnoma enakih artiklov OB A. nadaljevala preko svoje družbe X., v zvezi s katero je obtoženka ves čas kontinuirano od iste osebe - N. N. - zahtevala in sprejemala nedovoljene denarne nagrade v popolnoma enaki obliki, torej glede na realizirano dobavo OB A. in v gotovini.

V tej luči pa je potrebno razumeti tudi presojo prvostopenjskega sodišča, da "zgolj formalna sprememba družbe" , ki je vstopila kot dobavitelj praktično enakega materiala namesto družbe Y., ne pomeni, da bi bilo potrebno v kazenskopravnem smislu dajanje nedovoljenih denarnih nagrad na relaciji obtoženka - N. N., ki je na enak način potekalo tako v času, ko je bila dobavitelj družba Y., kot v času, ko je na njeno mesto vstopila družba X., deliti na dve ločeni kaznivi dejanji. Z izrazom "formalna sprememba družbe" sodišče prve stopnje ni nakazalo, da naj bi šlo za povezanost družb Y. in X., kot to navaja pritožnik, zato so vse nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi s tem zapisom in pritožbeni očitki, da naj bi bila izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena ter posledično obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP, neutemeljeni. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala OB A., ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba N. N. in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki.

Po drugi strani je bila N. N., kot prej zaposlena v družbi Y., seznanjena z dejstvom, da obtoženka zaradi sklenitve in ohranitve posla zahteva in sprejema nedovoljene denarne nagrade od dobave določenega medicinskega materiala OB A. saj ji jih je v gotovini izročala sama, in je bila v nadaljevanju kot (tiha) družbenica in dejansko poslovodeča oseba v družbi X. za sklenitev in ohranitev posla s to družbo vsekakor zainteresirana. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamični sprejem nedovoljene nagrade pomenil le kvantitativno povečevanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti ter bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z vsebino samega življenjskega dogodka, kot tudi v smislu materialnih določb, da bi se obravnavano enovito kaznivo dejanje delilo na posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja.

Šlo je torej za uresničevanje od vsega začetka postavljene zahteve in naklepa, da obtoženka sprejema nedovoljene denarne nagrade zaradi dobavljenega materiala, posamezna nakazila oziroma izplačila nedovoljenih nagrad pa so bila zgolj realizacija od vsega začetka podanega naklepa obtoženke, da prejema nedovoljene denarne nagrade izključno v gotovini toliko časa, kolikor bodo trajale dobave določenega medicinskega materiala, ne glede na dejstvo, da je prišlo do spremembe dobavitelja in deloma drugačnega načina obračunavanja nedovoljenih nagrad (ne pa tudi osebe, ki je obtoženki izročala gotovino), saj so še vedno temeljile oziroma so bile obračunane od dobave medicinskega materiala OB A.. 12

54. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da naj bi bila pravna opredelitev obtoženkinega ravnanja kot enovitega kaznivega dejanja zmotna zaradi dobav različnega materiala, različnih časovnih obdobij dobav, za katera so se izplačevale nedovoljene nagrade, in samih izplačil, različnih prejemnikov koristi iz sklenjenih poslov z OB A. ter različnih načinov obračuna in zneskov nedovoljenih nagrad. Sicer pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je obtoženka zahtevala in sprejemala nedovoljene denarne nagrade (tudi) od dobave materiala za prekrivanje operacijskega polja proizvajalca A. in obvezilnega medicinskega materiala proizvajalca B. (v nadaljevanju: B.), ki sta ga OB A. dobavljali obe družbi (družba X. je OB A. material B. dobavljala preko družbe C. - točke 1258 do 1269 sodbe). Zato ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi šlo za dobavo materiala različnih proizvajalcev in za povsem različni material. V pritožbi izpostavljeni časovni obdobji dobav od februarja 2008 do decembra 2011 (družba Y. in od februarja 2012 do septembra 2013 (družba X.), ki sta natančneje razčlenjeni v točkah 658 in 674 obrazložitve sodbe, dejansko potrjujeta, da je bila dobava medicinskega materiala OB A., najprej od družbe Y. in nato od družbe X., kontinuirana, kot tudi izračuni nedovoljenih nagrad za posamezna obdobja dobave, torej je podkupovanje kontinuirano in nemoteno potekalo naprej. Tudi različna načina izračunov nedovoljenih nagrad v družbah Y. in X. nimata takšne teže, da bi lahko vplivala na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča o enovitem kaznivem dejanju, saj je odločilna neprekinjenost zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih nagrad. Ker pa je družba X. OB A. medicinski material, v zvezi s katerim je obtoženka zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade, dobavljala v manjšem obsegu kot družba Y., pa so bili logično povprečni zneski nedovoljenih nagrad različni.

55. Po pojasnjenem so neupravičeni pritožbeni očitki, da naj bi državni tožilec in sodišče prve stopnje institut enovitega kaznivega dejanja uporabila (zlorabila) izključno zaradi izognitve zastaranju kazenskega pregona za obtoženkina ravnanja opisana pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno obtoženkina ravnanja opisana pod točko I/2 pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 241. člena KZ-1 in bi kazenski pregon za večji del zatrjevanih izvršitvenih ravnanj zastaral. Uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja in enovitega kaznivega dejanja se po presoji pritožbenega sodišča izključujeta. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za več kaznivih dejanj, ki se jih zaradi ekonomičnosti kazenskega postopka opredeli kot eno kaznivo dejanje. Če pa je med ravnanji storilca takšna enovita povezava, kjer bi bilo deljenje posameznih ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem in pravno opredelitvijo, gre za eno, enovito kaznivo dejanje. Pomembna razlikovalna okoliščina je tudi, da gre za enovito kaznivo dejanje, kadar storilec cilja svojega dejanja ne more doseči z enim ravnanjem, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja, iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Obtoženka cilja svojega dejanja ni mogla doseči z enim samim ravnanjem, to je z enim sprejemom nedovoljene denarne nagrade, saj je zahtevala kontinuirane nedovoljene nagrade za ves čas dobave določenega medicinskega materiala, zato je sprejem posameznih nedovoljenih denarnih nagrad izgubil svojo samostojnost in gre tako za enovito kaznivo dejanje. 13

56. Pritožnik pravilno ugotavlja, da je državni tožilec v prvotno vloženi obtožnici obtoženi A. A. očital storitev dveh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 in da je po preizkusu v ugovornem postopku obtožnica s takšno pravno opredelitvijo obtoženkinega ravnanja postala pravnomočna. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da naj bi izvenobravnavni senat s tem, ko je s sklepom II Ks 11063/2016 z dne 21. 3. 2019 zavrnil ugovore zagovornikov vseh obdolžencev, torej tudi takratnega zagovornika sedaj obtožene A. A., "potrdil pravno pravilnost vložene obtožnice" , saj bi v nasprotnem primeru ob reševanju ugovorov zoper obtožnico pravno kvalifikacijo obtoženki očitanih kaznivih dejanj bodisi spremenil bodisi obtožnico vrnil državnemu tožilcu v popravo.

57. Izvenobravnavni senat vrne državnemu tožilcu obtožnico v popravo v primeru, če ob ugovoru spozna, da so v obtožnici napake ali pomanjkljivosti (269. člen), da se opažene pomanjkljivosti odpravijo (drugi odstavek 276. člena ZKP). V tej fazi postopka izvenobravnavni senat ne odloča o vsebinski utemeljenosti obtožbe, temveč o utemeljenosti obtožnice kot oblike obtožbe. 14 Nadalje ZKP v 279. členu izrecno določa, da (v ugovornem postopku) izvenobravnavni senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici, pri sklepu iz tretjega odstavka 276. člena ter iz 277. člena in 278. člena ZKP, torej pri izdaji sklepa, s katerim se sodišče izreče za nepristojno ali se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi ali se obtožnica zavrže. Če senat ne izda nobenega od sklepov iz prvega 15 do tretjega odstavka 276., 277. in 278. člena ZKP, zavrne ugovor kot neutemeljen (prvi odstavek 280. člena ZKP) in torej ne posega v pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožnici.

58. Sodišče druge stopnje po preučitvi sklepa II Ks 11063/2016 z dne 21. 3. 2019 ugotavlja, da se je izvenobravnavni senat opredelil tudi do izrecnih ugovorih navedb obrambe obtožene A. A., da obtoženki očitani kaznivi dejanji lahko pomenita enotno dejavnost, zato bi ju bilo potrebno skladno s 54. členom KZ-1 pravno kvalificirati kot nadaljevano kaznivo dejanje, kar je za obdolženko mileje (str. 15 sklepa), z obrazložitvijo, da razpravljajoči senat na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, kot jo poda državno tožilstvo v obtožnici, ni vezan in bo lahko, v kolikor bo ocenil, da je to potrebno, tekom glavne obravnave le-to spremenil (str. 39 sklepa).

59. Pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo institut enovitega kaznivega dejanja, zagovornik nadalje utemeljuje tudi s k pritožbi priloženim strokovnim mnenjem prof. dr. D. K. "Znanstveni pomisleki ob utemeljitvi enotnosti ravnanja v obsodilni kazenski sodbi prve stopnje za kaznivo dejanje s področja korupcije, opr. št. X K 63304/2021, obsojene mag. A. A., z dne 4. 7. 2022" z dne 3. 2. 2023, pri čemer strokovno mnenje ni nov dokaz, temveč zgolj del pritožbenih navedb obrambe.

60. Sodišče druge stopnje po preučitvi strokovnega mnenja ugotavlja, da je avtor uvodoma izpostavil točki 1515 in 1516 obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa je okvirno predstavil teoretična izhodišča za razumevanje in uporabo enotnosti ravnanja , ki jih je utemeljil v luči: (i) štiridelnega (večdelnega) splošnega pojma kaznivega dejanja; (ii) razmejitve ravnanja kot prvega elementa splošnega pojma kaznivega dejanja od izpolnjenosti biti kaznivega dejanja kot drugega elementa (navideznost realnega steka); (iii) "preloma" med starejšo in novejšo kazenskopravno teorijo v Sloveniji (naturalistična, osebnostna, sociološka teorija ravnanja) in primerjalno pravnih vidikov; (iv) rafalnosti ravnanja (ko gre za smiselno v trdno življenjsko celoto, neposredno vzajemno povezano, zelo podobno in zlasti rafalno, to je hitro ponavljajoče se, neprekinjeno dogajanje, npr. klofute, udarci s pestjo, brce, vbodi, streli, spolni akti, delikti zoper čast in dobro ime) ter (v) razmejitve med enotnostjo ravnanja od navideznosti stekov.

61. V jedrnem delu strokovnega mnenja, ki ga v pritožbi citira tudi zagovornik, prof. dr. D. K. izpodbijani sodbi očita: (i) da ne opredeljuje izhodiščne teorije ravnanja; (ii) nejasnost in nerazdelanost argumentacijskih nastavkov "visoke homogenosti [izvršitvenih] ravnanj" in "istosti neprava" oziroma "zgolj kvantitativnosti povečanja neprava" , ki kažejo na samosvoje razumevanje meje med ravnanjem in dejanjem ter presegajo standardne, konservativno restriktivne utemeljitve rafalnosti in z njim enotnosti ravnanja v slovenskem kazenskem pravu; (iii) da ravno nasprotno kot pri rafalnosti ravnanja izhaja iz argumentacijskih okvirov navideznosti realnega steka kaznivih dejanj, konkretno še najbližje nadaljevanemu kaznivemu dejanju, kjer je prazna ali vsaj neprepričljiva glede zakonske in teoretske podlage v zvezi s korupcijskimi delikti ter v notranjem nasprotju z logiko zastaranja posameznih delov nadaljevanega delikta, sklicuje pa se na ravnanje, ki ni v središču biti kot teoretske figure, ampak je samostojen, prvi element splošnega pojma kaznivega dejanja; (iv) da uporablja v teoriji tako rekoč nepoznane argumente homogenosti, istosti in (zgolj) kvantitativnosti v dogajanju, "ki se v valovih vleče čez več let" in operira s pojmom neprava, ki ga sodobna teorija enotno razume kot analogni instrument merjenja protipravnosti in ne kot samostojnega ali ključnega utemeljitelja ravnanja ter da je takšno utemeljevanje enovitosti, rafalnosti ravnanja samovoljno in neprepričljivo.

Po oceni avtorja je korupcijsko dogajanje, ki se vleče skozi leta, in je očitno sestavljeno iz več "granularnih" dogajanj, z razpoložljivimi instituti in instrumenti kazenskega prava skrajno težko podvreči argumentaciji enega samega (t. i. rafalnega) izvršitvenega ravnanja. Utemeljevanje enotnosti ravnanja z argumenti, ki jih je kazensko pravo razvilo za obvladovanje enotnosti dejanja posebej v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem, kot v izpodbijani sodbi, pa je z vidika kazenskopravne teorije strokovna napaka. Predvsem zato, ker ne upošteva pravilnega zaporedja meril ravnanja in navideznosti steka ter sklicevanje na morebitne "pravosodne nastavke" (iz novejše prakse Vrhovnega sodišča), ne more spremeniti ničesar.

Obravnavano večletno dogajanje na podlagi ponujanih argumentov v sodbi ne more biti eno samo (rafalno, enotno) ravnanje, ampak kvečjemu navidezni stek več ravnanj, torej enotno dejanje, če in dokler je za to mogoče najti zakonsko in teoretsko podlago, zato utemeljitev enotnosti ravnanja in posledično enega dejanja v analizirani sodbi teoretsko ni sprejemljiva in kot taka ne bi smela obveljati kot podlaga za kazensko obsodbo človeka.

62. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje svojo presojo o enovitem kaznivem dejanju oprlo na utrjena stališča sodne prakse ter jo utemeljilo z objektivnimi okoliščinami ponavljajočega se ravnanja obtožene A. A. (in N. N.), kot tudi s subjektivnim odnosom obtoženke do dejanja in prepovedane posledice (ki ga strokovno mnenje sploh ne upošteva, temveč v bistvenem izhaja iz t. i. rafalnosti ravnanja), v katerih je pravilno prepoznalo elemente (argumente) homogenosti in zgolj količinskega povečanja (znotraj) istega neprava, ki jih je izoblikovala sodna praksa, in ki jim kazenskopravna teorija ne nasprotuje (točka 50 obrazložitve te sodbe).

63. Nadalje je Vrhovno sodišče RS v po relevantnem dejanskem stanju povsem primerljivi zadevi X K 11063/2016 (katere del je bila, pred izločitvijo kazenskega postopka, tudi predmetna kazenska zadeva) glede storjenih kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1, pri obsojenemu Č. Č. v časovnem obdobju od 12. 11. 2008 do 16. 3. 2012 in pri obsojenemu H. H. v časovnem obdobju od 11. 11. 2008 do 16. 3. 2012 16 , pritrdilo pravni opredelitvi njunih ravnanj kot enovitega kaznivega dejanja. 17

64. Glede na vse navedeno strokovno mnenje prof. dr. D. K., ki temelji (zgolj) na teoretični razlagi instituta enovitega kaznivega dejanja in ga v bistvenem utemeljuje le s t. i. rafalnostjo storilčevega ravnanja, ter nestrinjanje z argumentacijo enovitega kaznivega dejanja sprejeto v utrjeni sodni praksi, pravilne presoje prvostopenjskega sodišča, da obtoženkino ravnanje upravičuje uporabo instituta enovitega kaznivega dejanja, ne more prepričljivo izpodbiti ter je pritožbeno zavzemanje za pravno opredelitev ravnanj kot (vsaj) dve ločeni (nadaljevani) kaznivi dejanji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 neutemeljeno.

65. Kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem (v zvezi s prvim) odstavku 241. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je obtožena A. A. v zvezi z dobavo medicinskega materiala OB A., ki za dogovorjeno plačilo opravlja bolnišnično zdravstveno dejavnost poklicno in organizirano, torej pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kot vodja lekarne, preko katere je potekala nabava medicinskega materiala za potrebe bolnišnice, zase zahtevala in sprejemala nedovoljene denarne nagrade kot protiusluge zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala, in sicer najmanj 65.986,45 EUR v obliki gotovine od N. N. in S. R. kot predstavnic družbe Y. […], kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala posameznih proizvajalcev, pri dobavi katerega je imela kot vodja lekarne ključno vlogo […], z vsem opisanim pa je vplivala na porabo in s tem posledično na pridobitev in ohranitev posla dobave navedenega medicinskega materiala, ki ga je od 1. 2. 2008 do 31. 12. 2011 OB A. dobavljala družba Y. (točka I/1) ter najmanj 22.812,00 EUR v obliki gotovine od N. N. kot predstavnice družbe X. […] kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala posameznih proizvajalcev […], z opisanim pa je vplivala na porabo in s tem posledično na pridobitev in ohranitev posla dobave navedenega medicinskega materiala, ki ga je od začetka februarja 2012 do konca septembra 2013 OB A. dobavljala družba X. (točka I/2).

66. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da v relevantnem delu povzeti opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem (v zvezi s prvim) odstavku 241. člena KZ-1. Pritožnik sicer pravilno povzema komentar k navedenemu členu, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za to, da je storilec pripravljen skleniti ali ohraniti tak posel le kot protiuslugo za nedovoljeno korist, 18 kar pa glede na zakonski opis kaznivega dejanja ne spada v opis dejanja, kot to zmotno tolmači zagovornik, temveč v obrazložitev sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izrecno izpostavilo, da je priča S. R. potrdila vsebino uradnega zaznamka o izjavi, ki jo je podala kot osumljenka 22. 5. 2015 (in je tako postala del njene izpovedbe kot priče na glavni obravnavi), da sklepa, da če A. A. ne bi prejela denarja, posla med OB A. in družbo Y. ne bi bilo več oziroma, da A. A. pri Y. ne bi več naročala materiala ter da pri tej izjavi vztraja (točka 189). Nadalje je priča S. R. na izrecno vprašanje, ali so se A. A. podkupnine dajale v zameno za dobavo materiala od družbe Y., odgovorila pritrdilno (točka 191 sodbe).

Resda je dodala, da nikdar ni bilo rečeno, da je to pogoj, da bo družba Y. izbrana na razpisu, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi njeno izpovedbo, da so se o tem, za katere programe bodo komu dali nagrado, odločali na podlagi veličine posla, pomembnosti posla, koliko pomembno vlogo je pri odločitvah imela oseba (točka 185 sodbe) ter da je obtoženka v OB A. sprejemala ključne odločitve (točka 554 sodbe). Poleg tega so se nedovoljene nagrade obračunavale izključno na podlagi dobave medicinskega materiala OB A. Vse navedeno pa omogoča edini možni razumski in logični zaključek, da je obtoženka nedovoljene nagrade zahtevala in sprejemala zase izključno v zameno za dobave medicinskega materiala, ki ga je družba Y. (in nato družba X.) dobavljala OB A. in s tem kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla.

Posledično pritožnik ne more uspeti s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da v izpodbijani sodbi niti ni zatrjevano, da posli med družbo Y. in družbo X. ter OB A. sploh ne bi bili sklenjeni, če obtoženka v zvezi s tem ne bi prejela nedovoljenih denarnih nagrad, da je priča S. R. izpovedala, da nedovoljene nagrade sploh niso bile dane kot podkupnina za sklenitev ali ohranitev posla, temveč zgolj v znak nekakšne dobre volje, da so bile nagrade izplačane, ko je posamezni posel že bil sklenjen in se je izvajal, ter da ni dokazana kakršnakoli zahteva obtoženke za prejem nedovoljene nagrade.

67. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ni izkazan obstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" , ker v dejanskem opisu dejanja ni konkretiziran status obtoženke na način, da bi bilo razvidno, da obtoženka opravlja gospodarsko dejavnost, ki ga pritožnik neustrezno utemeljuje s selektivnim povzemanjem razlogov sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 43246/2016 z dne 11. 1. 2022, da zgolj navedba v opisu dejanja, da je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost, ne zadošča. Pritožbeno sodišče je v 15. in 16. točki obrazložitve citirane sodbe sprejelo stališče, da zakonski znak "gospodarska dejavnost" ni konkretiziran iz razloga, ker "zgolj navedba v opisu kaznivega dejanja, da je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost, ne zadošča, saj izven kazenskega prava zdravstvena dejavnost sodi med negospodarske javne službe in ima lahko značaj gospodarske dejavnosti le po merilih iz 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1. Torej bi iz opisov kaznivih dejanj moralo izhajati, da se zdravstvena dejavnost opravlja organizirano ali poklicno in za predpisano ali dogovorjeno plačilo" . Natančno takšen opis zakonskega znaka "gospodarska dejavnost" pa vsebuje opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, zato je sklicevanje na razloge sodbe X Kp 43246/2016 z dne 11. 1. 2022 brezpredmetno. Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru povsem zadostuje, da je v opisu dejanja bolnišnična zdravstvena dejavnost kot gospodarska dejavnost opisana le s povzetkom zakonskega besedila iz določbe 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj je glede na pravni subjekt OB A. in dejavnost, ki jo opravlja, ta zakonski znak dovolj opredeljen že s povzemanjem vsebine zakonske določbe. Povsem jasno namreč je, da se bolnišnična zdravstvena dejavnost opravlja za "dogovorjeno plačilo, poklicno in organizirano" , zato konkretizacija teh pojmov z drugimi besedami oziroma njihova natančnejša opredelitev v opisu dejanja ni potrebna, se pa mora sodišče do njih opredeliti v obrazložitvi sodbe, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi, tudi v zvezi s statusom obtoženke, storilo.

68. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka kaznivo dejanje storila pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pravilno temelji na razlagi in primerjavi določb petega odstavka 126. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, nadalje na stališčih Vrhovnega sodišča RS sprejetih v sodbah I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015, pojasnilih v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (novela KZ-1B), ki jim pritrjuje tudi materialnopravna kazenska teorija, 19 ter razlagi določbe 31.

člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej) (točke 139 do 157 sodbe). Tem razlogom izpodbijane sodbe se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju pridružuje ter v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča: (i) da ima vsaka medicinska storitev nedvomno svojo vrednost in ceno in zato zapušča za seboj finančne posledice, zato bolnišnične zdravstvene storitve, za katere bolnišnice prejemajo plačila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in drugih virov, predstavljajo bolnišnično dejavnost, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano, kar ustreza definiciji gospodarske dejavnosti tako po KZ-1, kot tudi po KZ in ustaljeni sodni praksi (točka 151); (ii) ker bolnišnice nabavljajo medicinski material in zdravila za potrebe izvajanja bolnišnične zdravstvene dejavnosti in upoštevaje, da je obtoženka zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade v okviru poslov dobav medicinskega materiala bolnišnici, so bile nedovoljene nagrade zahtevane in sprejete oziroma dane v zvezi z gospodarsko dejavnostjo (točka 152); (iii) da po stališču Vrhovnega sodišča RS zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost doseči sklenitev posla, oziroma, da je predmet protiusluge za prejeto podkupnino lahko kakršnakoli storitev ali opustitev, s katero lahko podkupljena oseba glede na položaj, ki ga ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti organizacije, doseže, da bo posel sklenjen; (iv) da taka razlaga tudi ustreza običajnemu načinu poslovanja v gospodarstvu, pri katerem osebe, ki so pooblaščene za zastopanje, odločitve (predvsem takšne, ki zahtevajo specifično strokovno znanje) večkrat prepuščajo drugim zaposlenim, sama izjava volje pooblaščene osebe, s katero se posel sklene, pa je le še formalnost (točka 155 sodbe); (v) da je vodja lekarne OB A.

A. A. s svojim delovanjem v okviru svojih formalnih pristojnosti in njene dejanske vloge v postopku nabave medicinskega materiala v bolnišnici dosegla začetek (ali prekinitev) dobave določenih medicinskih materialov, opravljala gospodarsko dejavnost, čeprav je bila zaposlena kot farmacevtka (vodja lekarne) in kot taka ni bila vedno neposredni podpisnik naročilnic oziroma ni bila podpisnik pogodb o dobavah posameznih materialov; (vi) da se obtoženki ni očitalo, da je z zlorabo svojega položaja dosegla dobavo materiala, ki ne bi imela podlage v strokovni upravičenosti, ampak da je pri poslih dobave medicinskega materiala, pri katerih je glede na svoj položaj v bolnišnici imela ključno vlogo kot tista, ki je določala ključne parametre javnih naročil v zameno za začetek in ohranitev dobave določenega medicinskega materiala od predstavnikov družb Y. in X. zahtevala in sprejemala denarne nagrade zase oziroma, da je za svoje strokovne odločitve o tem, kateri medicinski material je po njeni strokovni oceni najprimernejši, kar je imelo neposredno posledico v generiranju dobave takšnega medicinskega materiala, zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade od dobavitelja tega medicinskega materiala (točka 157 sodbe), ki jih pritožnik konkretno ne izpodbija.

69. Sodišče prve stopnje v zvezi z zakonskim znakom "opravljanje gospodarske dejavnosti" ni prezrlo, da sta v časovnem obdobju obtoženkinega izvrševanja kaznivega dejanja veljala dva kazenska zakonika. V določbi petega odstavka 126. člena KZ (veljaven od 5. 5. 2004 do 1. 11. 2008) je bila gospodarska dejavnost opredeljena kot: 1. proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo poslovanje; 2. opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo; 3. vodenje ali sodelovanje pri upravljanju, zastopanju ali nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti. Sodna praksa je tako opredeljen pojem gospodarske dejavnosti vselej razlagala izjemno široko in ne le kot "čisto gospodarsko dejavnost" , torej dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Po 2. točki petega odstavka 126. člena KZ so pod ta pojem sodile tudi vse netržne dejavnosti, ki se opravljajo proti predpisanemu ali dogovorjenemu plačilu 20 (točka 140 sodbe). Vsebinsko podobno enako široko definicijo gospodarske dejavnosti vsebuje določba 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1 (veljavna od uveljavitve KZ-1B od 15. 5. 2012 dalje), ki določa, da je gospodarska dejavnost tudi vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano (točka 142 sodbe). Tudi po stališču teorije je glede na uzakonjen širok pojem gospodarske dejavnosti v KZ-1, že prej pa v KZ, domet korupcijskih kaznivih dejanj razširjen tudi na negospodarski sektor. S tem je namreč omogočeno, da se kot kazniva dejanja obravnavajo tudi koruptivna dejanja na področjih, ki v temelju niso gospodarska oziroma pridobitna, kar med drugim velja prav za zdravstveno dejavnost. 21 Enako sodna praksa pojma gospodarske dejavnosti ni in še vedno ne razlaga zgolj kot opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička, temveč v širokem polju ravnanj in delovanj. 22

70. Pritožnik pravilno ugotavlja, da po uveljavitvi KZ-1 (1. 11. 2008) in pred uveljavitvijo novele KZ-1B (15. 5. 2012) pojem gospodarske dejavnosti v KZ-1 ni bil definiran ter da s tem vmesnim časovnim obdobjem sovpadajo obtoženkini sprejemi nedovoljenih nagrad opisani pod zap. št. 3 do 14 tabele v točki I/1 in pod zap. št. 1 do 3 tabele v točki I/2. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da naj bi zakonodajalec z opustitvijo definicije gospodarske dejavnosti v KZ-1 od izjemno široke opredelitve gospodarske dejavnosti v časovnem obdobju od 1. 11. 2008 do 15. 5. 2012 (začasno) odstopil (oziroma jo odstranil), zato je lahko v tem obdobju za gospodarsko dejavnost štela zgolj "čista gospodarska dejavnost" , kot je opredeljena v prvem v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, torej kot dejavnost zaradi pridobivanja dobička. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavilo vsebino Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), 23 iz katere izhaja, da je zakonsko praznino glede pojma gospodarska dejavnost z uporabo pojma kot generične blanketne norme zapolnila sodna praksa, 24 kar je oteževalo ustrezno in enotno uporabo (točka 144), zato je bil namen ponovne opredelitve pojma gospodarska dejavnost v KZ-1, da se doseže enotna uporaba tega pojma. S tem se izkaže kot zmotna pritožbena ocena zagovornika, da dejavnosti OB A. v časovnem obdobju od 1. 11. 2008 do 15. 5. 2012 ni mogoče šteti kot gospodarske dejavnosti v smislu 241. člena KZ-1, saj se izpolnjenost tega zakonskega znaka v navedenem obdobju presoja v vsakem konkretnem primeru skladno s sodno prakso, ki pojem gospodarske dejavnosti razlaga izjemno široko in ne le kot "čisto gospodarsko dejavnost" . Posledično je tudi napačno pritožbeno stališče, da naj bi različni normativni okviri glede opredelitve zakonskega znaka gospodarske dejavnosti izključevali uporabo instituta enovitega kaznivega dejanja. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon uporabilo nepravilno in v nasprotju z načelom zakonitosti ter da naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se do teh v pritožbi izpostavljenih vprašanj v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, torej niso utemeljeni.

71. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik zatrjuje, da so v izpodbijani sodbi izostali neposredni dokazi, da je obtoženka dejansko prejela v gotovini izplačano nedovoljeno nagrado, zato temelji skoraj izključno na posrednih dokazih - indicih, pri tem pa sodišče prve stopnje z obrazložitvijo ni zadostilo zahtevi, da so indici zadostna podlaga za obsodilno sodbo zgolj v primeru, če vsi skupaj tvorijo sklenjen (zaprt) krog indicev. Sodišče prve stopnje se namreč v tem delu opira zgolj na listinsko dokumentacijo nastalo v družbah Y. in X. (v pritožbi so primeroma naštete priloge B spisa), ki naj bi predstavljala izračune nedovoljenih denarnih nagrad, katere nastanek in verodostojnost pa je, zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca za preiskavo pristnosti teh listin, po oceni pritožnika ostala nerazjasnjena, sicer pa tudi te listine dejstva, da je obtoženka prejela nedovoljene nagrade, same po sebi ne izkazujejo, zato indični krog ni sklenjen.

72. S tako posplošenimi pritožbenimi navedbami, do katerih se sodišče druge stopnje niti ne more opredeliti, zagovornik ne more omajati pravilnih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da zapisi na listinski dokumentaciji družb Y. in X. predstavljajo izračune nedovoljenih nagrad za obtoženo A. A. ter da so ji bile v gotovini tudi dejansko izročene, ki jih je izčrpno, razumno, logično in prepričljivo utemeljilo najprej v točkah 653 do 665 (družba Y.) ter v točkah 666 do 675 (družba X.) razlogov sodbe. Konkretne okoliščine posameznih dobav medicinskega materiala OB A., posamičnih izračunov nedovoljenih nagrad ter njihove izročitve obtoženki pa je pojasnilo v nadaljnji obrazložitvi izpodbijane sodbe in sicer v zvezi z družbo Y. v točkah 688 do 1032 ter v zvezi z družbo X. v točkah 1212 do 1505. Sodišče prve stopnje svoje dokazne presoje ni oprlo zgolj na listinsko dokumentacijo družb Y. in X., kar skuša prikazati pritožnik, temveč je listine z izračuni nedovoljenih nagrad in drugimi zapisi vsestransko in celovito ocenilo v povezavi z izpovedbami prič, elektronsko korespondenco med obtoženko in predvsem N. N. ter drugimi osebami, osebnimi zapiski N. N. v rokovnikih in na namiznem koledarju ter z ugotovitvami izvedenca za preiskave rokopisov in dokumentov. Sodišče druge stopnje še izpostavlja, da je obramba obtožene A. A. dokazni predlog za postavitev izvedenca za preiskavo pristnosti listin podala zgolj v zvezi z listinsko dokumentacijo družbe Y., ne pa tudi glede listin družbe X., kot navaja pritožnik, do neupravičenih pritožbenih očitkov o neutemeljenosti zavrnitve tega dokaznega predloga pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah 41 in 42 te sodbe.

K pritožbi obtožene A. A.:

73. Pritožnica zatrjuje, da v 13. 2. 2023 njenemu zagovorniku posredovanem elektronskem spisu X K 63304/2021 ni listin v prilogah 1 do 36, B518 do B519, B617 do B713, B790 do B924, B528 do B613 (v rdečem fasciklu) in ostalih listin, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, ki jih je na narokih glavne obravnave vložila v spis ob zaslišanju prič ali branju njihovih izpovedb. Podana je kršitev kazenskega postopka, saj se sodba ne more in ne sme sklicevati na dokaze, ki jih v spisu ni.

74. V zvezi s temi pritožbenimi očitki se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na obrazložitev v točkah 7 do 15 te sodbe, v katerih se je že opredelilo do smiselno enakih pritožbenih navedb obtoženkinega zagovornika. K tem razlogom le še dodaja, da so bile v pritožbi izpostavljene listine na glavni obravnavi izvedene kot dokaz (prvi odstavek 355. člena ZKP) ali z branjem ali skladno s prvim odstavkom 339. člena ZKP, njihovo vsebino pa je v okviru svojega zagovora predstavila in pojasnila tudi obtoženka, kar izhaja iz točk 6, 51 in 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se posledično ne sklicuje na neizvedene dokaze, niti ne na dokaze, ki jih v spisu naj ne bi bilo.

75. Po v teoriji in sodni praksi sprejetem utrjenem stališču je bistveno, da ima storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 znotraj organizacije, v kateri deluje, položaj oziroma nujne kompetence za sprejemanje odločitev ali pa (kar zadošča) možnost vplivanja na odločitve, ki so relevantne za pridobitev oziroma ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi je bila zahtevana nedovoljena nagrada. Dolžnosti, ki jih storilec opravlja, morajo biti pomembne za vsebino področnih odločitev. 25 Storilec mora imeti objektivno možnost vplivati na poslovanje organizacije. Pri tem zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino prejela, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev (ohranitev) posla, oziroma vlogo, da ima realno možnost doseči sklenitev (ohranitev) posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev. Predmet protiusluge za prejeto podkupnino je lahko kakršnakoli storitev ali opustitev, s katero lahko podkupljena oseba glede na položaj, ki ga ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti organizacije, doseže, da bo posel sklenjen. Takšna razlaga tudi ustreza običajnemu načinu poslovanja v gospodarstvu, pri katerem osebe, ki so pooblaščene za zastopanje, odločitve (predvsem take, ki zahtevajo specifično strokovno znanje) večkrat prepuščajo drugim zaposlenim, sama izjava volje pooblaščene osebe, s katero se posel sklene, pa je le še formalnost. 26 Navedena izhodišča je pri presoji vloge in vpliva obtoženke v postopkih nabave medicinskega materiala v OB A. upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (točke 153 do 155 sodbe).

76. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe je obtoženkina ključna vloga pri dobavi določenih vrst medicinskega materiala od družbe Y. OB A. zatrjevana z dejstvi, da je v postopku nabave tega materiala kot vodja lekarne: (i) pred izvedbo postopkov javnih naročil odločala, da se material nabavlja pri družbi Y.; (ii) v primeru oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb uslužbencem nabavnega sektorja odrejala, katerim dobaviteljem naj pošljejo povabilo k oddaji ponudbe, med katerimi je določila tudi družbo Y.; (iii) v primeru javnih naročil odločala o pričetku javnih naročil in kateri material bo predmet javnega naročila ter o količinah in ocenjenih vrednostih medicinskih materialov, nato pa kot članica razpisnih komisij pri javnih naročilih oblikovala strokovne kriterije; (iv) odgovarjala na strokovna vprašanja zainteresiranih ponudnikov na portalu javnih naročil in sestavljala strokovne ocene prispelih ponudb, v okviru katerih je kot strokovno primerno ocenila ponudbo družbe Y. (točka I/1). V zvezi z dobavo družbe X. pa je navedeno, da je obtoženka v začetku leta 2012 za določene vrste medicinskega materiala odredila, da se namesto od družbe Y. prične nabavljati od družbe X., ki z OB A. ni imela sklenjene pogodbe (točka I/2).

77. Sodišče prve stopnje je položaj, vlogo in vpliv obtoženke v postopkih nabave medicinskega materiala OB A. ugotavljalo na podlagi: (i) njenih pristojnosti in zadolžitev kot vodje bolnišnične lekarne ter strokovnosti (točke 207 do 213 sodbe); izpovedb prič S. R., Ž. Ž., A. B., B. C., C. Č., Š. Š., U. U., T. T., V. V., Z. Z., Č. D., D. E. in E. F., obtoženkinega zagovora ter elektronske korespondence (točke 191, 215 do 265, 554 sodbe); (iii) listinske dokumentacije v povezavi z izpovedbami prič o vlogi in vplivu obtoženke v posameznih postopkih javnih naročil (točke 267 do 584); (iv) drugih okoliščin, ki kažejo na dejanski vpliv obtoženke pri nabavi medicinskega materiala v OB A. (točke 585 do 650 sodbe).

78. Glede na navedeno so že v izhodišču neutemeljene in netočne pritožbene trditve, da naj bi izpodbijana sodba prvenstveno temeljila na izjavah S. R. v predkazenskem postopku, da je imela obtoženka ključno vlogo pri nabavah in je zato v zameno zahtevala nedovoljene denarne nagrade. Pritožnica zatrjuje, da je S. R. zaslišana kot priča na narokih za glavno obravnavo 25. 8. in 15. 9. 2021 izpovedala nasprotno, da takšne vloge ni imela. Pri tem v pritožbi selektivno izpostavlja zgolj posamične izseke njene izpovedbe (da so ortopedi sami odločali, s katerim materialom bodo delali; da je vedno bila tudi stroka, ki je izbrala; da ni samó obtoženka odločala o nabavi materialov, ampak so imeli glavno besedo kirurgi; da prejemanje nedovoljenih nagrad ni bil pogoj, da je bila družba Y. izbrana na javnem naročilu; da je bila v letu 2012 obtoženki izročena gotovina le neke vrste nagrada zanjo ali za njen oddelek) ter zatrjuje, da zakonski znak "v zameno za" ni dokazan.

79. Za presojo teh pritožbenih navedb relevantna vsebina izpovedbe priče S. R. je povzeta v točkah 185 do 192 in 1026 razlogov izpodbijane sodbe iz katerih izhaja: da je družba Y. nedvomno dajala nedovoljene nagrade v obliki nakazil ali gotovine; da je bila podlaga za odločitev, komu bodo dali nedovoljeno nagrado, velikost in pomembnost posla ter kako pomembno vlogo je pri odločitvah imela oseba; da so z obtoženo A. A. poslovno sodelovali in da je tudi ona prejemala nedovoljene nagrade, vedno v gotovini, o čemer se je dogovorila z N. N., sama pa je bila s tem le seznanjena; da se je podkupnina za obtoženko izračunavala v odstotkih od vrednosti nabave materiala, gotovino je prejemala kvartalno; da je izračune podkupnin sestavljala N. N.; da je priča S. R. potrdila svojo izjavo, ki jo je 22. 5. 2015 podala kot osumljenka, da zaznamki R.

R. na listinah "paid" pomenijo, da je bila obtoženki gotovina izročena ter da sklepa, da če obtoženka ne bi prejela denarja, posla med OB A. in družbo Y. ne bi bilo več oziroma obtoženka pri družbi Y.ne bi več naročala materiala; da je obtoženki tudi sama dvakrat odnesla gotovino v OB A., ker je bil tak dogovor med N. N. in obtoženko, da je bila sama o tem seznanjena in je izvedla to, kar so se dogovorili; da je bila vsota vezana na neko realizacijo, kuverta z gotovino je bila v reviji, kar je obtoženka vedela; obtoženki ni povedala, zakaj ji izroča gotovino, ker je bilo samoumevno, da se da nek denar nazaj, na oddelek, njej osebno, za izobraževanje ali kakor koli bi se obtoženka sama odločila.

V točki 191 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje natančno povzelo del izpovedbe S. R., ki je na vprašanje, v zameno za kaj je obtoženka prejemala podkupnino, odgovorila, da tega ne ve natančno, "da za splošno nabavo rokavic, prekrivanje operacijskega polja, morda nič drugega", medtem ko za ortopedijo ne ve, ortopedi so namreč sami odločali, s katerimi materiali bi delali, in da so podkupnino obtoženki dajali na osnovi prometa ter da ne bi rekla, da jih je obtoženka izbirala zaradi podkupnine oziroma, da se njihove zadeve niso izbirale izključno na osnovi podkupnin.

Nato je na izrecno vprašanje, ali so se obtoženki podkupnine dajale v zameno za dobavo materiala od družbe Y., odgovorila pritrdilno in dodala, da nikdar ni bilo rečeno, da je to pogoj, da bo družba Y. izbrana na razpisu. V zvezi z obtoženko je še pojasnila, da je imela vodilno vlogo v postopku javnih naročil oziroma v zvezi z nabavo, da je o nabavah odločala, strokovno ocenjevala, upravljala vse ključne odločitve, da so z njo potekali pogovori glede znižanja cen, o prirejanju setov za prekrivanje njihovim potrebam, vključno z dimenzijami, ter da je tudi glede programa D. od dobav bolnišnici zahtevala določen odstotek.

80. Na podlagi celovite analize in ocene izpovedbe priče S. R.(točke 196 do 199 in 205) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženka od družbe Y. prejemala nedovoljene nagrade, ki ji jih je v gotovini izročala N. N., in o plačilih obvestila R. R., kar je slednja na izračunih nedovoljenih nagrad označila z zaznamkom "paid" in datumom, ter da je obtoženka nedovoljene nagrade zahtevala in sprejemala izključno kot protiuslugo za sklenitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala družbe Y. OB A. Njeno izpovedbo je utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je potrjena tudi z v družbi Y. zaseženo listinsko dokumentacijo, predvsem izračuni nedovoljenih nagrad, ki so se obračunavale za vsakokratno obdobje dobav medicinskega materiala, ki ga je družba Y. dobavljala OB A. (točka 206 sodbe). Takšne dokazne presoje obtoženka z navajanjem iz celotnega konteksta izvzetimi deli izpovedbe S. R. ne more uspešno omajati. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami se sodišče druge stopnje sklicuje tudi na razloge v točki 66 te sodbe.

81. Sodišče druge stopnje poudarja, da pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uspešno uveljaviti zgolj s ponavljanjem zagovora, posplošenim pojasnjevanjem okoliščin, ki se nanašajo na odločilna dejstva, selektivnim povzemanjem izpovedi prič in razlogov izpodbijane sodbe, sklicevanjem na nekonkretizirano listinsko dokumentacijo ter s ponujanjem lastnih dokaznih zaključkov. Ugotovitve in dokazno oceno ter dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih je potrebno v pritožbi izpodbiti s konkretnimi in vsebinsko prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče namreč izpodbijane sodbe glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ni dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti, temveč ta pritožbeni razlog preizkuša v okviru pritožbenih navedb pritožnika.

82. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat poudarilo, da se obtoženki ni očitalo, da je z zlorabo svojega položaja dosegla dobavo materiala, ki ne bi imela podlage v strokovni upravičenosti, temveč se ji je očitalo, da je pri poslih dobave medicinskega materiala, pri katerih je glede na svoj položaj v bolnišnici imela ključno vlogo kot tista, ki je določala ključne parametre javnih naročil, v zameno za začetek in ohranitev dobave medicinskega materiala od predstavnikov dobavitelja zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade (npr. točke 157, 326, 439). Pritožbene navedbe obtoženke, da naj bi bili ti razlogi izpodbijane sodbe že sami po sebi kontradiktorni, saj če ni imela formalne možnosti vplivati na javna naročila, tudi zahtevati ni mogla ničesar, so neutemeljene in tudi nekoliko nerazumljive. Sodišče prve stopnje je namreč glede na v dokaznem postopku ugotovljeno aktivno sodelovanje in vlogo obtoženke pri nabavi medicinskega materiala v OB A. (ali na podlagi naročilnic ali javnih naročil) ocenilo, da je imela (kot vodja lekarne) v bolnišnici takšen položaj, ki ji je realno omogočal vplivati in tudi je vplivala na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, za kar je od predstavnikov družb Y. in X. zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade. Ne gre torej za vprašanje formalne možnosti vpliva obtoženke na javna naročila, ampak za presojo njenega dejanskega, realnega vpliva.

83. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje pri oceni njene ključne vloge v postopkih nabave in vpliva na izbor ter porabo medicinskega materiala ni upoštevalo: (i) da je izbor medicinskega materiala izključno na strani uporabnikov, kar je podlaga za naročilo na naročilnico ali za končni izbor na javnem naročilu; (ii) da se za medicinski material izvajajo redna javna naročila, ki se ponavljajo, in temeljijo na dejanski realizaciji in opisih dejansko porabljenega materiala, ki ga je že v izhodišču določil uporabnik.

84. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne zatrjuje, da naj bi obtoženka dosegla izbor medicinskega materiala in s tem dobavitelja po lastni želji, kot to zatrjuje v pritožbi, temveč je njen vpliv na izbor ter porabo medicinskega materiala ocenjevalo v luči njene dejanske vloge v postopkih nabave. Na podlagi izpovedb prič Š. Š., C. Č., Ž. Ž., A. B. in B. C. ter obtoženkinega zagovora (točke 215 do 235) je ugotovilo, da je obtoženka pripravljala strokovne opise medicinskega materiala in jih posredovala nabavni službi, da se je javno naročilo sploh lahko izvedlo, da je odgovarjala na vprašanja zainteresiranih ponudnikov in ocenjevala prispele ponudbe, torej je opravila izbor medicinskega materiala, na podlagi katerega je nato direktor OB A. podpisal odločitev o oddaji javnega naročila, za dobavo izbranega medicinskega materiala pa so bile nato med bolnišnico in dobavitelji izbranega materiala sklenjene pogodbe (točka 236 sodbe).

Nadalje je izpostavilo, da je obtoženka imela veliko znanja o različnih vrstah medicinskega materiala, kar ji je omogočalo, da je kot vodja lekarne, kamor so se stekali ključni podatki za nabavo, imela dejanski nadzor nad nabavnim procesom v OB A. (točka 237 sodbe). Obtoženka je bila tudi tista, ki je odobravala posamezna naročila in odločala, pri kateri družbi (dobavitelju) naj se naroča material (točka 251 sodbe). V zvezi z materialom za prekrivanje operacijskega polja in operacijskih plaščev za enkratno uporabo (v nadaljevanju: material za prekrivanje) je ugotovilo, da so ga uporabniki (osebje operacijske) sicer testirali, vendar pa so svoje ugotovitve podali zgolj opisno, v razpisni dokumentaciji objavljene strokovne kriterije pa je določila obtoženka (in ne uporabniki), ki je tudi odgovarjala na strokovna vprašanja ponudnikov in pisala obrazložitve zavrnjenim ponudnikom (točki 432 in 434 sodbe).

Po natančni preučitvi razpisne dokumentacije vseh javnih naročil je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so se mere (dimenzije) oziroma specifikacije istega materiala spreminjale (točke 435 do 437 sodbe). Glede implantatov za operacije hrbtenice je sprejelo obtoženkin zagovor, da so o tem, katere implantate bodo uporabljali, odločali kirurgi ortopedi (točka 456 sodbe). Vendar pa je zaključilo, da je strokovne kriterije za razpisno dokumentacijo, odgovore na vprašanja zainteresiranih ponudnikov, zapisnik o ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev in obrazložitev zavrnjenim ponudnikom sestavila obtoženka (JN 977/2010; točke 473 do 479, 495 do 501, 510, 514 do 515 sodbe;

JN 10267/2011; točka 531 sodbe). Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je obtoženka imela vpliv na izbor in posledično na porabo medicinskega materiala, utemeljilo tudi z okoliščinami obiska dr. H. H. in ... (predstavnice družbe E.), ki sta obtoženko prosila za vključitev določenih artiklov v javni razpis (točke 482 do 486, 490 do 492 sodbe) in z enako pisno prošnjo dr. T. T. (točki 493 do 494 sodbe). Obtoženkin zagovor, da ni vplivala na naročene količine medicinskega materiala, da na vrsto in količino vpliva uporabnik oziroma obseg operativne dejavnosti ter da ni mogla vplivati na porabo, je ocenilo še v točkah 450, 451 in 569 obrazložitve sodbe.

Vse v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine nabave medicinskega materiala pa ne potrjujejo pritožbenega zatrjevanja, da naj bi ga izbirali izključno uporabniki ter da se javna naročila le ponavljajo in temeljijo zgolj na opisih dejansko že od uporabnikov določenega in porabljenega materiala, temveč je obtoženka s svojim aktivnim sodelovanjem, ki potrjuje njeno ključno vlogo pri nabavi posameznega medicinskega materiala, pomembno vplivala na izbor in posledično na porabo materiala tudi sama.

85. Pritožbene trditve pritožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenega dokaza, ki ga je vložila tekom postopka, so tako posplošene, da se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče listinsko dokumentacijo, ki jo je obtoženka predložila v podkrepitev svojega zagovora, skrbno preučilo, vsebino posameznih listin povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe in se do nje tudi ustrezno opredelilo.

86. Sodišče prve stopnje v točki 251 obrazložitve izpodbijane sodbe ne zatrjuje, da naj bi obtoženka sama odločala pri komu in kaj se naroča, kar slednja zatrjuje v pritožbi. Ocena prvostopenjskega sodišča, da postopek naročanja ni potekal v skladu z internimi pravili, ki temelji na izpovedbah prič Ž. Ž., A. B. in V. V. ter elektronski korespondenci (točke 252 do 258, 262 do 263), pa se nanaša na naročanje lekarne pri dobaviteljih mimo nabavnega sektorja in ne na interno naročanje medicinskega materiala v OB A. (uporabnik - lekarna), zato je pritožbeno pojasnjevanje postopka internega naročanja nepotrebno.

87. Pritožnica zmotno razume dokazne zaključke izpodbijane sodbe, češ da naj bi o nabavi in izboru določenega medicinskega materiala odločala povsem samostojno, prav tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni vsebinsko opredelilo do izpovedb prič in sicer v delih, v katerih so v bistvenem pojasnile: (i) E. F.: da obtoženka ni imela takšnega vpliva, da bi lahko sama odločala o vrsti, količini, proizvajalcu in dobavitelju medicinskega materiala; (ii) V. V.: da so o izboru (vrsti implantata) odločale operacijske sestre in zdravniki ter obtoženka na izbiro materiala in posledično dobavitelja ni mogla vplivati, niti ni skušala vplivati na postopke javnih naročil in s tem doseči izbiro točno določenega proizvajalca za točno določen material; (iii) Č.

D.: da obtoženka materiala nikoli ni izbrala sama in ni nikoli predlagala ali favorizirala določenega proizvajalca, da o izbiri materiala odloča tim v operacijski dvorani, ki konkretni material uporablja; (iv) C. Č.: da lekarna absolutno nima možnosti samostojnega odločanja, da ne more naročati samó po lastni presoji in da je lekarniško poslovanje ves čas pod nadzorom; (v) Z. Z.: da pobudo za nov material na podlagi medsebojnega dogovora vedno podajo zdravniki in da obtoženka nikoli ni skušala vplivati na izbiro; (vi) T. T.: da kirurgi sami odločajo katere implantate bodo uporabljali, strokovni opis poda tisti zdravnik, ki je član strokovne komisije, da obtoženka nikoli ni sugerirala ali naročala izbora materiala določenega proizvajalca in da sama ne more storiti nič, kar ni dobro za stroko; (vii) U.

U.: da so zahteve po medicinskem materialu podajale medicinske sestre skupaj z zdravniki, ki so odločali, kaj se bo uporabljalo pri operacijah, o implantatih je odločal izključno kirurg, lekarna pa je naročila in če z materialom niso bili zadovoljni, so ga vrnili v lekarno; (viii) F. G.: da so v operacijski medicinski material preizkusili in povedali, kaj je v setu treba zamenjati ali dodati; (ix) Š. Š.: da lekarna ne more nič naročiti brez predhodnega naročila uporabnika, da na javnem naročilu ne more nihče prirediti opisov ali jih vsiliti stroki, niti izbora brez predhodne odobritve, ker ustreznost s testiranjem oceni uporabnik, da obtoženka ni mogla vplivati na pridobitev oziroma ohranitev posla z nekim dobaviteljem, niti ni nikoli privilegirala družb Y. ali X.; (x) A.

B.: da obtoženka ne more sama odločiti, kateri implantat bo nabavila, ker jih sama ne vgrajuje, da nepoznane materiale vedno testirajo; (xi) Ž. Ž.: da so se o novih materialih dogovorili na jutranjem sestanku vseh zdravnikov, da se je material vedno testiral in da o materialu, ki se bo konkretno uporabljal pri operacijah, odloča operater; (xii) G. H.: da odobritev obtoženke, da je izdelek dober, ni bil pogoj za uporabo, zahteva je morala vedno priti iz operacijske; (xiii) H. I. in I. J.: da o izbiri in uporabi implantata odloča izključno kirurg.

88. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica izpovedbe navedenih prič izpostavlja selektivno in izven konteksta, saj povsem spregleda, da je E. F. (direktor OB A. od junija 2013 dalje) tudi izpovedal, da natančnega procesa nabave v inkriminiranem obdobju ne pozna in ne more povedati, ali je obtoženka lahko vplivala na izbiro materiala in dobavitelja pred letom 2013, saj ne ve, ali je takrat sodelovala v postopkih javnih naročil kot članica komisije, da je Č. D. še pojasnil, da kompetenc vodje lekarne ne pozna, da z obtoženko oddelek za anesteziologijo, razen posvetov glede zdravil, ni sodeloval in da je o medicinskem materialu, ki se bo uporabljal, odločila razpisna komisija, C. Č. pa, da ni sodelovala v postopkih javnih naročil, torej njihove izpovedbe nimajo posebne teže. Priča V. V. je tudi izpovedala, da po testiranju materiala za prekrivanje operacijskega polja predloga ni podala le operacijska sestra, pač pa tudi obtoženka. Nadalje je priča Z. Z. še pojasnil, da zdravniki medicinski material opisujejo šele od leta 2013 dalje, iz izpovedbe T. T. tudi izhaja, da se je obtoženka spoznala na vse, saj je bila to njena naloga, iz izpovedbe U. U. pa, da pri testiranju ni določala natančnih dimenzij rjuhe za pokrivanje, niti ni imela strokovnega znanja o prepustnosti. Priča F. G. je v zvezi s testiranjem materiala še izpovedala, da je pri strokovnih kriterijih materiala za prekrivanje sigurno sodelovala obtoženka, da v operacijski dvorani niso preizkušali "tehničnih stvari" , točnih dimenzij niso navajali, ampak le npr. "večja" in da so rezultate testov napisali na papir, kar je pomagalo obtoženki, ko so odločali, kaj naj se uporablja pri operacijah. To je potrdila tudi Š. Š. (farmacevtka v bolnišnični lekarni) in sicer, da kriterije materiala za prekrivanje določi lekarna, uporabniki pa svoje zahteve povedo le približno (npr. "toliko dolga, da prekrije mizo" ). Ž. Ž. je potrdila vodilno vlogo obtoženke pri strokovnem delu razpisne dokumentacije za medicinski material.

89. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne zatrjuje, da je obtoženka samostojno odločala o izboru določenega medicinskega materiala, ali da bi na izbor materiala določenega proizvajalca vplivala z neposrednimi pritiski na uporabnike (medicinsko osebje ali zdravnike). Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da se prvostopenjsko sodišče vsebinsko ni opredelilo do v pritožbi izpostavljenih delov izpovedb prič. Pri presoji obtoženkine vloge pri nabavi implantatov za kirurgijo spinalnih deformacij (v nadaljevanju: implantati) je namreč upoštevalo izpovedbo priče E. F., da so zdravniki tisti, ki se odločijo za preizkus novih materialov, ter Ž. Ž. in V. V., da so bili kirurgi ortopedi (stroka) tisti, ki so odločili, katere implantate bodo uporabljali (točka 456 sodbe). Nadalje je sprejelo zagovor obtoženke in izpovedbe prič, ki jih potrjuje tudi listinska dokumentacija, da je material za prekrivanje testiralo osebje operacijske, hkrati pa je utemeljeno zaključilo, da so bile njihove ugotovitve zgolj opisne, strokovne kriterije materialov objavljene v razpisni dokumentaciji pa je oblikovala obtoženka (točki 432 in 434 sodbe). Sodišče prve stopnje ni izključilo možnosti, da se je obtoženka pri sestavi odgovorov na vprašanja zainteresiranih ponudnikov posvetovala (točka 228 sodbe). Vse navedeno potrjuje, da je obtoženka v postopku nabave medicinskega materiala nedvomno sodelovala tudi z uporabniki, še vedno pa je, glede na njen položaj, pristojnosti, izpovedbe prič ter njeno dejansko delovanje in odločitve (točke 236, 418, 432, 434, 494, 515 sodbe), tudi po oceni pritožbenega sodišča, pri nabavi medicinskega materiala imela ključno vlogo in posledično vpliv na njegovo izbiro in porabo. Do izpovedbe priče Š. Š. in enakega zagovora obtoženke, da družb Y. in X. ni privilegirala, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točki 326 sodbe.

90. Pritožnica samostojno odločanje o izboru in nabavi medicinskega materiala zanika tudi: (i) z izpostavljanjem odgovorov vodstva OB A. po objavi članka v časopisu V., da o izbiri materiala odloča izključno uporabnik, kirurg, medtem ko lekarna skrbi le za skladnost tega materiala z za to področje veljavnimi strokovnimi standardi in predpisi ter se z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 571 sodbe ne strinja; (ii) z navajanjem, da gre pri implantatih, sistemih za zbiranje tekočin med operacijo ter materialu za prekrivanje za specifični material, ki pred začetkom uporabe zahteva dodatno izobraževanje in uvajanje uporabnika; (iii) s pritožbenimi navedbami, da lekarna naroča izključno na zahtevo uporabnika preko izpolnjene interne naročilnice (izdelek, količina) na podlagi tedenskega in dnevnega razpisanega operativnega programa ali konkretne zahteve uporabnika, sicer bi uporabnik material zavrnil, ter ponovno izpostavlja iste dele izpovedb prič Š. Š., U. U. in V. V. ter sodišču prve stopnje očita, da se do njih ni opredelilo. Vse te pritožbene navedbe so glede na obrazložitev v točkah 83, 84 in 86 do 89 te sodbe ter dejstvo, da se v izpodbijani sodbi ne zatrjuje, da bi o nabavi in izboru medicinskega materiala odločala obtoženka sama, irelevantne. Pritožnica tudi zmotno interpretira razloge v točkah 568 in 569 obrazložitve sodbe, češ, da naj bi uporabniki lahko naročali le tisto kar je naročila lekarna oziroma A. A., prvostopenjsko sodišče pa naj bi popolnoma zanemarilo, da je zaloga v lekarni nastala zgolj na podlagi dobesednega prepisa uporabnikovega naročila. V tem delu izpodbijane sodbe je namreč bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporabniki ne bi mogli naročiti materiala, ki ne bi bil predhodno izbran v okviru postopka javnega naročanja, oziroma naročen preko neposrednih naročilnic, pri tem pa je imela ključno vlogo in vpliv prav obtoženka.

91. Zaključki sodišča prve stopnje v točki 613 obrazložitve sodbe, da ni sporno, da je bila naloga lekarne preskrba zdravstvenega materiala na zahtevo uporabnikov, niti se obtoženki ni očitalo, da je izvajala preskrbo materiala mimo zahtev uporabnika, ne vplivajo na zaključke, da je obtoženka po opravljenih testiranjih razpisne strokovne kriterije oblikovala tako (določno), da so ustrezali le točno določenemu medicinskemu materialu, ki ga je ponudila družba Y. in nato družba X. (točka 434 sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč večkrat poudarilo, da obtoženki v postopku nabave medicinskega materiala ni mogoče očitati nestrokovnosti. Obtoženka je nedvomno razpisne strokovne kriterije materiala oblikovala v skladu z opisno podanimi zahtevami osebja operacijske, le da je natančne tehnične podatke materiala določila sama. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 651 obrazložitve sodbe glede prirejanja razpisnih pogojev v korist družbe Y. pri javnem naročilu JN 8137/2009, ki je bilo prav tako izvedeno za material za prekrivanje.

92. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je v primeru ekskluzivnih zastopstev mogoča dobava določenega artikla le pri enem dobavitelju, v ostalih primerih pa je več različnih ponudnikov (dobaviteljev) za isti artikel, vendar praviloma po različnih cenah, zato je naročilo izbranega artikla vedno usmerjeno k dobavitelju, ki lahko izbrani izdelek sploh ponudi, oziroma ga med različnimi dobavitelji (če so) ponudi po najugodnejši ceni, vendar pa s takšnimi pritožbenimi navedbami dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča konkretno ne izpodbija.

93. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi po oceni prvostopenjskega sodišča njeno odločilno vlogo pri ohranitvi posla potrjevali razlogi v točki 385 sodbe. V tej točki je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v časovnem obdobju od meseca marca 2009, ko so prenehale veljati pogodbe sklenjene z dobavitelji po javnem naročilu JN 7/2005, do meseca februarja 2010, ko so bili sklenjeni okvirni sporazumi po javnem naročilu JN 8137/2009, OB A. za dobavo materiala za prekrivanje ni imela sklenjenih formalnih pogodb, zato je dobava potekala izključno po odredbi obtoženke preko naročilnic bolnišnične lekarne. Ta okoliščina nedvomno še dodatno osvetljuje položaj in vlogo obtoženke, ni pa odločilna, saj njeno ključno vlogo potrjujejo vse okoliščine v medsebojni povezavi. Da je bilo takšno poslovanje z dobavitelji nepravilno, ker bi morala OB A. izvesti novo javno naročilo, pa je potrdila priča B. C. (točka 233 sodbe).

94. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točkah 251, 252 in 257 do 259 obrazložitve sodbe o nepravilnem naročanju lekarne mimo nabavne službe OB A. v letu 2010 nimajo posebne dokazne teže. Pritožnica pravilno navaja, da gre za naročilo zdravil pri dobavitelju družbi F., kar ni v zvezi s predmetno zadevo, in posledično v ničemer ne more vplivati na presojo obtoženkinega položaja, vloge in vpliva na izbor medicinskega materiala. Enako velja za elektronska sporočila v juliju in septembru 2013 (točke 253 do 256 sodbe), saj ni razvidno, da bi se nanašala na nepravilnosti pri naročanju obravnavanega zdravstvenega materiala, zato se sodišče druge stopnje do nadaljnjih tosmernih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

95. V zvezi z naročilom "3M plaščev" v okviru javnega naročila JN 7/2005 (točki 333 in 339 sodbe), ki ga je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi v točki 651 obrazložitve sodbe, pritožnica navaja, da gre za elektronsko sporočilo iz leta 2006, torej iz časa izven inkriminiranega obdobja, da ni šlo za naročilo mimo nabavne službe, saj je bilo elektronsko sporočilo namenjeno zgolj vodji nabavne službe, in da je šlo za enkratno naročilo vzorcev z namenom testiranja. Elektronsko sporočilo resda ne spada v časovni okvir storitve kaznivega dejanja, ker pa so se v času veljavnosti na podlagi javnega naročila JN 7/2005 sklenjene pogodbe med OB A. in družbo Y. (od 13. 3. 2006 do 13. 3. 2009) obtoženki izplačevale nedovoljene nagrade, je sodišče prve stopnje elektronsko sporočilo utemeljeno upoštevalo. V preostalem so pritožbene navedbe obtoženke povsem nekonkretizirane in ne presegajo golega nestrinjanja z zaključki izpodbijane sodbe.

96. Sodišče prve stopnje je vlogo nabavne službe OB A. pri nabavi medicinskega materiala v okviru postopkov javnega naročanja ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedb prič A. B., B. C. in Ž. Ž., ki so pojasnile, da je nabavna služba pripravila zgolj splošni del razpisne dokumentacije, po prejemu strokovnega dela pa je celotno razpisno dokumentacijo objavila (točka 217 sodbe). Priča Ž. Ž. je izrecno poudarila, da je bila njena vloga kot članice komisije le zakonita izvedba postopka javnega naročila, medtem ko se v strokovni del razpisne dokumentacije ni vtikala, ker tega ne pozna (točka 222 sodbe), ter da je nabavna služba odgovarjala le na vprašanja ponudnikov iz splošnega dela razpisne dokumentacije (točka 225 sodbe). Glede na nepoznavanje strokovnega področja, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo njeno izpoved v delu, da so prejete ponudbe ocenjevali skupaj z obtoženko (ki je bila zadolžena za strokovni del razpisne dokumentacije) in je utemeljeno zaključilo, da je priča pri ocenjevanju ponudb sodelovala le v smislu preverjanja, ali izpolnjujejo v splošnem delu razpisne dokumentacije opredeljene formalne pogoje (točka 229 sodbe). Sodišče druge stopnje sprejema pritožbene navedbe, da se je z dobavitelji glede javnih naročil, odobritve nakupa novih artiklov, določitve cen in nabavnih pogojev dogovarjala tudi nabavna služba ter lekarni dajala navodila za pripravo naročil, kar je obtoženka zatrjevala že v svojem zagovoru (točka 264 sodbe). Vendar pa udeležba nabavne službe v postopkih nabave medicinskega materiala, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, ne vpliva na ugotovitev, da je imela lekarna oziroma obtoženka kot vodja lekarne v postopkih nabave ključno vlogo (točka 265 sodbe).

97. V naslednjem sklopu pritožbenih navedb, ki se nanaša na naročanje medicinskega materiala na podlagi naročilnic (brez sklenjene pogodbe z dobaviteljem), obtoženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi povsem zanemarilo navajanje Ž. Ž., da se vsak nov material najprej naroča brez javnega naročila po predhodnem dogovoru z zdravniki, saj je ta del njene izpovedbe povzet v točki 234 obrazložitve sodbe (da se je material nabavljal preko naročilnic, če niso mogli izpeljati javnega naročila, ali pa če so prihajali novi materiali, nabavo na podlagi naročilnic pa je delala obtožena A. A.). Sicer pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavljene nepravilnosti pri nabavi medicinskega materiala z naročilnicami ne nanašajo na naročanje novega materiala ali naročanje materiala po izteku pogodb z dobavitelji, temveč zgolj na naročila lekarne neposredno pri dobaviteljih mimo nabavne službe.

98. Ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb A. B., B. C. in Š. Š., da se postopek javnega naročila izvede šele, ko preseže mejno vrednost, k njenemu zagovoru predložene listine v prilogi 30A pa je ocenilo kot nepomembne in v točki 611 obrazložitve sodbe zaključilo, da je (obtoženka) sama odločala o tem, kaj se bo vključilo v javna naročila in kaj ne. Sodišče prve stopnje ne zatrjuje, da je obtoženka sama odločala o tem, kateri izdelki se bodo vključili v javno naročilo, temveč je zgolj ugotovilo, da je obtoženka z listinami v prilogah 28, 29, 30A in 30B na splošno dokazovala vlogo bolnišničnih lekarn v postopkih nabave medicinskega materiala v javnih zdravstvenih zavodih, medtem ko je bila njena dejanska in konkretna vloga pri nabavi materiala v OB A. ugotovljena na podlagi izpovedb v bolnišnici zaposlenih prič, elektronske korespondence in ostale listinske dokumentacije, zato predložene listine niso relevantne za obravnavano zadevo, takšni oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnica še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za branje mnenja strokovnjakinje za ZJN B. M., ki je potrdila, da so bili postopki vodeni pravilno. Do neutemeljenih pritožbenih očitkov v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga se je sodišče druge stopnje že opredelilo (točke 36 do 40 te sodbe), zato na tem mestu zgolj ponovno poudarja, da se obtoženki nikoli ni očitalo, da je v postopkih nabave medicinskega materiala ravnala v nasprotju z določili ZJN, niti to ni zatrjevano v izpodbijani sodbi.

99. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da se je v času od poteka pogodbe z dobavitelji do izvedbe novega postopka javnega naročila medicinski material naročal pri istih dobaviteljih, s katerimi je bila predhodno sklenjena pogodba, in pod enakimi pogoji (točka 234 sodbe). V dokaznem postopku je tudi ugotovilo, da so se naročilnice napisale v lekarni, bile posredovane v potrditev nabavni službi in šele nato poslane dobaviteljem ter listin v prilogah B1745 do B 1760 ni prezrlo (točka 235 sodbe). Vlogo obtoženke so opisale priče Ž. Ž., da je nabavo na podlagi naročilnic delala obtoženka (točka 234 sodbe), B. C., da misli, da je naročilnice izpolnjevala obtoženka, in Š. Š., da sta naročilnice izpolnjevali ona ali obtoženka (točka 235 sodbe). Glede na navedeno pritožnica neuspešno zatrjuje, da sama, razen izjemoma, nikoli ni pripravljala naročilnic, sicer pa to, kdo v lekarni je naročilnico dejansko izpolnil, niti ni bistveno. Iz razlogov v točki 385 obrazložitve sodbe (ki jih je pritožbeno sodišče že povzelo v točki 93 te sodbe) ne izhaja, da naj bi obtoženka kot vodja lekarne imela tak položaj, da je lahko dosegla dobavo izključno na podlagi lastne odredbe, vsekakor pa je tudi pri nabavi materiala po naročilnicah imela pomembno vlogo. Navsezadnje je iz obrazložitve sodbe tudi razvidno, da so bila vsa iz nabavne službe v lekarno poslana elektronska sporočila v zvezi z naročanjem medicinskega materiala naslovljena na obtoženko, in ne morebiti na katero od njenih sodelavk v lekarni (npr. Š. Š.).

100. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je v točki 566 obrazložitve sodbe zgolj selektivno povzelo izpovedbo priče C. Č., da so v OB A. po kriminalističnih preiskavah (decembra 2013) postopke javnega naročanja bolj strogo opredelili, izpustilo pa je njene nadaljnje navedbe, da so le popisali procese in da je edini dodatni ukrep, zaradi zaščite delavcev (pritožnica dodaja: in ne zaradi odkritih nepravilnosti), vnaprejšnja najava poslovnega obiska in prisotnost dveh sogovornikov iz OB A.. Sodišče prve stopnje je ta del izpovedbe priče C. Č. izpostavilo v zvezi z zagovorom in predloženo listinsko dokumentacijo obtoženke o izvedbi postopkov javnih naročil v letih 2014 in 2016 (točka 565 sodbe), ki jo je ocenilo kot irelevantno. Je pa na podlagi elektronskih sporočil ugotovilo aktivno sodelovanje članov komisije - zdravnikov pri pripravi opisov implantatov oziroma strokovnih kriterijev ter seznanjenost vseh članov razpisne komisije z vsemi fazami javnega naročila, čemur pritožnica ne nasprotuje. Listinska dokumentacija, ki jo je sodišču prve stopnje predložila sama pritožnica, torej ne potrjuje njenih pritožbenih navedb in izpovedbe priče C. Č., da naj bi bil edini dodatni ukrep vnaprejšnja najava in prisotnost dveh sogovornikov iz OB A. na poslovnem obisku, temveč tudi aktivno sodelovanje kirurgov v strokovnem delu postopka izvedbe javnega naročila.

101. V točki 651 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje strnjeno povzelo okoliščine, ki potrjujejo, da je obtoženka, glede na položaj in njeno dejansko vlogo v posameznih postopkih javnih naročil, imela realno možnosti vplivati in tudi je vplivala na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, za kar je od predstavnikov družbe Y. in nato od družbe X. zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade.

102. V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je imela (obtoženka) največ izkušenj na področju javnih naročil, pritožnica izpostavlja izpovedbi Ž. Ž. (da ni možno reči, kdo ima največ znanja, ker je to odvisno od vrste materiala, da pa imajo znanje o ZJN le v nabavni službi) in C. Č. (da ima največ znanja oziroma, da se z javnimi naročili ukvarjajo sodelavka, zaposlena prav za področje javnih naročil, ter nabavna in pravna služba). Pri tem povsem spregleda del izpovedbe Ž. Ž., da je nabavna služba ocenjevala le, ali ponudniki izpolnjujejo v razpisni dokumentaciji določene formalne pogoje, v strokovnem delu razpisne dokumentacije, v katerega se priča zaradi nepoznavanja ni vmešavala, pa je imela vodilno vlogo obtoženka. Tudi C. Č. je izpovedala, da je bila vloga lekarne predvsem priprava strokovnega dela, pri katerem je sodelovala obtoženka (točka 218 sodbe). Nadalje so pomembne izpovedbe Š. Š., A. B., B. C., Ž. Ž., C. Č. in T. T. (točke 216, 220, 222, 225, 226, 229 do 233, 238, 239, 242 sodbe), ki potrjujejo, da je v strokovnem delu obtoženka imela ključno vlogo. Glede na navedeno se torej v pritožbi selektivno povzeti izpovedbi prič Ž. Ž. in C. Č. o poznavanju področja javnih naročil nanašata izključno na splošni del razpisne dokumentacije, kar ni predmet obravnave v predmetnem kazenskem postopku. Zato je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da je imela največ znanja, izkušenj in vodilno vlogo na strokovnem področju postopkov javnih naročil, prav obtoženka.

103. S pritožbenimi navedbami, da se v OB A. javna naročila izvajajo na podlagi dejanske porabe iz preteklega leta ter da se na podlagi izpisa lekarne o količini in vrednosti porabe posameznega materiala v predhodnem obdobju ugotovi, kateri materiali presegajo določeno vrednost za izvedbo javnega naročila, ter da je o vrsti postopka odločala nabavna služba, se pritožbeno sodišče strinja.

104. Zaključki izpodbijane sodbe, da je obtoženka v primeru oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb, odrejala nabavnemu sektorju, katerim dobaviteljem naj se pošlje povabilo k oddaji ponudbe (5. alineja v točki 651 sodbe), temeljijo na vsebini elektronskih sporočil obtoženke nabavnemu sektorju v postopkih javnih naročil JNZP 10B/2008 in JNZP 18B/2009, izvedenih za materiale za kolekcijo tekočin. Obtoženka je namreč v elektronskem sporočilu z dne 9. 5. 2008 (JNZP 10B/2008) nabavnemu sektorju med drugim tudi predlagala, da se ponudbe pošljejo družbam G., C., H., Y. in I. (točki 269 in 270 sodbe), v elektronskem sporočilu z dne 1. 12. 2009 (JNZP 18B/2009) pa je naročila, da naj se povpraševanje pošlje na družbe C., G. in Y. (točki 280 in 281 sodbe). Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni sprejelo njenega zagovora, da sama nabavni službi ne more in tudi ni odrejala ničesar. Hkrati pa, enako kot v svojem zagovoru, navaja, da je nabavna služba vedno hotela podatek, pri katerih dobaviteljih se je do takrat določen material naročal, ter izpostavlja izpovedbo Š. Š., da so se povpraševanja za ponudbo pošiljala tistim dobaviteljem, za katere je lekarna vedela, da dobavljajo material, ki je predmet javnega naročila. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, ki obtoženkinega zagovora in izpovedbe priče Š. Š. ni spregledalo (točki 317 in 318 sodbe), da okoliščina, da je obtoženka nabavni službi predlagala, katerim dobaviteljem naj pošlje povpraševanje za ponudbe, zgolj ponazarja njeno vlogo pri navedenih javnih naročilih, povpraševanja za ponudbo pa so bila poslana tudi družbi Y., od katere je v zameno za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade (točka 319 sodbe). Pritožbene navedbe, da v postopku javnega naročila JN 8809/2008 (točka 575 sodbe) družba Y. ni bila izbrana za najvrednejši, ampak le za najmanjši sklop, so brezpredmetne, saj se to javno naročilo ne nanaša na medicinski material v zvezi s katerim je obtoženka zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade.

105. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze, da naj bi iz zaključkov prvostopenjskega sodišča v točki 326 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se obtoženki ni očitalo, da je z zlorabo svojega položaja (s privilegiranjem družb Y. in X. v postopku izbora dobaviteljev) dosegla dobavo materiala, ki ne bi imela podlage v strokovni upravičenosti, izhajalo logično notranje nasprotje v obrazložitvi sodbe. V točki 651 razlogov sodbe je sodišče prve stopnje namreč povzelo okoliščine, ki zgolj utemeljujejo ključno vlogo obtoženke v strokovnem delu postopkov javnih naročil in posledično njen realni in dejanski vpliv na sklenitev in ohranitev posla dobave določenega medicinskega materiala, medtem ko je v točki 326 izpostavilo temeljni očitek obtoženki, da je pri poslih dobave medicinskega materiala, pri katerih je imela ključno vlogo, v zameno za začetek in ohranitev dobave medicinskega materiala od predstavnikov dobavitelja zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade. Tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka s strokovnimi odločitvami v postopkih javnih naročil vplivala na izbiro ter posledično na pridobitev in ohranitev posla, ni v nasprotju s točko 326 razlogov sodbe, kot to zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je obtoženkin vpliv na izbor medicinskega materiala presojalo zgolj v luči njenega položaja, strokovnosti, izkušenosti in njene dejanske vloge v posameznih fazah postopkov javnih naročil (npr. točki 450 in 515).

106. Kot je bilo pritožnici že večkrat pojasnjeno, sodišče prve stopnje v točki 236 obrazložitve ne zatrjuje, da je obtoženka sama pripravljala strokovne opise, sama odgovarjala na strokovna vprašanja in sama ocenjevala prispele ponudbe, ampak je v tej točki zgolj predstavilo njeno vlogo v postopkih javnih naročil, kot jo je ugotovilo na podlagi izpovedb prič, zaposlenih v OB A. V točki 228 obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi izrecno navedlo, da ne izključuje, da se je obtoženka v zvezi z odgovori na strokovna vprašanja ponudnikov posvetovala. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo zgolj na posamezne, iz celotnega konteksta iztrgane stavke izjav prič, pa so nekonkretizirani in tudi neutemeljeni.

107. Pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne razlikuje med strokovnimi kriteriji, ki opredeljujejo lastnosti konkretnega izdelka, ter z zakonodajo določenimi strokovnimi zahtevami - skladnost konkretnega izdelka s predpisanimi standardi za skupino medicinskih pripomočkov in certifikati, ki predstavljajo dovoljenje za promet na trgu EU (Izjava o skladnosti in CE certifikat). Te pritožbene navedbe utemeljuje z razlogi v točkah 244 in 245 sodbe, češ da naj bi prav njene natančne pojasnitve vseh predpisov, ki veljajo na področju nabave in uporabe medicinskih pripomočkov, vključno s klasifikacijo, dokazovale njeno zelo pomembno vlogo pri pridobitvi in ohranitvi posla, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč obtoženkino poznavanje predpisov upoštevalo le kot eno izmed okoliščin (poleg izpovedbe kirurga T. T., da se je obtoženka spoznala na vse in njene dodatne zaposlitve v družbi J. - točki 242 in 243 sodbe), na podlagi katerih je sklepalo na njeno visoko strokovnost in posebna znanja, kar v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami vsekakor še dodatno potrjuje, da je imela v postopkih nabave materiala v OB A. zelo pomembno vlogo. Posledično je pritožbeno pojasnjevanje o razlikah med pojmoma strokovni kriteriji/strokovne zahteve, ki so sicer tako prvostopenjskemu kot pritožbenemu sodišču povsem jasne, nepotrebno in brezpredmetno, pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje strokovne zahteve (Izjava o skladnosti in CE certifikat) napačno interpretiralo kot oblikovanje strokovnih kriterijev (opisov konkretnega izdelka), pa so neutemeljene.

108. Vztrajno zatrjevanje pritožnice, da naj bi strokovne kriterije vedno oblikoval izključno uporabnik, v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo: (i) izpovedb V. V. in E. F., da obtoženka nima znanja, da bi lahko odločala o tem, kateri implantat se uporablja pri operaciji ter da je bila v postopke nabave vključena zaradi zagotovitve oziroma preverjanja certifikatov za kakovost, potrebnih dovoljenj in registracij materialov; (ii) v pritožbi selektivno povzete vsebine dopisa Ž. Ž. (priloga B1763), da so strokovne naloge obtoženke pri javnem naročilu skladnost s strokovnimi standardi in zakonodaje medicinskih pripomočkov in priprava strokovnih opisov, nima pa vpliva na nabavo [ op. vrste endoproteze ], niti ne sodeluje pri [ op. odločitvi ] o izbiri [ op. tipa endoproteze za posameznega bolnika ]; (iii) izjave OB A., da bolnišnica ni imela internih pravnih aktov, ki bi urejali javna naročila (priloga B1769); (iv) sklepov OB A. o pričetku oddaje javnih naročil iz leta 1997 (priloge B1770 do B1773), ki predstavljata dogovorjeni način organizacije izvajanja javnih naročil in so jasno razvidne naloge obtoženke.

109. Nobenega dvoma ni, da so o tem, katere implantate bodo uporabljali pri operacijah, odločali kirurgi (točka 456 sodbe). Vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da je imela obtoženka pri izvedbi postopkov javnih naročil za hrbtenične implantate JN 977/2010 (točke 472 do 518 sodbe), JN 10267/2011 (točke 519 do 557 sodbe) in JN 10973/2012 (točke 558 do 572 sodbe) pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije ter izboru materiala ključno vlogo (npr. točke 476 do 478, 510, 515, 531, 560, 561 sodbe). Obtoženka torej ni zgolj preverjala strokovnih zahtev (ustreznosti Izjav o skladnosti in CE certifikatov), kot to z izpostavljanjem dela izpovedb V. V. in E. F., vsebino dopisa Ž. Ž. (ki se nanaša izključno na endoproteze) ter izjave in sklepov OB A., ki jih sodišče prve stopnje ni spregledalo (točke 243, 626 in 627 sodbe), poskuša prikazati v pritožbi.

110. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o ključni vlogi obtoženke pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije oprlo tudi na v dokaznem postopku izvedeno obširno listinsko dokumentacijo v zvezi s posameznimi postopki javnih naročil, zato so že v izhodišču očitno neutemeljene navedbe pritožnice, da naj bi dokazni zaključki v izpodbijani sodbi temeljili izključno na posameznih, iztrganih iz konteksta in strogo selektivno upoštevanih izsekih izpovedb prič iz nabavne službe. Pritožnica v nadaljevanju (ponovno) zatrjuje, da je strokovni del razpisne dokumentacije vedno pripravljala v sodelovanju z drugimi, nikoli sama, ter ponovno izpostavlja dele izpovedb prič B. C., A. B., Ž. Ž. in V. V. Sodišče druge stopnje je na enake pritožbene navedbe že večkrat odgovorilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne zatrjuje, da je obtoženka strokovni del pripravila izključno sama oziroma, da z uporabniki sploh ni sodelovala. Nadalje se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do izpovedb prič Ž. Ž., da so strokovne opise medicinskega materiala v razpisni dokumentaciji oblikovali zdravniki (točka 238 sodbe) in Č. D., da so ustne in pisne kriterije (v zvezi s testiranjem medicinskega materiala) pripravljali uporabniki (točka 433 sodbe). Č. D. je sicer izpovedal, da pri materialih za pokrivanje operacijska ekipa ni imela nobene vloge v postopkih javnih naročil, ampak je samo svetovala oziroma je preizkusila material in podala predlog ter so bila stališča in mnenja sprejeta, da je pri izbiri opreme svetoval oziroma pomagal z ustnimi ali pisnimi nasveti, kriteriji, ni pa potrdil, da je delal opise konkretnih izdelkov. Do izpovedbe V. V., da je stroka ugotavljala primernost materiala ob posegih, se je sodišče druge stopnje že opredelilo.

111. Pritožnica v tem sklopu pritožbenih navedb izpostavlja še izpovedbo priče U. U., da je obtoženki prenesla zahteve operacijske in sta to nato skupaj zapisali ter da je obtoženka vse zahteve upoštevala. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče U. U. v tem delu ni sprejelo, saj je ocenilo, da je skušala z navedbami, da sta z obtoženko sodelovali pri pisanju strokovnih kriterijev, relativizirati vlogo obtoženke kot članice razpisnih komisij v postopkih javnih naročil za material za prekrivanje (točka 372). Pri presoji verodostojnosti njene izpovedbe je upravičeno upoštevalo, da je bila deležna določenih ugodnosti (vsaj) na račun družbe X., predvsem pa, da je v nadaljevanju zaslišanja svojo izpoved spremenila in sicer, da ona ni pisala strokovnih kriterijev, da misli, da jih je pisala obtoženka in da je s slednjo sodelovala na način, da jo je prosila, da bi v razpis vključili določen material "če se to še da" (točki 353 in 373 sodbe). Sodišče prve stopnje je oceno izpovedbe priče U. U. določno in prepričljivo utemeljilo ter so nasprotni pritožbeni očitki obtoženke neutemeljeni. U. U. je sicer še izpovedala, da je bila vloga osebja iz operacijske, ko so po testiranju vzorcev izpolnjeni zapisnik o testiranju vrnili v lekarno, zaključena (točka 377 sodbe), navsezadnje pa je tudi priča V. V. potrdil, da pri nabavi materiala za prekrivanje operacijskega polja predloga ni podala le operacijska sestra, ampak tudi obtoženka (točka 378 sodbe).

112. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tudi priča F. G. potrdila, da so strokovne kriterije pripravili ortopedi, sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja izpovedbo kirurga Z. Z., da do leta 2013 zdravniki nikoli niso opisovali, kakšen naj bi bil material in nikoli niso podajali opisov nobeni komisiji (točka 510 sodbe). Sicer pa je priča F. G. še izpovedala, da nikoli ni sodelovala pri nobenih postopkih javnega naročanja za material za hrbtenice, pač pa zgolj pri javnih naročilih za prekrivanje operacijskega polja (točka 462), torej z okoliščinami priprave strokovnega dela razpisne dokumentacije in oblikovanja strokovnih kriterijev za implantate niti ni mogla biti podrobno seznanjena.

113. Pritožnica nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da je ona pripravljala strokovne opise, utemeljilo s posamičnimi elektronskimi sporočili "da pošilja razpis" ali "da je pripravila razpis" , pri tem pa je izpustilo pomembno okoliščino, da so bila uporabnikom poslana z namenom, da preverijo, ali je vse napisano pravilno. Te pritožbene navedbe so sicer neobrazložene, saj obtoženka ni pojasnila, na katera konkretna elektronska sporočila se nanašajo, vsekakor pa že same po sebi potrjujejo, da je strokovne opise s tehničnimi zahtevami medicinskega materiala, dejansko sestavila ona. Sicer pa ima pritožnica očitno v mislih elektronski sporočili z dne 28. 1. 2010 in z dne 29. 8. 2011 s strokovnimi opisi implantatov za hrbtenice poslani kirurgom Z. Z., H. H. in J. K. (javno naročilo JN 977/2010; točka 477 sodbe in javno naročilo JN 10267/2011; točka 521 sodbe). Pri tem ni razvidno, da bi imeli slednji na posredovane strokovne kriterije implantatov kakršnekoli pripombe oziroma je Z. Z. obtoženki izrecno odgovoril, da je v redu napisano (točka 478 sodbe), torej tudi te pritožbene navedbe ne omajejo pravilne dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da je strokovne kriterije medicinskega materiala oblikovala obtoženka.

114. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev obtoženke, da so konkretne opise implantatov in materiala za prekrivanje operacijskega polja podajali pisno in ustno uporabniki, ona in Š. Š. pa sta jih le zavedli, združili in uredili, vključili zahteve skladnosti s predpisanimi tehničnimi smernicami in direktivo ter oblikovali v končno obliko, opremljeno z izpisom dejanske porabe in vrednosti po posameznih artiklih za preteklo leto, kar sta poslali v pregled in potrditev ali popravek tistim uporabnikom, ki so podali zahteve, in šele nato v nabavno službo, saj jih glede na izvedeni dokazni postopek, enako kot prvostopenjsko sodišče, ocenjuje kot popolnoma neprepričljive.

115. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič F. G., U. U. in Š. Š. (točke 329, 330, 331, 353, 363, 372, 373, 377 sodbe) ter na podlagi zapisnikov o testiranjih (točka 432 sodbe) zanesljivo ugotovilo, da je osebje operacijske testiralo vzorce materiala za prekrivanje, vendar pa je na zapisnikih o testiranju svoje ugotovitve podalo zgolj opisno (npr. "ni dobro" , "ustreza" , "je dobro" , "je mokro" , "je prekratko" , "še 10-15-20 cm večjo" [ op. rjuho ]). V razpisni dokumentaciji objavljene strokovne kriterije oziroma natančne tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati tovrstni material (velikost, trdota, (ne)prepustnost, določene odprtine, lepljivi robovi), pa je določila lekarna oziroma obtoženka in ne uporabniki ali zaposleni v nabavni službi (točki 432 in 434 sodbe).

116. Posledično ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi bili zaključki izpodbijane sodbe, da so bile ugotovitve na zapisnikih o testiranju splošne, napačni, pri tem, da sodišče prve stopnje v točki 434 sodbe ne zatrjuje, da je obtoženka ustrezno priredila opise z zelo natančnimi navedbami dimenzij. Z izpovedbami prič in zapisniki o testiranju so tudi povsem ovržene pritožbene trditve, da naj bi osebje operacijske v okviru testiranja navedlo želene dimenzije in nato končni izdelek z znano kataloško številko in opisom posameznih komponent potrdilo, kar se potem točno in natančno napiše v javno naročilo. Priča U. U. je sicer v svoji izpovedi resda zatrjevala, da pregleda vsako postavko, vendar pa je hkrati tudi izpovedala, da po testiranju in posredovanju zapisnikov o testiranju ni imela več nobene vloge, kot tudi, da v zvezi s propustnostjo (konkretno prevleke za "Mayo mizico" ) nima toliko strokovnega znanja, kot osebe zaposlene v lekarni (točka 362 sodbe), zato je njena predhodna izjava, da naj bi pregledala vsako postavko opisanih strokovnih kriterijev materiala, neprepričljiva, saj ustreznega znanja, kot je potrdila sama, nima.

117. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje ostalim članom strokovne komisije pripisalo le formalno, popolnoma pasivno vlogo, temveč je vlogo ostalih članov ocenjevalo na podlagi njihovega v dokaznem postopku ugotovljenega dejanskega sodelovanja v strokovnem delu posameznega postopka za izvedbo javnega naročila. Povsem neobrazloženih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju vplivne vloge obtoženke izpustilo določene dele posameznih listin - prilog k zagovoru, ki potrjujejo navedbe obrambe (npr. v točki 598 sodbe, priloga 30), in se do njih ni opredelilo, pa sodišče druge stopnje niti ne more preizkusiti.

118. Pritožnica, vsebinsko v bistvenem enako kot v svojem zagovoru (točka 435 sodbe), navaja, da se javna naročila za zdravstveni material ponavljajo. V pritožbi ponovno izpostavlja izpovedbi prič Š. Š. in Ž. Ž., da se pri pripravi javnega naročila vedno uporabi predhodno javno naročilo (če obstaja), torej se prepiše obstoječe opise medicinskega materiala, v primeru sprememb [ op. materiala ] pa se opiše "dobesedno po tistem, kar se uporablja" . Nadalje se sklicuje na izpovedbo priče U. U., da se glede utečenega materiala [ op. konkretno prevleka za "Mayo mizico" ] naredi "copy-paste" razpisov (točka 362 sodbe). Sodišče prve stopnje je v točki 366 obrazložitve sodbe izpovedbo U. U. (ki jo je sicer posplošilo na ves material za prekrivanje) zavrnilo in takšno svojo presojo utemeljilo s primerjavo materialov za prekrivanje v javnih naročilih JN 7/2005 in JN 8137/2009, ki so se razlikovali glede proizvajalca materiala (K./A.) in dimenzij oziroma specifikacije materiala. V točki 437 razlogov sodbe pa je na primerih setov za operacijo hrbtenice, kolka, kolena in univerzalnega seta natančno ponazorilo, kako so se tehnične zahteve (dimenzije in specifikacije) istega materiala v javnih naročilih (JN 4/2003, JN 2004, JN 7/2005, JN 12/2009, JN 10/2013 in JN 17/2016) dejansko spreminjale. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbi prič Š. Š. in U. U., da se naredi "copy-paste" predhodnega razpisa, češ, da sta izpovedali, da se naredi "copy- paste" opisa konkretnega izdelka, niso utemeljeni. Priči sta namreč v tem delu izpovedb pojasnjevali, kako so se oblikovali strokovni kriteriji izdelka, ki je bil že vključen v predhodno javno naročilo, pritožnica pa izpostavlja pripravo strokovnih kriterijev za izdelke, ki so bili v javno naročilo vključeni prvič, ali pa so se od zadnjega javnega naročila spremenili (npr. seti po meri), o čemer je izpovedala Š. Š. Sicer pa te pritožbene navedbe niti niso odločilne, saj nimajo nikakršnega vpliva na pravilne dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, da je strokovne kriterije oziroma natančne tehnične specifikacije medicinskega materiala v razpisni dokumentaciji oblikovala obtoženka (in ne uporabniki), pri čemer ni pomembno, ali jih je prepisala iz predhodnega javnega naročila ali pa iz opisa konkretnega izdelka.

119. Pritožbenih navedb, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovitve v točki 437 obrazložitve sodbe štelo kot kronski dokaz, da je obtoženka glede na predhodno javno naročilo priredila opise, tako da so ustrezali izdelkom, ki sta jih ponujali le družbi Y. in X. (točka 434 sodbe), pritožnica ni konkretno obrazložila, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

120. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da položaj obtoženke v OB A. in njeno pomembno vlogo v postopkih javnih naročil potrjuje tudi dejstvo, da so jo za vključitev določenega sklopa medicinskega materiala (implantatov) v javno naročilo prosili tudi zdravniki (točki 493 in 494 sodbe), ki jih pritožnica s pritožbenimi navedbami, da to dokazuje ravno nasprotno, torej da se v javno naročilo vključi izdelek po želji uporabnika, ne more omajati. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obtoženke, da so o tem, katere implantate bodo uporabljali, odločali kirurgi (točka 456 sodbe), kljub temu pa je bila prav ona tista, ki so jo zdravniki (tudi skupaj s predstavniki družb ponudnikov določenega materiala - točka 491 sodbe) prosili, naj določen medicinski material vključi v javno naročilo. Navsezadnje je v svojem zagovoru tudi povedala, da se je uvedbi novega sistema Legacy 6.35 uprla in predlagala, da kupijo samo klasični Legacy (točka 488 sodbe), kar le še dodatno potrjuje, da ni le zbirala zahtev od uporabnikov in poskrbela, da so upoštevane, kot je izpovedal priča V. V., temveč se očitno z odločitvami kirurgov glede izbire materiala kdaj tudi ni strinjala.

121. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja, da je nabavna služba na zahtevo zdravnikov sama izvedla postopek zbiranja ponudb za sklenitev pogodbe z zavrnjenim dobaviteljem implantatov, ki so bili v prvotnem javnem naročilu ocenjeni kot neustrezni, ter da je bil ta dogodek dokaz ključnega vpliva zdravnikov oziroma s sodbo X K 11063/2016 pravnomočno obsojenega H. H. na pridobitev in ohranitev posla dobave materiala. V konkretni kazenski zadevi ni predmet presoje v pritožbi opisano ravnanje nabavne službe in pravnomočno obsojenega H. H., ampak zgolj ravnanje obtoženke. Prav tako iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, da bi katerega od za to zadevo relevantnih postopkov javnih naročil izvedla nabavna služba sama, zato so te pritožbene navedbe brezpredmetne.

122. Enako velja za pritožničine navedbe, da so postopki priprave enaki v vseh bolnišnicah, torej da uporabnik poda zahteve v ustni ali pisni obliki, lekarna poda še zahteve po standardih in certifikatih ter dejanske količine in vrednosti, kar vse se združi v strokovni del razpisne dokumentacije, ki jih je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot irelevantne (točka 455 sodbe). Do ponavljajočih se pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo, da v javno naročilo ničesar ne more vključiti sama po lastni izbiri, ampak se vključi samo medicinski material, ki je v redni uporabi in ga je izbral izključno uporabnik, da ne more prirediti strokovnih opisov, da so uporabniki potrdili, da predajo zahtevek v ustni ali pisni obliki in da je vedno upoštevan ter da ni bila edina v strokovni komisiji, da ni odločala sama, da opisov ni mogla prilagoditi tako, da bi uporabniku vsilila izbor materiala po lastni volji, saj uporabnik ustreznost novega materiala oceni s testiranjem, kar vse se obtoženki niti ne očita, pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo.

123. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe, v katerem je konkretno opisana ključna vloga obtoženke v postopku nabave materialov A., D. in B., je med drugim tudi navedeno, da je obtoženka kot vodja lekarne v primeru javnih naročil odločala o pričetku javnih naročil in kateri material bo predmet javnega naročila ter o količinah in ocenjenih vrednostih medicinskih materialov (3. alineja v točki I/1).

124. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič B. C., Š. Š., A. B. in Ž. Ž. (točke 221, 223, 232, 233 sodbe), zagovora obtoženke (točka 224 sodbe) in vsebine elektronskih sporočil B. C. obtoženki (točka 240 sodbe) ugotovilo, da nabavna služba, v kolikor od vodje lekarne oziroma obtoženke ni prejela seznama medicinskega materiala, vključno s količino in vrednostjo materiala, brez teh podatkov javnega naročila ni mogla objaviti. Zato je nabavna služba v lekarno sporočala, kdaj potečejo pogodbe z obstoječimi dobavitelji in je treba izvesti nov postopek javnega naročila. V tej luči je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je obtoženka odločala (tudi) o pričetku javnih naročil, saj nabavna služba brez podatkov, s katerimi je razpolagala lekarna, javnega naročila ni mogla objaviti.

125. Pritožnica se s takšno presojo ne strinja in navaja, da je priča B. C. izpovedala, da ona nikakor ne odloča o pričetku javnega naročila, kar pa ne drži, saj je priča povedala le, da obtoženka nabavni službi ni dala dovoljenja za objavo razpisa. 27 Pritožnica izpostavlja del izpovedbe priče Ž. Ž. da priprava strokovnega dela ni odvisna od obtoženke, ampak od celotne komisije, pri tem pa ne upošteva njene izjave v predkazenskem postopku, ki jo je zaslišana kot priča na glavni obravnavi potrdila, da so bili javni razpisi v celoti odvisni od obtoženke. V vlogi priče je dodala, da misli, "da ni bila samo obtoženka tista, da je bila cela strokovna komisija" , čeprav je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, povzeti del izjave na policiji podala v zvezi z razpisi za prekrivanje, v katerih je bila edini strokovni član komisije obtoženka (točka 239 sodbe). Teh razlogov sodbe pritožnica ne izpodbija.

126. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila obrazložitev v točki 241 sodbe, da razlogi za zamujanje z javnimi naročili niso bili vedno na strani obtoženke, v nasprotju z zaključkom, da je obtoženka odločala o pričetku javnih naročil. Presoja prvostopenjskega sodišča namreč temelji na okoliščini, da nabavna služba, dokler ji obtoženka kot vodja lekarne ni posredovala seznama, količin in vrednosti materiala, ki bo predmet javnega naročila, le-tega ni mogla objaviti. Z drugimi besedami: objava (pričetek) javnega naročila je bila torej odvisna od tega, ali je obtoženka nabavni službi posredovala potrebne podatke, s katerimi je razpolagala le lekarna. S tem, ko je obtoženka kot vodja lekarne nabavni službi posredovala seznam materiala s količinami in vrednostmi, pa je odločala tudi o tem, kateri medicinski material bo predmet javnega naročila ter o količinah in ocenjenih vrednostih medicinskih materialov. Gre torej zgolj za ponazoritev obtoženkinih zadolžitev kot vodje lekarne in zgolj za eno izmed okoliščin, ki potrjujejo njeno ključno vlogo v postopku nabave medicinskih materialov. Po pojasnjenem so irelevantne pritožbene navedbe, da je merilo za izvedbo javnega naročila preseganje mejne vrednosti porabe v prejšnjem letu, da je o tem odločala nabavna služba (katerih elektronskih sporočil sodišče prve stopnje ni upoštevalo pritožnica ne pojasni), da se v razpis vključi vse, kar je velika poraba, ne da bi kdo o tem odločal ter da ocenjene vrednosti ni posebej določila pritožnica sama, ampak gre za količino in vrednost na podlagi izpisa iz lekarniškega sistema, saj se z navedenim pritožbeno sodišče strinja in tudi v izpodbijani sodbi sploh ni problematizirano.

127. Sodišče druge stopnje načeloma pritrjuje pritožnici, da zgolj količina in ocenjena vrednost materiala sami po sebi ne vplivata na pridobitev, ohranitev in obseg posla, temveč sta pomembni za odločitev, ali realizacija presega mejno vrednost za izvedbo javnega naročila. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča o obtoženkini ključni vlogi v postopku nabave medicinskega materiala ne temeljijo na oceni njenih posamičnih zadolžitev, temveč na celoviti presoji vseh v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe navedenih aktivnosti (1. do 4. alineja v točki I/1), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča njeno ključno vlogo potrjujejo, z opisanim ravnanjem pa je vplivala na porabo in s tem na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala dobavitelja družbe Y. Posledično pritožnica tudi neuspešno navaja, da se bolnišnica v pogodbi nikoli ni obvezala, da bo naročila vso v [ op. z dobaviteljem ] sklenjeni pogodbi opredeljeno količino materiala, temveč le tiste vrste in količine, ki jih bo dejansko potrebovala.

128. Pritožnica zatrjuje, da je tudi po sklenjeni pogodbi z dobaviteljem izključno uporabnik tisti, ki z uporabo določa obseg sklenjenega posla in ne ona kot vodja lekarne, ki mora zgolj zagotavljati primerno količino zaloge, skladno z njihovo porabo. Po oceni pritožnice sodišče prve stopnje vztraja pri obratni logiki (npr. točki 450 in 569 sodbe), da naj bi obtoženka (zgolj) s tem, ker je bil material, predhodno izbran v okviru javnega naročila oziroma naročen preko neposredne naročilnice, sploh na razpolago v bolnišnici in ga je uporabnik lahko uporabil, odločala o izboru dobavitelja. Izpodbijana sodba vzdržuje logiko, da naj bi najprej obtoženka odredila naročilo konkretnega materiala po lastni izbiri, potem pa ga je uporabnik uporabil zato, ker je bil na zalogi, sicer ga ne bi.

129. Te pritožbene navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe nimajo podlage. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 450 in 569 sodbe v zvezi z obtoženkinim zagovorom (točka 449 - material za prekrivanje; točka 568 - implantati), da ni vplivala na naročene količine materiala ter da na vrsto in količino vpliva uporabnik oziroma obseg operativne dejavnosti, pojasnilo, da je obtoženka vplivala na izbor medicinskega materiala v okviru postopkov javnega naročanja in s tem na pridobitev in ohranitev posla za posamezno družbo. Nadalje je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da so uporabljali material, ki se je nahajal v bolnišnici in torej uporabniki ne bi mogli naročiti materiala, ki ne bi bil predhodno izbran v okviru postopka javnega naročanja oziroma naročen preko neposredne naročilnice. Iz razlogov sodbe torej ni razvidno, da naj bi obtoženka odredila naročilo konkretnega materiala po lastni izbiri, potem pa ga je uporabnik uporabil zgolj zato, ker je bil na zalogi. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so različni uporabniki želeli vsak svoj izbrani material in je bilo zato na zalogi za isti namen več vrst materialov, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bila uporabnikom na voljo le ena vrsta materiala. Enako velja za trditve pritožnice, da nikoli ni nikogar nagovarjala k izbiri določenega materiala ter da če želenega materiala ni na zalogi, ga lekarna na zahtevo uporabnika dodatno naroči in ne obratno, saj se takšno ravnanje obtoženki nikoli ni očitalo, niti ga v izpodbijani sodbi ne zatrjuje prvostopenjsko sodišče.

130. V zvezi z zaključki izpodbijane sodbe, da je ključna vloga obtoženke izkazana tudi s tem, da je odgovarjala na strokovna vprašanja na portalu javnega naročanja, pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni argumentiralo, v čem se kaže njena ključna vloga in kako je s takšnim ravnanjem vplivala na izbor dobavitelja in sklenitev pogodbe s privilegiranim ponudnikom. Sodišče prve stopnje je v točki 326 obrazložitve sodbe izrecno poudarilo, da se obtoženki ni očitalo, da bi v okviru izbire dobavitelja privilegirala družbo Y. ali družbo X. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni izključilo, da se je pri odgovorih na strokovna vprašanja ponudnikov tudi posvetovala, čeprav naj bi sicer vztrajalo, da je na strokovna vprašanja odgovarjala izključno sama. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča pri določenih posameznih obravnavanih javnih naročilih, da je na strokovna vprašanja zainteresiranih ponudnikov odgovarjala obtoženka, temeljilo na relevantni listinski dokumentaciji (JN 9989/2013- točka 404; JN 977/2010 - točka 495; JN 8809 - točka 577), kar pa še ne pomeni, da je vse odgovore sestavila izključno na podlagi lastnega znanja, ampak se je lahko predhodno tudi posvetovala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi na prav vsa vprašanja v zvezi z določenim javnim naročilom odgovarjala le obtoženka. Zato pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe A. B., da so na vprašanja odgovarjali vsi člani komisije, in U. U., da je na vprašanja odgovarjala tudi sama. Je pa sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbe prič Ž. Ž., B. C. in A. B., da je na strokovna vprašanja odgovarjala obtoženka (točki 225 in 226 sodbe). Navsezadnje je v svojem zagovoru sama pojasnila, da so se vprašanja vedno pošiljala v lekarno zato, ker je lekarna najlažje posredovala in dobila hiter strokovni odgovor (točka 227 sodbe).

131. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da odgovarjanje obtoženke na vprašanja ponudnikov ni očitek, temveč zgolj ponazarja njeno nadaljnjo vlogo v postopkih javnih naročil, niti se ji ni očitalo, da bi z odgovori na vprašanja ponudnike omejevala (točka 321 sodbe), kar izpostavlja tudi pritožnica. Na pritožbene očitke obtoženke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je z odgovori na vprašanja konkretno vplivala na izbor materiala, pa pritožbeno sodišče odgovarja enako kot v točki 127 te sodbe, torej, da dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča o obtoženkini ključni vlogi v postopku nabave medicinskega materiala ne temeljijo na oceni njenih posamičnih zadolžitev, temveč na celoviti presoji vseh v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe navedenih aktivnostih (1. do 4. alineja v točki I/1). Posledično je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

132. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A. B., B. C. in C. Č. (točki 229 in 230 sodbe) ter izvedenih listinskih dokazov v zvezi s posameznimi javnimi naročili (JNZP 10B/2008 - točka 274; JNZP 18B/2009 - točka 304; JN 11406/2013 - točka 312; JN 7/2005 - točka 333; JN 8137/2009 - točka 379; JN 9989/2013 - točka 406; JN 977/2010 - točka 497; JN 10267/2011 - točke 526 do 528 sodbe) zanesljivo zaključilo, da je obtoženka sestavljala zapisnike o strokovni oceni ustreznosti prispelih ponudb. Pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ponudilo nobenega dokaza, da je s sestavljanjem zapisnikov po lastni presoji izbirala in izbrala privilegiranega ponudnika, kar je logično, saj tega dejstva v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ne zatrjuje. Nobenega dvoma ni, da ob odpiranju oddanih ponudb najprej nabavna služba oceni njihovo formalno pravilnost, lekarna pa ustreznost certifikatov in predpisanih standardov. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje tudi ocenjevanje, ki je v domeni nabavne službe, pripisalo obtoženki, po oceni pritožbe, očitno zaradi nepoznavanja postopkov ZJN, češ da naj ne bi ločilo obrazložitve in formalnega razloga, zakaj nekateri ponudniki sploh niso bili ocenjeni, kar naj bi izhajalo iz razlogov v točki 339 sodbe (javno naročilo JN 7/2005). Sodišče prve stopnje je točkah 333 do 339 razlogov sodbe natančno predstavilo okoliščine nastanka zapisnika o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev, ki ga je tudi pri javnem naročilu JN 7/2005 sestavila obtoženka, katerim se sodišče druge stopnje pridružuje, pritožnica pa jih konkretno ne izpodbija. Glede pritožbenih navedb v zvezi s točko 339 sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve zapisnika ne izhaja, da bi bile ponudbe družb C., G., L. in Y. za medicinski material pod sklopom št. 17 ( "3M plašči" proizvajalca A.) izločene zaradi formalnih nepravilnosti. Posledično so utemeljene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da iz zapisnika in iz odločitve o oddaji naročila ni razvidno, zakaj ni prišlo do izbora ponudnika medicinskega materiala (za sklop št. 17) oziroma, zakaj komisija za vodenje postopka oddaje javnega naročila oddanih ponudb sploh ni ocenjevala, kljub temu pa je obtoženka naročila tedensko količino "plaščev 3M" .

133. Pritožnica pojasnjuje, da po oceni formalne pravilnosti oddanih ponudb in ustreznosti certifikatov in predpisanih standardov sledi izbor najcenejšega ponujenega izdelka; če gre za izdelek, ki ga bolnišnica že uporablja, se ga izbere, če pa je najcenejši nov izdelek, ga testirajo uporabniki. V zapisniku strokovne komisije je tako vedno povzeta ugotovitev skladnosti s certifikati, kar je dejansko strokovna ocena lekarne, medtem ko je dejanski izbor ustreznosti vezan na rezultate testiranja, ki so v zapisniku dobesedno povzeti. Te pritožbene navedbe v ničemer ne spremenijo dejstva, da je bila obtoženka kot vodja lekarne tista, ki je v vseh postopkih javnih naročil, v katerih je sodelovala, sestavila zapisnike o strokovni oceni ustreznosti prispelih ponudb, kar je še ena izmed okoliščin, ki potrjuje njeno ključno vlogo v procesu nabave medicinskega materiala v OB A. Do pritožbenih trditev, da naj bi sodišče prve stopnje minimiziralo odločilno vlogo testiranja, češ da uporabniki podajo le splošno oceno ali opis, kar ne drži, se je sodišče druge stopnje že opredelilo (točki 115 in 116 te sodbe). Pri tem le dodaja, da ni nobenega dvoma, da iz ocene testiranja materiala izhaja, ali uporabnikom izdelek ustreza ali ne in zakaj ne, še vedno pa so takšni opisi zgolj splošni, natančne strokovne kriterije pa je v strokovnem delu razpisne dokumentacije opredelila obtoženka.

134. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se testirajo vsi novi izdelki, neodvisno ali gre za prvo naročilo na naročilnico ali za javno naročilo, v dokaznem postopku nikoli ni bilo problematizirano. Sodišče prve stopnje je v točkah 273 in 376 obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj ugotovilo, da je obtoženka odločala tudi o tem, kateri vzorci materiala katerega ponudnika se bodo testirali, kar je le še dodatna okoliščina, ki osvetljuje njeno vlogo v postopkih javnih naročil, čemur navsezadnje v pritožbi pritrjuje tudi sama ( "da je po pregledu certifikatov sporočila, katere izdelke se lahko testira" ). Navsezadnje so se v zvezi s testiranjem vzorcev na obtoženko obračali tudi dobavitelji (točka 615 sodbe). Pritožbene navedbe obtoženke, da naj bi sodišče prve stopnje presodilo, da je s tem vplivala na testiranje na način, da bi se testiral izdelek, ki je le njej po volji, pa v obrazložitvi sodbe nimajo nikakršne podlage.

135. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče B. C., da zapisnik o strokovni oceni ustreznosti prispelih ponudb v postopku javnega naročanja ni obvezen, nima posebne teže, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe in listinske dokumentacije razvidno, da je obtoženka v obravnavanih postopkih javnih naročil, v katerih je sodelovala, zapisnik vedno sestavila. Priča B. C. prav tako ni izrecno potrdila, da je zapisnik kdaj sestavila tudi sama in ga poslala obtoženki ali U. U., temveč je v zvezi z zapisnikom pri razpisu materiala za prekrivanje izpovedala "da je mogoče bilo tako, da je ona napisala in poslala recimo A. A. ali U. U., da oni vstavita svoje strokovno mnenje o teh materialih, zdaj se ne spomnim, kako je bilo takrat" . 28 Vsekakor pa takšna izpovedba priče potrjuje, da strokovnih mnenj v zapisnikih ni oblikovala nabavna služba, ampak obtoženka, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi katerikoli zapisnik sestavila U. U. Navsezadnje je tudi obtoženka v svojem zagovoru potrdila, da če je na zapisniku njeno ime, ga je sestavila sama ter da zapisnike za strokovno komisijo pripravlja že od začetka, ker jih nihče drug ni bil pripravljen pisati (točka 502 sodbe). Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam obtoženke, da naj bi sodišče prve stopnje polemiziralo, ali je zapisnik podpisala sama ali v imenu komisije. V točki 651 sodbe (11. alineja) je namreč izrecno zapisalo, da je obtoženka sestavljala zapisnike o oceni ustreznosti ponudb v imenu komisij za pripravo razpisne dokumentacije. S tem, ko je imela obtoženka ključno vlogo prav v vsaki fazi strokovnega dela postopkov javnih naročil (priprava strokovnega dela razpisne dokumentacije, odgovori na strokovna vprašanja zainteresiranih ponudnikov, določitev vzorcev za testiranje, sestava zapisnikov o strokovni oceni ustreznosti prispelih ponudb), pa je v okviru postopkov javnega naročanja tudi vplivala na izbor medicinskega materiala ter posledično na pridobitev in ohranitev posla.

136. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da je obtoženka odločala tudi o tem, ali lahko izbrani dobavitelj medicinski material proizvajalca, s katerim je bil izbran v postopku javnega naročila, zamenja z materialom drugega proizvajalca (12. alineja v točki 651 sodbe), vsebinsko utemeljilo v točkah 343 do 347 (zamenjava proizvajalca K., s katerim je bila družba Y. izbrana v postopku javnega naročila JN 7/2005, z materialom proizvajalca A.) ter 585 in 587 (zamenjava setov za koleno proizvajalca A. s seti proizvajalca K.) razlogov sodbe (ki jih pritožba konkretno ne izpodbija), iz katerih evidentno izhaja, da se je o zamenjavi proizvajalca materiala dogovarjala in jo odobrila prav obtoženka. Posledično pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da teh dokaznih zaključkov ni obrazložilo, neuspešno pa se tudi sklicuje na nekonkretizirane izpovedbe prič, da o zamenjavi ni mogla odločati sama.

137. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje glede dokaznih zaključkov, da je obtoženka predlagala prekinitev pogodbe z dobaviteljem, na podlagi takšnega njenega predloga pa je bila pogodba tudi prekinjena (13. alineja v točki 651 sodbe), sklicevalo na obrazložitev k javnemu naročilu JN 8137/2009, ki pa naj bi dejansko izostala. Sodišče prve stopnje je okoliščine odstopa OB A. od okvirnega sporazuma o dobavi materiala za prekrivanje (operacijski seti, operacijske rjuhe in prevleke, operacijski dodatki za prekrivanje in operacijski plašči), sklenjenega z družbo Y., ustrezno obrazložilo. Nobenega dvoma ni, da je (zaradi izpada in nerednih dobav materiala) prekinitev pogodbe z družbo Y. predlagala obtoženka (elektronsko sporočilo z dne 4. 4. 2012, izpovedba priče A. B., zagovor obtoženke - točke 388, 390 in 393 sodbe). Okoliščina, da je direktor OB A. obtoženkin predlog sprejel in družbo Y. z dopisom z dne 16. 4. 2012 obvestil, da OB A. z dnem 1. 5. 2012 odstopa od okvirnega sporazuma (točka 387 sodbe), pa le še dodatno utrjuje pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o pomembnem položaju obtoženke v OB A. in o njeni ključni vlogi v postopkih nabave medicinskih materialov. Glede na navedeno pritožnica neuspešno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje v točki 1543 obrazložitve sodbe nasprotno odločilo, da je bilo opisano ravnanje obtoženke zakonito in ga je v okviru svojih pristojnosti celo morala opraviti. Sodišče prve stopnje namreč v konkretni zadevi ni ugotavljalo in ocenjevalo zakonitosti in upravičenosti obtoženkinega ravnanja v postopkih nabave medicinskih materialov, ampak je presojalo, ali je imela kot vodja lekarne v OB A. glede na svojo vlogo in ravnanja v teh postopkih takšen položaj, da je imela tudi realno možnost vplivati oziroma je vplivala na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, za kar je od predstavnikov družbe Y. in nato od družbe X. zase zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade.

138. Nobenega dvoma ni, da pomembnost položaja obtoženke kot vodje lekarne, njeno ključno vlogo in vplivnost, v povezavi z ostalimi okoliščinami, potrjuje tudi dejstvo, da je lahko samostojno odločala o preusmeritvi dobave od dobaviteljev, ki so bili izbrani v okviru javnih naročil, na dobavitelje, s katerimi OB A. ni imela sklenjenih pogodb (14. alineja v točki 651 sodbe). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo okoliščine preusmeritev dobav na družbo X. (material za prekrivanje; točke 388 do 399 sodbe) in na družbo M. (implantati; točke 532 do 557). Pritožnica izpostavlja izpovedbi prič C. Č. in A. B. o ekskluzivnih dobaviteljih ter navaja, da je bolnišnica material nujno potrebovala za nemoteno delo, da ni šlo za menjavo materiala, ampak za nakup istega materiala pri dobavitelju, ki ga je namesto družbe Y. sploh lahko zagotovil, da je bila to, komu bo dal material za prodajo, odločitev principala (proizvajalca), ki jo je obvestil, da dobavitelj ni več družba Y. [ op. temveč družba M. ], da je sodišče prve stopnje uradno pojasnilo OB A. glede prekinitve pogodbe z družbo Y. in o preusmeritvi na družbi X. in M. ocenilo kot irelevantno, da je morala za izvedbo posameznega naročila naročilnice potrditi nabavna služba, vse pa je odobril tudi direktor. Tudi te pritožbene navedbe nimajo posebne teže, saj kot že navedeno, ne gre za vprašanje upravičenosti in pravilnosti obtoženkinega ravnanja, temveč za oceno pomembnosti njenega položaja, vloge in vpliva na pridobitev in ohranitev posla.

139. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje listinsko dokumentacijo v prilogah 28, 29, 30A in 30B, s katero je obramba dokazovala, da je obtoženka v procesu nabave zdravstvenega materiala v celoti upoštevala predpisane postopke, neupravičeno ocenilo kot nepomembno (točke 606 do 611 sodbe). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pojasnila obtoženke v zagovoru v zvezi z vsebino v pritožbi izpostavljenih listin v dokaznem postopku nikoli niso bila problematizirana. Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat poudarilo, da se obtoženki ni očitala zloraba položaja vodje lekarne, nestrokovnost ali ravnanje v nasprotju z določili ZJN (npr. točke 326, 439, 627), kar v pritožbi ugotavlja tudi sama, niti kršitev v zvezi s finančnim poslovanjem lekarne. Zato enako velja za pritožbene navedbe, da izseki letnih poročil dokazujejo, da je lekarniško poslovanje ves čas pod podrobnim nadzorom nabavne službe in računovodstva, ki pa po oceni pritožbenega sodišča zagotovo ne nadzirata strokovnih odločitev vodje lekarne, saj za takšen nadzor niti nimata ustreznega znanja.

140. V nadaljnjih pritožbenih navedbah obtoženka nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je pred izvedbo postopkov javnih naročil odločala, da se medicinski material nabavlja pri družbi Y. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno izpostavilo, da je družba Y. v letih 2008 in 2009 material za kolekcijo tekočin proizvajalca A., ki ni bil vključen v javno naročilo JNZP 10B/2008, OB A. dobavljala na podlagi naročilnic bolnišnične lekarne (točka 291). Prav tako je pri posameznih javnih naročilih ugotovilo, da je dobava medicinskega materiala dobavitelja družbe Y. OB A. v časovnem obdobju od prenehanja veljavnosti pogodb, sklenjenih na podlagi predhodnega javnega naročila, do sklenitve pogodb v okviru novega javnega naročila, potekala po odredbi obtoženke izključno preko naročilnic lekarne (točke 290, 385, 516, 518 sodbe).

141. Pritožnica je v zvezi z materialom proizvajalca D. (material za hrbtenično kirurgijo - implantati) pojasnila: (i) da ga je na zahtevo zdravnikov že februarja 2007 pri družbi Y. preko naročilnic pričela naročati nabavna služba OB A., torej sama ni odredila, naročila, niti ni pridobila tega posla; (ii) da je bila na podlagi postopka zbiranja ponudb (JNZP 4B/2007) z družbo Y. za navedeni material sklenjena pogodba za obdobje od 6. 6. 2007 do 6. 6. 2008 ter da sama v tem postopku ni sodelovala, torej ni pridobila ali ohranila tega posla (točke 460 do 471 sodbe); (iv) da je bilo naročanje materiala na lekarno preneseno šele v mesecu marcu 2008; (v) da sama pri tem ni imela nobenega vpliva in osnove za zahtevanje nedovoljenih nagrad; (vi) da se je po prenehanju pogodbe do naslednjega javnega naročila v mesecu juliju 2010, skladno z uveljavljenim procesom v bolnišnici, material nabavljal pri istem dobavitelju preko naročilnic lekarne glede na dejansko porabo materiala (implantatov).

142. Sodišče druge stopnje na podlagi opisa dejanja in obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da prenos naročanja implantatov proizvajalca D. iz nabavne službe v lekarno v marcu 2008 časovno sovpada s prvim obdobjem dobave materiala (1. 2. 2008 do 30. 4. 2008 - točka I/1, zap. št. 1), za katerega je obtoženka zahtevala in sprejela nedovoljeno nagrado, ki je bila obračunana tudi za dobavo materiala proizvajalca D. (točke 690 do 706 sodbe), nedovoljene nagrade za ta material pa so se kontinuirano obračunavale in so bile obtoženki izplačane tudi za nadaljnja obdobja dobav tega materiala. Glede na navedeno pritožnica neprepričljivo zatrjuje, da ni imela nobenega vpliva in podlage za zahtevanje nedovoljenih nagrad, saj jih je za dobavo materiala proizvajalca D. pričela dobivati prav s prenosom naročanja tega materiala iz nabavne službe v lekarno.

143. Vendar pa je sodišče prve stopnje presodilo, kar izpostavlja tudi pritožnica, da ni dokazano, da je sodelovala pri pripravi javnega naročila JNZP 4B/2007, na podlagi katerega je OB A. z družbo Y. sklenila pogodbo za dobavo implantatov proizvajalca D. za obdobje 6. 6. 2007 do 6. 6. 2008 (točke 465, 466, 468 in 471 sodbe). Pred 1. 11. 2008 veljavni Kazenski zakonik (KZ) je v drugem odstavku 247. člena določal kot kaznivo terjanje ali sprejem nedovoljene nagrade kot protiuslugo za sklenitev posla ali da se opravi kakšna storitev. KZ-1 je območje kaznivosti razširil, saj je v drugem odstavku 241. člena poleg pridobitve posla, kar ustreza izrazu sklenitev posla, določil tudi ohranitev posla. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obtoženka ni sodelovala v postopku javnega naročila JNZP 4B/2007 in torej ni sodelovala pri sklenitvi posla med OB A. in družbo Y. za dobavo implantatov proizvajalca D., je treba šteti, da so bile nagrade dane obtoženki pred 1. 11. 2008 za dobavo tega materiala, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča 29 je treba iz opisa enovitega kaznivega dejanja izpustiti izvršitvena ravnanja, ki v času izvršitve še niso bila kazniva. Zato je sodišče druge stopnje v opisu dejanja pod točko I/1 izreka sodbe v tabeli pod zap. št. 1 znesek 2.737,90 (EUR) nadomestilo z zneskom 1.072,90 (EUR), pod zap. št. 2 pa znesek 3.561,00 (EUR) nadomestilo z zneskom 1.107,00 (EUR). Zneska je torej zmanjšalo za nedovoljeni nagradi za material proizvajalca D., ki ju je obtoženka sprejela, in sicer za obdobje dobave od 1. 2. 2008 do 30. 4. 2008 1.665,00 EUR (sprejem od 5. 6. 2008 do 18. 6. 2008), za obdobje dobave od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 pa 2.454,00 EUR (sprejem od 1. 9. 2008 do 15. 9. 2008), torej do 1. 11. 2008, ohranilo pa je zneska nedovoljenih nagrad prejeta za v navedenih časovnih obdobjih dobavljeni medicinski material proizvajalca A.

144. Do pritožbenih navedb obtoženke, da ni odločala o tem, kateri material bodo uporabljali kirurgi, da na njihovo izbiro tudi ni vplivala in da je vse naročilnice lekarne potrdila nabavna služba, se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi teže obremenilnega dokaznega gradiva zanesljivo ugotovilo, da je obtoženka (tudi) za material proizvajalca D. prejemala nedovoljene nagrade in svojo presojo izčrpno in prepričljivo obrazložilo, pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni imela osnove za zahtevanje kakršnihkoli nedovoljenih nagrad.

145. V zvezi z materialom za prekrivanje proizvajalca A. je uvodoma pritožnica pojasnila, da je OB A. pričela ta material uporabljati v letu 2007, kot ekvivalentno nadomestilo za material za prekrivanje K. v okviru obstoječe pogodbe [ op. sklenjene na podlagi javnega naročila JN 7/2005 ], veljavne do 13. 3. 2009. V nadaljnjih pritožbenih navedbah neutemeljeno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje v točkah 343 do 346 sodbe potrdilo, da je zamenjavo materiala proizvajalca K. z novim materialom proizvajalca A. potrdilo osebje operacijske.

Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu razlogov sodbe zgolj ugotovilo, da je osebje operacijske nove sete za prekrivanje proizvajalca A. testiralo in svoje opisno zapisane pripombe na specifikacijah posredovalo obtoženki (točki 345 in 346 sodbe). Pritožbene trditve obtoženke, da sama ni odredila ali dosegla zamenjave materiala za program proizvajalca A. in torej ni pridobila posla, so brezpredmetne. Družba Y. je namreč posel pridobila že na podlagi javnega naročila JN 7/2005, v katerem je bila izbrana za materiale proizvajalca K. (točka 337 sodbe), obtoženka pa je kot članica strokovne komisije v postopku tega javnega naročila pripravila strokovne kriterije in sestavila zapisnik o oceni ustreznosti ponudb (točke 328 do 338 sodbe), s čimer je izkazan njen vpliv na pridobitev posla.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine elektronskih sporočil med obtoženko in predstavniki družbe Y. upravičeno prepoznalo njeno ključno vlogo pri dogovarjanju o nadomestnem materialu (točka 347 sodbe). Komercialist družbe L. L. je obtoženko prosil za natančne podatke o želenih plaščih v setu (velikost, dolžina, ojačani oziroma neojačani, količina zaščita, sestava, "da se to natančno definira" ), s katerimi je torej razpolagala le ona, torej njena ključna vloga pri dogovarjanju izhaja že iz same vsebine povzetega elektronskega sporočila.

Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je citiralo le del elektronskega sporočila, čeprav naj bi bilo iz celotne vsebine, ki je v pritožbi ne povzame, razvidno, da je zgolj posredovala ugotovitve in zahteve po popravkih in dopolnitvah iz operacijske, torej naj bi bila le vmesni člen med osebjem in dobaviteljem. Njen položaj, vpliv in vloga so konkretno opredeljeni že s samim dogovarjanjem o nadomestnem materialu, sicer pa je L. L. obtoženko prosil za natančne podatke (dimenzije in druge specifikacije izdelka - seta za ramo proizvajalca A.), ki pa jih, kot je bilo že povedano, ni posredovalo osebje operacijske, temveč jih je določila lekarna oziroma obtoženka.

146. Pritožbeni očitki obtoženke, da naj bi sodišče prve stopnje v točki 365 napačno povzelo njene navedbe na glavni obravnavi 14. 7. 2021 o njenih zahtevah [ op. do dobavitelja ] po dodatnih preverjanjih sestave po meri oblikovanih setov (javno naročilo JN 8137/2009) se nanašajo na vsebino elektronskih sporočil med obtoženko in P. P., zaposleno v družbi Y. (povzeto v točkah 358 in 359 sodbe), ter oceno zagovora obtoženke (točka 365 sodbe). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v točki 365 obrazložitve sodbe povzete navedbe obtoženke vsebinsko popolnoma ustrezajo njenemu zagovoru na glavni obravnavi, 30 zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. V preostalem pritožnica pojasnjuje, da so naročila na podlagi pogodbe potekala do 13. 3. 2009, da je vrsta in količina posameznega materiala za prekrivanje za konkretno naročilo izhajala iz konkretnih naročil operacijske ter vnaprej razpisanega dnevnega in operativnega programa ter da je nabavna služba naročila (našteta v točkah 704, 733, 759, 774, 787 sodbe) potrdila in poslala dobavitelju. Te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje sprejema, vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilno oceno prvostopenjskega sodišča o njenem položaju, vlogi in vplivu v postopkih nabave medicinskega materiala.

147. Pritožnica nadalje zatrjuje, da so bila naročila materiala proizvajalca A. že v mesecu aprilu 2007, kar je skoraj leto dni pred začetkom inkriminiranega obdobja (izpis prejema v prilogi B1290), zato [ op. v postopku javnega naročila JN 8137/2009 ] ni imela možnosti vpliva na ohranitev posla in s tem nobene osnove za zahtevanje podkupnine. Iz izpisa prejema v prilogi B1290 je razvidno, da je družba Y. OB A. v letu 2007 dobavila le 12 kosov setov za koleno in operacijske plašče proizvajalca A., prevladovala pa je dobava materiala proizvajalca K. Nadalje iz zapisnikov o testiranju (priloge B1405 do B1414) izhaja, da se je material proizvajalca A. testiral še do konca leta 2008, v tem letu so še potekala dogovarjanja med obtoženko in družbo Y. (točki 346 in 347 sodbe), kot tudi kratek čas pred izdelavo razpisne dokumentacije za javno naročilo JN 8137/2009 (točke 357 do 359). V dokaznem postopku je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je obtoženka nedovoljene nagrade prejemala tudi za dobave materiala proizvajalca A., ki ga je družba Y. bolnišnici dobavljala na podlagi v postopku javnega naročila JN 8137/2009 sklenjenega okvirnega sporazuma. V nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožnica pojasnjuje okoliščine dobave materiala po prenehanju pogodbe sklenjene med OB A. in družbo Y. na podlagi javnega naročila JN 7/2005 (po 13. 3. 2009), s čimer dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. V nadaljevanju ponovno navaja, da je nabavna služba vsa naročila (našteta v točkah 787, 821, 845, 868, 903 sodbe) potrdila in jih poslala ter da sama pri naročanju ni imela možnosti vpliva na porabo in s tem na ohranitev posla in zato tudi ne osnove za zahtevanje nedovoljenih nagrad, kar ne drži, saj jih je, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazano prejemala.

148. V zvezi z materialom vrečke za zbiranje tekočin proizvajalca A. pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do listin, ki potrjujejo, da so bile za uporabo aspiratorjev med operativnimi posegi potrebne določene tehnične namestitve ter uvajanje osebja (priloge B1321 do B1327), pri čemer sama ni imela nobene vloge in torej ni imela možnosti vpliva na pridobitev posla. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v prilogah B1321 do B1324 nahajajo potni nalogi in poročila o službenih potovanjih komercialista družbe Y. L. L. v juniju in decembru 2009 v Splošne bolnišnice B., C., D. in E. Te listine so za oceno obtoženkinega vpliva na pridobitev in ohranitev posla brezpredmetne, saj se niti ne nanašajo na OB A., zato se sodišče prve stopnje do njihove vsebine ni bilo dolžno opredeliti. Prvostopenjsko sodišče je položaj, vlogo in vpliv obtoženke na pridobitev in ohranitev posla v zvezi z materialom vrečke za zbiranje tekočin proizvajalca A. presojalo na podlagi njenega sodelovanja v postopkih javnih naročil JNZP 10B/2008 (točke 267 do 278 sodbe), JNZP 18B/2009 (točke 279 do 291 sodbe), NMV 1128/2011 (točke 292 do 307 sodbe) in JN 11406/2013 (točke 308 do 314 sodbe - družba X.), opredelilo pa se je tudi do njenega zagovora (točke 315 do 326 sodbe). Tem razlogom se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju pridružuje.

149. Pritožnica v pritožbi pritožbenih navedbah (str. 19 in 26) zgolj posplošeno pojasnjuje okoliščine dobave vrečk za zbiranje tekočin proizvajalca A. (naročilnice, javna naročila), na kratko povzema zaključke sodišča prve stopnje v točkah 323 in 326 obrazložitve sodbe ter dodaja, da je vrečke izbralo osebje v operacijski ob uvedbi aparata, da so iste vrečke uporabljali vsa leta do danes, da so bile izbrane preko javnega naročila med več ponudniki kot najcenejše, da bi se v primeru cenejše ponudbe novih vrečk drugega proizvajalca vrečke testirale ter bi jih torej izbralo osebje operacijske in ne ona. Nato pa spet ponavlja, da so se naročila v lekarni oblikovala na podlagi pogodbe z namenom obnavljanja zalog, da je količino določilo osebje operacijske glede na obseg operativne dejavnosti, o kateri odločajo zdravniki in vodstvo, da je nabavna služba vsa naročila potrdila in poslala, da sama ni imela možnosti, ne preko javnih naročil ne s posameznimi naročili, vplivati na porabo in s tem ohranitev posla, zato ni imela nobene osnove za pridobitev podkupnine ter da dobavitelj ve, da ona nima odločilne vloge pri končni izbiri materiala, ampak osebje operacijske, kar sta potrdili tudi priči G. H. in S. R. S takšnimi pritožbenimi navedbami obtoženka konkretne dokazne ocene in dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča o njenem položaju, vplivu in vlogi pri dobavi tega materiala sploh ne izpodbija.

150. Glede okoliščin dobave obvezilnega materiala proizvajalca B. dobavitelja Y. pritožnica v splošnem ponavlja svoj zagovor v povezavi s predloženo listinsko dokumentacijo, kar je sodišče prve stopnje povzelo (temu pritrjuje tudi pritožba) in prepričljivo ocenilo v točkah 1259 do 1261 razlogov izpodbijane sodbe, katerim se pritožbeno sodišče pridružuje in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba Y. OB A. material proizvajalca B., na podlagi naročilnic, dobavljala v času od septembra do vključno decembra 2010. S tem obdobjem pa tudi časovno sovpadata obdobji dobave od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 (točke 961, 966, 970, 974, 975 sodbe) in od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 (točke 980, 983 in 984 sodbe), za kateri je obtoženka prejela nedovoljeni nagradi (tudi) za ta material. Nadalje je pojasnilo, da je OB A. material proizvajalca B. julija in avgusta dobavljala le od družbe C., od septembra do vključno decembra 2010 pa od družb C. in Y., torej je edini možni in logični zaključek, da sta bili tudi v tem primeru nedovoljeni nagradi obtoženki dani zaradi pridobitve in ohranitve posla. Resda je sodišče prve stopnje tudi (zgolj) dopustilo možnost, da je bil znesek za material proizvajalca B. na obračunu nedovoljene nagrade dodan, da ne bi obtoženka zaradi odbitka 25% davka dobila zmanjšane nedovoljene nagrade (točka 974 sodbe), vendar pa je, kot pravilno ugotavlja pritožnica, takšno golo sklepanje dokazno nepodprto. Tudi v zvezi z medicinskim materialom proizvajalca B. pritožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da so se naročila oblikovala na zahtevo mavčarne, ki je material predhodno testirala, da je bil prehod z družbe C. na družbo Y. izključno ekonomski, da je bila ponudba oddana v lekarno in nabavno službo, da je nabavna služba vsa naročila potrdila in poslala. Pritožbene trditve obtoženke, da pri naročanju ni imela nobenega vpliva na porabo in ohranitev posla in s tem nobene osnove za zahtevanje nedovoljenih nagrad pa so, ker je tudi za ta material nedovoljene nagrade dejansko sprejela, neprepričljive.

151. Sodišče prve stopnje je okoliščine izvedbe postopka javnega naročila JN 977/2010 (implantati proizvajalca D.) in dokazne zaključke argumentirano in prepričljivo utemeljilo v točkah 472 do 518 obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da je B. C. (zaposlena v nabavni službi OB A., ki ni bila članica razpisne komisije) 5. 3. 2009 članom razpisne komisije (tudi obtoženki - točka 473 sodbe) posredovala prvi osnutek opisov implantatov. Opisi materiala so bili skopi in pretežno zgolj z navedbo kataloških številk (točka 474 sodbe). B. C. je nato 22. 1. 2010 obtoženki posredovala osnutek razpisne dokumentacije za hrbtenice, v katerem so bili opisi materiala vsebinsko izpopolnjeni (točka 475 sodbe). V nadaljevanju je obtoženka 28. 1. 2010 B. C. posredovala razpisno dokumentacijo za hrbtenice z vnesenimi količinami in vrednostmi ter popravki, dodala pa je še sistema Legacy 6.35 in DIAM (točka 476 sodbe). Istega dne je obtoženka opise za razpis za hrbtenice posredovala v pregled in morebitne pripombe članom razpisne komisije kirurgom Z. Z., H. H. in J. K. (točka 477 sodbe). Z. Z. ji je odgovoril, da je "v redu napisano" (točka 478 sodbe). Navedene okoliščine v povezavi z izpovedbami prič potrjujejo pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je strokovne kriterije implantatov proizvajalca D., kot so bili opisani v razpisni dokumentaciji, dejansko pripravila obtoženka (točka 515 sodbe). Sodišče druge stopnje se strinja s zaključki izpodbijane sodbe, da B. C. ni imela podatkov in ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko sama pripravila strokovni del razpisne dokumentacije, kar potrjujejo ugotovitve, da jo je obtoženka vsebinsko dopolnila s količinami, vrednostmi, popravki in dodatnima sistemoma Legacy 6.35 in DIAM. S tem pa je tudi potrjeno, da opisov materiala (do leta 2013) niso oblikovali kirurgi, kot je verodostojno izpovedal Z. Z. (točki 508 in 510 sodbe).

152. Po pojasnjenem pritožnica netočno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo vlogo B. C. in neuspešno prikazuje, da naj bi slednja napisala opise materiala. Nobenega dvoma ni, da obtoženka strokovnih kriterijev materialov ni pripravila popolnoma sama, česar sodišče prve stopnje niti ne zatrjuje. Vsekakor pa je bila prav ona tista, ki je (z vnosom količin, vrednosti, popravkov in dveh dodatnih sklopov) dokončno oblikovala opise za razpisno dokumentacijo, in tako ne držijo pritožbene trditve, da naj bi bili njeni opisi materiala popolnoma enaki kot opisi, ki jih je posredovala B. C. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da sta bila sklopa Legacy 6.35 in DIAM v javno naročilo dodana na podlagi dejanske porabe in ne na njeno iniciativo, prav tako sodišče prve stopnje ne zatrjuje, da naj bi ona odločala, kaj bodo spinalni kirurgi uporabljali, temveč je zaključilo nasprotno (točka 456 sodbe). Glede na okoliščine pojasnjene v točkah 477 in 478 obrazložitve sodbe pritožnica neupravičeno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje ocenilo, da kirurgi sploh niso sodelovali pri pripravi opisov. Vsekakor pa je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da strokovnih kriterijev niso oblikovali oni, temveč je kirurg Z. Z. zgolj potrdil opise materiala, ki jih je v dokončni verziji za razpisno dokumentacijo oblikovala obtoženka. Do ponavljajočih se pritožbenih navedb, da so uporabniki svoje zahteve podajali ustno in pisno in da so sodelovali z obtoženko, pa se je sodišče druge stopnje že večkrat opredelilo. Z okoliščinami priprave opisov materiala v postopku konkretnega javnega naročila, je tudi prepričljivo ovržena v pritožbi izpostavljena izpovedba priče Ž. Ž., da so opise implantatov pisali ortopedi sami, in je torej pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da je priča s takšnimi navedbami zgolj relativizirala in skušala zmanjšati vlogo obtoženke (točka 238 sodbe).

153. Sodišče druge stopnje sprejema in se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe o tem, kakšno vlogo sta v postopku javnega naročila JN 977/2010 imela priča Z. Z. in že obsojeni H. H. (točke 480, 507 do 510, 512, 513 in 515 sodbe). V točki 510 obrazložitve sodbe je Z. Z. utemeljeno pripisalo zgolj formalno sodelovanje oziroma vlogo, kar je izkazano s tem, da je le formalno potrjeval dokumente, ki jih je predhodno sestavila obtoženka. Pritožnica zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo izjavi Z. Z. in H. H., da kot člana strokovne komisije nista pisala opisov materiala, hkrati pa naj bi v pravnomočni sodbi X K 11063/2016 (točka 731) zaključilo ravno nasprotno. Do teh pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje že opredelilo v okviru pritožbe obtoženkinega zagovornika (točka 35 te sodbe) in se na te razloge sklicuje. Sicer pa je za presojo v konkretni kazenski zadevi odločilno, da v predmetnem dokaznem postopku izvedeni dokazi prepričljivo potrjujejo in ne dopuščajo niti najmanjšega dvoma, da opisov materiala, kot so bili objavljeni v razpisni dokumentaciji v postopku javnega naročila JN 977/10, dejansko ni oblikoval Z. Z. (kar izrecno izhaja tudi iz njegove izpovedi), temveč obtoženka. Sodišče prve stopnje je izpoved Z. Z., da ne ve kakšno vlogo je imela obtoženka v postopkih javnega naročanja medicinskega materiala, utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo (točka 511 sodbe). Vloga obtoženke, s katero sta bila člana iste strokovne komisije, je Z. Z. nedvomno dobro poznana. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče edino zaključiti, da se je s takšnim odgovorom, z namenom razbremenitve obtoženke, želel izogniti nadaljnjim pojasnilom o njeni vlogi v postopkih javnega naročanja.

154. Listinska dokumentacija v spisu (priloge C1196 do C1202) potrjuje zaključke izpodbijane sodbe (točka 495), da je odgovore na vprašanja zainteresiranih ponudnikov, ki ji jih je 17. 2. 2010 po elektronski pošti posredovala B. C., istega dne sestavila obtoženka ("odgovore sem dopisala kar zraven") (priloga C1201). Formalni dopis OB A. z odgovori na vprašanja ponudnikom z dne 2. 3. 2010 je podpisal vodja javnega naročila Z. Z. (priloga C1202), po vsebini so vprašanja in odgovori enaki kot v prilogi B1810 (objava odgovorov na portalu javnih naročil), na katero se sklicuje pritožnica. Glede na navedeno so netočne pritožbene trditve, da naj bi na vprašanja očitno odgovarjala predvsem nabavna služba, vsebina vprašanj ponudnikov in odgovorov nanje (v zvezi s potrdili o nekaznovanosti, obliko dokumentacije za dokazovanje ustreznosti strokovnim kriterijem, izjavo proizvajalca, navedbo kataloške številke v predračunu) pa tudi ni terjala posvetovanja z uporabniki (medicinskim osebjem in kirurgi).

155. Svoje ugotovitve o načinu in okoliščinah nastanka zapisnika o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev z dne 21. 4. 2010 je sodišče prve stopnje predstavilo v točkah 497 do 501 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsebina elektronskega sporočila z dne 13. 5. 2010 potrjuje pritožbene navedbe, da je obtoženka Z. Z. poslala osnutek izbora ponudb za razpis hrbtenice, da je večinoma izbrala najcenejši material, da mu je na mizi pustila dokumentacijo po njeni oceni neustreznih ponudb ter da naj osnutek pregleda in po potrebi popravi ali dopolni (točka 498 sodbe). Kljub temu je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je zapisnik, ki je vseboval tudi obrazložitev zavrnjenim ponudnikom (točka 501 sodbe), sestavila obtoženka in s tem opravila izbor materiala in tudi ponudnika. Čeprav je zapisnik o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev z dne 21. 4. 2010, kot vodja javnega naročila, podpisal Z. Z. (točki 499 in 500 sodbe), pa v vsebino zapisnika, v smislu popravkov ali dopolnitev, ni posegal, ampak je s svojim podpisom zgolj potrdil izbor materiala in ponudnikov, ki ga je opravila obtoženka (točki 510 in 515 sodbe). To je le še ena izmed okoliščin, ki potrjuje, da je obtoženka strokovno obvladala tudi medicinski material za hrbtenično kirurgijo, kot je izpovedala priča Ž. Ž. ( "da obtoženka zelo veliko zna in ve, da je tudi endoproteze poznala "u nulo" in verjetno tudi hrbtenične implantate" - točka 238 sodbe). Seveda je bila odločitev o tem, kateri implantat bo uporabljal pri operacijah hrbtenice, kirurgova, čemur je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče (točka 456 sodbe), kar pa pravilnosti in utemeljenosti predhodno povzetih zaključkov izpodbijane sodbe o odločilnem vplivu obtoženke, glede na njeno vlogo v postopku javnega naročila, ne more omajati.

156. Vse navedeno potrjuje, da je imela obtoženka ključno vlogo prav v vseh fazah postopka javnega naročila JN 977/2010: pri določitvi vsebine sklopov javnega naročila, pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije, odgovarjala je na vprašanja ponudnikov in v zapisniku o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev dejansko opravila izbor materiala in ponudnikov. Posledično je utemeljena presoja prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka s svojim vplivom na izbiro medicinskega materiala, ki se bo nabavil in uporabljal, posledično vplivala tudi na porabo nabavljenega medicinskega materiala, saj se je material po dobavi v bolnišnično lekarno pošiljal na oddelke, kjer so ga uporabniki tudi uporabljali (točka 515 sodbe). Sodišče prve stopnje torej ni zatrjevalo, da so kirurgi lahko uporabljali samo implantate, ki jih je imela lekarna na zalogi, torej da je o njih odločala obtoženka, kot to zatrjuje v pritožbi. Nobenega dvoma tudi ni, da so kirurgi vedno imeli na razpolago implantate več proizvajalcev, ki so jih uporabljali glede na osebno preferenco, izkušnje in strokovne reference, če jih niso imeli, pa so jih naročili neodvisno od javnega naročila. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da so kirurgi z uporabo implantatov D. odločilno in neposredno vplivali na porabo, vendar pa je z opisano ključno vlogo v postopkih javnih naročil in s svojim vplivom na izbor materiala posredno na porabo materiala vplivala tudi ona. Kot je bilo že večkrat povedano, sodišče prve stopnje ne zatrjuje, da bi obtoženka skušala vplivati na kirurge glede odločitve o uporabi materiala, čeprav se, kot je sama pojasnila v zagovoru, z njihovo odločitvijo ni vedno strinjala (tč. 488 sodbe).

157. V nadaljnjih pritožbenih navedbah obtoženka ponavlja svoj zagovor, da je bilo skladno s sklenjeno pogodbo od 1. 7. 2010 vzpostavljeno komisijsko skladišče (točka 506 sodbe) za vse implantate iz tega javnega naročila, zato bolnišnična lekarna ni več pripravljala naročil z namenom obnavljanja zalog, temveč je porabo, kot osnovo za novo dobavo, na družbo Y. pošiljala direktno nabavna služba (točka 568). Pritožbene navedbe v zvezi z razlogi v točki 569 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče druge stopnje že zavrnilo kot neutemeljene (točka 128 in 129 te sodbe).

158. Netočne so pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje, primeroma v točki 252 obrazložitve sodbe, namenoma in zavajajoče navajalo le del korespondence, izpustilo pa je del, ki ga je pritožnica v okviru svojega zagovora predstavila na glavni obravnavi, in iz katerega je razviden opis celotnega načina naročanja, predvsem pa ključne vloge kirurgov pri izbiri materiala, ki jo navaja Ž. Ž.

159. Kot je bilo že pojasnjeno, je v točki 252 razlogov sodbe sodišče prve stopnje povzelo vsebino dopisa Ž. Ž. obtoženki o nepravilnem naročanju zdravil iz bolnišnične lekarne direktno do dobaviteljev, s katerimi OB A. ni imela sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje se je z nadaljnjo elektronsko korespondenco (5. 10. 2010) med obtoženko in Ž. Ž. (priloga A7280) seznanilo ter jo v za presojo relevantnem delu, vključno z zagovorom obtoženke, povzelo v točkah 257 do 260 obrazložitve izpodbijane sodbe. S preostalo vsebino elektronskega sporočila z dne 5. 10. 2010 se je seznanilo tudi pritožbeno sodišče in ugotovilo, da zgolj potrjuje, da so o uporabi implantatov odločali kirurgi. 31 Vsekakor pa dejstvo, da je v tem konkretnem primeru, na zahtevo kirurgov, pogodbo z dobaviteljem sklenila nabavna služba, v ničemer ne vpliva na presojo o siceršnji ključni vlogi in vplivu obtoženke v procesu nabave medicinskega materiala (tudi implantatov) v OB A. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da naj bi prvostopenjsko sodišče s tem, ko je elektronsko sporočilo z dne 5. 10. 2010 uporabilo za dokazovanje vpliva spinalnih kirurgov (točka 738 v sodbi X K 11063/2016) za H. H., trdilo nasprotno kot v predmetnem postopku. Gre za vsebinsko enako ugotovitev kot v točki 456 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so o tem, katere implantate bodo uporabljali pri operativnih posegih, odločali kirurgi sami.

160. V pritožbi izpostavljena izpovedba priče H. I., da sklenitev pogodbe z dobaviteljem še ne pomeni, da bo posel realiziran, ker je pogojen z odločitvijo kirurga, ali bo material sploh uporabljal, ki jo pritožnica utemeljuje še z okoliščinami porabe sistema PASS v letih 2009 in 2010 (točka 491 sodbe), nima posebne teže. V konkretnem primeru so kirurgi v OB A. implantate D. že uporabljali, v točki 491 obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje primerjalo podatke o prometu dobave družbe E. OB A. v letih 2009 in 2010 (in ne v letih 2010 in 2011, kot je navedeno v pritožbi) v povezavi z okoliščinami obiska H. H., skupaj direktorico družbe E., pri obtoženki v mesecu oktobru 2009 (točke 482 do 486, 488 do 490 in 492 sodbe). V tem kontekstu se je do podatkov o porabi sistema PASS v letih 2009 in 2010 ustrezno opredelilo.

161. Pritožnica nadalje izpostavlja svoj zagovor, da je nakup materiala za nevromonitoring proizvajalca D. po postopku zbiranja ponudb izpeljala nabavna služba z zdravniki, brez sodelovanja bolnišnične lekarne, zato je strokovno nesmiselno, da bi se njej obračunavala nedovoljena nagrada tudi od nakupa tega aparata, s čimer lekarna ni imela ničesar (točki 955 in 959 sodbe). 32 Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim očitkom, da so razlogi izpodbijane sodbe, "da je "strokovno nesmiseln" tudi prejem nedovoljene nagrade za drug medicinski material, ki ga je družba Y. dobavila OB A., pa je zanj obtoženka prav tako prejemala nedovoljene nagrade" (točka 960), neustrezni in neprimerni. Vendar pa se je sodišče prve stopnje do obtoženkinega zagovora (točka 955 sodbe) vsebinsko opredelilo v točkah 956 do 958 obrazložitve sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija. Sicer pa je iz listinske dokumentacije, ki jo je v zvezi z nakupom aparata proizvajalca D. predložila obtoženka (priloge B1547 do 1553 - točka 959 sodbe), razvidno, da niso povsem točne pritožbene navedbe, da bolnišnična lekarna v tem poslu naj ne bi imela nikakršne vloge. Ž. Ž. je namreč elektronsko sporočilo komercialista L. L. iz družbe Y. z dne 25. 1. 2010 s ponudbo v zvezi z materialom za uporabo sistema za nevromonitoring preposlala prav obtoženki (priloga B1547). Po sklenitvi pogodbe o dobavi tega sistema (aparata) in pripadajočega materiala 3. 5. 2010 (priloga B1549) pa se je L. L. o okoliščinah dostave aparata in potrebne količine potrošnega materiala ( "kar gre ponavadi preko lekarne in se bo naročal sukcesivno" ) dogovarjal neposredno z obtoženko (elektronski sporočili z dne 13. 5. 2010 - priloga B1553).

162. Sodišče prve stopnje očitno ni prezrlo, da se je po prenehanju veljavnosti okvirnega sporazuma, sklenjenega na podlagi javnega naročila JN 977/2010 (od 1. 7. 2010 do 1. 7. 2011), dobava in uporaba implantatov proizvajalca D. nadaljevala, saj je to izrecno ugotovilo v točki 518 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da so bili implantati na zalogi v komisijskem skladišču lekarne, zaloga pa se je obnavljala na podlagi podatkov o vgradnji neposredno iz operacijske, ki jih je nabavna služba posredovala direktno družbi Y., ter lekarna ni imela nobene vloge, so irelevantne, saj je sodišče prve stopnje ključno vlogo in vpliv obtoženke utemeljilo z okoliščinami njenega sodelovanja v postopku javnega naročila JN 977/2010.

163. Ponavljajoče se pritožbene navedbe obtoženke, da izključno uporabnik z dejansko uporabo določi, kdaj se posel začne, ohranja in prekine, da vse dokazuje, da ni mogla, ne preko postopkov javnih naročil ne s posameznimi naročili, vplivati na porabo in s tem na ohranitev posla, zato ni imela nobenega razloga za pridobitev nedovoljenih nagrad ter da dobavitelj ve, da ona nima odločilne vloge pri končni izbiri materiala, ampak je to kirurg, ki material uporablja, sodišče druge stopnje glede na z gotovostjo dokazano dejstvo, da je pritožnica nedovoljene nagrada prejemala, ocenjuje kot neprepričljive. Drži, da je kirurg odločil, s katerim materialom bo delal, vendar pa je obtoženka s svojo ključno vlogo pri javnih naročilih imela možnost vpliva in tudi je vplivala na izbor materiala in ponudnika, posledično pa na porabo in s tem na sklenitev in ohranitev posla, sicer ji dobavitelj družba Y. nedovoljenih nagrad niti ne bi izplačevala.

164. V zvezi z javnim naročilom za implantate in sklepne endoproteze JN 10267/2011 (točke 519 do 557 sodbe) pritožnica uvodoma pavšalno navaja, da vse okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje parcialno povzema kot dokaz njene ključne vloge v postopku javnega naročila v točkah 519 do 530 obrazložitve sodbe, dejansko dokazujejo nasprotno, da ni imela nobenega vpliva na izbor pogodbenega materiala in dobavitelja. S takšnimi pritožbenimi navedbami dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča v izpostavljenih točkah sodbe konkretno ne izpodbija. V nadaljevanju pritožnica povzema vsebino točke 531 obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje njen zagovor, da je v postopku tega javnega naročila zgolj k posameznim opisom dodala dejanske porabljene letne količine in iz dejanske porabe podala vrednost posameznega sklopa, da je v zvezi z materialom, ki naj bi se vključil v javno naročilo, zgolj zbirala predloge nabavne službe in uporabnikov ter da ni imela nobene možnosti odločati o medicinskem materialu, ki se bo vključil v posamezno javno naročilo, upravičeno ocenilo kot neprepričljivega. Za takšno presojo je imelo dokazno podlago predvsem v vsebini elektronske korespondence med obtoženko, nabavno službo in kirurgi (točka 521 sodbe) ter zapisnika o izboru (točka 526 sodbe) iz katerih izhaja, da je obtoženka sodelovala pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije in opravila izbor med ponudniki, ter v izpovedbah prič iz nabavne službe (Ž. Ž., B. C., A. B.), da je imela pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije (opisov materiala) in pri izboru med ponudniki ključno vlogo, s čimer je tudi utemeljilo njen vpliv na izbor materiala in ponudnikov.

165. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je iz elektronske korespondence s kirurgi razvidno, da je preverjala, ali je pravilno navedla materiale, ki bodo predmet javnega naročila, ter jih prosila za potrditev ali dopolnitev (elektronsko sporočilo z dne 29. 8. 2011). To pa še ne potrjuje, da so opise materiala pripravili kirurgi, kar izhaja tudi iz izpovedbe Z. Z., da jih zdravniki do leta 2013 niso oblikovali. Navsezadnje je Z. Z. v elektronskem sporočilu z dne 23. 6. 2011 B. C. odgovoril "potrebno je na razpis dati še inštrumentacijo za balonsko kifoplastiko (poklicati g. A. A.)" , kar ponovno potrjuje, da so kirurgi odločali o uporabi vrste materiala, medtem ko je strokovne opise sestavila obtoženka. To potrjuje tudi elektronsko sporočilo obtoženke B. C. z dne 29. 8. 2011 "pošiljam popravljen opis za medvretenčne košarice (sklop 5) - namesto Boomeranga so Capstone košarice. Vrednost je enaka." , h kateremu je priložila strokovni del razpisne dokumentacije s količinami. Pritožnica neuspešno zatrjuje, da je bil uporabljen predhodni razpis z enakimi opisi, da dopolnitve predhodnega javnega naročila izhajajo iz zahtev uporabnika, da je B. C. razpisno dokumentacijo poslala v dodatno in nato še v zadnje preverjanje vsem članom komisije, kar naj bi dokazovalo, da ni pripravila nobenega opisa. Sodišče druge stopnje se je sicer seznanilo z listinsko dokumentacijo v prilogah B1206 do B1220 (točka 522 sodbe), torej zadnjo verzijo razpisne dokumentacije pred objavo, vendar ni zaznalo, da bi bili opisani sklopi materiala opremljeni s številnimi popravki in novimi dodanimi opisi, kot to zatrjuje pritožnica. Iz listin so namreč, v sicer izjemno obširnih opisih materiala, razvidni le štirje minimalni popravki, kar pa za presojo obtoženkine vloge in vpliva niti ni odločilno.

166. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri tem javnem naročilu (seveda) ni omenilo vpliva obtoženke preko odgovorov na strokovna vprašanja, saj je na podrobna vprašanja lahko odgovoril le kirurg. Iz listin (prilogi B1814 in B1815), na katere se sklicuje pritožnica, so razvidni predvsem kratki, enostavni in strokovno ne vsebinski odgovori v zvezi z vprašanji o potrdilih o nekaznovanosti, obliki izdelane ponudbe, objavi razpisa v Uradnem listu EU, možnosti predložitve kopije dokazil, podpisih ponudbene dokumentacije, blokadi TRR, cenah in količinah določenih v predračunu, prevodih dokumentov tujega ponudnika v slovenski jezik, odstopanjih od tehničnih zahtev, finančnem zavarovanju, podaljšanju roka za oddajo ponudb, ki očitno niso v nikakršni povezavi z delovnim področjem kirurga.

167. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v točki 526 obrazložitve izpodbijane sodbe le parcialno in selektivno (nekorektno) povzelo elektronsko sporočilo, v katerem je kirurgoma K. L. in J. K. posredovala zapisnik o izboru, saj je izpustilo navedbo, da je potrebno oceniti vse ponudbe, v katerih ponudniki niso ponudili opisanih materialov, prav tako je izpustilo prilogo elektronskega sporočila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz povzetka vsebine elektronskega sporočila (priloga B699) v točki 526 sodbe jasno razvidno, da ni citiran celoten tekst, kar je sodišče prve stopnje označilo z "(...)" . Sicer pa se izpuščeni del besedila nanaša na endoproteze (proizvajalec O., Z. M. proteze, Linkova kolenska proteza itd.), ki niso predmet obravnave v konkretni kazenski zadevi. Nadalje sodišče prve stopnje pri navajanju ni popolnoma prezrlo priloge k elektronskemu sporočilu - zapisnika o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev (priloga B700 do B702). Ni pa se bilo dolžno opredeliti do celotne vsebine teh listin, saj obtoženka glede ponudb za presojo relevantnih implantatov (sklopi št. 29 do 35) ni imela nobenih pripomb. Razvidna je le njena ugotovitev, da pri hrbtenicah vse ustreza. Posledično pritožnica neuspešno izpostavlja, da je končni zapisnik [ op. o izboru protez ] z dodanimi ocenami poslala tudi v vednost kirurgoma K. L. in J. K. (točka 527 sodbe), saj je izbor implantatov (v sklopih št. 29 do 35) predhodno že opravila.

168. V zvezi z razlogi v točki 531 sodbe (da je imela obtoženka ključno vlogo pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije in pri izboru med ponudniki), pritožnica ponovno izpostavlja izpovedbi Ž. Ž. in A. B., da so opise in izbor materiala delali kirurgi ter zatrjuje, da so ti razlogi izpodbijane sobe v nasprotju s točko 456 obrazložitve. Te pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje že ocenilo kot neutemeljene. Navodilo Z. Z. "poklicati g. A. A." (točka 521 sodbe) v povezavi z njegovo izpovedbo, da zdravniki do leta 2013 niso oblikovali opisov, potrjuje, da opisa materiala glede inštrumentacije za balonsko kifoplastiko ni pripravil sam, čeprav je on zahteval vključitev tega medicinskega materiala v javno naročilo. Pri tem ne gre za nasprotje z razlogi v točki 456 obrazložitve sodbe, saj odločitev o uporabi določenega implantata še ne pomeni, da je kirurg naredil tudi opis, še posebej glede na izkušnje, strokovnost in znanje obtoženke. Neprepričljivo je pritožbeno zatrjevanje, da obtoženka sama ni ocenila in izbrala ničesar, saj je nedvomno opravila izbor za obravnavano zadevo relevantnih implantatov navedenih v sklopih št. 29 do 35 strokovnega dela razpisne dokumentacije.

169. Okoliščine preusmeritve dobave materiala proizvajalca D. z družbe Y. na družbo M. je sodišče prve stopnje natančno predstavilo, analiziralo in ocenilo v točkah 532 do 556 obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožnica zatrjuje, da je okoliščine preusmeritve povsem relativiziralo in izpostavlja: (i) da kljub strokovnemu izboru na javnem naročilu, družba Y. pogodbe zaradi neporavnanih davčnih obveznosti ni mogla skleniti (točke 532, 536, 542 sodbe); (ii) ker so kirurgi hoteli še naprej uporabljati implantate proizvajalca D., jih je OB A. kupovala od dobavitelja, ki jih je lahko dobavil; (iii) da je principal/proizvajalec D. družbi Y. zastopstvo odvzel in dobavo predal družbi M. (točka 549 sodbe); (iv) da sta priči Ž. Ž. in A. B. potrdili, da v primeru ekskluzivnih zastopstev niso možni alternativni dobavitelji; (v) da je družba M. do novega javnega naročila prevzela dobavo materiala proizvajalca D. pod enakimi pogoji kot prej družba Y. Te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje sprejema, niti jih ni problematiziralo prvostopenjsko sodišče.

170. Sodišče prve stopnje je imelo v elektronskem sporočilu, ki ga je obtoženka 14. 2. 2012 poslala L. M. in v vednost vodji nabavne službe A. B.: "ker ne smemo več naročati od Y., dobivamo pošiljko D. od nove firme M. d. o. o. - skladišče 5012. Podatki: Kot. oseba L. L. Tel. ... Faks: ..." (točka 538 sodbe), trdno dokazno podlago za zaključek, da je obtoženka lahko tudi samostojno odločala o preusmeritvi dobave medicinskega materiala od dobaviteljev, ki so bili izbrani na javnih naročilih na dobavitelje, s katerimi OB A. ni imela sklenjenih pogodb (točka 557 in 13. alineja v točki 651 sodbe). Vsebino citiranega elektronskega sporočila je analiziralo in ocenilo v točkah 539 do 541 razlogov sodbe, takšni presoji pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. S tem je potrjena verodostojnost izpovedbe priče S. R., da je ključne odločitve upravljala obtoženka, saj se je za OB A. specifično vedelo, da je direktor bolnišnice dal vsa pooblastila lekarni, kar je bilo znano vsem medicinskim podjetjem (točka 554 sodbe). Glede na navedeno sta neprepričljivi v pritožbi izpostavljeni izpovedbi prič C. Č. in E. F., da je nemogoče, da bi obtoženka sama preusmerila dobave ali odločilno vplivala na preusmeritev nabave, brez vednosti nabavne službe.

171. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obtoženka ni mogla vplivati na odločitev principala, komu in zakaj bo predal svoje zastopstvo, sodišče druge stopnje izpostavlja ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnica ne izpodbija, da je bila prav obtoženka tista, ki je, po izločitvi družbe Y. iz razpisa zaradi neplačanih davčnih obveznosti, o tem obvestila komercialista te družbe L. L. (in ne direktorice S. R.). Kontaktirala je tudi predstavnika proizvajalca D. za območje Adria, da naj D. napiše izjavo, od koga lahko OB A. dobi pošiljko, ker od družbe Y. zaradi izključitve iz razpisa ne smejo naročati, in nato od področnega direktorja proizvajalca D. prejela izjavo ( "Statement" ), da bo material OB A. namesto družbe Y. dobavljala družba M. Iz izpovedbe S. R. izhaja, da je bil to edini primer, da je končni uporabnik (obtoženka) neposredno kontaktiral samega principala oziroma proizvajalca (točke 549 do 553 sodbe).

172. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi si sodišče prve stopnje očitno zelo prizadevalo nekako podpreti izjavo S. R. v predkazenskem postopku (kar ni dokaz), da naj bi obtoženka namensko preusmerila dobave z družbe Y. na družbi M. in X. ter s tem podpreti domnevno verodostojnost sicer zelo problematične priče S. R., ni utemeljeno. Navedbe S. R. povzete v točkah 553 do 555 obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč del njene izpovedbe na glavni obravnavi 33 in ne del njenih izjav v predkazenskem postopku. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče izpovedbo S. R. ocenilo v točkah 196 do 198 in 206 razlogov sodbe, v točkah 200 do 205 obrazložitve pa je tudi natančno pojasnilo okoliščine predočanja izjav, ki jih je S. R. podala kot osumljenka v predkazenskem postopku. Teh razlogov izpodbijane sodbe pritožnica konkretno ne napada. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi celotna sodba temeljila na izjavah oziroma izpovedbi S. R., temveč je sodišče prve stopnje dokazne zaključke sprejelo po vsestranski in celoviti presoji vseh izvedenih dokazov (izpovedbe ostalih prič in listinska dokumentacija).

173. V zvezi z javnim naročilom JN 8137/2009 za material za pokrivanje proizvajalca A. (točke 348 do 399 sodbe) pritožnica ponovno pojasnjuje, da se v javno naročilo vključi le dejansko uporabljene materiale, ki presežejo mejno vrednost, zato se opisi v vseh primerih nanašajo na dejansko uporabljene materiale, ki se pričnejo v bolnišnici na novo uporabljati na zahtevo uporabnika po predhodnem testiranju, ter da bolj kot je material specifičen in zahteva dodatno usposobljenost za njegovo uporabo, bolj natančni so opisi. Kot je bilo pritožnici že večkrat pojasnjeno, teh okoliščin sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni problematiziralo.

174. Sicer pa pritožnica zanika, da je pri tem javnem naročilu razpisno dokumentacijo priredila tako, da bi razpisnim pogojem ustrezala zgolj ponudba družbe Y. (točka 357 sodbe). Ugotovitve izpodbijane sodbe, da so bile za vse sklope operacijskih setov materiala za prekrivanje, za katere je bila na javnem naročilu izbrana družba Y., v razpisni dokumentaciji določene popolnoma (do centimetra) enake mere (dimenzije) oziroma tehnične specifikacije, kot jih je vsebovala ponudba te družbe (točka 364), po oceni pritožnice kaže na to, da prvostopenjsko sodišče ne pozna postopkov in pravil javnega naročanja, da je zanemarilo izpovedbe prič ter je tudi zavrnilo dokazni predlog z branjem strokovnega mnenja. Nadalje ni upoštevalo navedb državne revizijske komisije, da se tehnične specifikacije in opisi nanašajo na trenutno uporabljeni material, ki tudi predstavlja izhodišče kakovosti in funkcionalnosti, pri čemer morajo biti specifikacije dovolj natančne, da ponudniku omogočajo oddajo ponudbe, da naročnik lahko ne dopušča nobenih odstopanj v primerih, ko odstopanja ne zagotavljajo več zahtevane kakovosti oziroma specifičnosti, ter da naročnik ni dolžan delati kompromisov pri zahtevanih potrebah in kvaliteti zgolj zato, da bosta pri javnem naročilu sodelovala najmanj dva ponudnika. Po oceni pritožbenega sodišča so te pritožbene navedbe irelevantne.

175. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je obtoženka v postopku javnega naročila JN 8137/2009 (september 2009) razpisno dokumentacijo priredila v korist družbe Y. (točka 357 sodbe), oprlo predvsem na elektronsko sporočilo obtoženke O. O. iz družbe Y. (že) z dne 21. 7. 2009 (poslano na njen osebni elektronski naslov), elektronsko sporočilo z odgovorom P. P. in prostoročne zapiske na odgovoru (točke 358 do 360 sodbe). Opredelilo se je tudi do obtoženkinega zagovora glede vsebine elektronskega sporočila, ki ga je poslala P. P. (točka 365). Nadalje je upoštevalo podatek o obisku N. N. pri obtoženki 14. 9. 2009 (torej pred elektronskim sporočilom obtoženke B. C. z dne 17. 9. 2009 "lahko objaviš razpis za Materiali za prekrivanje operacijskega polja in operacijski plašči za enkratno uporabo" in pred izdajo sklepa o pričetku oddaje javnega naročila z dne 22. 9. 2009) (točki 354 in 356 sodbe), vsebino razpisne dokumentacije (točka 361 sodbe), izpovedbe prič U. U., F. G. in Š. Š., da medicinsko osebje po testiranju ni sporočilo natančnih mer materialov za prekrivanje (točki 362 in 363 sodbe), ter izpovedbo priče S. R. (točka 367 sodbe). Sodišče druge stopnje se tem razlogom sodbe pridružuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

176. Pritožnica v zvezi s takšno presojo prvostopenjskega sodišča zgolj ponovno ponuja lastno oceno selektivno izpostavljenih delov izpovedb prič Š. Š. in U. U., medtem ko preostalim zaključkom izpodbijane sodbe konkretno ne oporeka. Sodišče druge stopnje se je do ponavljajočih se pritožbenih navedb v zvezi z izpovedbama prič Š. Š. in U. U. (str. 24 in 25 pritožbe) že opredelilo (točke 84, 87 do 89, 102, 107, 110 do 112, 115, 116, 118 te sodbe). Tem razlogom, na katere se sicer sklicuje, pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni napačno in parcialno povzelo izpovedbe priče U. U., saj iz točke 362 obrazložitve sodbe izhaja, da se je njena izjava o tem, da so naredili "copy-paste" razpisa, nanaša na mere oziroma lastnosti prevleke za "Mayo mizico" in da so bile mere že utečene. V točki 366 obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče resda to izjavo U. U. posplošilo na strokovne zahteve vsega materiala, vendar pa iz tega razloga siceršnji dokazni zaključki v tej točki niso napačni. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da se v razpisno dokumentacijo natančno povzame dobeseden opis materiala, ki ostane enak, če je bil material že uporabljen v prejšnjem javnem naročilu, če pa se je spremenil, se naredi dobesedni prepis novega materiala in da to ni prirejanje. Vendar pa ocena sodišča prve stopnje o prirejanju razpisne dokumentacije v korist družbe Y. ne temelji na samih opisih materiala v razpisni dokumentaciji, temveč na vsebini elektronskega sporočila, v katerem je obtoženka O. O. spraševala za specifikacije materiala, ki ga ima družba Y. (in ji ni navajala, kaj potrebuje bolnišnica), in nato te specifikacije vključila v strokovne kriterije razpisne dokumentacije (točka 358 v zvezi s točko 365 sodbe). Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bili stališči prvostopenjskega sodišča v točkah 357 (da je priredila opise v korist družbe Y.) in 326 (da v postopku izbora dobavitelja družbe Y. ni privilegirala) v medsebojnem nasprotju. Kot je bilo že pojasnjeno, se obtoženki v obtožbi ni očitalo, da bi v postopku javnega naročila kršila določb ZJN ali da bi zlorabila svoj položaj, niti to ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je bil izbor medicinskega materiala kljub prirejenim opisom strokovno upravičen.

177. Glede ponovnih pritožbenih navedb, da so se naročila v lekarni oblikovala na podlagi pogodb z namenom obnavljanja zalog, da je vrsto in količino določilo osebje operacijske glede na obseg operativne dejavnosti o kateri odločajo zdravniki in vodstvo, da je nabavna služba vsa naročila potrdila in jih poslala ter da obtoženka ni imela vpliva na izbiro uporabljenega materiala, saj je osebje izbiralo med več proizvajalci materiala za pokrivanje, da ni mogla ne preko postopkov javnih naročil ne s posameznimi naročili vplivati na porabo in s tem na ohranitev posla, zato ni imela nobenega razloga za pridobitev nedovoljenih nagrad od dobaviteljev, ter da dobavitelj ve, da ona nima odločilne vloge pri končni izbiri materiala, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge v točkah 144, 147, 150 in 163 te sodbe.

178. Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke o okoliščinah preusmeritve dobave materiala za prekrivanje operacijskega polja z družbe Y. na družbo X. in oceno obtoženkinega zagovora utemeljilo v točkah 387 do 399 in 440 do 448 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedeni dokazi potrjujejo navedbe pritožnice, da so bile razlog za preusmeritev finančne težave družbe Y. in posledično neredne dobave materiala OB A. (točke 387, 388, 391, 392 sodbe). Povsem logično je tudi, da je bolnišnična lekarna morala zagotoviti zalogo ustreznega zdravstvenega materiala, da ne bi prišlo do prekinitve operativnih posegov. Družba Y. je bila kot dobavitelj enakega materiala istega proizvajalca že izbrana v postopku javnega naročila JN 8137/2009, okvirni sporazum z OB A. pa je bil sklenjen za obdobje treh let in sicer od 23. 2. 2010 do 23. 2. 2013 (točke 382 do 384 sodbe), torej je šlo za v bolnišnici utečen medicinski material. V tem kontekstu pritožnica brezpredmetno izpostavlja, da lekarna oziroma obtoženka ne more sama odločiti, kateri material bo naročila, ampak vedno potrebuje potrditev uporabnika, neodvisno od vrste postopka naročila.

179. Pritožbene trditve, da preusmeritve dobave materiala z družbe Y. na družbo X., ki z OB A. ni imela sklenjene pogodbe, ni odredila obtoženka, niso prepričljive. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je obtoženka 4. 4. 2012 nabavni službi poslala elektronsko sporočilo "Y. nas je spet pustil brez paketov za pokrivanje kolena. Glede na to, da očitno material je v Sloveniji (bom dobila preko drugega dobavitelja X. ) in da je problem očitno njihova plačilna nesposobnost, predlagam, da prekinemo z njimi pogodbo, kot imamo opredeljeno v pogodbi" (točka 388). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpostavljene vsebine elektronskega sporočila v povezavi z izpovedbo priče A. B., da je v letu 2012 prejela elektronsko sporočilo obtoženke, da ker so ostali brez materiala, prehajajo na naročanje pri družbi X. in da nabavne službe nihče ni vprašal za soglasje (točka 390 sodbe), utemeljeno zaključilo, da je naročanje določenega medicinskega materiala od družbe Y. na družbo X. prenesla obtoženka.

180. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo listinske dokumentacije, naštete v točki 444 obrazložitve sodbe, ki izkazuje začetek finančnih težav družbe Y. že od meseca oktobra 2010 dalje. Sodišče prve stopnje se je z vsebino listin natančno seznanilo in jo v točki 444 razlogov sodbe tudi v bistvenem povzelo ter je tudi samo zaključilo, da je družba Y. imela finančne težave, da so bile dobave neredne in da je prihajalo do izpadov dobav, kar so potrdile tudi priče Š. Š., A. B. in B. C. (točki 392 in 444 sodbe). Pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje dokaze, ki potrjujejo izpade dobav, popolnoma ignoriralo, torej niso točne. Vendar pa je v točki 445 obrazložitve sodbe ugotovilo, da finančne težave družbe Y. niso v povezavi z očitkom, da je obtoženka od te družbe sprejemala nedovoljene denarne nagrade, kar je v nadaljevanju utemeljilo s podatki o prometu dobave materiala proizvajalca A. OB A. v letih 2010 (204.966,11 EUR) in 2011 (259.023,95 EUR). V tej luči je potrebno presojati oceno prvostopenjskega sodišča o nemotenih dobavah materiala proizvajalca A. družbe Y. v letih 2010 in 2011, ki ji pritožnica sicer nasprotuje.

181. Kot je bilo že navedeno (točka 137 te sodbe), pritožbene trditve o nasprotju z razlogi v točki 1543 niso utemeljene. Sodišče prve stopnje namreč tudi v točkah 388 in 445 ne zatrjuje, da naj bi bila preusmeritev dobave z družbe Y. na družbo X. nepravilna ali nezakonita, temveč je opisano obtoženkino ravnanje presojalo zgolj z vidika njenega položaja, vloge in vpliva v postopku nabave medicinskega materiala, torej, da je lahko samostojno odločala o preusmeritvi dobave medicinskega materiala od dobaviteljev, ki so bili izbrani na javnem naročilu na dobavitelje, s katerimi OB A. ni imela sklenjenih pogodb ter da je lahko predlagala prekinitev pogodbe z dobaviteljem in je bila na podlagi njenega predloga pogodba tudi dejansko prekinjena.

182. Pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v iskanju utemeljitve njene ključne vloge uporabilo tudi elektronska sporočila S. R., češ da jih je poslala prav obtoženki in ne npr. nabavni službi, kar potrjuje njeno pomembno vlogo v postopkih javnih naročil. Gre za elektronski sporočili S. R. z dne 3. 4. 2012 (priloga B1931 - točka 444 sodbe) in z dne 5. 7. 2013 (priloga B881 - točka 447 sodbe), ki ju je v okviru svojega zagovora predložila obtoženka v zvezi s finančnimi težavami družbe Y. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožničine ocene, da naj bi šlo za sprenevedanje prvostopenjskega sodišča, ker je iz elektronskega sporočila v prilogi B1931 razvidno, da ji je S. R. zgolj poslala v vednost kopijo dopisa, ki ga je prvotno posredovala v računovodstvo OB A. Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da S. R. o finančnem stanju in težavah družbe Y. ni obveščala nabavne službe, temveč je obe elektronski sporočili poslala neposredno obtoženki, ta pa jih je v nadaljevanju posredovala v vednost C. Č. (vodji finančno računovodskega sektorja), tistega z dne 3. 4. 2012 pa še A. B. in B. C. (nabavna služba). Pri tem je popolnoma nepomembno, da je bil isti dopis pred tem (17. 2. 2012) že poslan v računovodstvo. Do pritožbenih navedb o drugih elektronskih sporočilih, ki so bila pritožnici poslana zgolj v vednost, ali pa z njimi ni bila seznanjena, pa se sodišče druge stopnje ne more opredeliti, saj jih je označila zgolj z navedbo "priloga 5 k zagovoru" in niti ni jasno, na katera konkretna elektronska sporočila se sklicuje.

183. V nadaljnjih pritožbenih navedbah se pritožnica "vrača" h konkretnim okoliščinam preusmeritve dobave materiala proizvajalca A. z družbe Y. na družbo X. Pri tem pojasnjuje, da je preusmeritev dobave istih pogodbenih artiklov pogojevalo izključno dejstvo, da je bila družba X. edina sposobna dobaviti pogodbene artikle, ki jih družba Y. ni bila več sposobna dobaviti, pri čemer ne gre le za material za pokrivanje, temveč tudi za vrečke za kolekcijo tekočin.

184. V zvezi z razlogi v točki 445 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje njeno odločilno vlogo pri preusmeritvi naročil na družbo X. utemeljilo zgolj z izpovedbo priče A. B. (točka 390 sodbe) in da je s tem minimiziralo kakršnokoli odgovornost nabavne službe za morebitne nepravilnosti v tem nabavnem postopku, vendar pa teh pritožbenih navedb konkretno ne pojasni.

185. Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je obtoženka v elektronskem sporočilu z dne 4. 4. 2012 navedla, da je bolnišnica ostala brez setov za pokrivanje kolena, da jih družba Y. zaradi finančnih težav ne more dobaviti in da seti sicer v Sloveniji so, saj je vsebino elektronskega sporočila v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo natančno in v celoti (točka 388). Res je, da obtoženka v tem elektronskem sporočilu ni omenjala možnosti preusmeritve vseh naročil na družbo X., ampak da bo od te družbe dobila le sete za koleno. Vendar pa hkratni predlog obtoženke za prekinitev pogodbe z družbo Y., razumsko in logično pomeni oziroma napoveduje, da družba Y. OB A. ne bo več dobavljala celotnega programa materiala za prekrivanje, za katerega je bila izbrana v postopku javnega naročila JN 8137/2009 (točki 364 in 379 sodbe). Tudi priča A. B. je izpovedala, da so od prejema elektronskega sporočila obtoženke naprej ta material naročali pri družbi X. (točka 390 sodbe). Poleg tega je obtoženka v svojem zagovoru pojasnila, da ji je N. N. že pred koncem leta 2011 predstavila (svojo) družbo X. ter ponudila novega proizvajalca P. in začelo se je dogovarjanje, da bi lahko naredili nove sete po meri (točke 393 do 397 sodbe).

186. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje popolnoma ignoriralo elektronsko sporočilo z dne 3. 4. 2012, namenjeno C. Č., B. C. in A. B. (priloga B1499), iz katerega je razvidno, da je bila družba Y. že v mesecu februarju 2012 v stiku s finančno računovodsko službo OB A. glede preusmeritve plačil, niso točne. Gre namreč za po vsebini identično elektronsko sporočilo S. R. obtoženki z dne 3. 4. 2012, kot se nahaja v prilogi B1931, ki ga je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo in povzelo njegovo vsebino v točki 444 obrazložitve sodbe. Sicer pa so te pritožbene navedbe nepomembne, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženka preusmerila naročila na družbo X. brez vednosti in soglasja nabavne službe, kar je potrdila priča A. B. (točka 390 sodbe), in ne morebiti, da nabavna služba ni bila seznanjena s slabim finančnim stanjem družbe Y.

187. Sodišče prve stopnje ni spregledalo v pritožbi izpostavljenih naročilnic z dne 14. 3. 2012 v prilogah B1496 in B1497 (točka 393 sodbe) o prvem naročilu družbi X., kot kritnem nakupu artikla iz A./R. programa, ki ga družba Y. ni imela, podpisala pa jo je A. B., na podlagi katerih pritožnica zatrjuje, da ni mogoče, da nabavna služba ne bi bila seznanjena in ne bi naročila odobrila. Kritni nakup zgolj enega artikla pri družbi X. še ne napoveduje preusmeritve naročil na to družbo in prekinitve pogodbe z družbo Y. Tudi v pritožbi izpostavljeni zagovor N. N., da je v nabavno službo OB A. osebno odnesla ponudbo za material R./A. programa in povedala, da ga lahko ponudi namesto družbe Y., ker ima le-ta zadržana plačila, nima nikakršne teže, saj nabavna služba na to ponudbo očitno ni reagirala, kar le še dodatno potrjuje, da je o preusmeritvi dobave samostojno odločila obtoženka.

188. OB A. je od okvirnega sporazuma o dobavi materiala za prekrivanje sklenjenega z družbo Y., odstopila z dnem 1. 5. 2012 (dopis direktorja OB A. z dne 16. 4. 2012 - točka 387 sodbe), torej manj kot mesec dni po elektronskem sporočilu obtoženke, v katerem je predlagala prekinitev pogodbe (4. 4. 2012). Upoštevaje tako kratko časovno obdobje, pritožbene navedbe, da so bila naročila pri družbi X. do dejanskega odstopa od pogodbe, sklenjene z družbo Y., izvedena izključno v primeru, ko slednja posameznega materiala A./R. ni mogla dobaviti, nimajo nikakršne teže.

189. Pritožnica neuspešno povzema izpovedbo A. B., da je bil razlog za preusmeritve dobave na družbi M. in X., ker sta bila edina dobavitelja izdelkov, pojasnila vodstva OB A. Ministrstvu za zdravje in Svetu zavoda v zvezi s člankom v časopisu V. oziroma odgovore na novinarska vprašanja, da ne gre za odločitev obtoženke in da sodelovanja z družbama M. in X. ni prekinilo, izpovedbo priče E. F., da je, odkar je sam direktor, nemogoče kaj nabaviti brez njegove vednosti in podpisa. Te posplošene pritožbene navedbe, do katerih se je sodišče druge stopnje že opredelilo, v ničemer ne morejo spremeniti pravilne dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka imela v OB A. tak položaj, da je lahko samostojno preusmerila dobavo materiala na drugega dobavitelja in predlagala prekinitev pogodbe z dotedanjim dobaviteljem. Ta okoliščina pa še dodatno potrjuje njeno ključno vlogo in vpliv v postopku nabave medicinskega materiala ter s tem na porabo in posledično na sklenitev in ohranitev posla, za kar je zahtevala in prejemala nedovoljene nagrade. Relevantnosti pritožbenih navedb, da predmet obračunov nedovoljenih nagrad ni bil celoten A. program, ki ga je družba X. dobavljala OB A., temveč le konkreten artikel "BTC" (prevleke za inštrumentarsko mizo), pritožnica ni pojasnila, prav tako je ne more razbrati pritožbeno sodišče, zato jih ne more preizkusiti.

190. Do ponovnih posplošenih pritožbenih očitkov, da naj bi si sodišče prve stopnje očitno zelo prizadevalo podpreti izjave S. R. kot osumljenke v predkazenskem postopku, da je obtoženka namensko preusmerila dobave z družbe Y. na družbi na M. in X. in s tem podpreti njeno problematično verodostojnost, saj njene izjave na glavni obravnavi niso bile skladne, zato jo je moralo prvostopenjsko sodišče spomniti s pomočjo predočanja uradnih zaznamkov, kar vzbuja dvom verodostojnost njenih izjav, na katerih sicer temelji praktično cela sodba, se je pritožbeno sodišče že opredelilo (točka 172 te sodbe).

191. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je proces uvajanja novih setov po meri novega proizvajalca P. potekal preko testiranja z udeležbo vseh uporabnikov, kar je razvidno tudi iz pojasnil vodstva OB A. po objavi članka v časniku V., da je bolnišnica postavila nove interne standarde za pokrivanje operacijskega polja, ki veljajo še danes, je brezpredmetno, saj niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče temu, da se je novi material testiral, ne oporekata.

192. V preostalih pritožbenih navedbah tega dela pritožbe obtoženka dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe konkretno ne izpodbija, temveč posplošeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje njen odločilni vpliv pri oblikovanju in končni izbiri setov utemeljuje z namigovanjem o osebnem druženju z N. N. ter posredovanjem podrobnih informacij glede sestave, oblike setov, njihovi ceni in porabi, kar pa ne more omajati dejstva, da je njegovo ustreznost ocenilo osebje operacijske. Enako velja za pritožbene trditve, da je posredovanje informacij na relaciji operacijska - družba X., posredovanje vzorcev in preverjanje skladnosti s standardi delo obtoženke oziroma lekarne, kar pa ne omogoča nobenega vpliva na končno odločitev o izboru. Pritožnica nadalje ponovno pojasnjuje, da so priče potrdile, da ne more odločiti, kaj bodo uporabniki dejansko uporabili, da neustrezni material vrnejo v lekarno, da je OB A. že od konca leta 2011 dobavljala tudi sete za kolk K. pri dobavitelju S., čeprav je imela sklenjeno pogodbo o dobavi z družbo Y., saj je medicinsko osebje odločilo, da jim ti seti bolj ustrezajo ter da osebje tudi novega seta za kolk proizvajalca P. ni potrdilo, zato se je brez sklenjene pogodbe nabavljal pri družbi S. Vse navedene okoliščine za presojo njenega položaja in vloge v procesu nabave medicinskega materiala v OB A. (v postopkih javnih naročil ali z naročilnicami), v katerem je aktivno in odločilno sodelovala, ter posledično njenega vpliva na sklenitev in ohranitev posla, niso bistvene. Pritožnica (ponovno) neprepričljivo zatrjuje, da ni imela vpliva na izbiro novega proizvajalca P. in s posameznimi naročili ni vplivala na porabo in s tem na pridobitev posla, zato pa tudi ne nobene osnove za zahtevanje nedovoljenih nagrad, saj jih je od družbe X. zahtevala in sprejemala tudi za material tega proizvajalca.

193. V postopku javnega naročila JN 9989/2013 za material za prekrivanje je obtoženka pripravila strokovni del razpisne dokumentacije, odgovarjala na strokovna vprašanja ponudnikov, določala, kako morajo dopolniti ponudbe in že sestavila zapisnik o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev (13. 12. 2013), v katerem je bila za dva sklopa setov kot dobavitelj izbrana družba X. (točke 400 do 407 sodbe). Javno naročilo je bilo po 19. 12. 2013 opravljenih hišnih preiskavah (tudi) pri obtoženki in v OB A. razveljavljeno, ker strokovna komisija ni sodelovala pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije, prejete ponudbe pa je pregledala in ocenila obtoženka (točke 409 do 415).

194. Pritožnica dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, da strokovna komisija ni sodelovala pri pripravi strokovnega dela razpisne dokumentacije in oceni prejetih ponudb, ki temelji na lastnih ugotovitvah članov na novo imenovane strokovne komisije (točki 414 in 415 sodbe), ne more uspešno omajati s ponavljanjem svojega zagovora, da je bilo javno naročilo razveljavljeno zaradi strahu pred kakršnimikoli nepravilnostmi po hišnih preiskavah, češ da strokovna komisija ni sodelovala pri pripravi, do katerega se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo (točki 412 in 418 sodbe). Pritožbeni očitki, da prvostopenjsko ni upoštevalo, da je na novo sestavljena strokovna komisija brez popravkov potrdila že opisane strokovne kriterije in zahteve ter ocene o ustreznosti ponudb in izbrala tudi set proizvajalca P. dobavitelja družbe X., so irelevantni. Sodišče prve stopnje namreč ni zatrjevalo, da bi obtoženka svoje delo opravila nestrokovno, ali da bi bila njena ocena ustreznosti ponudb neupravičena, temveč je zgolj ponazorilo, da je glede na svoj položaj, zadolžitve in aktivnosti tudi v tem postopku javnega naročila imela ključno vlogo, kar je navsezadnje potrjeno tudi z zabeležkami o sestankih in ugotovitvah članov novo imenovane strokovne komisije.

195. V okviru ostalih okoliščin, ki naj bi dokazovale, da (obtoženka) ni imela nobenega vpliva in s svojim položajem družbama Y. in X. ni mogla zagotoviti privilegiranega položaja iz nekega osebnega interesa, pritožnica, enako kot v svojem zagovoru (točka 601 sodbe), izpostavlja, da je lekarna (obtoženka) ves čas izvajala reklamacije oziroma vračila, da je reklamirala nepravilno obračunane količine po porabi in/ali pogodbene cene in nasprotovala nakupu tudi glede materialov, ki naj bi bili vključeni v obračunavanje nedovoljenih nagrad, kar je izkazala z ustreznimi listinami (točka 602 sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka z reklamiranjem materiala in nestrinjanjem z nabavo določenega materiala zgolj strokovno in odgovorno opravljala funkcijo vodje lekarne v skladu z veljavnimi predpisi, kar pa ne dokazuje, da obtoženka za nabavo medicinskega materiala od družb Y. in X. ni imela nikakršnega interesa (točka 603 sodbe). Navsezadnje je kljub reklamacijam in nasprotovanju nabavi določenega materiala od obeh navedenih družb zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade. Utemeljeno pa pritožnica nasprotuje zaključkom izpodbijane sodbe, da ni izkazano, da je v primeru vračila določenega materiala prejela manj nedovoljene nagrade. Pravilne so namreč pritožbene trditve, da je reklamacija računa za implantate Diam za porabo v januarju 2010, razvidna tudi iz obračuna nedovoljene nagrade na podlagi realizacije. Sodišče druge stopnje je po preučitvi listinske dokumentacije 34 ugotovilo, da je OB A. (obtoženka) 1. 2. 2010 družbi Y. reklamirala račun za tri kose implantatov Diam v skupni vrednosti 4.680,00 EUR (priloga B989), kar je bilo upoštevano v analizi razlike v ceni te družbe za material D. v rubriki prodaja (prilogi A334 in A8309), posledično pa je bil tudi ustrezno znižan skupni znesek prodaje tega materiala. Vendar pa v tem delu zmotni zaključki izpodbijane sodbe nimajo takšne teže, da bi lahko odločilno vplivali na siceršnjo pravilno presojo prvostopenjskega sodišča o obtoženkinem položaju, vlogi in vplivu v postopkih nabave medicinskega materiala v OB A. ter o tem, da je zaradi pridobitve in ohranitve posla od družb Y. in X. zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade.

196. Sodišče prve stopnje obtoženkinega zagovora in predloženih listin v zvezi s finančnimi težavami družbe Y. (točke 440 do 444 sodbe) ni ocenilo zgolj v točki 445 obrazložitve sodbe, kot to netočno zatrjuje v pritožbi. Do njenih navedb, da je še v obdobju, ko je prejemala nedovoljene nagrade od družbe Y., predlagala prekinitev pogodbe za dobavo materiala od te družbe in torej ni imela nikakršnega osebnega interesa (točka 442 sodbe), se je izrecno opredelilo v točki 446. Glede pritožbenih navedb v zvezi s 445 točko razlogov sodbe pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo (točka 180 te sodbe).

197. Pritožnica nadalje izpostavlja, da sta družbi Y. in X. sodelovali v različnih javnih naročilih, v katerih je bila sama imenovana za strokovno sodelavko ali članico strokovne komisije, in je bil izid izbora različen, torej družbi kot ponudnici, v obdobjih, ko naj bi se izplačevale nedovoljene nagrade, nista imeli privilegiranega položaja. Sodišče prve stopnje je obtoženkin enak zagovor in predložene listine preučilo (točki 324 in 325 sodbe) ter se opredelilo v točki 326 razlogov sodbe, ki jih pritožnica povzema le selektivno, in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

198. V naslednjem sklopu pritožbenih navedb, ki se navezujejo na konkretne obračune in izplačila nedovoljenih nagrad, pritožnica uvodoma izpostavlja po njeni oceni bistvene okoliščine v obravnavani zadevi, ki pa jih sodišče druge stopnje ne povzema, saj so v nadaljnji obrazložitvi pritožbe ponovno zatrjevane.

Družba Y.:

199. V zvezi z listinami družbe Y.pritožnica izpostavlja, da so fotokopije in namensko naknadno sestavljene ter da se je z njimi manipuliralo (originalni napisi na fotokopijah, več različnih verzij istega dokumenta, različne pisave, različna pisala), zato je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca za forenzično preiskavo istovetnosti teh listin. Sodišče druge stopnje je na vsebinsko enake pritožbene navedbe obtoženkinega zagovornika že odgovorilo (točki 41 in 42 te sodbe). K temu še dodaja, da je sodišče prve stopnje, v okviru utemeljitve posamičnih obračunov in izplačil nedovoljenih nagrad za določena časovna obdobja, prepričljivo zavrnilo navedbe obtoženke, s katerimi je v svojem zagovoru zatrjevala domnevno naknadno sestavljanje, prirejanje in poseganje v konkretne listine (točke 736 do 737, 765 do 766, 792 do 803 [tabela "PROVIZIJA LETO 2009 PROVIZIJA LETO 2010" ], 804, 947 do 951, 977 do 978, 993 do 994, 1033 do 1038, 1039 do 1051, 1052 do 1053, 1054 do 1056, 1057 do 1062, 1063 do 1071, 1072 do 1077 sodbe). Takšno presojo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in se tem razlogom izpodbijane sodbe v izogib ponavljanju pridružuje. Kot je bilo pritožnici že pojasnjeno, zahteve po obrazloženi pritožbi ni mogoče izpolniti zgolj s posplošenim pojasnjevanjem okoliščin, temveč je potrebno ugotovitve ter dokazno oceno in dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča izpodbiti s konkretnimi, vsebinsko prepričljivimi razlogi. Pritožnica v tem delu pritožbe razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca za forenzično preiskavo pristnosti listin družbe Y. ter njene pomisleke glede verodostojnosti listin, konkretno ne napada, temveč vztraja pri posplošenih trditvah.

200. Pritožbene navedbe, da višina odstotka nedovoljene nagrade na posamičnih obračunih ni razvidna, kot tudi ne, kaj točno je bilo vključeno v račun, so irelevantne, in tudi na pritožbeni ravni ne morejo vzbuditi prav nikakršnega dvoma v verodostojnost izračunov nedovoljenih nagrad. Sodišče prve stopnje je imelo v podatkih računovodskih in knjigovodskih listin družbe Y. (obračuni izdanih računov, analize razlike v ceni, naročilnice) zanesljivo podlago za ugotovitev skupne vrednosti dobave medicinskih materialov proizvajalcev A., D. in B. ter razlike med nabavno in prodajno ceno za vsako obdobje dobave (točke 690, 696, 716, 722, 756, 771, 786, 814, 815, 831, 836, 860, 863, 891, 897, 899, 918, 965, 966, 975, 982, 997, 1000, 1010 sodbe), razvidni so tudi dobavljeni artikli. Na podlagi navedenih podatkov pa je lahko pri vsakem posamičnem izračunu nedovoljene nagrade natančno ugotovilo, kolikšen odstotek od prometa (realizacije) v obdobju dobave oziroma razlike v ceni predstavlja izračunani znesek nedovoljene nagrade (točke 695, 701, 721, 728, 757, 758, 772, 773, 788, 789, 812, 813, 835, 837, 858. 859, 889, 890, 922, 923, 967, 999, 1002, 1013 sodbe). Do obtoženkinega zagovora, da je na posamičnih izračunih nedovoljenih nagrad npr. napisana samo realizacija, da ni napisana razlika v ceni in da niso opredeljeni odstotki (točka 943 sodbe), se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi v (v pritožbi izpostavljeni) točki 944 razlogov sodbe. Pri tem ni zgolj pavšalno zaključilo, da ni pomembno, na kateri osnovi temelji izračun, ampak je pomembno le, da predstavlja izračun nedovoljene nagrade, kot to nekorektno zatrjuje pritožnica, temveč je svojo presojo pojasnilo s konkretnimi ugotovitvami in zaključki, ki se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

201. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi zaključki izpodbijane sodbe, da so ji bile nedovoljene nagrade izplačane v gotovini, temeljili na presoji prvostopenjskega sodišča, da je po védenju vseh (S. R. in R. R. ter N. N.) obtoženka nedovoljene nagrade prejemala v gotovini in ne z nakazilom na bančni račun. Sodišče prve stopnje je namreč s takšnimi razlogi zgolj odgovorilo na obtoženkine navedbe v zagovoru, da na posamičnih obračunih ni zapisano, ali ji je bila nedovoljena nagrada nakazana ali izročena v gotovini (točke 710, 808, 827, 886, 916, 979 sodbe). V pritožbi izpostavljene razloge sodbe je torej potrebno razumeti v smislu, da v družbi Y. evidenca oziroma zapisi na obračunih, ali je bila nedovoljena nagrada obtoženki izplačana v gotovini ali nakazana, niso bili potrebni, ker so S. R. in R. R. ter N. N. vedele, da jih prejema izključno v gotovini. O tem, da je obtoženka nedovoljene nagrade prejemala izključno v gotovini, je resda izpovedala le S. R. (točka 187 sodbe). Vendar pa prvostopenjsko sodišče takšne presoje ni oprlo zgolj na njeno izjavo, kot to navaja pritožnica, temveč je upoštevalo tudi na na obračunih nedovoljenih nagrad zapisana obvestila N. N. R. R. o nameravanih obiskih v OB A., zato naj priskrbi gotovino, da jo bo izročila obtoženki, in zapis, da slednja ne želi imeti nikamor nakazano (točke 665, 713, 782, 828, 917 sodbe) ter na dejstvu, da obtoženki nedovoljene nagrade nikoli niso bile nakazane na njen bančni račun (točke 735, 761, 778, 801, 824, 847, 870, 942, 972, 992 sodbe).

202. S. R. je zaslišana kot priča izpovedala, da jo je o tem, da obtoženka zahteva nedovoljene nagrade, seznanila N. N. (točka 187 sodbe). Sodišče prve stopnje je izpovedbo S. R. ocenilo kot verodostojno (točka 206 sodbe), s takšno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Držijo pritožbene navedbe, da je S. R. izpovedala, da obtoženka od nje nikoli ni ničesar zahtevala, je pa tudi dodala, da so bili vsi detajli dogovorjeni med obtoženko in N. N. (točka 187 sodbe). Glede na navedeno je logično, da je bila o okoliščinah v zvezi z nedovoljenimi nagradami seznanjena od N. N., saj jih je slednja tudi obračunavala in izročala obtoženki. Pritožnica izpostavlja izpovedbo S. R., da neposrednega dokaza, da je bila gotovina dejansko izročena obtoženki, ni, pri tem pa ne upošteva še preostalega dela te izpovedbe in sicer, da je N. N. R. R. povedala, da je denar obtoženki izročila, R. R. pa je na listine pripisala zaznamke "paid" , kar je pomenilo, da je bila gotovina obtoženki izročena. V pritožbi je nadalje nekorektno povzeta izpoved S. R., da je pač sklepala, da je obtoženka nedovoljeno nagrado dobila, ker je družba Y. ves čas nemoteno dobavljala. S. R. je namreč potrdila svojo izjavo v predkazenskem postopku, da sklepa, da če obtoženka ne bi prejela denarja, posla med OB A. in družbo Y. ne bi bilo več oziroma obtoženka pri tej družbi ne bi več naročala materiala. Sicer pa so pritožbene navedbe, da je družba Y. OB A. medicinski material dobavljala tudi pred in po inkriminiranem časovnem obdobju, irelevantne, saj to dejstvo v ničemer ne vpliva na pravilnost dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, da je obtoženka v inkriminiranem časovnem obdobju nedovoljene nagrade zagotovo prejemala. Sodišče prve stopnje svoje presoje, da je obtoženka zahtevala nedovoljene nagrade, ni oprlo zgolj na izpovedbo S. R., da jo je N. N. nekajkrat opozorila, da s plačilom zamujajo, temveč je v točki 1513 obrazložitve sodbe navedlo še druge konkretne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se jim pridružuje. Do pritožbenih trditev, da naj bi N. N. po naročilu S. R. izdelala fiktivne izračune nedovoljenih nagrad za pridobitev gotovine od R. R., ki jo je nato izročala S. R., se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljnji obrazložitvi te sodbe.

203. Pritožnica listino z natipkanim zapisom: "Ps. Meni je rekla, da ne želi imeti nikamor nakazano, ampak če je potrebno, da se odšteje davek, naj se to naredi. N." s parafo "J" (listina "Mag. A. A. - provizija od 01. 04. 2010 do 30. 06. 2010" ; priloga A336; točka 917 sodbe) zavrača z utemeljitvijo, da je fotokopija, v celoti natisnjena in opremljena le s parafo, ki jo je izvedenec iz preiskave izločil, zato ni mogoče trditi, da naj bi jo pripravila N. N., temveč je možno, da je sestavljena za potrebe kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ne sprejema.

204. Sodišče prve stopnje je zapise "N." in parafe "J" na posameznih listinah z izračuni nedovoljenih nagrad strnjeno povzelo v točkah 659 in 660 razlogov sodbe ter se je v nadaljnji obrazložitvi sodbe do njih argumentirano in prepričljivo opredelilo (točki 661 do 662). Ugotovitvam in presoji prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče pridružuje in na tem mestu povzema le zaključke relevantne za konkretno listino v prilogi A336 in sicer: (i) da je bila N. N. edina N. v družbi Y. in tudi edina oseba, katere ime se začne na črko "J" (točka 661 sodbe); (ii) da način sestave listine z izračuni nedovoljenih nagrad dokazuje, da gre za natipkan zapis po enakem vzorcu, kar potrjuje, da je N. N. sestavila celotno listino (točka 662 sodbe); (iii) da je glede na vse izvedene dokaze, še posebej način delovanja N. N. pri izračunavanju nedovoljenih nagrad za obtoženko, tudi zapise, do katerih se izvedenec zaradi premajhne količine spornega rokopisa ni mogel opredeliti, prav tako zapisala N. N., ki je bila edina, ki je vso inkriminirano obdobje podkupovanja obtoženke, tako v času zaposlitve v družbi Y. in nato družbe X., zanjo izdelovala izračune in zapise v povezavi z nedovoljenimi nagradami (točka 681 sodbe). Glede v pritožbi izpostavljene listine je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se na njej nahaja tudi rokopisni zapis z zneskom izračuna nedovoljene nagrade (8.708,00), zneskom odbitka 25% davka (2.177,00) in končnim zneskom obračunane nedovoljene nagrade (6.531,00), za katerega je S. R. povedala, da meni, da gre za rokopis N. N., izvedenec pa je podal mnenje, da je nekoliko bolj verjetno, da ga je napisala N. N., kot da ga ni (točke 924 do 926). Takšne dokazne presoje pritožnica konkretno ne izpodbija, kot tudi ne razlogov sodbe (točke 947 do 951), s katerimi se je sodišče prve stopnje opredelilo do njenih trditev o nepristnosti te listine v zagovoru na glavni obravnavi. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, da je listina verodostojna ter da na listini navedena ime "N." in parafa "J" nedvomno potrjujeta, da je to listino v celoti pripravila in rokopisno opremila (razen uokvirjenega zneska 2.531,00) N. N.

205. Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se pri izračunih nedovoljenih nagrad od obdobja dobav od 1. 4. 2010 do 30. 6. 2010 dalje pojavlja odbitek 25% davka (točka 936 sodbe), saj odbitka 25% davka ni na izračunih za obdobji dobav 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 in 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010, temveč je naveden zgolj na dveh polletnih obračunih za dobave v letu 2011. Te pritožbene navedbe so brezpredmetne. Enako je namreč ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (točka 954 sodbe), ki v točki 936 niti ni zatrjevalo, da se odbitek 25% davka pojavlja na obračunih nedovoljenih nagrad za vsako nadaljnje obdobje dobave. Sicer pa dejstvo, da pri izračunih nedovoljenih nagrad ni odbitka 25% davka, v ničemer ne vpliva na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da listini v prilogah A337 in A335 predstavljata izračuna nedovoljenih nagrad za obtoženko. Zatrjevanje pritožnice, da nedovoljeni nagradi za obdobje dobav v letu 2011 (1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 in 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011) nista bili plačani, pa je netočno, saj je sodišče prve stopnje okoliščine teh izplačil pojasnilo v točkah 1015 do 1032 ter 1050 in 1051 obrazložitve sodbe.

206. Do okoliščin prepovedi postavitve vprašanja izvedencu na glavni obravnavi se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah 30 in 31 te sodbe. K tem razlogom še dodaja, da tudi obtoženka niti po zaslišanju izvedenca niti v nadaljevanju glavne obravnave ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri preiskave navedenih listin (prilogi A17002 in A17004).

207. Sodišče prve stopnje je v zvezi z rokopisnimi zapisi na obračunih izdanih računov družbe Y. za dobave medicinskega materiala v letu 2011 (priloge A7548, A7546 do A7547, A7545) pojasnilo, da niso bili predmet grafološkega izvedenskega mnenja (torej, ali je rokopisne zapise napisala N. N. ali ne), saj glede na datuma izdelave dokumentov (26. 7. 2011 in 20. 1. 2012) N. N. ni bila več zaposlena v družbi Y. (od 11. 3. 2011 dalje), kar izključuje, da bi rokopisne zapise na navedenih dokumentih napisala ona (točke 998, 1001, 1003, 1011, 1012 sodbe). Svojo presojo, da je rokopisni zapis na obračunu izdanih računov v prilogah A7546 do A7547 napisala S. S., je oprlo na ugotovitve forenzične preiskave v pravnomočni sodbi X K 11063/2016. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da navedenih listin ni vključilo v odredbo za izdelavo izvedenskega mnenja, ker je že vedelo, da gre za pisavo S. S., sicer pa bi lahko obramba predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri, pa tega ni storila. Pritožbena teza, da se je sodišče prve stopnje temu izognilo zaradi morebitnega lažnega pozitivnega rezultata, v podatkih spisa nima podlage (sodba X K 11063/2016 je pravnomočna), posledično pa pritožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi v zvezi z listinama obstajal dvom v njuno istovetnost.

208. V zvezi z izplačili nedovoljenih nagrad v gotovini pritožnica še navaja, da okoliščina, da iz prometa na njenem bančnem računu ni razvidno nobeno nakazilo v znesku posameznega obračuna nedovoljene nagrade, ne dokazuje, da je ta znesek prejela v gotovini, temveč le, da ni bilo nakazila. Kot je bilo že pojasnjeno (točka 201 te sodbe), je dejstvo, da obtoženki nedovoljene nagrade nikoli niso bile nakazane na njen bančni račun, le ena izmed okoliščin, ki v povezavi z ostalimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča potrjuje, da je nedovoljene nagrade prejemala v gotovini.

209. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje obtoženkin zagovor, da v računovodskih listinah družbe Y. ni nobene sledi o gotovinskih izplačilih zanjo, medtem ko za druge osebe so, zavrnilo zgolj z razlogi, da je ravno plačevanje v gotovini namenjeno temu, da ni nobenih sledi. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb obtoženke in do vsebine z njimi povezane listinske dokumentacije izčrpno in argumentirano vsebinsko opredelilo v točkah 1057 do 1062 obrazložitve sodbe. Pritožnica, ki teh razlogov sodbe konkretno ne izpodbija, pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more uspešno omajati s posplošenimi pritožbenimi trditvami, da je v računovodskih listinah za druge osebe zabeležena tudi gotovina, kar naj bi potrjevalo, da zanjo izplačil v gotovini ni bilo.

210. Glede rokopisnega zapisa na listini "Mag. A. A. - provizija od 1. 5. do 31. 7. 2008" (točka 665 sodbe): "R. R., v petek zjutraj grem v OB A. (dr. M. N.) in če lahko priskrbiš še za A., da ji odnesem istočasno, ker imam tudi z njo sestanek. N." pritožnica navaja, da zapis omenja neko "A.", v preostalem pa, da gre v OB A., ter da je N. N. obiskovala tudi različne kirurge, osebje operacijske, mavčarno, nabavno službo. Omenjen je tudi dr. M. N. in se zapis lahko bere tako, da bo nesla kar obema ali pa nobenemu. Sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ocenjuje kot golo sprenevedanje. Vsebina tega rokopisnega zapisa N. N., ki je za obtoženko izračunavala nedovoljene nagrade in je tudi napisan na takšnem izračunu, je nedvoumna. Ni ga namreč mogoče razumeti drugače kot, da gre N. N. v petek zjutraj v OB A. na obisk k dr. M. N. in da naj R. R. priskrbi gotovino za obtoženko, da ji odnese istočasno, ker ima tudi z njo sestanek. Nedvomno takšna vsebina zapisa ne potrjuje pritožbene teze, da N. N. "ne bo nesla nobenemu" , temveč je povsem jasno, da bo gotovino iz naslova nedovoljene denarne nagrade zagotovo odnesla obtoženki, ali naj bi jo odnesla tudi dr. M. N., pa je irelevantno. Do pomislekov obtoženke o verodostojnosti te listine, češ da gre za sestavljanko (točka 736 sodbe), se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo v točki 737 razlogov sodbe, ki jih pritožnica konkretno ne izpodbija, temveč zgolj navaja, da je listina fotokopija, za katero je obramba "zahtevala" izvedensko mnenje glede istovetnosti, saj je možno, da je namensko sestavljena.

211. Obtoženka je v zagovoru tudi zatrjevala, da je iz rokopisnih zapisov na listinah razvidno, da se ves čas preverja, ali je bilo nekaj pravilno obračunano, za pravo obdobje in tudi pravilno izplačano, zanjo pa takega dokumenta ni (točka 1052 sodbe). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da glede na gotovinska izplačila nedovoljenih nagrad obtoženki, zanjo očitno preverjanje ni bilo potrebno, temveč je zadostovalo, da ji je bila nedovoljena nagrada izročena, kar je R. R. na izračunih nedovoljenih nagrad potrdila z rokopisnim zaznamkom "paid" z datumom (točka 1053 sodbe).

212. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s takšnim zaključkom upoštevalo tudi nedovoljene nagrade, pri katerih na izračunu ni bilo zaznamka "paid" . Gre za obdobji dobav od 1. 4. 2009 do 30. 6. 2009 (točka I/1 izreka, zap. št. 6) in od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 (točka I/1 izreka, zap. št. 8). Sodišče prve stopnje je enake očitke obtoženke v zvezi s prvo navedenim obdobjem, na podlagi izpovedbe S. R., da če na izračunu ni zaznamka "paid" , to ne pomeni, da nedovoljena nagrad ni bila dana, ocenilo kot irelevantne (točka 827 sodbe), glede drugega obdobja pa je pojasnilo, da je rokopisno zapisane zneske in datume napisala N. N. (in ne R. R.) (točka 876 sodbe). Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov spisa tudi razvidno, da so zaznamki "paid" označeni na vseh preostalih izračunih nedovoljenih nagrad, torej za obdobja dobav pod zap. št. 1 do 5, 7 in 9 do 12 (točka I/1 izreka), v izračunu pod zap. št. 8 je datume izplačil napisala N. N., za obdobji dobav pod zap. št. 13 in 14 pa je obtoženki gotovino iz naslova nedovoljenih nagrad izročila S. R. osebno. Izpovedbo S. R., da če na izračunu ni zaznamka "paid", to ne pomeni, da nedovoljena nagrada ni bila dana, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot verodostojno. Njeno pojasnilo, da je bila od N. N. nekajkrat opozorjena na zamude pri izplačilih, pa le še dodatno potrjuje, da je obtoženka nedovoljene nagrade zahtevala in sprejemala kontinuirano. S. R. je še izpovedala, da je po prenehanju zaposlitve N. N. v družbi Y. gotovino obtoženki odnesla sama, ker je bilo tako dogovorjeno med obtoženko in N. N., torej sta R. R. in S. R. zahteve obtoženke po izplačilih nedovoljenih nagrad dosledno spoštovali.

213. Pravilnih zaključkov sodbe o verodostojnosti izpovedbe priče S. R. 35 pritožnica ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da v svoji izpovedi ni natančno opisala in pojasnila načina izračunov nedovoljenih nagrad. Sodišče prve stopnje je razumno in logično utemeljilo, da se S. R. vseh okoliščin izplačevanja nedovoljenih nagrad ni natančno spominjala: (i) zaradi časovne oddaljenosti dogajanja; (ii) ker ni razpolagala z dokumentacijo, da bi si lahko osvežila spomin; (iii) ker je z obtoženko v zvezi z nedovoljenimi nagradami kontaktirala le N. N., ki jih je tudi izračunavala in izročala obtoženki; (iv) ker je bila v družbi Y. za finance oziroma izplačila zadolžena R. R. (točke 196 do 199 sodbe). Takšne presoje pritožba konkretno ne izpodbija.

214. Pritožnica nadalje izpostavlja, da se je način obračunavanja nedovoljenih nagrad za vsako obračunano obdobje spreminjal (višina odstotka), kar dokazuje, da ni bilo nobenega dogovora, saj ni logično, da bi se z N. N. za vsako obdobje dogovorili za drugačen način izračuna v odstotkih in to enkrat glede na promet, drugič pa glede na razliko v ceni. Če bi šlo za zahtevo nedovoljenih nagrad v zameno za promet, bi bil po oceni pritožnice dogovor enoten vsaj za neko daljše obdobje.

215. Sodišče prve stopnje je način obračunavanja nedovoljenih nagrad v družbi Y. pojasnilo v točkah 688 in 689 (tudi 820) obrazložitve sodbe. Na podlagi izračunov nedovoljenih nagrad in pripadajočih obračunov izdanih računov oziroma analiz razlike v ceni je ugotovilo: (i) da so se nedovoljene nagrade za dobavo medicinskega materiala proizvajalca A. vedno obračunavale v višini 5% skupne vrednosti dobav OB A. v določenem obdobju; (ii) da so se nedovoljene nagrade za dobavo medicinskega materiala proizvajalca D. obračunavale, bodisi glede na realizirano dobavo bodisi glede na razliko v ceni, ki jo je dosegla družba Š. ali družba Y., vendar pa natančne formule oziroma načina izračunavanja ni moglo ugotoviti. Sodišče druge stopnje se strinja z razumnim in logičnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da se na vseh obračunih nedovoljenih nagrad nahajata zneska izračunane nedovoljene nagrade za material proizvajalca A. in za material proizvajalca D., ni nobenega dvoma, da je obtoženka prejemala nedovoljene nagrade tudi za material proizvajalca D. Tudi tem razlogom izpodbijane sodbe pritožnica ne oporeka. Vsekakor pa konstantni odstotek (5%) za dobavo medicinskega materiala proizvajalca A., vedno obračunan v višini skupne vrednosti dobav OB A. v določenem obdobju, ter dejstvo, da so nedovoljene nagrade obračunane zgolj za določene medicinske materiale, potrjujeta dogovor o načinu obračuna nedovoljenih denarnih nagrad med obtoženko in N. N. Dogovorjen pa je bil tudi način izplačila nedovoljenih nagrad izključno v gotovini.

216. Pritožbene navedbe, da so vsi zneski na izračunih nedovoljenih nagrad navedeni "na cent natančno" , čeprav bi bilo pri izplačilih v gotovini logično, da je znesek zaokrožen in tudi zabeležen, nimajo posebne teže. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili nekateri izračunani zneski tudi zaokroženi (točke 713, 753, 768, 782, 917 sodbe). Navsezadnje so bili zneski nedovoljenih nagrad izračunani na podlagi zneskov realizirane dobave ali razlike v ceni, ki so v dokumentih (obračunih izdanih računov in analizah razlike v ceni) prav tako določeni "na cent natančno" . Posledično so natančni izračuni nedovoljenih nagrad razumni in logični ter ta okoliščina v ničemer ne vpliva na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da jih je obtoženka prejemala v gotovini, ki ji je bila najverjetneje izročena v zaokroženem znesku. Sodišče druge stopnje ne verjame, da bi (glede na zatrjevano enormno porabo denarnih sredstev družine R. za lastne potrebe - točka 1079 sodbe) R. R. in S. R. "sledili" , koliko sta izplačali, "na cent natančno" . Glede pritožbenih navedb, da ni mogoče, da ne bi "sledili" , ali so izračuni pravilni, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da so zadostovali izračuni nedovoljenih nagrad s pripadajočimi listinami o dobavi medicinskega materiala ter zaznamki "paid" , s katerimi je bilo potrjeno, da je bila gotovina iz naslova nedovoljene nagrade obtoženki tudi dejansko izročena, pri čemer so bili obračuni nedovoljenih nagrad za leti 2009 in 2010 zavedeni tudi v posebni tabeli.

217. Pritožbene trditve, da prav tabela provizij, ki obstaja v dveh različnih verzijah, potrjuje, da se je delal izračun, kakšen je obračunan odstotek iz zneska, in ne obratno ter da gre za sestavljen dokument za potrebe predmetnega postopka, so tako posplošene, da jih sodišče druge stopnje niti ne more preizkusiti. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do zagovora obtoženke v zvezi s tabelo "PROVIZIJA LETO 2009 PROVIZIJA LETO 2010" v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno in argumentirano opredelilo (točke 792 do 803).

218. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je na spodnjem delu listine "Mag. A. A. - provizija od 01. 04. 2010 do 30. 06. 2010" v prilogi A336 rokopisni zapis [ op. N. N. ] izračuna nedovoljene nagrade (8.708,00) z zneskom odbitka 25% davka (2.177,00) in končnim zneskom obračunane nedovoljene nagrade (6.531,00), nato pa je s povsem drugačnim rokopisom dodan še znesek 2.531,00, ki je uokvirjen (točka 924 sodbe). Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo obstoja kopije te listine v prilogi A7673, saj je svoje ugotovitve, v čem se ta listina razlikuje od listine v prilogi A336 pojasnilo v točki 948 obrazložitve sodbe. V nadaljnjih razlogih sodbe je prepričljivo utemeljilo svojo presojo, da sta obe listini verodostojni in da ni potrebe za njuno forenzično preiskavo (točke 949 do 951), s tem, da je kot znesek obtoženki izplačane nedovoljene nagrade upoštevalo 6.531,00 EUR, torej višji znesek, in ne zneska 2.531,00 EUR, za katerega je ocenilo, da gre zgolj za pisno pomoto pri prepisu zneska 6.531 (točka 950). Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v pristnost listin v prilogah A336 in A7673 ter zavrača povsem posplošene pritožbene trditve, da sta listini fotokopiji, ki bi morali biti preiskani z "zahtevanim" izvedenskim mnenjem glede istovetnosti, saj je možno, da sta namensko sestavljeni. Ne prepriča pa dokazna presoja prvostopenjskega sodišča, da gre pri uokvirjenem znesku 2.531,00 zgolj za pisno pomoto pri prepisu zneska 6.531, saj za takšen zaključek, kot to upravičeno izpostavlja pritožnica, ni zanesljive dokazne podlage. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in v dvomu v korist obtoženke upoštevalo, da je za obdobje dobav medicinskega materiala od 1. 4. 2010 do 30. 6. 2010 prejela nedovoljeno nagrado v nižjem znesku 2.531,00 EUR ter v opisu dejanja pod točko I/1 izreka sodbe v tabeli pod zap. št. 1o znesek 6.531,00 (EUR) nadomestilo z zneskom 2.531,00 (EUR).

219. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da datum v angleškem jeziku v rokopisnem zaznamku R. R. "paid" na izračunih nedovoljenih nagrad pomeni datum, ko je N. N. R. R. obvestila, da je nedovoljeno nagrado v gotovini izročila obtoženki, torej je N. N. R. R. šele takrat seznanila, da je bila nedovoljena nagrada obtoženki dejansko izplačana (točka 712 sodbe).

220. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati listine "Mag. A. A. - provizija od 01. 10. 2010 do 31. 12. 2010" z zaznamkom "paid March 17. 11" , torej "plačano 17. 3. 2011" (priloga A335), ker je dokument samo parafiran "J" in nepodpisan in ker je bila N. N. 28. 2. 2011 izbrisana kot zastopnica družbe Y., priča R. N. pa je izpovedal, da se je družina R. N. N. želela znebiti že konec leta 2010, niso utemeljeni. Na navedeni listini, ki predstavlja obračun nedovoljene nagrade, ni zgolj parafa "J" , temveč je na njej tudi natipkano ime "N." , pri čemer se pritožbeno sodišče v zvezi s to okoliščino smiselno sklicuje na razloge v točki 204 te sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe določno pojasnilo okoliščine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi N. N. (4. 4. 2011), med drugim, da v družbi Y. dejansko ni več delala od 11. 3. 2011, saj ji je bil 10. 3. 2011 vročen sklep o prepovedi opravljanja del, ki je določal, da v času te prepovedi nima pravice dostopa v prostore družbe, zato je štelo za dokazano, da je bil njen zadnji delovni dan v družbi Y. 10. 3. 2011 (točki 986 in 988 sodbe). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v opis dejanja in čas prejema nedovoljene nagrade časovno zamejilo z datumom 11. 3. 2011, torej z dnem, ko N. N. dejansko ni več delala v družbi Y.

Zakaj naj bi bila takšna sprememba opisa dejanja v njeno škodo, pritožnica ne pojasni, prav tako kršitve v škodo obtoženke ni prepoznalo pritožbeno sodišče. V zvezi z zaznamkom R. R. na obračunu nedovoljene nagrade "paid March 17. 11" je sodišče prve stopnje razumno in logično zaključilo, da je N. N. R. R. o izročitvi nedovoljene nagrade obtoženki očitno obvestila (točka 989 sodbe), kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj R. R., če ne bi bila seznanjena s plačilom, zaznamka zagotovo ne bi zapisala. Po pojasnjenem je obtoženkine navedbe v zagovoru, da je bila N. N. že 28. 2. 2011 izbrisana iz evidence zakonitih zastopnikov, utemeljeno zavrnilo kot irelevantne (točka 991 sodbe), enako pa velja za v pritožbi izpostavljeno izpovedbo priče R.

N. Dejstvo je, da je N. N. v družbi Y. delala do 11. 3. 2011, zaznamek "paid" pa potrjuje, da je obtoženki gotovino iz naslova nedovoljene nagrade nedvomno izročila, torej ji je R. R. kljub temu, da je bila N. N. izbrisana iz evidence zakonitih zastopnikov, tosmerno očitno še vedno zaupala ter je nasprotno zatrjevanje pritožnice neprepričljivo. Pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe pritožnica ne more uspešno omajati s pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi zaznamek R. R. "plačano 17. 3. 2011" izkazoval prirejenost listine z namenom obremenitve obtoženke, ker N. N. ni bilo več v prostorih družbe Y., saj za te trditve v podatkih spisa ni nikakršne dokazne podlage.

Navsezadnje se v opisu dejanja (niti sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe) ne zatrjuje, da je N. N. obtoženki nedovoljeno nagrado izročila prav na dan 11. 3. 2011, ampak v času od 22. 2. 2011 do 11. 3. 2011. Glede na zaostrene odnose v družbi Y. in posledični odhod N. N., je bila R. R. o izročitvi nedovoljene nagrade obtoženki očitno obveščena kasneje, pri tem pa niti ni nujno, da jo je s tem seznanila N. N. osebno.

221. Po oceni pritožnice naj bi njen zagovor, da ni bilo nobenega dogovora in nedovoljenih nagrad, potrjevalo tudi neskladje med obračunanim obdobjem, pripravo obračuna in datumom izročitve nedovoljene nagrade. V pritožbi ugotavlja, da si obračunana obdobja sledijo bolj ali manj po kvartalih, priprava posameznih obračunov pa je datirana zelo različno, od dveh dni do celo treh mesecev kasneje, kar velja tudi za zavedene datume izplačil, ki se gibljejo od sedmih dni do dveh mesecev kasneje, pri čemer obračunov brez zaznamka "paid" ni upoštevala. Do ponovnih pritožbenih navedb, da je nabava zdravstvenega materiala od družbe Y. potekala tudi pred in po inkriminiranem obdobju, neodvisno od nedovoljenih nagrad, se je pritožbeno sodišče že opredelilo (točka 202 te sodbe). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da zatrjevana variabilnost, pri čemer pritožnica neupravičeno ni upoštevala obračunov brez zaznamka "paid" , v ničemer ne vpliva na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka kontinuirano zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade, niti ne izključuje obstoja dogovora z N. N. Navsezadnje je S. R. izpovedala, da jo je N. N. tudi opozarjala na morebitne zamude pri izplačilu nedovoljene nagrade obtoženki.

222. Glede verodostojnosti izpovedbe priče S. R. pritožnica zatrjuje, da je prav njena izjava, da so bili v obračunih nedovoljenih nagrad vključeni le programi večje vrednosti oziroma pomembnosti in da se je upoštevala tudi vloga osebe pri odločitvah, nakazovala na konstrukt. Nadalje pojasnjuje časovne okoliščine in podlage za (ne)dobave medicinskih materialov (proizvajalcev D., A., T., B., U.), ki jih je družba Y. prodajala ali ni prodajala OB A. v povezavi z (ne)pomembnostjo programov v smislu velikosti posla. Navedeno po oceni pritožnice potrjuje, da ne drži prva izjava S. R., da so se obtoženki nedovoljene nagrade izplačevale za splošno nabavo in za promet najpomembnejših programov. Po oceni pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe v ničemer ne vplivajo na presojo verodostojnosti izpovedbe priče S. R., ki jo pritožnica ponovno povzema zgolj selektivno. Povsem namreč zanemari, da je S. R. v nadaljnji izpovedbi povedala, da je (obtoženka) prejemala podkupnino za splošno nabavo rokavic, prekrivanja operacijskega polja, za ortopedijo pa ne ve (točka 191 sodbe), pri čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj se vseh okoliščin poslovanja z OB A. ni več natančno spominjala. Nobenega dvoma ni, da je obtoženka od družbe Y. zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade za medicinski material proizvajalcev D., A. in B., s tem, da je imela kot vodja bolnišnične lekarne ključno vlogo v postopkih nabave medicinskega materiala v OB A., ki je prišla še posebej do izraza v okviru postopkov javnih naročil, v katerih je sodelovala prav v vsaki fazi strokovnega dela ter vplivala na izbor materiala. Prav to, da je zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade zgolj za medicinski material določenih proizvajalcev, pa še dodatno potrjuje obstoj konkretnega dogovora.

223. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve, da je družba Y. očitno izročala nedovoljene nagrade za isti namen in isti program tudi pravnomočno obsojenemu H. H., kar naj bi bila največja nedoslednost. H. H. je namreč nedovoljene nagrade zahteval in sprejemal v vlogi kirurga, ki je odločil, katere implantate bo uporabljal pri operativnih posegih (točka 456 sodbe), medtem, ko je obtoženka nedovoljene nagrade zahtevala in sprejemala kot vodja bolnišnične lekarne, ki je imela ključno vlogo v postopkih nabave različnega medicinskega materiala. Vsak izmed njiju je torej imel svoj položaj, vlogo in vpliv pri pridobitvi in ohranitvi posla družbe Y., ki so bili tako pomembni, da sta v zameno za pridobitev in ohranitev zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade, kot enako pomemben pa so njun položaj, vlogo in vpliv ocenili tudi v družbi Y., sicer jima nedovoljenih nagrad ne bi izplačevali.

224. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, njena obrazložitev in listinska dokumentacija v spisu potrjujejo pritožbene navedbe, da je obtoženka nedovoljeni nagradi za obdobji dobav od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 (točka I/1 izreka, zap. št. 13) in od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 (točka I/1 izreka, zap. št. 14), najmanj v znesku 5.000,00 EUR, sprejela v času od 27. 3. 2012 do konca aprila 2012 ter da ji jo je dvakrat v prostorih OB A. osebno izročila S. R. Prav tako drži, da je obtoženka pred tem od družbe Y. zadnjo nedovoljeno nagrado, in sicer za obdobje dobave od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 (točka I/1 izreka, zap. št. 12) sprejela v času od 22. 2. 2011 do 11. 3. 2011, torej skorajda pred enim letom. Glede na izvedene dokaze, ki prepričljivo potrjujejo, da je obtoženka prejemala nedovoljene nagrade, dejstvo, da kljub temu v letu 2011 dobava medicinskega materiala družbe Y. OB A. ni bila prekinjena, nima takšne teže, da bi lahko vzbudilo najmanjši dvom v pravilne dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča. Navsezadnje je nedovoljeni nagradi za dobave medicinskega materiala v letu 2011 v skupnem znesku najmanj 5.000,00 EUR ponovno sprejela.

225. Pritožnica v okviru teh pritožbenih navedb selektivno in tudi netočno povzema izpovedbo S. R., da (obtoženka) od nje ni zahtevala ničesar, da je gotovino odnesla zato, ker je želela obdržati dobre odnose, da prejemanje gotovine nikoli ni bilo pogoj, da bo družba Y. izbrana ter da ji je (obtoženki) gotovino prinesla na lastno pobudo, ker je hotela ohraniti nek stik. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb v zvezi z izpovedbo S. R., da prejemanje gotovine ni bilo pogoj, da bo družba Y. izbrana, že opredelilo (točki 78 do 80 te sodbe).

Sicer pa je S. R. v zvezi z okoliščinami osebne izročitve nedovoljenih nagrad obtoženki izpovedala, da ji je gotovino odnesla zato, ker je bil tak dogovor med N. N. in obtoženko, da je bila sama o tem seznanjena in je izvedla to, kar so se dogovorili. Vsota je bila vezana na neko realizacijo. Denar je bil v kuverti, kuverta pa v reviji. Kuverto z denarjem ji je izročila skupaj z revijo. Za tak način izročitve se je odločila zato, ker je bila verjetno mnenja, da se zadeva izvede diskretno, torej zaradi nekega lastnega občutka, ker se je verjetno zavedala, da je zadeva na nek način morda moralno sporna.

Obtoženka je vedela, da je v kuverti v reviji gotovina, bila je namreč diskretna gesta z očmi, neka potrditev z njene strani in s strani obtoženke, neka diskretna zahvala. Obtoženki ni povedala, zakaj ji izroča gotovino, saj se o teh zadevah niso pogovarjali, ker je bilo samoumevno, da se da nek denar nazaj, na oddelek, njej osebno, za izobraževanje ali kakor koli bi se obtoženka sama odločila (točka 1026 sodbe). Ta del izpovedbe S. R. v povezavi z listinsko dokumentacijo v spisu (točke 997 do 1009, 1010 do 1014, 1015 do 1032 sodbe) še dodatno potrjuje, da je bila gotovina v znesku najmanj 5.000,00 EUR, ki jo je S. R. osebno izročila obtoženki, nedovoljena nagrada za dobave v letu 2011, čeprav tega obtoženki izrecno ni povedala.

Zelo povedna pa je tudi izpoved S. R. v delu, ko je na glavni obravnavi na izrecno vprašanje obtoženke: "Če sem bila po vašem mnenju odgovorna za namensko oziroma izkoristila, da sem prekinjala dobave in zakaj bi mi potem karkoli nosila, zato da ne bi prekinila dobave?" , odgovorila: "Zato, ker se te prekinitve dobav niso zgodile čez noč, vse te tranzicije iz našega podjetja na podjetja bivših zaposlenih, to je bil nek proces, a ne, in tudi nismo želeli totalno prekinitev z magistro. Probali smo ohraniti nek posel, kakor se ga je dalo." 36 Takšen odgovor S. R. pa njeno izpovedbo prikaže v povsem drugačni luči, kot jo v pritožbi skuša prikazati obtoženka, predvsem, da ni šlo za neko ohranitev dobrih odnosov ali stikov, temveč za ohranitev posla.

226. Pritožbene navedbe, da pri izplačevanju nedovoljenih nagrad družbe Y. ni možno slediti toku gotovine, ker nikoli ni šlo za namenske dvige gotovine za nedovoljene nagrade namenjene obtoženki, ampak je bila gotovina dvignjena tudi za osebne potrebe družine R., nimajo posebne teže. Pritožnica namreč spregleda izpovedbo S. R., da je (obtoženka) prejemala nedovoljene nagrade v gotovini, ki je dokazno prepričljivo podprta z listinsko dokumentacijo (obračuni nedovoljenih nagrad, dodatni zapisi na obračunih, računovodska in knjigovodska dokumentacija družbe Y.), kar vse z gotovostjo potrjuje, da je bil del gotovine, dvignjene z bančnega računa avstrijske družbe Š., nedvomno namenjen za izplačilo nedovoljenih nagrad obtoženki. Povsem logičen in razumen je tudi zaključek, da je obtoženka sama želela izključno gotovinska izplačila nedovoljenih nagrad prav zato, ker je toku gotovine bistveno težje slediti kot nakazilom denarnih sredstev na bančne račune.

227. Pravilnost takšne presoje pravzaprav potrjujejo nadaljnje pritožbene navedbe, da je bilo v kazenski zadevi X K 11063/2016 izplačilom nedovoljenih nagrad v gotovini mogoče slediti, ker so se namenska nakazila izplačevala na bančne račune komercialistov, ki so znesek dvignili v gotovini in ga izročili prejemniku, ves tok gotovine pa se je z ustreznimi pripombami knjižil v računovodskem programu "Pantheon" in je bila sled, kam gre denar, zagotovljena. Očitno je bila obtoženka še posebej previdna in ni želela pustiti prav nobene sledi toka gotovine, kar predvsem potrjuje dejstvo, da je izrecno odklonila izplačevanje nedovoljenih nagrad z nakazili, tudi na račun nižjega zneska nedovoljene nagrade zaradi odbitka 25% davka (točka 917 sodbe).

228. Pritožnica v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe, da so se v družbi Y. dosledno knjižila vsa izplačila in obveznosti (tudi) za družbo Š. (točka 174), izpostavlja, da zanjo natančnega knjiženja sledi, kdaj in koliko naj bi domnevno prejela, ni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče oceno o doslednem knjiženju izplačil in obveznosti sprejelo glede računov, ki so jih družbi Š. izstavljali dobavitelji. Sicer pa je argumentirano in prepričljivo pojasnilo, da je bil v dnevniku knjiženja avstrijske družbe Š. obsojeni H. H. naveden kot subjekt, ker je nedovoljene nagrade v tem obdobju prejemal na način, da so bile le-te nakazane na hrvaški bančni račun L. L. (prav tako že pravnomočno obsojenega komercialista družbe Y.), slednji pa je po prejemu nakazila le-to dvignil in nedovoljene nagrade v gotovini izročil H. H. Nakazilo L. L. je temeljilo na fiktivnem računu - "INVOICE" (točke 933 do 940), medtem ko je obtoženka nedovoljene nagrade prejemala izključno v gotovini, zato zanjo ni bilo potrebno prikazovati fiktivnih podlag za nakazilo in zato v poslovnih knjigah avstrijske družbe Š. niti ni mogla biti vodena kot "subjekt" oziroma kot "dobavitelj" (točke 1048, 1050, 1056 sodbe).

229. Povsem pavšalne in neobrazložene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo S. R., da se gotovina ni dvigovala namensko za nedovoljene nagrade (točka 1049 sodbe), čeprav je sama predložila listine, ki kažejo nasprotno in sicer, da se je gotovina dvigovala namensko, dvigi pa so bili knjiženi kot "cash" pod "konto 48990 - marketing commision" (knjiženje nedovoljenih nagrad). Pritožnica namreč listin, za katere zatrjuje, da jih je predložila, ne konkretizira, temveč se sklicuje na listine navedene v točki 1167 obrazložitve pravnomočne sodbe X K 11063/2016, ki jih vsebinsko ne povzame, in zatrjuje, "da je sodišče potrdilo, da je služilo za knjiženje nedovoljenih nagrad" in še "glej priloge k zagovoru obdolžene" . Sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ne more preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v točki 1053 obrazložitve izpodbijane sodbe, v zvezi z zagovorom obtoženke, da je iz rokopisnih zapisov na drugih listinah razvidno, da se je ves čas preverjalo, ali je bilo pravilno obračunano, za pravo obdobje in pravilno izplačano, zaključilo, da glede na to, da je obtoženka nedovoljene nagrade prejemala v gotovini, zanjo očitno ni bilo potrebno preverjati pravilnosti obračunov, obdobja, izplačila, temveč je zadostovalo, da ji je bila nedovoljena nagrada izročena, kar je R. R. na izračunih nedovoljenih nagrad potrdila z rokopisnim zaznamkom "paid" z datumom. Enako neobrazložene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s točko 1078 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je pritožnica zgolj pojasnila, da je sodišče prve stopnje (po oceni pritožbenega sodišča upravičeno) zavrnilo njen zagovor, da ugotovljene finančne nepravilnosti pri poslovanju družb družine R. kažejo na neverodostojnost izpovedbe S. R.

230. Pritožbene trditve, da ni dokazano, da bi N. N. dejansko prejela gotovino, saj se te izročitve niso beležile, kot tudi ne, kako naj bi to gotovino porabila, niso utemeljene. Res je, da se izročitev gotovine N. N. ni zabeležila, kar pa zgolj potrjuje, da ji je R. R., ki ji je izročala gotovino za izplačilo nedovoljenih nagrad obtoženki, zaupala v tolikšni meri, da to ni bilo potrebno. Ne gre prezreti, da N. N. ni bila le nadrejena vsem komercialistom (točka 194 sodbe), ampak je bila od 3. 5. 2004 do 28. 2. 2011 tudi zastopnica družbe Y. (točka 165 sodbe) in je, kot je izpovedala S. R., sodelovala pri sprejemanju poslovnih odločitev (točka 193 sodbe). Kot je razvidno iz zapisov na obračunih nedovoljenih nagrad, je N. N. R. R. celo sama opozarjala "da gre v OB A. in naj priskrbi, da odnese še A.", "da ji je rekla da ne želi imeti nikamor nakazano" . Navsezadnje je obtoženki nedovoljeno nagrado izročila tudi v času, ko so se odnosi z družino R. tako poslabšali, da ji je bila kmalu za tem izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in prepovedan vstop v prostore družbe Y. Glede na navedeno sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da je N. N. od R. R. za nedovoljene nagrade obtoženki prejeto gotovino, slednji dejansko izročila. To potrjujejo zaznamki R. R. "paid" in tudi sicer ni nobenega podatka v spisu, ki bi potrjeval pritožbeno zatrjevanje, da bi N. N. gotovino namenjeno za izplačilo nedovoljenih nagrad obtoženki porabila kakorkoli drugače.

231. Pritožnica izpostavlja listine, ki jih je sodišču prve stopnje predložila N. N., in sicer tri izjave S. R., da je od N. N. prejela gotovino (4.270,00 EUR, 8.000,00 EUR in 7.870 EUR) ter elektronsko sporočilo S. R. N. N. z vsebino: "Draga N., pripravi jutri mami obračun za O. P. za 5.000 EUR, potrebovala bi cimpreje, lahko zadrzis 1.000." Na podlagi vsebine teh listin pritožnica zatrjuje, tudi sicer v pritožbi večkrat izpostavljeno tezo, da naj bi N. N. po naročilu S. R. izdelovala fiktivne izračune nedovoljenih nagrad, od R. R. za nedovoljene nagrade prejeto gotovino pa naj bi N. N. nato izročila S. R., ker naj bi ji R. R. omejila dvigovanje denarnih sredstev z bančnega računa avstrijske družbe Š. Slednje utemeljuje z izpovedbami prič S. S. in H. I., da je bila S. R. izredno potratna, tako da ji R. R. ni več dovolila z avstrijskega računa [ op. družbe Š. ] dvigovati gotovine. Nadalje izpostavlja izpovedbo S. R., da ne gre za prejem denarja za njeno osebno porabo, ampak za način, kako priti do gotovine za izplačilo provizij, ki jo ocenjuje kot nelogično, kot tudi, da se S. R. z O. P. nikoli ni osebno sestala.

232. Sodišče prve stopnje je glede navedenih listin v točki 1079 obrazložitve sodbe ocenilo, da je irelevantno, ali dokazujejo način pridobivanja gotovine za namene osebne porabe S. R. ali za potrebe nedovoljenih nagrad, ter da velika osebna poraba S. R. ne pomeni, da je zato njena izpovedba glede dajanja nedovoljenih nagrad obtoženki neverodostojna. S takšno presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Listine, ki jih je predložila N. N., namreč ne izkazujejo prav nobene povezave z izplačevanjem nedovoljenih nagrad obtoženki, niti ne potrjujejo, da bi bili za obtoženko izdelani izračuni nedovoljenih nagrad fiktivni in izdelani zaradi pridobitve gotovine za potrebe osebne porabe S. R. Obtoženka je prejela nedovoljeni nagradi tudi po odhodu N. N. iz družbe Y., obračuna je izdelala S. S., osebno pa ju je obtoženki izročila prav S. R. Kot je bilo že povedano, je N. N. R. R. sama opozarjala na pravočasno plačilo nedovoljenih nagrad obtoženki, ki ga je slednja na izračunu potrdila z zaznamkom "paid" in datumom, določena izplačila pa so bila zavedena tudi v drugih dokumentih družbe Y. Nadalje na nobenem potrdilu N. N. ni naveden namen izročene gotovine S. R. in tudi slednja se tega ni natančno spominjala. Prav tako zgolj na podlagi enega elektronskega sporočila, katerega vsebina v dokaznem postopku niti ni bila povsem razjasnjena, ni mogoče zaključiti, da naj bi S. R. pod pretvezo izplačil nedovoljenih nagrad evidentno naročala lažne obračune, kot to zatrjuje pritožnica. Povsem neživljenjska in nerazumna je pritožbena teza, da naj bi bili vsi izračuni nedovoljenih nagrad za obtoženko za obdobja dobav od leta 2008 do 2011 izdelani fiktivno za potrebe dviga gotovine za osebno porabo S. R., predvsem glede na dejstvo, da je bila R. R., ki je odločala o izplačilih nedovoljenih nagrad, pri evidentiranju izplačil zelo natančna in dosledna. Glede na vse navedeno je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

233. Pritožbene navedbe, da je po izpovedbi S. R. R. R. z avstrijskega bančnega računa družbe Š. dvignjeno gotovino hranila pri sebi, dokler je glede na izračun nedovoljene nagrade ni bilo potrebno izročiti N. N., ter da pritožnica dvomi, da bi potratna družina R. varčevala denar za provizije na zalogo, so brezpredmetne in na presojo verodostojnosti izpovedbe S. R. nimajo prav nikakršnega vpliva.

234. Kot je bilo pojasnjeno, je sodišče druge stopnje znižalo zneske nedovoljenih nagrad, ki jih je obtoženka prejela od družbe Y. (točka I/1 izreka), tako da je v tabeli pod zap. št. 1 znesek "2.737,90" nadomestilo z zneskom "1.072,90" , pod zap. št. 2 znesek "3.561,00" nadomestilo z zneskom "1.107,00" in pod zap. št. 10 znesek "6.531,00" nadomestilo z zneskom "2.531,00" (točki 143 in 218 te sodbe). Posledično je moralo pritožbeno sodišče ustrezno znižati tudi v opisu dejanja v točki I/1 (dvakrat) navedeni skupni znesek nedovoljenih nagrad, zato je zneska "65.986,45" nadomestilo z zneskoma "57.867,45".

Družba X.:

235. Izvedenec dr. K. D. je podal mnenje v zvezi z rokopisnimi zapisi na listinah družb Y. in X. ter v namiznem koledarju 2013 in dveh rokovnikih, ki so bili zaseženi N. N. (točka 676 sodbe). Splošne ugotovitve izvedenskega mnenja in dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča so obrazloženi v točkah 668 in 677 do 681 sodbe, ki jih sodišče druge stopnje sprejema ter izpostavlja zgolj bistvene poudarke izvedenskega mnenja: (i) da je pri večini dokumentov, na katerih se nahajajo rokopisni zapisi, nekoliko bolj verjetno, da je sporne rokopise in podpise zapisala N. N., kot pa da jih ni (tretja pozitivna stopnja verjetnosti na sedem stopenjski lestvici ugotovitev); (ii) da so preiskavo omejevali enostaven slog pisanja in relativna skromnost posameznega spornega gradiva in fotokopiranje [op. za listine družbe X. je izvedenec ugotovil, da so izvirniki ] ; (iii) da je izvedenec zgolj za manjši del rokopisov zaključil, da je s forenzičnega vidik nedokazljivo, da rokopisi pripadajo N. N., ker zaradi premalo gradiva za primerjavo (zapisov na spornih listinah) preiskava ni bila mogoča; (iv) če bi izvedenec upošteval ves korpus spornih rokopisov kot enotnega, torej kot rokopis iste osebe, kar se v bistvu izkazuje, bi zelo verjetno za večji del rokopisnih zapisov dvignil ugotovitev za eno (na drugo pozitivno) stopnjo [ op.

Ugotovitve podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba; Menim, da je verjetno, da je sporni in primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba 37 ] ; (v) da obstaja precejšnja verjetnost, da je N. N. ob dajanju rokopisa na sodišču namerno prenarejala svoj rokopis. Ugotovite in mnenje izvedenca v zvezi z vsakim konkretnim izračunom ali drugo konkretno listino ter lastno oceno in presojo teh ugotovitev, tudi v povezavi s posamičnimi pripombami obtoženke v zagovoru, je sodišče prve stopnje pojasnilo v okviru obrazložitve posameznih izračunov nedovoljenih nagrad za obtoženko v družbi X. (točke 1213 do 1216, 1257, 1278 do 1279, 1295, 1305, 1316 do 1317, 1319, 1332, 1336, 1345, 1357 do 1358, 1364 do 1365, 1369, 1388 do 1389, 1406 do 1408, 1413, 1423 do 1425, 1430, 1438 do 1439, 1444, 1452 do 1454, 1458 do 1459, 1464 do 1465, 1467, 1473 do 1474, 1479 do 1480, 1488 do 1489, 1494 sodbe).

Pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno in argumentirano (točka 99 sodbe), zato se dokaznim zaključkom v izpostavljenih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe pridružuje.

236. Pritožnica izpostavlja, da je izvedenec v mnenju sicer ugotovil, da gre za izvirnike, vendar pa je za vse dokumente to, da naj bi jih napisala N. N., potrdil zgolj z najnižjo stopnjo verjetnosti, kar ne zadostuje, kot tudi ne dvig ravni verjetnosti za eno stopnjo, saj to še vedno pomeni, da je verjetno, da je sporni rokopis napisala ista oseba, nikakor pa ne gotovosti. Dokazna presoja prvostopenjskega sodišča, da je tudi rokopisne zapise, do katerih se izvedenec zaradi premajhne količine spornega rokopisa ni mogel opredeliti, napisala N. N., ne temelji zgolj na izvedenskem mnenju, temveč (kot je bilo že pojasnjeno - točka 204 te sodbe), tudi na načinu delovanja N. N. pri izračunavanju nedovoljenih nagrad za obtoženko ter dejstvu, da je bila edina, ki je celotno inkriminirano obdobje podkupovanja obtoženke, tako v času zaposlitve v družbi Y. in nato družbe X., zanjo izdelovala izračune in zapise v povezavi z nedovoljenimi nagradami (točka 681 sodbe). Pri tem je še dodatno izpostavilo: (i) da je družbo X. dejansko vodila N. N.; (ii) da je v zvezi z medicinskim materialom, ki ga je družba X. dobavljala OB A., z obtoženko kontaktirala predvsem N. N., tudi preko osebnega elektronskega naslova; (iii) da sta se obtoženka in N. N. družili tudi zasebno (točka 669 sodbe). Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo tudi druge okoliščine ter napravilo celovito analizo, oceno in presojo izvedenih dokazov, ki v povezavi z ugotovitvami v izvedenskem mnenju zanesljivo, na ravni gotovosti, podpirajo dokazni zaključek, da je avtorica vseh za presojo relevantnih rokopisnih zapisov prav N. N. Stopnja verjetnosti, da je sporni rokopis napisala ista oseba, je druga stopnja na lestvici, torej ne držijo pritožbene navedbe, da nad njo obstajata še dve stopnji verjetnosti.

237. Pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe pritožnica ne more omajati s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je izvedenec pri večini obravnavanih listin izločil posamezne zapise kot nedokazljive ter da je zaslišan na glavni obravnavi potrdil možnost, da je ta zapis napisala druga oseba (točka 1438 sodbe), da gre tudi za zapise z drugačno barvo, torej z različnimi pisali, da pa časa njihovega nastanka ne more opredeliti (točki 1316 in 1317 sodbe), česar prvostopenjsko sodišče ni spregledalo. Obtoženka v pritožbi navaja konkretne izračune in pavšalno zatrjuje, da "kot bi nekdo za nazaj iskal in se trudil, kako priti do izračunanega zneska" , kar pa v izvedenem dokaznem postopku nima podlage.

238. Pritožnica zatrjuje, da so zapisi na listinah z različnimi pisali vezani na označevanje posameznih izdelkov na seznamu in izpostavlja obračune za mesece september 2012 (relevantni izdelki za obračun nedovoljene nagrade in njihova količina so na seznamu označeni z modrim markirnim flomastrom in "*" - točka 1295 sodbe), november 2012 (relevantni izdelki za obračun nedovoljene nagrade in njihova količina so na seznamu označeni/obkroženi - točka 1321 sodbe), januar 2013 (relevantni izdelki za obračun nedovoljene nagrade so na seznamu označeni/obkroženi - točka 1346 sodbe) in junij 2013 (relevantni izdelki za obračun nedovoljene nagrade so na seznamu označeni z rumenim markirnim flomastrom točka 1440 sodbe). Po zatrjevanju pritožnice se zapisi na listinah z različnimi pisali nanašajo tudi na vrednost, ki se jo potem opredeli kot podlago za ovrednotenje nedovoljene nagrade (npr. obračuna od 1. 2. 2012 do 31. 8. 2012 in september 2012), vendar teh pritožbenih navedb konkretno ni pojasnila. V zvezi z v pritožbi izpostavljenim rokopisnim zapisom v obračunu za oktober 2012 "A." je obtoženka v svojem zagovoru navajala, da se izvedenec ni opredelil do tega, ali je bil ta zapis napisan naknadno in ga ni umestil v nobeno časovno obdobje. Izvedenec je v zvezi z vprašanjem, kaj je bilo na listini zapisano prej in kaj pozneje, pojasnil, da je takšna preiskava mogoča, kadar je na listini uporabljeno enako oziroma istovrstno pisalo, preiskava pa ni mogoča v primeru, ko so bila uporabljena različna pisala, kot na konkretni listini (točki 1316 in 1317 sodbe). Navedene ugotovitve v ničemer ne vzbujajo dvoma v pristnost izpostavljenih listin oziroma ne potrjujejo pritožbene teze, da naj bi šlo pri zapisih na izračunih nedovoljenih nagrad za naknadno napisane zapise. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje "zahtevo" obrambe po forenzični preiskavi istovetnosti zavrnilo in zato te okoliščine ni razjasnilo, pa je brezpredmeten, saj je bil ta dokazni predlog izrecno podan zgolj za listine zasežene v družbi Y., ne pa tudi za listine zasežene v družbi X. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ki jih pritožnica konkretno ne izpodbija, do vseh po mnenju izvedenca nedokazljivih zapisov ter do zapisov, v zvezi s katerimi je v zagovoru izražala pomisleke obtoženka, določno opredelilo (točke 1214 do 1215, 1278 do 1279, 1295, 1316 do 1317, 1369, 1388, 1395, 1413, 1438 do 1439, 1467, 1488 sodbe).

239. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je N. N. nedovoljene nagrade za obtoženko obračunavala v določenih zneskih na realizirane količine posameznih dobavljenih medicinskih izdelkov, običajno tistih, pri katerih je družba X. dosegla najvišje razlike med nabavno vrednostjo in vrednostjo, po kateri je izdelek prodala OB A. Primeroma je navedlo izdelke "Back table cover" oz. "BTC" in različna pokrivala (sete) proizvajalcev A. in P. (točka 1211 sodbe). Pritožnica zatrjuje, da to ne drži, da za leto 2012 podatkov ni, medtem ko je iz podatkov za leto 2013 razvidno, da če to velja za izdelek "BTC" (torej ugotovitvi sodišča prve stopnje delno vendarle pritrjuje), pa vsekakor ne velja za sete, vendar so te pritožbene navedbe nekonkretizirane. Pritožbeno sodišče ne sprejema ocene pritožnice, da natančna analiza ni mogoča, ker na izračunih nedovoljenih nagrad niti ni razvidno, na katere izdelke ali konkretni set se izračun nanaša. Izdelki (seti) so namreč navedeni in večinoma tudi označeni v za določen izračun ustrezni knjigovodski listini družbe X., torej v obračunih izdanih računov ali analizah razlike v ceni. Prav tako je iz posamičnih izračunov nedovoljenih nagrad razvidno, na katere izdelke se nanašajo (npr. "seti", "koleno, hrbt. rama", "koleno" itd.).

240. Pritožnica zatrjuje, da iz listin družbe X. ni razviden način obračunavanja nedovoljenih nagrad, pri navedbah vrednosti "na kos" , pa se zapisani izračun v primerjavi z dobavo ne izide. Sodišče prve stopnje pa naj bi v primerih, ko je ugotovilo ujemanje med dobavljenim in izračunanim izdelkom, zaključilo, da so izračunane nedovoljene nagrade realne, ker so bile dobave dejansko realizirane (točka 1292 sodbe). Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 1292 obrazložitve sodbe, na podlagi primerjave podatkov o realiziranih dobavah dokumentov družbe X. (obračuni izdanih računov, analize razlike v ceni) s podatki o realiziranih dobavah OB A. za celotno obdobje dobav (od septembra 2012 do septembra 2013) ugotovilo, da se večina dobav količinsko ujema. Zato so količine dobav , navedene na obračunih izdanih računov in analizah razlike v ceni družbe X., na podlagi katerih so bile izračunane nedovoljene nagrade za obtoženko, realne in so bile tudi dejansko realizirane. Gre torej za ugotovitev, da so realne količine in ne nedovoljene nagrade, kot napačno zatrjuje pritožnica, pri čemer je sodišče prve stopnje morebitna razhajanja med podatki o realiziranih dobavah družbe X. in OB A. natančno pojasnilo pri obrazložitvi posameznih izračunov nedovoljenih nagrad za obtoženko (npr. točka 1297 sodbe).

241. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje vrsto, količino in vrednost ( "na kos" ) medicinskega materiala, od katerega je bila izračunana posamezna nedovoljena nagrada za obtoženko, ugotavljalo tudi na podlagi ročno z različnimi pisali označenih postavkah na obračunih izdanih računov ali analizah razlike v ceni. Neutemeljeno pa pritožnica izpostavlja mnenje izvedenca v točki 1317 obrazložitve sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče že povzelo (točka 238 te sodbe), da pri različnih pisalih ni mogoče ugotoviti časovnega poteka zapisov (prej/kasneje) in sodišču prve stopnje (ponovno) brezpredmetno očita, da je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za forenzično preiskavo pristnosti listin. Kot je bilo že povedano, obramba tega dokaznega predloga za listine zasežene v družbi X. izrecno ni podala, sicer pa v dokaznem postopku ni bila izkazana prav nobena okoliščina, da bi kdorkoli v listine te družbe naknadno vsebinsko posegal, temveč gre zgolj za pritožbeno tezo obtoženke brez kakršnekoli dokazne podlage. Označevanje relevantnih izdelkov v razpredelnicah z markirnimi flomastri ali drugimi pisali, ne le za potrebe izračunov nedovoljenih nagrad, temveč tudi za kakršnekoli druge (zakonite) namene, ni nič neobičajnega, predvsem pa ne dokazuje naknadnih posegov v listine.

242. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje tudi sámo ugotovilo, da se je v obračunskih obdobjih spreminjala za isti artikel obračunana vrednost, kot tudi vrsta v izračun nedovoljene nagrade vključenih setov, ter da nikoli niso bili obračunani vsi dobavljeni seti ali celo noben. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica povsem posplošeno zatrjuje enako, kot je navajala v svojem zagovoru. Sodišče prve stopnje je njene tosmerne navedbe pri vsakem posamičnem izračunu nedovoljene nagrade utemeljeno zavrnilo z jasnimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi (točke 1224 do 1225, 1231 do 1232, 1241 do 1242, 1253 do 1254, 1285, 1291, 1299 do 1300, 1303, 1328, 1341, 1350, 1372 do 1373, 1402 do 1403, 1417 do 1418, 1433 do 1434, 1450 do 1451, 1469 do 1470 sodbe), ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se jim pridružuje, pritožnica pa jih konkretno ne izpodbija.

243. Enako posplošen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, če ni bilo mogoče priti do smiselnega izračuna nedovoljene nagrade, enostavno zaključilo, da gre za točno neugotovljeno število in vrsto dobavljenih setov (točka 1309 sodbe) ali pa, da je irelevantno, kako je bil zapisani znesek izračunan (točke 1288, 1470, 1498 sodbe), ker gre v vsakem primeru za nedovoljeno nagrado, torej za bistvene obremenilne trditve ni ponudilo nobenih dokazov.

244. Sodišče prve stopnje je v točki 1309 obrazložitve sodbe ugotovilo, da rokopisni zapis N. N. predstavlja izračun nedovoljene nagrade za obtoženko v skupni višini 1.400,00 EUR, kot seštevek: (i) 1.200 EUR za 244 kosov "BTC" po 5 EUR in (ii) 180 EUR "za točno neugotovljeno število in vrsto dejansko dobavljenih setov OB A." . Na obračunu nedovoljene nagrade je rokopisni zapis "BTC 244 a5 =>1220.-; Seti 180; 1400; dala N. 9.11. A." (točka 1304 sodbe). Na seznamu izdelkov v obračunu izdanih računov je bila obkrožena zgolj količina izdelkov "BTC" , različni seti pa niso bili označeni (točka 1307 sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča je odločilno, da je iz izračuna jasno razvidno, da je bila nedovoljena nagrada obračunana tudi za dobavljene sete, njihova vrsta in količina pa ni bistvena ter je imelo sodišče prve stopnje povsem zadostno dokazno podlago za zaključek, da tudi znesek 180 EUR predstavlja nedovoljeno nagrado.

245. V točki 1288 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z rokopisom N. N. 38 zapisani znesek 560.-EUR (točka I/2 izreka, zap. št. 1) predstavlja izračun nedovoljene nagrade, sicer za točno neugotovljeni dobavljeni medicinski material, vendar pa je imelo zanesljivo dokazno podlago za takšno sklepanje v predhodnih ugotovitvah ter jasnih in prepričljivih dokaznih zaključkih v zvezi z izračuni nedovoljenih nagrad navedenih v točki I/2, zap. št. 2 do 6 v tabeli v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe (točke 1212 do 1285 sodbe), ki jih pritožnica konkretno ne napada.

246. Sodišče prve stopnje je v točki 1470 obrazložitve sodbe pojasnilo, da ni moglo ugotoviti, na kakšen način je N. N. izračunala nedovoljeno nagrado v znesku 885 EUR. Vendar pa je ugotovilo, da je bil ta znesek zapisan na obračunu izdanih računov, na katerem so bili izdelki označeni (točka 1460 sodbe), da je iz na istem obračunu navedenih dveh sicer prečrtanih zneskov jasno razviden način izračuna (točka 1468 sodbe) in da je bila nedovoljena nagrada v znesku 885 EUR 2. 8. 2013 obtoženki dejansko izročena (točka 1470 sodbe). Vse navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo nobenega dvoma v pravilni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je znesek 885 predstavljal izračun nedovoljene nagrade.

247. Iz obrazložitve sodbe v točki 1498 izhaja, da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti načina obračuna nedovoljene nagrade zgolj za izdelke "ostalo" in "filtri" , sicer pa je na istem obračunu jasno razviden način izračuna za sete in izdelke "BTC" . Posledično je utemeljen in logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da celoten zapis na listini predstavlja izračun nedovoljene nagrade, torej tudi 120 EUR za ostali neugotovljeni dobavljeni material in 63 EUR za dobavljene filtre (točka 1470). Tudi tem razlogom sodbe pritožnica konkretno ne nasprotuje.

248. Pritožnica, enako kot v zvezi z obračuni nedovoljenih nagrad družbe Y., zatrjuje, da naj bi izrazita variabilnost izračunov nedovoljenih nagrad potrjevala, da ni bilo nobene zahteve in dogovora v zameno za promet, saj bi bil dogovor enoten vsaj za neko daljše časovno obdobje, ne pa da se je mesečni obračun poljubno spreminjal. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje način izračuna nedovoljenih nagrad v družbi X. ugotovilo v skorajda vseh posamičnih izračunih, sicer pa zahtevo obtoženke in dogovor z N. N. za izplačevanje nedovoljenih denarnih nagrad potrjujejo kontinuirana dejanska izplačila, da jih je obtoženka še naprej prejemala zgolj v gotovini ter da je nedovoljene nagrade prejemala za točno določene izdelke proizvajalcev A., P. in B.

249. V nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožnica povzema razloge v točkah 1217, 1227, 1240 (točka I/2 izreka, zap. št. 1 do 6) in 1382 (točka I/2 izreka, zap. št. 12), v katerih je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami dejanske izročitve nedovoljenih nagrad, ali utemeljilo lastne ugotovitve in presojo ali pa se je opredelilo do obtoženkinega zagovora.

250. Iz rokopisne evidence N. N. za obdobje dobav od 1. 2. 2012 do 31. 8. 2012 (priloga A242; točka I/2 izreka, zap. št. 1 do 6; točke 1217, 1227, 1240 sodbe) naslovljene "A." , so jasno razvidni datumi, zneski in oznake materiala, pri datumu 10. 9. tudi obdobje dobave "julij/avgust" . Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je N. N. na kasnejših dokumentih družbe X. z obračuni nedovoljenih nagrad (obračuni izdanih računov, analize razlike v ceni) na popolnoma enak način (dan in mesec) zapisovala datume, ko je obtoženki dajala nedovoljene nagrade. Nekateri datumi se tudi ujemajo z datumi, pri katerih si je N. N. v svojem namiznem koledarju za leto 2013 pisala zaznamke "OB A." (točki 1217 in 1227). Po pojasnjenem je edina možna razumna in logična razlaga, da so na listini v prilogi A242 navedeni datumi (8. 3., 6. 4., 7. 5., 26. 6., 4. 7., 10. 9) datumi, ko je N. N. obtoženki nedovoljene nagrade dejansko izročila.

251. Pri presoji okoliščin izročitve nedovoljenih nagrad obtoženki, je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo, da je imela N. N. prijavljeno začasno bivališče v Fiesi v Piranu, medtem ko obtoženka živi v Kopru, dela pa v OB A. v Ankaranu, zato ji je lahko N. N. nedovoljeno nagrado izročila kjerkoli na območju navedenih kratkih relacij, saj je ugotovilo, da se je N. N. med tednom in vikendi nahajala tudi na naslovu svojega začasnega bivališča v Piranu (točka 1227 sodbe). V točki 1240 je sodišče prve stopnje dokazni zaključek o dejanski izročitvi nedovoljene nagrade obtoženki oprlo na elektronsko sporočilo N. N. o obtoženkinem prihodu v Ljubljano, njen zagovor, da je bila tistega dne do 15.11 ure v službi, pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da se je z N. N. lahko srečala tudi v popoldanskem času.

252. Glede izročitve nedovoljene nagrade obtoženki v marcu 2013 za obdobje dobave medicinskega materiala v februarju 2013 (točka I/2 izreka, zap. št. 12) se je sodišče prve stopnje do obtoženkinih navedb, da na obračunu nedovoljene nagrade ni zapisanega datuma izročitve in do drugih v zagovoru zatrjevanih okoliščin, izčrpno, prepričljivo in logično opredelilo v točkah 1373 do 1384 razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se jim v izogib ponavljanju pridružuje.

253. Pritožnica neuspešno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni potrebovalo nobenega dokaza, da sta se z N. N. na navedene datume dejansko srečali, da ni upoštevalo nobenih dokazil, da se na določen datum ni nahajala na mestu predvidene izročitve nedovoljene nagrade, ali pa sta bili z N. N. celo vsaka na svojem koncu Slovenije. Po oceni prvostopenjskega sodišča sta se vedno lahko pripeljali, ali ona v Ljubljano ali pa N. N. v OB A., ne da bi preverilo, ali je bila ona že/še v službi in ali je bila N. N. dejansko v Fiesi. S takšnimi posplošenimi pritožbenimi navedbami, ki ne presegajo ravni golega nestrinjanja z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, pritožnica ne more vnesti dvoma v pravilno, razumno in logično sklepanje prvostopenjskega sodišča o okoliščinah izročitve nedovoljenih nagrad obtoženki.

254. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje štelo za dejansko izročene tudi vse tiste nedovoljene nagrade, ko na listinah ni bilo nobenega zapisa, datuma, imena ali kratice, pritožnica izpostavlja točko 1301 obrazložitve sodbe. V tej točki je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na obračunu izdanih računov družbe X. (obdobje dobave materiala september 2012; točka I/2 izreka, zap. št. 7) ni vpisan datum izročitve nedovoljene nagrade. Vendar pa je glede na dejstvo, da so datumi izročitve nedovoljene nagrade zapisani na skorajda vseh ostalih obračunih nedovoljenih nagrad (točka I/2 izreka, zap. št. 1 do 6, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, in 19), kar potrjuje, da jih je obtoženka za vsakomesečne dobave prejemala kontinuirano, na podlagi celovite dokazne presoje utemeljeno, razumno in logično zaključilo, da jo je prejela tudi za dobavo v mesecu septembru 2012.

255. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 1376, 1401, 1470 in 1484 obrazložitve sodbe kot dan izročitve nedovoljene nagrade upoštevalo zaznamek o obisku N. N. naveden na koledarju ali v rokovniku, čeprav je imela N. N. za ta dan izdan potni nalog za drugo bolnišnico in čeprav je v točki 1381 sodbe pritrdilo, da zaznamek še ne pomeni dejansko realiziranega sestanka. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja da je sodišče prve stopnje v navedenih točkah obrazložitve sodbe pojasnilo: (i) da se obtoženki ni očitalo, da je od N. N. nedovoljeno nagrado (za obdobje dobave februar 2013; točka I/2 izreka, zap. št. 12 ) prejela 11. 3. 2013, zato je irelevantno, kje sta se tega dne nahajali (točka 1376); (ii) da službena pot N. N. v bolnišnico F. 3. 4. 2013 od 10.00 do 15.00 ure ne pomeni, da tega dne v prostorih OB A. obtoženki ni mogla izročiti nedovoljene nagrade (za obdobje dobave marec 2013; točka I/13 izreka, zap. št. 12 ), s tem, da je na obračunu nedovoljene nagrade zapis "3. 4. A. 1420" (točki 1401 in 1396); (iii) da izročitev nedovoljene nagrade (za obdobje dobave julij 2013; točka I/2 izreka, zap. št. 17 ) potrjujeta rokopisna zapisa N. N. v namiznem koledarju 2013 pri datumu 2. 8. "OB A" in v rokovniku C. "OB A. A. 2. 8. 2013" ; (iv) da izročitev nedovoljene nagrade (za obdobje dobave avgust 2013; točka I/2 izreka, zap. št. 18) potrjuje rokopisni zapis N. N. v namiznem koledarju 2013 pri datumu 11. 9. "A. 14h OB A." . Sicer pa, kot je bilo že pojasnjeno, izročitve nedovoljenih nagrad obtoženki ni mogoče presojati zgolj na podlagi okoliščin vsake posamične izročitve, temveč v medsebojni povezavi in v povezavi z na obračunih nedovoljenih nagrad ter na namiznem koledarju in v rokovnikih navedenimi datumi in zapisi. Takšna celovita presoja vseh relevantnih dokazov pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da so bile obtoženki nedovoljene nagrade dejansko izročene v okoliščinah, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

256. Posledično pritožnica ne more uspeti niti s ponujanjem lastne dokazne ocene okoliščin izročitve nedovoljene nagrade za obdobje dobave september 2013 (točka I/2 izreka, zap. št. 19). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na obračunu nedovoljene nagrade tudi rokopisni zapis "2. 10. 2013 (dvakrat podčrtano)" (točka 1487 sodbe), za katerega je sicer izvedenec ugotovil, da je rokopisno preskromen za ugotavljanje pisca (točka 1488 sodbe). Nadalje je ugotovilo, da je na namiznem koledarju 2013 N. N. pri datumu 2.

10. rokopisni zapis "11h A." (točka 1493 sodbe). Tudi za ta zapis je izvedenec podal mnenje, da so omejitve preiskave zaradi premalo gradiva za primerjavo tolikšne, da preiskava ni mogoča (nedokazljivo) (točka 1494 sodbe). Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje, glede na način delovanja N. N. pri izračunavanju nedovoljenih nagrad za obtoženko, kot rokopise N. N. upoštevalo tudi tiste zapise, do katerih se izvedenec zaradi premajhne količine spornega rokopisa ni mogel opredeliti (točka 681 sodbe), zato je tudi v konkretnem primeru zaključilo, da je N. N. obtoženki nedovoljeno nagrado izročila 2. 10. 2013 (točka 1499 sodbe).

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obtoženkinega zagovora, da je imela N. N. 2. 10. 2013 službeno pot na Reko (točki 1501 in 1502 sodbe). Na podlagi rokopisnega zapisa v namiznem koledarju pri datumu 2. 10. 2013 "... 30A" , "ob 13h" in "... Klinika ... Rijeka" je zaključilo, da je imela N. N. službeno pot v Opatijo in na Reko šele ob 13.00 uri, zato je tega dne v prostorih OB A. lahko izročila tudi nedovoljeno nagrado obtoženki. Ocenilo je, da pot do Opatije oziroma Reke vodi mimo Primorske, da gre za kratke razdalje, ki jih je brez težav mogoče prevoziti v enem dnevu, sploh komercialistka, kot je N. N., ki je opravila veliko službenih poti (točka 1503 sodbe).

Pritožnica teh zaključkov izpodbijane sodbe ne more omajati s pritožbenimi navedbami, da pot do Opatije/Reke ne vodi mimo Primorske, temveč preko Postojne in Pivke, z zatrjevanjem, da je imela N. N. 2. 10. 2013 na Hrvaškem dva sestanka (česar sodišče prve stopnje ni spregledalo), da bi si N. N. dodatne kilometre obračunala in da je izvedenec datum 2. 10. 2013, ki je napisan z drugo barvo, "izločil" , ker je ves počečkan. Gre namreč za lastno oceno izvedenih dokazov, pri čemer tudi niso prepričljive pritožbene trditve, da glede na mnenje izvedenca ni niti najmanjše stopnje verjetnosti, da je datum 2. 10. 2013 zapisala N. N., saj zaključkov prvostopenjskega sodišča v točki 681 obrazložitve sodbe, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pritožnica ne izpodbija.

Po obrazloženem sodišče druge stopnje izrecno zavrača povsem nekorektne in neprimerne pritožbene očitke "o popolni samovolji predsednice senata pri obrazložitvi obsodilne sodbe" , " da si na vsak način želi "pokriti" dokazne luknje v trditvah tožilstva" in "se pri tem poslužuje nedokazanih domnev, špekulacij in evidentnih nelogičnosti".

257. V zvezi z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča v točkah 1177 do 1182 razlogov izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče sprejema in se na razloge v izogib ponavljanju sklicuje, pritožnica zgolj vztraja pri svojem zagovoru (točka 1180 sodbe), medtem ko dokazne ocene in zaključkov v točkah 1181 in 1182 sodbe konkretno ne napada.

258. Pritožnica navaja, da je OB A. po prekinitvi pogodbe z družbo Y. dobavo medicinskega materiala proizvajalca A. (sedaj R.) v celoti prenesla na družbo X., v obračune nedovoljenih nagrad pa so bile vključene le prevleke za inštrumentarsko mizico "BTC" in od septembra 2012 (ne vsi) seti P. Po njeni oceni to potrjuje, da je nabava zdravstvenega materiala OB A. od družbe X. potekala neodvisno od obračunov nedovoljenih nagrad ter da ni bilo nobenih dogovorov in zahtev. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more izpodbiti z izvedenimi dokazi na ravni prepričanja potrjene pravilne dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, da je v zvezi z dobavo medicinskega materiala od družbe X. zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade, pa čeprav ne za vse izdelke. Sicer pa se je sodišče druge stopnje do vsebinsko smiselno enakih pritožbenih navedb že opredelilo, da prejemanje nedovoljenih nagrad le za določene izdelke (poleg drugih okoliščin), ravno nasprotno, obstoj dogovora le še dodatno potrjuje.

259. Sodišče prve stopnje se je v točkah 1261 do 1269 obrazložitve izčrpno opredelilo do zagovora obtoženke, da OB A. od družbe X. nikoli ni kupovala izdelkov iz programa proizvajalca B., temveč ji je, na podlagi v postopku javnega naročila 1. 3. 2011 sklenjene pogodbe, od takrat dalje obvezilni medicinski material dobavljala družba C., zato ni bilo nobene osnove za zahtevo in prejem nedovoljene nagrade (točke 1258 do 1260), ki ga v bistvenem povzema tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje jasnim, logičnim in prepričljivim dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča ter jih ponovno ne navaja, sicer pa jih pritožnica konkretno sploh ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da je medicinski material proizvajalca B. naveden le pri eni izročitvi in da enkratni zapis potrjuje, da ne gre za nedovoljeno nagrado, ampak za "neke izračune" , so neprepričljive. Proizvajalec B. in znesek 210 EUR sta namreč izrecno navedena v rokopisni evidenci N. N. za obdobje dobav od 1. 2. 2012 do 31. 8. 2012 (priloga A242; točka I/2 izreka, zap. št. 1 do 6) naslovljeni z imenom "A." , iz katere so, kot je bilo že pojasnjeno, jasno razvidni datumi, zneski in oznake materiala, pri datumu 10. 9. tudi obdobje dobave "julij/avgust" , torej ne gre "neke izračune" , ampak za zneske nedovoljenih nagrad, ki je bila obtoženki (tudi) za material proizvajalca B. izplačana 4. 7. 2012 (točki 1247 in 1252 sodbe).

260. V nadaljevanju pritožbe se obtoženka, v podkrepitev svojih navedb, da ni bilo nobenih privilegijev in vplivov, ki bi družbi X. zagotovili posel in bi bili posledično temelj zahtev za nedovoljene nagrade, ponovno sklicuje na odgovore vodstva OB A. na novinarska vprašanja v zvezi s člankom v časopisu V., ki je kakršenkoli njen vpliv na preusmeritev dobav iz družbe Y. na družbi X. in M. zanikalo, ter obrazložilo, da nikakor ni samostojna pri odločanju, prav tako ni ukrepalo proti njej in glede dobav in dobaviteljev ni ničesar spremenilo. Do teh pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje že (večkrat) opredelilo in se na te razloge sklicuje.

261. V okviru teh pritožbenih navedb pritožnica izpostavlja osebno zamero S. R. do bivših komercialistov družbe Y. [op. N. N. in L. L.], ki so ostali v poslu, ter da S. R. očitno za propad družbe Y. pripisuje veliko krivdo tudi njej osebno. Zato je po oceni pritožnice "anonimko" , ki so jo ona in vsi zdravniki v OB A. prejeli dan pred hišno preiskavo, zagotovo poslala S. R., saj vsebuje izključno grožnje, da mora takoj prenehati z naročanjem pri družbi X., s priloženimi dokumenti družbe Y.

262. Vsebinsko enake so bile trditve obtoženke v njenem zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (točke 182, 183, 1080 in 1081). Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča o nelogičnosti obtoženkinega zagovora. S. R. je namreč kazenske ovadbe podala (12. 6. 2013, 16. 9. 2013 in 3. 10. 2013) šele po tem, ko sta Nacionalni preiskovalni urad in Komisija za preprečevanje korupcije že prejeli anonimno ovadbo (21. 8. 2013). Anonimno prijavo, ki jo v pritožbi izrecno izpostavlja pritožnica, pa je OB A. prejela 18. 12. 2013, torej po tem, ko je S. R. obtoženko že ovadila (16. 9. 2013) in je nelogično, da bi naknadno OB A. poslala še anonimno prijavo. Sicer pa, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, pritožbene trditve obtoženke, da naj bi anonimne prijave podala S. R. niso dokazane, kot tudi ne njena morebitna povezava s člankom v časopisu V.

263. V zvezi s tokom gotovine pritožnica pravilno povzema vsebino točke 1111 obrazložitve sodbe, da je N. N. gotovino za nedovoljene nagrade obtoženki z bančnih računov družbe X. pridobivala z nakazili potnih stroškov na svoj osebni bančni račun ali na bančna računa v družbi zaposlenih P. O. in R. S., ki sta tako prejeta nakazila bodisi dvigovali s svojih bančnih računov in gotovino izročali N. N. bodisi prejeta denarna sredstva (pre)nakazali na bančni račun N. N.

264. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo obtoženkinega zagovora, da N. N. ni razpolagala z dovolj gotovine za izplačevanje nedovoljenih nagrad (točka 1143), kar zatrjuje tudi v pritožbi, in je takšno svojo presojo natančno pojasnilo v točkah 1144 do 1175, v okviru katerih se je opredelilo tudi do konkretnih obtoženkinih navedb v zagovoru. Sicer pa je dejstvo, da je N. N. razpolagala z zadostno količino gotovine, izkazano že s samimi dejanskimi izplačili nedovoljenih nagrad obtoženki, vedno v gotovini, ki so bila v dokaznem postopku nedvomno potrjena.

265. Pritožnica oporeka zaključkom prvostopenjskega sodišča v točki 1149 obrazložitve sodbe, da je njen zagovor, da je N. N. gotovino, ki jo je prejemala od P. O. in drugih oseb, polagala na svoj osebni račun, protispisen. Po oceni pritožnice naj bi potemtakem enako veljalo za trditev sodišča prve stopnje, ker noben dokaz ne potrjuje, da bi N. N. gotovino, ki jo je prejela od P. O., obdržala in jo nato izročila obtoženki. S takšnimi navedbami pritožnica presoje prvostopenjskega sodišča ne more prepričljivo izpodbiti.

266. V podkrepitev pritožbenih navedb, da je N. N. od P. O. prejeta sredstva porabljala zase, pritožnica izpostavlja elektronsko sporočilo N. N., v katerem se P. O. zahvaljuje, da z njenim darilom potuje na Sicilijo za en teden (točka 1127 sodbe). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je N. N. v tem delu elektronskega sporočila dejansko napisala: "Jutri potujeva z vašim darilom za 1 teden na Sicilijo." , kar pritožbenega zatrjevanja obtoženke ne potrjuje, saj je očitno šlo za skupno darilo več oseb N. N. Pri tem je iz predhodne vsebine tega elektronskega besedila "P. O...za ta mesec ti bom dala kakšen potni strošek..." jasno razvidno, da besedna zveza "z vašim" ne pomeni morebitnega vikanja P. O., sicer pa je tudi sodišče prve stopnje na podlagi podobnih vsebin elektronskih sporočil ugotovilo, da sta bili N. N. in P. O. prijateljici (točki 1130 in 1131 sodbe).

267. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno predstavilo: (i) podatke o skupnih zneskih v letih 2012 in 2013 obtoženki izročenih nedovoljenih nagrad; (ii) v povezavi z nakazili P. O. iz naslova potnih stroškov in (iii) nakazili P. O. na bančni račun N. N., na podlagi katerih je ugotovilo, koliko gotovine je P. O. izročila N. N., upoštevalo pa je tudi dvige gotovine N. N. na bančnih avtomatih (točke 1121, 1120, 1144, 1145). Na podlagi navedenih podatkov je utemeljeno zaključilo, da je N. N. v relevantnem časovnem obdobju dejansko razpolagala z zadostno količino gotovine za nedovoljene nagrade, ki jih je izročala obtoženki (točka 1146). Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov na obeh bančnih računih družbe X. ter na osebnih bančnih računih P. O. in N. N. v razpredelnici predstavilo transakcije v časovnem obdobju od februarja 2012 do septembra 2013, ki so N. N. omogočale pridobivanje velike količine gotovine in ki jo je v nadaljevanju izročala obtoženki kot nedovoljene nagrade (točka 1147). Pri dokazni presoji je upoštevalo tudi nakazila in dvige gotovine z bančnega računa R. S. in drugih oseb (točke 1154 do 1175 sodbe). Sodišče prve stopnje se je v točkah 1151 do 1153 obrazložitve sodbe določno opredelilo do vsebine obtoženkine tabele z lastno analizo bančnih podatkov (priloga B1727 - točki 1148 in 1150 sodbe) in jo ocenilo kot neustrezno. Takšni celoviti presoji prvostopenjskega sodišča in utemeljenim dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe se po preučitvi vseh relevantnih podatkov pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Po pojasnjenem je N. N. tudi po oceni pritožbenega sodišča razpolagala z zadostno količino gotovine za dajanje nedovoljenih nagrad obtoženki, kot je bilo že povedano, to že sama po sebi potrjujejo dejanska izplačila nedovoljenih nagrad ter so nasprotne pritožbene navedbe obtoženke neprepričljive.

268. Glede na navedeno pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje zanemarilo bistven element in sicer, da je N. N. gotovino redno polagala na svoj bančni račun. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje pri analizi njene tabele s podatki o datumih in zneskih pologov gotovine N. N. (z datumi in zneski izplačil nedovoljenih nagrad ter datumi in zneski dvigov gotovine P. O.) vse pologe, razen tistega z dne 22. 2. 2012, izločilo in jih štelo kot prilive Banke, temveč je zgolj prepisalo podatke, kot so navedeni v bančni dokumentaciji. Prav tako pritožnica ne more uspeti s časovnim prikazom posameznih dvigov gotovine P. O. in pologov gotovine N. N. v letu 2012, ki se po zneskih (razen v enem primeru) niti ne ujemajo, kot tudi ni upoštevala gotovinskih dvigov N. N. z lastnega bančnega računa (točki 1144 in 1151 sodbe). Enako velja za podatke v letu 2013, s tem, da ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da sta bila P. O. dva zneska nakazana po izplačilu zadnje nedovoljene nagrade obtoženki (2. 10. 2013) in sicer 15. 11. 2013 in 4. 10. 2013, saj je to okoliščino v obrazložitvi sodbe izrecno izpostavilo (točka 1145). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da vloga R. S. ni tako jasna, ker ji je sodišče prve stopnje pripisalo tudi nakazila njenega moža S. Š., saj je povezava razvidna iz elektronskih sporočil in nakazil (točke 1167 do 1171 sodbe), pritožnica pa kakršnekoli drugačne razlage teh podatkov v pritožbi ni navedla. V nadaljnjih pritožbenih navedbah obtoženka ponuja lastno analizo podatkov bančnih računov N. N., P. O. in R. S. za leto 2013 ter zatrjuje, da N. N. tudi v tem letu ni razpolagala z zadostno količino gotovine za izplačilo nedovoljenih nagrad. Vendar pa pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da je v letih 2012 in 2013 imela N. N. dovolj gotovine za izplačilo nedovoljenih nagrad, kar potrjujejo tudi izračuni in njeni lastnoročni zapiski o datumih izročitve nedovoljenih nagrad v gotovini obtoženki, ki sicer ne bi imeli nobenega smisla, ter kakršnekoli druge razlage in zaključkov enostavno ne dopuščajo, ne more uspešno izpodbiti.

269. V delu pritožbe s podnaslovom "Glede zavrnitve predloga obrambe za forenzično preiskavo istovetnosti obremenilnih listin" pritožnica ne navaja nikakršnih novih okoliščin. Vztraja, da so listine družbe Y. fotokopije, da je besedilo natisnjeno, da se občasno pojavi lastnoročni podpis, večinoma pa zgolj parafa "J" ali pa je ime N. natisnjeno, da se poraja dvom, da gre za naknadno sestavljene in nato fotokopirane listine, izključno za potrebe kazenskega postopka in z namenom njene obremenitve in da je zaznamek "paid" očitno dopisan, da obstojijo različne verzije istega dokumenta, na katere so se dodajali različni dopisi. Glede listin družbe X. pa ponovno zatrjuje, da gre sicer za izvirnike, "se pa vidi, da se je vanje posegalo in dopisovalo" . Zato bi bila glede vseh dokumentov nujna forenzična preiskava njihove pristnosti. Do teh pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje že opredelilo.

270. Tudi pritožbene navedbe v okviru podnaslova "Glede zavrnitve ocene forenzične preiskave pisave" , so posplošene in neutemeljene. Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje izvedenca dr. K. D. angažiralo zgolj na podlagi izpovedbe S. R., da naj bi vse rokopisne zapise napisala N. N., saj ji, kot ugotavlja tudi sama pritožnica, vse tovrstne listine na glavni obravnavi sploh niso bile pokazane. Brezpredmetne so pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje povsem nekritično kot popolnoma zanesljive sprejelo navedbe S. R. o tem, katera pisava pripada N. N., saj je to dejstvo ugotavljalo tudi in predvsem z drugimi dokazi (izvedenec, način ravnanja N. N., izpovedbe prič, da je bila edina N. v družbi Y...). Posledično so irelevantni pritožbeni očitki S. R., da je kot pisavo N. N. prepoznala rokopis, ki pripada S. S.

271. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je predsednica senata sprva zatrdila, da bodo predmet izvedenstva vse "sporne" listine, nato pa je odredila le preiskavo določenega dela listine, sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti obtoženka niti njen zagovornik dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri nista izrecno predlagala. Glede pritožbenih navedb o "listini, ki je bila izdelana že v času po odhodu N. N. iz družbe Y." , pa se je sodišče druge stopnje prav tako že izjasnilo, kot tudi glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje obrambi obtoženke izvedencu ni dopustilo postaviti vprašanja. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje dr. K. D. utemeljeno in pravilno ocenilo kot objektivno in strokovno, takšne presoje pa pritožnica ne more izpodbiti s posplošenim zatrjevanjem "da je preiskava, ki jo je izvedel sodni izvedenec K. D., očitno naredila isto napako, skladno s pomanjkljivimi navodili sodišča prve stopnje".

272. V zadnjem delu pritožbe pritožnica ponovno zatrjuje neverodostojnost izpovedbe S. R., kar uvodoma utemeljuje z njeno vpletenostjo v (davčne in druge) nepravilnosti pri poslovanju družbe Y., da je zoper njo v teku več kazenskih postopkov, da je očitno sodelovala z državnim tožilstvom in očitno ne gre za nezainteresirano in nepristransko pričo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da finančne nepravilnosti v družbi Y. še ne pomenijo, da je izpovedba S. R. o dajanju nedovoljenih nagrad obtoženki neverodostojna (točka 1078), niti ni tega v pritožbi konkretno izkazala pritožnica.

V nadaljevanju pritožbe pritožnica neverodostojnost izpovedbe S. R. utemeljuje z okoliščinami: (i) da je od N. N. zahtevala pripravo fiktivnih obračunov nedovoljenih nagrad; (ii) da je hudo zamerila N. N. in ji je želela škodovati; (iii) z njeno povezavo s člankom v časopisu V. in anonimnimi prijavami; (iv) da je njena izpovedba nekonsistentna; (v) da je vsako osebo, ki je od družbe Y. prejemala nedovoljene nagrade ocenila kot osebo s ključno, vodilno vlogo, torej sta bili v OB A. dve vodilni osebi (obtoženka in obsojeni H. H.); (vi) da je sprva zatrjevala, da je bila obtoženka ključna oseba, nato pa, da imajo glavno besedo kirurgi; (vii) da je sprva izpovedala, da je obtoženka sprejemala provizije, nato pa, da to ni bil pogoj za dobavo medicinskega materiala; (viii) da je nelogično izpovedala, da sta gotovino za nedovoljene nagrade dvigovali ona in R.

R. in jo predali N. N., nato pa, da je bilo prejemanje gotovine od R. R. preko N. N. do nje le način pridobivanja gotovine za provizije; (ix) da je izpovedala, da dvigi gotovine za nedovoljene nagrade niso bili namenski in jo je do predaje hranila R. R.; (x) da je izpovedala, da je R. R. z zaznamkom "paid" zabeležila izročitev nedovoljene nagrade obtoženki, da je bila pri tem vestna in natančna, vendar pa, če ni bilo zaznamka "paid" , še ni rečeno, da gotovina ni bila izročena; (xi) nekonsistentnost njene izpovedbe v zvezi s prenosom dobav iz družbe Y. na družbi X. in M.; (xii) da je izpovedala, da pisava na vseh listinah (razen pisave R.

R.) pripada N. N., tudi za dokument datiran po odhodu N. N. iz družbe Y.; (xiii) da je trdila, da so za izplačevanje nedovoljenih nagrad vedeli vsi v družbi Y. vendar so priče to izrecno zanikale. Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje izpovedbo s. R. ocenilo skrbno, vsestransko, celovito in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, prav tako ni spregledalo določenih neskladnosti ali nejasnosti v njeni izpovedbi, do katerih se je določno opredelilo ter izpoved te priče utemeljeno in pravilno ocenilo kot verodostojno. Posledično pritožnica s ponavljajočimi se pritožbenimi trditvami in ponujanjem lastne ocene selektivno povzetih delov izpovedbe S. R., ki jo je sodišče druge stopnje že zavrnilo kot neprepričljivo, v pravilno presojo in zaključke prvostopenjskega sodišča ne more vnesti nikakršnega dvoma.

K pritožbi zagovornika obtožene pravne osebe X. d. o. o.:

273. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno predstavilo vsebino modifikacije obtožnice in razloge, s katerimi je vsakokratno spremembo obtožnega akta utemeljil državni tožilec (točke 104 do 123). Pritožnik pravilno ugotavlja, da je glede očitkov družbi X. državni tožilec obtožnico spremenil 13. 4. 2022 in 20. 6. 2022. V prvi modifikaciji je v opisu dejanja dodal besedilo: "pri čemer pa ravnanje N. N. pomeni izvršitev protipravnega sklepa, ki ga je sama sprejela kot dejansko poslovodeča oseba oziroma dejanski vodstveni organ družbe X. d. o. o." in posledično tudi spremenil pravno opredelitev družbi X. očitanega kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242.

člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD, tako da je kot temelj za odgovornost pravne osebe poleg 3. točke 4. člena ZOPOKD dodal še 1. točko 4. člena ZOPOKD (točke 116 do 118 sodbe). Državni tožilec je modifikacijo obtožnice utemeljil z argumentiranimi razlogi, pri čemer se je skliceval tudi na stališče sprejeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 14977/2012 z dne 19. 2. 2015 (točka 119 sodbe). Sodišče prve stopnje je po presoji, da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na isti historični dogodek, modifikacijo obtožnice pravilno dopustilo (točki 120 in 121 sodbe).

V drugi modifikaciji obtožnice je državni tožilec opis dejanja dopolnil z besedilom: "ki ga je N. N. storila v Ljubljani, Ankaranu in neugotovljenih krajih, na ta način, da je od 8. 3. 2012 do 2. 10. 2012, kot dejansko poslovodeča oseba družbe X. d. o. o., A. A. na način opisan pod točko VIII/2 izreka [op. v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe pod točko I/2] v gotovini dala 22.812,00 EUR nedovoljenih denarnih nagrad, ki jih je A. A. pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase zahtevala in sprejemala kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala, ki ga je OB A. dobavljala družba X.." (list.

št. 6656). Sodišče druge stopnje se strinja z utemeljitvijo državnega tožilca in razlogi izpodbijane sodbe, da je bila modifikacija obtožnice izključno posledica izločitve kazenskega postopka zoper obtoženo N. N. ter da se z njo v ničemer nista spremenila historični dogodek in pravna kvalifikacija pravni osebi očitanega kaznivega dejanja, temveč gre zgolj za konkretizacijo ravnanja obtožene N. N., na katerega je vezana odgovornost družbe X. (točki 122 in 123 sodbe), zato je sodišče prve stopnje tudi to spremembo obtožnice utemeljeno dopustilo.

Pritožnik zatrjuje, da obe modifikaciji predstavljata širitev obtožbe zoper pravno osebo, vendar pa utemeljitve državnega tožilca in presoje prvostopenjskega sodišča o dopustnosti navedenih sprememb obtožnice konkretno ne izpodbija.

274. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da so v ravnanju N. N., kot je opisano pod točkama II in I/2 izreka izpodbijane sodbe ter izčrpno in prepričljivo obrazloženo v točkah 652 do 687 in 1082 do 1503 sodbe, podani vsi (objektivni) zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 (točka 1536 sodbe). Za kaznivo dejanje, ki predstavlja formalni kriterij odgovornosti pravne osebe, velja, da morajo biti izpolnjeni vsi objektivni zakonski znaki za njegov obstoj. Materialni temelj odgovornosti pravne osebe pa predstavlja prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju, ki se lahko kaže preko štirih v 4. členu ZOPOKD alternativno določenih oblik, za vzpostavitev odgovornosti pravne osebe pa zadošča ugotovitev vsaj enega izmed njih. Različne oblike temelja odgovornosti pravne osebe (t. i. materialni temelji oziroma materialni pogoji njene odgovornosti), kakor so določene v štirih točkah 4. člena ZOPOKD, po vsebini predstavljajo subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe. Materialni pogoj odgovornosti pravne osebe (njen prispevek) mora biti v vsebinski zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. 39

275. Pritožbeni očitki, da bi morala biti v opisu dejanja v obtožnici, in sedaj v izpodbijani sodbi, konkretizirana vsaj vodstvena pooblastila N. N. in vsebina protipravnega sklepa, ki naj bi ga slednja sprejela, da je zgolj prepis zakonskega določila v konkretnem opisu dejanja nezadosten in presplošen, ter da tudi ni dovolj jasno opisano, s katerim ravnanjem naj bi N. N.sprejela in nato izvršila protipravni sklep, niso utemeljeni.

276. V drugem odstavku konkretnega dela opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe (točka II) je jasno navedeno, da je N. N. protipravni sklep sprejela sama, kot dejansko poslovodeča oseba oziroma dejanski vodstveni organ družbe X. ter je dovolj določno navedeno, da je protipravni sklep sprejela kot vodstveni organ pravne osebe. Njeno ravnanje, s katerim je konkretizirana izvršitev protipravnega sklepa (iz česar logično in razumsko izhaja tudi vsebina sprejetega protipravnega sklepa), je jasno in določno opisano v prvem odstavku konkretnega dela opisa dejanja (ki ga je pritožbeno sodišče že povzelo v točki 273 obrazložitve te sodbe v okviru predstavitve druge modifikacije obtožnega akta) v povezavi s konkretnimi okoliščinami izvršitve protipravnega sklepa, kot so navedene v opisu dejanja pod točko I/2 izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je temelj kazenske odgovornosti pravne osebe družbe X. po 1. točki 4. člena ZOPOKD ustrezno pojasnilo v točkah 1537 in 1538 obrazložitve sodbe. Pravilni so zaključki izpodbijane sodbe, da je N. N. pri dajanju nedovoljenih nagrad obtoženi A. A. delovala v svojstvu dejansko poslovodeče osebe družbe X., njeno ravnanje pa v skladu s sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14977/2012 z dne 19. 2. 2015) predstavlja tudi izvršitev sklepa, ki ga je sprejela sama kot dejanski vodstveni organ družbe X. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je N. N. družbo X. upravljalsko in lastniško dejansko obvladovala od začetka leta 2012 dalje, ko je pričela z obravnavanimi dobavami medicinskega materiala OB A., do konca septembra 2013, in je sprejemala vse poslovne odločitve, ki so se nanašale na temeljno dejavnost družbe X., to je na dobavo medicinskega materiala, v konkretenem primeru OB A.

Kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 je N. N. storila v imenu in v korist družbe X., v smeri pridobitve in ohranitve posla dobave materiala OB A., iz katerega je družba X. pridobivala prihodke. Kot že navedeno, je način izvršitve sprejetega protipravnega sklepa izčrpno obrazložen tudi v točkah 652 do 687 ter 1082 do 1503 razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Po pojasnjenem so v opisu dejanja v obtožnici (in v izreku izpodbijane sodbe) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242.

člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD in v zvezi s 1. točko 4. člena ZOPOKD, državni tožilec pa je obe modifikaciji obtožnice pojasnil z jasnimi in določnimi razlogi ter nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

277. Sodišče prve stopnje je iz konkretnega opisa dejanja izpustilo obtožbeni očitek, da je družba X. iz kaznivega dejanja z dobavo medicinskega materiala OB A. pridobila protipravno premoženjsko korist najmanj v višini 57.331,52 EUR, ki predstavlja razliko med cenami, po katerih je družba X. kupila medicinski material od proizvajalcev in cenami, po katerih je isti material prodala OB A., saj je ocenilo, da temelj odgovornosti obtožene pravne osebe X. po 3. točki 4. člena ZOPOKD ni podan (točke 1539 do 1543 sodbe). Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je kljub takšni presoji v pravni opredelitvi kaznivega dejanja še vedno navedena tudi 3. točka 4. člena ZOPOKD, vendar pa je napačno nadaljnje pritožbeno stališče, da ta pomanjkljivost narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe, ker naj bi bil njen izrek v nasprotju sam s seboj in tudi v nasprotju z razlogi sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča gre namreč le za očitno pisno pomoto, ki na siceršnjo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni imela nikakršnega vpliva, saj je odločilen pravilen in popoln konkretni opis dejanja, v katerem je določno opredeljen temelj odgovornosti obtožene pravne osebe X. zgolj po 1. točki 4. člena ZOPOKD. Posledično je sodišče druge stopnje, izključno zaradi odprave očitne pisne pomote, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je dejanje opisano pod točko II izreka pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena v zvezi z 42. členom Kazenskega zakonika v zvezi z 9. točko 25. člena v zvezi s 1. točko 4. člena ZOPOKD.

278. Zagovornik v pritožbi, enako kot na glavni obravnavi, nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča o izločitvi kazenskega postopka zoper N. N. in v okviru teh pritožbenih očitkov izpostavlja: (i) da so glede na konkretni opis dejanja očitki obtoženi pravni osebi X. dejansko in po vsebini neločljivo in neizogibno povezani z očitki in ravnanji, ki se pripisujejo obtoženi N. N.; (ii) da je v primeru objektivne koneksitete, ko je za isto kaznivo dejanje obtoženih več oseb, izločitev kazenskega postopka izjema; (iii) da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti kazenski postopek tudi zoper obtoženo pravno osebo ter dokazni postopek in obravnavanje zaključiti skupaj; (iv) da je bila z izločitvijo kazenskega postopka zoper N. N. poteptana in ogrožena pravica vsakega obtoženca, da se sooči in zaslišuje soobtožence v kazenskem postopku; (v) da je obtožena N. N. že pred nastopom bolezni napovedala dopolnitev svojega zagovora, zato je sodišče prve stopnje z izločitvijo kazenskega postopka obtoženi pravni osebi in njenemu zagovorniku onemogočilo ali vsaj omejilo temeljno pravico do izvajanja aktivne obrambe (326. člen ZKP), za kar ne more biti razlog preteče zastaranje kazenskega pregona in razlogi smotrnosti; (vi) da je bila s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča obtoženi pravni osebi kršena pravica do zagovora in učinkovite obrambe ter da ji je, glede na napovedani dodatni zagovor soobtožene N. N., trajno onemogočena in odvzeta pravica do izvajanja aktivne obrambe.

279. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika pravne osebe, da naj v primeru izločitve kazenskega postopka zoper obtoženo N. N., izloči tudi kazenski postopek zoper obtoženo pravno osebo, saj se obtožbeni očitki v zvezi z ravnanji družbe X. nanašajo izključno na ravnanje obtožene N. N., zavrnilo z utemeljitvijo, da čeprav se je obtoženi pravni osebi očitala kazenska odgovornost za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1, ki ga je N. N. storila v imenu in v korist družbe X., se za vsakega storilca samostojno ocenjuje, ali je dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje (točka 80 sodbe). Sicer pa se je pritožbeno sodišče do vsebinsko enakih pritožbenih navedb zagovornika obtožene A. A. (neločljiva povezanost ravnanj, tehtni razlogi za izločitev postopka in kršitev pravice do obrambe) že opredelilo v točkah 16 do 21 obrazložitve te sodbe, na katere se v izogib ponavljanju smiselno in v relevantnem delu v celoti sklicuje. K tem razlogom še dodaja, da je v ZOPOKD določeno, da se zaradi istega kaznivega dejanja zoper pravno osebo praviloma uvede in izvede postopek skupaj s postopkom zoper storilca (prvi odstavek 27. člena) ter da lahko sodišče do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek zoper pravno osebo izloči in dokonča posebej (4. odstavek 27. člena). Po stališču teorije v primerih, ko enotnega postopka ni mogoče izpeljati zaradi nastalih ovir za uvedbo ali izvedbo postopka zoper storilca (npr. zaradi duševne bolezni, smrti ipd. 40 ), oziroma ko se šele med postopkom ugotovi in sproži postopek zoper pravno osebo, je mogoče uvesti in izvesti postopek samo zoper pravno osebo. 41 Vse navedeno potrjuje, da je enotnost postopka zoper storilca (fizično osebo) in pravno osebo sicer pravilo, ki pa glede na okoliščine konkretnega primera ne izključuje možnosti uvedbe in izvedbe ločenih postopkov. Glede pritožbenih očitkov, da naj bi bila z izločitvijo postopka zoper obtoženo N. N. obtoženi pravni osebi kršena pravica do zagovora, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zakoniti zastopnik družbe X. na glavni obravnavi zagovora ni podal, niti ni odgovarjal na vprašanja, temveč je vztrajal pri zagovoru podanem pred preiskovalno sodnico (točka 44 sodbe).

280. ZOPOKD v 1. točki prvega odstavka 4. člena določa (t. i. materialni temelj), da je za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, ta pravna oseba odgovorna, če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov. V konkretni zadevi kazenska odgovornost družbe X. temelji na dejstvu, da je N. N. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 storila v imenu in v korist obtožene pravne osebe družbe X., pri čemer ravnanje N. N. pomeni izvršitev protipravnega sklepa, ki ga je sama sprejela kot dejanski poslovodja oziroma dejanski vodstveni organ družbe X. Za kazensko odgovornost pravnih oseb je bistven njihov prispevek h kaznivemu dejanju, ki je v konkretnem primeru izkazan s prispevkom dejanskega poslovodje oziroma vodstvenega organa družbe X. - N. N. 42 Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe popolnoma izostali razlogi o prispevku pravne osebe (oziroma njenih vodstvenih organov) h kaznivemu dejanju. Zaključke prvostopenjskega sodišča v točkah 1536 do 1538 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč nujno potrebno presojati v povezavi z razlogi v točkah 652 do 687 ter 1082 do 1503, iz katerih je jasno razvidno, da je N. N. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril zaradi pridobitve in ohranitve posla po drugem odstavku 242. člena KZ-1 izvrševala v imenu in v korist družbe X. Koristi ne predstavljajo zgolj obtoženi A. A. izplačane nedovoljene nagrade, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč je z vidika pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala OB A. korist izkazana tudi pri družbi X. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku z gotovostjo ugotovilo, da se je N. N. v imenu družbe X. dogovarjala za posel in posledične sukcesivne dobave medicinskega materiala OB A. ter v njenem imenu OB A. izstavljala račune za dobavljeni material, na podlagi katerih je družba X. na svoj račun in torej v svojo korist od OB A. prejela plačilo za dobavo materiala. S tem pa je izkazan in dokazan tudi prispevek družbe X. oziroma N. N. kot dejanske poslovodje družbe k storjenemu kaznivemu dejanju.

281. Pritožnik pravilno izpostavlja stališče teorije, da je odgovornost pravne osebe v slovenskem kazenskem pravu načeloma akcesorna oziroma pridružitvena, kar izhaja iz dejstva, da je pravna oseba lahko odgovorna le poleg neposrednega storilca kaznivega dejanja. 43 Vendar pa je neutemeljeno pritožnikovo nadaljnje pritožbeno izvajanje, da zaradi izločitve kazenskega postopka zoper obtoženo N. N. družba X. ne odgovarja za lastno ravnanje, ampak za ravnanje obtožene N. N. Akcesornost namreč ni absolutna, saj je pravna oseba lahko odgovorna za kaznivo dejanje tudi, kadar storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv (5. člen ZOPOKD). Odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje je po našem pravu torej ločena od kazenske odgovornosti pravne osebe. 44 Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presodilo, da so v ravnanju N. N. podani vsi (objektivni) zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 (točka 1536 sodbe). Posledično pa je sicer pravilna pritožbena ugotovitev, da o krivdi obtožene N. N. še ni bilo odločeno, irelevantna.

282. Glede na v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljen prispevek obtožene pravne osebe družbe X. k storjenemu kaznivemu dejanju, sodišče druge stopnje zavrača posplošene in tudi nelogične pritožbene navedbe, v katerih zagovornik nakazuje na objektivno odgovornost obtožene pravne osebe, češ da iz konkretnega opisa dejanja družbi X. kot samostojnemu kazenskemu subjektu ni ničesar očitanega npr. opustitev dolžnega nadzorstva nad zaposlencem ali prokuristom. Pritožnik je očitno spregledal, da je bila prav obtožena N. N. tista, ki je kot dejansko poslovodeča oseba (vodstveni organ obtožene pravne osebe) oblikovala in zastopala interese družbe X., ter vodila poslovanje in je bila posledično tudi edina, ki je lahko nadzorovala zakonitost njenega ravnanja in poslovanja. Kot že navedeno, je N. N. kot dejansko poslovodeča oseba tudi v imenu in v korist družbe X. izvršila kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1. S tem pa se izkažejo kot nelogične in neutemeljene pritožbene trditve, da je nepošteno pripisati avtomatično odgovornost pravni osebi samo zato, ker neko protipravno ravnanje izvršijo vodstveni delavci ali zaposlenci, saj lahko storilec ravna samovoljno, brez vednosti poslovodstva pravne osebe, brez pooblastila ali preko od pravne osebe danega pooblastila.

283. Sodišče prve stopnje je v točkah 1089 do 1114 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno, argumentirano in prepričljivo utemeljilo svojo presojo, da je bil Š. T. v času od 22. 1. 2009 do 8. 10. 2012 zgolj formalni direktor in družbenik družbe X. ter da je bila dejanska lastnica te družbe N. N., ki je v družbi tudi sprejemala vse poslovne odločitve. Utemeljeno je upoštevalo: (i) izpovedbo Š. T. (da se je za dokapitalizacijo družbe X. odločila N. N. in tudi zagotovila denarna sredstva, da je N. N. sprejemala odločitve o zaposlovanju delavcev in o izplačilih plač, da je N. N. obveščal o stanju na bančnih računih družbe, ker je bil denar na računu njen, da je N. N. zagotavljala denarna sredstva za posojila družbi - točke 1097, 1099, 1100, 1102 sodbe); (ii) elektronsko korespondenco med N. N. in Š. T. (v kateri je N. N. večkrat omenila, da je Š. T. "direktor na papirju" , Š. T. pa je izrecno zapisal "nastopal sem kot lastnik zato, da sta lahko vidva z ..., ki sta zaposlena vsak na drugem podjetju, delovala brez, da bi se kazala na trgu kot lastnika in s tem legalno delovala v svoji branži ne da bi bila v prekršku s svojim matičnim podjetjem" - točki 1094 in 1095 sodbe); (iii) elektronsko korespondenco med N. N. in obtoženo A. A. ( "Ta teden sem imela tako gužvo, prenašali smo tudi poslovni delež na mene ("bila sem tihi družbenik X. zaradi znanih razlogov etc.), "ta teden končno vzela eno gospodično (T. U.) in jo tudi uvajala" - točka 1105 sodbe); (iv) okoliščine v zvezi s pogodbo o odkupu deleža v tihi družbi (priloga A23474) (točke 1106 do 1108); (v) izpovedbe prič T. U., U. V. in V. Z. (točke 1109, 1112, 1113 sodbe). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je utemeljeno zaključilo, da je družbo X. od začetka leta 2012, ko je pričela z obravnavanimi dobavami materiala OB A., upravljalsko in lastniško dejansko obvladovala N. N. in da je vse poslovne odločitve, ki so se nanašale na temeljno dejavnost družbe X., to je na dobavo materiala, sprejemala izključno N. N. (točka 1110 sodbe).

284. Pritožnik se s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja ter izpostavlja izpovedbo V. Z., da je Š. T. našel in sklenil naročilo z računovodskim servisom V. d. o. o. za opravljanje računovodskih storitev, da je v začetku edini vodil posle družbe X., sprejemal poslovne odločitve in nosil v računovodstvo dokumentacijo ter izpovedbo U. V., da je bil na začetku edini direktor Š. T., ki ji je tudi dajal navodila glede plačil dobaviteljem. Vendar pa pritožnik povsem spregleda izpovedbo V. Z. v delu, da je bila takrat, ko je družba X. poslovala z OB A., "ko je začela resno poslovati" , odgovorna oseba N. N. (in ne Š.

T.) in je z njo tudi komuniciral, sicer pa mu niti ni bilo znano, da je bila N. N. tiha družbenica družbe X., torej mu razmerja znotraj družbe očitno niso bila dobro poznana. 45 Podobno je izpovedala tudi priča U. V., da je bil v začetnem obdobju "ko so bili še čisto majhni" direktor družbe X. Š. T., ko je bil večji obseg poslovanja pa je začela sodelovati z N. N. 46 Nobenega dvoma ni, da sta priči V. Z. in U. V. Š. T. kot direktorja družbe X. šteli in sta z njim kontaktirali v začetku poslovnega sodelovanja med to družbo in računovodskim servisom V. d. o. o. (od leta 2010 dalje), v relevantnem obdobju, torej ko je v začetku leta 2012 prišlo do poslovnega odnosa z OB A. in je družba X. "pričela resno poslovati" , pa sta oba sodelovala z N. N. in ne z Š.

T. Glede na časovno odmaknjenost dogajanja pa je logično, da se priči natančnih časovnih okoliščin nista spominjali. Pritožnik izpostavlja tudi izpovedbo T. U., da je bil poslovodja pravne osebe Š. T., ne upošteva pa njenih izrecnih odgovorov na vprašanja, da je imela razgovor za zaposlitev z N. N., ki jo je tudi sprejela v službo, da je N. N. sprejemala poslovne odločitve ter da so ona in vsi ostali komercialisti o svojem delu poročali N. N. in ne Š. T. 47 Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila N. N. dejansko poslovodeča oseba družbe X. tudi že v času, ko je bil formalni družbenik in direktor Š.

T. N. N. je bila od 28. 3. 2011 dalje edina tiha družbenica družbe X. in prav ona se je že najmanj od 26. 1. 2012 dalje v imenu družbe X. z obtoženo A. A. dogovarjala o dobavi medicinskega materiala OB A. (točke 1086 do 1088 sodbe) ter zaradi pridobitve in ohranitve posla izračunavala nedovoljene nagrade in jih izročala obtoženi A. A. Tudi elektronska korespondenca N. N. s P. O. v zvezi z nakazili oziroma dvigi gotovine iz naslova potnih stroškov (točke 1122 do 1134 sodbe) je potekala že od meseca oktobra 2011 dalje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se N. N. v elektronskih sporočilih na Š.

T. obrača kot na direktorja pravne osebe, pa pritožnik povsem zanemari, da ga je vsakokrat naslovila oziroma štela za "direktorja na papirju" (točka 1094 sodbe).

285. Sodišče prve stopnje je na podlagi nakazil na bančni račun P. O. v povezavi z elektronsko korespondenco med N. N. in P. O. (točke 1120 do 1135 sodbe) prepričljivo zaključilo, da je P. O. denarna sredstva, ki so ji bila nakazana na njen bančni račun iz naslova potnih stroškov, ali prenakazala na bančni račun N. N. ali pa jih je z bančnega računa dvignila in N. N. izročila gotovino (točka 1136 sodbe). Pritožbene trditve zagovornika, da noben dokaz ali okoliščina ne kaže, da službene poti P. O. niso bile opravljene in da je šlo le za fiktivno prikazovanje potnih stroškov, so brezpredmetne.

Kot je pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče, to niti ni relevantno, temveč je odločilno, da je P. O. denarna sredstva, ki jih je prejela na svoj bančni račun iz naslova potnih stroškov, na že opisana načina vračala N. N., ki si je tudi na ta način zagotavljala gotovino za nedovoljene nagrade za obtoženo A. A. (točki 1140 in 1141 sodbe). Pritožnik sicer ocenjuje, da je vprašanje, ali so bili potni stroški posledica dejansko opravljenih poti ali ne, pomembno za odločitev, vendar pa teh pritožbenih navedb konkretno ni pojasnil, zato sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ne more preizkusiti.

Glede na vsebino elektronskih sporočil N. N. in P. O. (točke 1122 do 1135 sodbe) je povsem neprepričljivo pritožbeno zatrjevanje, da bi lahko bili kasnejši višji dvigi gotovine P. O. s svojega bančnega računa izvedeni zaradi različnih ali povsem osebnih razlogov. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo navedb N. N., da ji je P. O. v gotovini vračala posojilo v višini 5.000 EUR, kar sicer povsem pavšalno izpostavlja pritožnik, saj je ugotovilo, da je P. O. iz naslova potnih stroškov N. N. zgolj v letu 2012 izročila več kot 7.000 EUR, v letu 2013 pa skoraj 13.000 EUR, kar občutno presega znesek 5.000 EUR zatrjevanega posojila (točka 1136 sodbe).

Pritožnik neuspešno zatrjuje, da sodišče prve stopnje podatka o dolžniško upniškem odnosu med P. O. in N. N. ni preverjalo, medtem, ko razlogov, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljilo svojo presojo, konkretno sploh ne napada. Posledično so tudi neutemeljeni povsem posplošeni pritožbeni očitki, da naj bi se le na ta način lahko z gotovostjo potrdil ali ovrgel očitek, da so izplačani potni stroški delno ali v celoti predstavljali bistveni finančni vir za nedovoljena darila oziroma, da je N. N. (tudi) na ta način pridobivala gotovino za izplačilo nedovoljenih nagrad obtoženi A.

A.

286. Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

K odločbam o kazenskih sankcijah:

287. ZKP v 386. členu določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen). Skladno s citirano zakonsko določbo je sodišče druge stopnje štelo, da so se zoper odločbe o kazenskih sankcijah pritožili vsi pritožniki, čeprav obtožena A. A. in zagovornik obtožene pravne osebe družbe X. v obrazložitvi svojih pritožb tega pritožbenega razloga nista konkretno utemeljila.

288. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij izrečenih obtoženi A. A. pojasnilo v točkah 1521 do do 1529 obrazložitve sodbe. V okviru izbire kazenske sankcije je izpostavilo naravo, težo in nevarnost korupcijskih ravnanj za delovanje družbe in zdravstvenega sistema, način in okoliščine izvršitve ter zavržnost obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi obtoženkine premoženjske, družinske in socialne razmere ter vpliv njenega ravnanja na splošni družbeni vtis, da uradni postopki temeljijo na pripravljenosti plačati podkupnino. Upoštevaje navedeno v povezavi s težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in načinom delovanja obtoženke je ocenilo, da sta kljub njeni nekaznovanosti primerni kazenski sankciji kazen zapora in stranska denarna kazen (točki 1521 in 1522), s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Na izbiro kazenske sankcije namreč ne vpliva zgolj presoja stopnje verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj pri obtoženki, temveč tudi narava in teža kaznivega dejanja ter način izvršitve. Kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril ima posebno težo, saj je izrazito družbeno in sistemsko nevarno ter zavržno in storjeno izključno iz koristoljubnosti, s tem, da je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi dolgotrajno časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, ki potrjuje vztrajnost in brezkompromisnost obtoženke ter višino skupnega zneska prejetih nedovoljenih nagrad. Vse navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča narekujejo zgolj izrek zaporne kazni, upravičen pa je tudi izrek stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1.

289. Pri odmeri zaporne in stranske denarne kazni (število dnevnih zneskov) je sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obtoženka še ni bila obsojena, da gre za sicer urejeno osebo, ki je na položaju vodje bolnišnične lekarne naredila marsikaj dobrega in koristnega, izgubo lastnega ugleda zaradi storjenega kaznivega dejanja ter da je mati dveh nepreskrbljenih otrok. Med obteževalnimi okoliščinami pa je izpostavilo, da je obtoženka svoj vpliv in položaj v OB A. izkoristila za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, saj je najprej od predstavnikov družbe Y. in nato družbe X. v zvezi z dobavo medicinskega materiala zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave določnega medicinskega materiala OB A., dolgotrajnost in vztrajnost obtoženke pri izvrševanju kaznivega dejanja, da je nedovoljene nagrade zahtevala in sprejemala kljub solidni plači, solastništvu nepremičnine ter zagotovljeni eksistenci, da je kaznivo dejanje storila iz koristoljubnosti, skupni znesek prejetih nedovoljenih denarnih nagrad (88.798,45 EUR), da jih je z namenom zakrivanja sledi prejemala v gotovini ter da je kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom (točki 1524 in 1528 sodbe). Pri odmeri višine dnevnega zneska je sodišče prve stopnje upoštevalo obtoženkino premoženjsko stanje in sicer, da je redno zaposlena, da prejema plačo v višini 2.500 EUR, da je solastnica nepremičnine in lastnica osebnega avtomobila ter da skupaj z zakonskim partnerjem preživlja dva otroka (točka 1528 sodbe).

290. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo obtoženkino nekaznovanost in njeno siceršnjo vsestransko urejenost. Utemeljeno pa njen zagovornik v pritožbi izpostavlja tehtni olajševalni okoliščini, da obtoženka z izvrševanjem kaznivih dejanj ni nadaljevala, in časovno oddaljenost storitve kaznivega dejanja (10 let), ki ju sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako so upravičeni pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče kot obteževalne okoliščine ne bi smelo upoštevati zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej da je obtoženka najprej od predstavnikov družbe Y. in nato družbe X. v zvezi z dobavo medicinskega materiala zahtevala in sprejemala nedovoljene nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave določnega medicinskega materiala OB A. Sodišče druge stopnje se nadalje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pri odmeri zaporne kazni dalo preveliko težo koristoljubnosti obtoženke, saj ji je navsezadnje na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 prav iz tega razloga izreklo tudi stransko denarno kazen, ki sicer za storitev kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1 (ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja) ni bila predpisana. Glede ustreznosti ovrednotenja preostalih obteževalnih okoliščin pa pritožbeno sodišče presojo prvostopenjskega sodišča sprejema.

291. Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da je zaradi znižanja zneskov posamičnih prejetih nedovoljenih nagrad, ki jih je obtožena A. A. prejela od družbe Y. opisanih pod točko I/1 (zap. št. 1, 2 in 10), višina skupnega zneska nedovoljenih denarnih nagrad, nekoliko nižja (80.679,45 EUR), je sodišče druge stopnje pritožbama obtožene A. A. in njenega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah glede obtožene A. A. spremenilo tako, da ji je izrečeni kazni znižalo na dve leti zapora in na dvesto dnevnih zneskov oziroma 20.000,00 EUR stranske denarne kazni. Tako odmerjeni kazni sta po oceni pritožbenega sodišča primerni naravi, teži in okoliščinam izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam ter osebnosti obtoženke, kot tudi njenim premoženjskim, družinskim in socialnim razmeram. Obtoženka je denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (200 EUR) določilo en dan zapora.

292. Kazensko sankcijo, izrečeno obtoženi pravni osebi družbi X., ki še vedno opravlja dejavnost prodaje medicinskih pripomočkov, je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja ter časovno obdobje kontinuiranega dajanja nedovoljenih nagrad in njihovo skupno višino (točka 1546 sodbe), jih primerno ovrednotilo ter obtoženi pravni osebi izreklo ustrezno in pravično denarno kazen.

293. Ker je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi obtožene A. A. znižalo zneske posamičnih od družbe Y. prejetih nedovoljenih nagrad opisanih pod točko I/1 (zap. št. 1, 2 in 10) in posledično tudi skupni znesek od te družbe prejetih nedovoljenih nagrad (točka 234 te sodbe), je izpodbijano sodbo glede odvzema predmetov spremenilo tako, da se na podlagi četrtega odstavka 241. člena Kazenskega zakonika obtoženi A. A. vzame prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 80.679,45 EUR.

294. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbama obtožene A. A. in njenega zagovornika ter po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, kot je razvidno iz obrazložitve in izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbi obtožene A. A. in njenega zagovornika ter v celoti pritožbo zagovornika obtožene pravne osebe X. d. o. o. zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Obtožnica je bila zaradi kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 in drugih vložena zoper obdolžene: B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., A. A., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in pravno osebo X. d. o. o.

2 Uradni zaznamki o pregledu spisa, vloge za pregled spisa in elektronska sporočila z dne 17. 5. in 5. 6. 2017, 22. 1. 2018, 8. 5., 15. 5. in 22. 5. 2019, 14. 4. (kopije prilog A v spisu X K 68177/2019), 15. 4. (kopije celotnega spisa X K 11063/2016), 5. 5., 9. 7. (kopije vseh prilog A, B in C v spisu X K 68177/2019), 6. 9. in 20. 9. 2021.

3 Zahteva za izločitev z dne 9. 6. 2021 (list. št. 5112 do 5124), pri čemer dodatno navaja le stališča Ustavnega sodišča v odločbah U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Up 57/14 z dne 26. 1. 2017 in Up 709/15 z dne 9. 10. 2019 (str. 18 in 21 pritožbe); odgovor na izjavo predsednice senata z dne 11. 6. 2021 (list. št. 5170 do 5174); dopolnitev zahteve za izločitev z dne 18. 6. 2021 (list. št. 5208 do 5210); zahteva za izločitev z dne 7. 10. 2021 (list. št. 6090 do 6094).

4 Npr. odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8) in druge ter sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 25), I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 (točka 20), I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018 (točka 6) in druge.

5 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (točka 37), I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018 (točka 36), I Ips 11135/2009 z dne 26. 2. 2015 (točka 8).

6 Zapisnik o predobravnavnem naroku 13. 5. 2019 in prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 30. 6. 2021, str. 9.

7 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009 (točka 14) in I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 (točka 38).

8 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 2. 2022, str. 19 in 20.

9 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točki 54 in 99), I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021 (točka 9), I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021 (točki 7 in 8), I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021 (točka 8), I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 (točki 10 in 14), I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 (točka 19), I Ips 2929/2010 z dne 27. 10. 2016 (točki 9 in 10), I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016 (točki 8 in 11), I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015 (točki 8 in 10) in I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 (točki 7 in 8).

10 Npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 54), I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021 (točka 9) in številne druge.

11 dr. Miha Šošić, 53. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 756, 768, 769, 770.

12 Prim. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 11063/2016 z dne 10. 1. 2022 (točka 69) v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točki 56 in 57).

13 Prim. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 11063/2016 z dne 10. 1. 2022 (točka 72) v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 57).

14 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 276. člen, str. 614, točka 3.

15 Prvi odstavek 276. člena se glasi: "Če senat ne zavrže ugovora kot prepoznega ali nedovoljenega, vzame v preizkus obtožnico."

16 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 11063/2016 z dne 17. 2. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 11063/2016 z dne 10. 1. 2022 (priloge C3 do C243 in C244 do C299).

17 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točke 53 do 57 in 99 do 102).

18 Helena Devetak, 241. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1028.

19 Prim. Šepec, Stajnko, Tomažič, komentar 99. člena, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1128 in nasl.

20 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014 (točka 70) in I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 90).

21 Šepec, Stajnko, Tomažič, komentar 99. člena, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1130, točka 103.

22 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 90), I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019 (točka 30), I Ips 9824/2010 z dne 12. 9. 2013 (točka 7) in I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012 (točki 23 in 24).

23 EVA: 2010-2011-0006, št. 00720-8/2011/6 z dne 2. 6. 2011.

24 Prim. Šepec, Stajnko, Tomažič, komentar 99. člena, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1128, točka 99, opomba 2834.

25 Helena Devetak, 241. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1032, točki 45 in 46.

26 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (točka 40) in I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014 (točke 82 do 84).

27 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 12. 10. 2017, prepis zvočnega posnetka, str. 12.

28 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 12. 10. 2017, prepis zvočnega posnetka, str. 7.

29 Sodba I Ips 21275/2012 z dne 24. 7. 2014 (točka 6).

30 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 14. 7. 2021, str. 6 - zgoraj.

31 Gre za naročilo novega sistema implantatov PASS proizvajalca N. in dobavitelja družbe E., ki je bil v postopku javnega naročila JN 977/2010 zavrnjen (točki 498 in 501 sodbe), nato pa je na zahtevo kirurgov na podlagi zbiranja ponudb pogodbo s tem dobaviteljem sklenila nabavna služba.

32 Gre za obdobje dobave materiala proizvajalca D. v času od 1. 4. 2010 do 30. 6. 2010 (točka I/1 izreka; zap. št. 10).

33 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 25. 8. 2021, str. 52 do 55.

34 Gre za obdobje dobave materiala proizvajalca D. v času od 1. 1. 2010 do 31. 3. 2010 (točka I/1 izreka; zap. št. 9).

35 Na izpovedbo S. R. se v delih, ki so po njeni oceni zanjo razbremenilni, navsezadnje sklicuje tudi obtoženka.

36 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 15. 9. 2011, str. 55.

37 Pisno izvedensko mnenje z dne 13. 1. 2022, str. 8 in 9.

38 Gre za lastnoročno napisano listino (priloga A242), na kateri je N. N. vodila evidenco izplačil nedovoljenih nagrad obtoženki za obdobje dobav od 1. 2. 2012 do 3. 8. 2012 (točka I/2 izreka, zap. št. 1 do 6).

39 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7963/2013 z dne 26. 9. 2019 (točka 5).

40 Tem primeroma navedenim okoliščinam po oceni pritožbenega sodišča ustreza tudi dalj časa trajajoča procesna nesposobnost storilca v povezavi z drugimi v konkretni zadevi izkazanimi okoliščinami (nevarnost zastaranja kazenskega pregona, zaključna faza dokaznega postopka). Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17421/2012 z dne 2. 6. 2016.

41 Deisinger, M.: Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ MB d.o.o., 27. člen, str. 621.

42 Dr. Miha Šepec in dr. Anže Erbežnik, 42. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 643.

43 Prav tam, str. 644.

44 Prav tam, str. 644.

45 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 25. 10. 2017, prepis zvočnega posnetka, str. 7 in prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 13. 9. 2021, str. 29, 30 in 35.

46 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 25. 10. 2017, prepis zvočnega posnetka, str. 7 in prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 13. 9. 2021, str. 40.

47 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 7. 11. 2017, prepis zvočnega posnetka, str. 2, 3 in 4.