Court allows partial appeal awarding storage fees and costs where vehicle owner refused to take car.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni plačati še 2.574,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 224,99 EUR od dne 7. 12. 2023 dalje,

- 449,99 EUR od 3. 1. 2024 dalje,

- 469,98 EUR od dne 5. 2. 2024,

- 469,98 EUR od dne 1. 3. 2024,

- 429,99 EUR od dne 2. 4. 2024,

- 469,98 EUR od dne 10. 4. 2024,

- 60,00 EUR od dne 16. 4. 2024 dalje, vse do plačila,

v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.488,22 EUR v roku petnajst dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajst dnevnega izpolnitvenega roka dalje do dne plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v petnajstih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

S tem, ko svojega motorja ni prevzela, je toženka pristala na ležarino, ki jo tožnica zaračunava za (prisilno) hrambo njenega vozila. Varstvo toženkinega ravnanja bi bilo namreč v tem primeru v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Slednje se od obeh udeležencev pogodbenega razmerja zahteva ne le v sklenitveni in izpolnitveni, pač pa v vseh fazah pogodbenega razmerja. Kot ugotovljeno zgoraj, za to, da bi morala tožnica, ki vozilo hrani proti svoji volji, z oddajanjem nepremičnin za hrambo vozil pa se sploh ne ukvarja, hraniti vozilo po običajnih cenah za najemnino, ni nobene podlage. Tožnici namreč hramba toženkinega motorja ni v interesu niti ga ni bila dolžna hraniti.

Oba poziva toženki sta povezana z vsebino tega spora in zato predstavljata strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in potreben za pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sprememba tožbe z dne 25. 6. 2024 se dopusti.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 845,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 75,00 EUR od 7. 12. 2023 dalje,

- 150,00 EUR od 3. 1. 2024 dalje,

- 150,00 EUR od 5. 2. 2024 dalje,

- 150,00 EUR od 1. 3. 2024 dalje,

- 150,00 EUR od 2. 4. 2024 dalje,

- 150,00 EUR od 10. 4. 2024 dalje,

- 20,00 EUR od 16. 4. 2024 dalje, vse do plačila.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 2.574,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 224,99 EUR od dne 7. 12. 2023 dalje,

- 449,99 EUR od 3. 1. 2024 dalje,

- 469,98 EUR od dne 5. 2. 2024,

- 469,98 EUR od dne 1. 3. 2024,

- 429,99 EUR od dne 2. 4. 2024,

- 469,98 EUR od dne 10. 4. 2024,

- 60,00 EUR od dne 16. 4. 2024 dalje, vse do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 456,31 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do dne plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in priglasili stroške pritožbenega postopka. Obe sta na pritožbo nasprotne stranke tudi odgovorili.

3. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

4. Iz dejanskega stanja sodbe, ki v gospodarskem sporu majhne vrednosti ni izpodbojno (prim. prvi odstavek 495. in prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), izhaja, da je tožnica, ki je pooblaščeni serviser in uradni zastopnik znamke P., spomladi leta 2023 od toženke v popravilo sprejela rabljeno električno motorno kolo te znamke. Toženka ga je kupila v Nemčiji, vedoč, da ima napako. Tožnica je po opravljenem servisnem pregledu brezplačno izvedla določena popravila. Toženka je tožnici 16. 8. 2023 poslala zahtevek za odpravo napak na podlagi garancije, tožnica pa jo je v odgovoru 4. 9. 2023 pisno pozvala k predložitvi računa o nakupu motorja, da bo lahko odločila o garancijskem zahtevku. Toženka računa ni predložila, zato jo je tožnica 16. 10. 2023 pozvala k prevzemu motorja in jo obvestila, da ji od tedaj dalje zaračunava 20 EUR ležarine na dan. Toženka je motor prevzela 5. 4. 2024. Tožnica zahteva nateklo plačilo ležarine v obdobju od 17. 10. 2023 do 5. 4. 2024.

5. Sodišče prve stopnje je neodplačno pogodbo o servisnem pregledu motorja opredelilo kot pogodbo o naročilu (mandat), ki jo je tožnica 16. 10. 2023 upravičeno odpovedala. Ugotovilo je namreč, da tožnice določbe Obligacijskega zakonika - OZ o garanciji za brezhibno delovanje stvari ne vežejo (prim. 481. člen OZ). Ker pa tožnica ni izkazala, da bi bil cenik za ležarino del pogodbenega razmerja med strankama, niti, da je toženka v uporabo tožničinega cenika privolila, iz dejstva, da toženec motorja ni prevzel, pa na konkludentno soglasje ni moglo sklepati, je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, uporabnino pa določilo na podlagi prostega preudarka po prvem odstavku 216. člena ZPP. Ocenilo je, da je primerna mesečna uporabnina 150,00 EUR z vključenim DDV in zahtevku tožnice delno ugodilo tako, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

6. Napačen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek (delno) utemeljen na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Na podlagi ugotovitve o odstopu od pogodbe in posledično odpadle pravne podlage za hrambo motorja pri tožnici, je namreč sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je bila toženkina korist v tem, da je določen čas brezplačno uporabljala del tožničine nepremičnine, tožnica pa je bila prikrajšana, ker tega dela nepremičnine ni mogla uporabljati. 1

7. Iz dejanskega stanja sodbe izhaja, da je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe. Obveznost iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari je ni vezala, kajti tožnica v odnosu do toženke ni bila ne prodajalka ne proizvajalka okvarjenega motorja. Ni pa sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, da je s tem tožničina dolžnost hraniti motor prenehala in je nastopila toženkina dolžnost motor prevzeti. Višje sodišče se strinja s pritožbenim naziranjem tožnice, da je toženka motor samovoljno pustila pri tožnici več mesecev kljub pozivu in opozorilu, naj ga prevzame, sicer ji bo zaračunana ležarina. Postopek je potrdil tožničine trditve, da zahtevka utemeljeno ni priznala. Toženka torej po tem, ko jo je tožnica o tem obvestila, ni imela nobene podlage vztrajati pri popravilu. Toženka bi morala, če je menila, da je tožnica dolžna storiti, kar od nje zahteva, in sicer popraviti (oziroma zamenjati) motor v garancijskem roku, svojo zahtevo uveljaviti po sodni poti.

8. Višje sodišče se strinja s tožnico, da je hramba vozila del dogovora o servisnem pregledu in je dogovorjena že s sprejemom vozila v servis. Tožnica se namreč s hrambo motorjev ne ukvarja, saj je njena dejavnost servisiranje motorjev. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se, ko stranke pustijo vozilo in naročijo pregled vozila ter morebitno popravilo, nikoli posebej ne dogovarjajo o ležarini. Še več, prav zato, ker se tožnica ukvarja s servisiranjem, ne pa s hrambo motociklov, od nje ni mogoče pričakovati, da bo hrambo zaračunavala enako, kot jo subjekti, ki zaračunavajo oddajanje prostorov za hrambo, torej po ceni, ki bi bila enaka znesku povprečne tržne najemnine, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zaračunani znesek je pristojbina, ki jo mora stranka plačati zato, ker svojega motorja ni prevzela pravočasno. Višjo ceno, ki jo mora stranka plačati, ker vozila oziroma motorja ni prevzela pravočasno, je mogoče zato v takem primeru šteti za običajno oziroma primerno ceno. V interesu tožnice je namreč, da njene stranke vozila po zaključku servisiranja, pa tudi v primeru, ko tožnica opravo storitve zavrne, kot je v tej zadevi, čim prej prevzamejo.

9. S tem, ko svojega motorja ni prevzela, je toženka pristala na ležarino, ki jo tožnica zaračunava za (prisilno) hrambo njenega vozila. Varstvo toženkinega ravnanja bi bilo namreč v tem primeru v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Slednje se od obeh udeležencev pogodbenega razmerja zahteva ne le v sklenitveni in izpolnitveni, pač pa v vseh fazah pogodbenega razmerja. Kot ugotovljeno zgoraj, za to, da bi morala tožnica, ki vozilo hrani proti svoji volji, z oddajanjem nepremičnin za hrambo vozil pa se sploh ne ukvarja, hraniti vozilo po običajnih cenah za najemnino, ni nobene podlage. Tožnici namreč hramba toženkinega motorja ni v interesu niti ga ni bila dolžna hraniti.

10. Toženka se zato svoje dolžnosti pravočasnega prevzema motorja ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da v uporabo cenika ni privolila. Materialnopravno zmotno pa je tudi nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da za veljavnost cenika kot dela pogodbenega razmerja ne zadošča objava cenika na steni poslovnega prostora. Med strankama namreč ni bilo sporno, da se je tožnica ob obvestilu, da bo zaračunala dnevno ležarino, na svoj javno objavljeni cenik sklicevala in je torej toženka zanj vedela. Posledično je sodišče prve stopnje napačno zaključilo tudi, da to, da toženka motorja ni prevzela v posest, ne dokazuje, da je s tožničino izjavo o dnevni višini uporabnine soglašala.

11. Na tem mestu se nadalje posledično višje sodišče strinja tudi s pritožbo toženke, ko trdi, da za ugotavljanje višine uporabnine na podlagi 216. člena ZPP ni bilo pravne podlage. Ker pa je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen na drugi pravni podlagi, odločanje o višini uporabnine odpade. Toženka v svoji pritožbi napada izključno metodo ugotavljanja višine uporabnine, ki je po stališču toženke napačna, in pa rezultat, ki je po višini previsok. Ker to za odločitev v zadevi ni več pravno relevantno, na pritožbene trditve toženke višje sodišče več od tega ni odgovarjalo.

12. Tožbeni zahtevek je zato glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljen že na podlagi pogodbenega razmerja med strankama. Tožnica je za svojo neprostovoljno hrambo motorja v tej zadevi upravičena zaračunati ležarino oziroma pristojbino, ki izhaja že iz same (mandatne) pogodbe med strankama, toženka pa je bila tudi pravočasno obveščena o tem, kakšen je cenik tožnice v primeru, ko pogodbeno razmerje pride v fazo prevzema v hrambo zaupanega vozila.

13. Glede na to je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo toženke pa zavrnilo (353. člen ZPP).

14. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v postopku uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, svoje stroške pravdnega postopka pa tožena stranka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Pritožnica v zvezi s stroški postopka trdi, da so bili stroški pripravljalne vloge z dne 23. 10. 2024, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo, nujno potrebni zato, ker je tožnica morala odgovoriti na nova dejstva in dokaze iz toženkine druge pripravljalne vloge. Vendar so razlogi sodišča prve stopnje s tem v zvezi pravilni in jim višje sodišče pritrjuje. Nadalje trdi, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo tudi stroškov za predpravdna poziva k prevzemu motorja z dne 16. 10. 2023 in z dne 18. 11. 2023, saj v kolikor bi toženka motor prevzela, ne bi dala povoda za pravdo in poziva ne bi bila potrebna. Višje sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da dopisa za pravdo ne bi bila pomembna. Po presoji višjega sodišča sta oba poziva toženki povezana z vsebino tega spora in zato predstavljata strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in potreben za pravdo (155. člen ZPP). Prvi, z dne 16. 10. 2023, je po vsebini opomin, s katerim je bila toženka seznanjena, da zaradi njenega ravnanja nastajajo stroški, zato gre tožnici zanj 50 točk po 1. točki tar. št. 50 Odvetniške tarife - OT, drugi pa predstavlja obrazloženo vlogo za priznanje zahtevka po tar. št. 42, za kar gre tožnici skladno s 1. točko tar. št. 19 OT in priglašenim stroškovnikom 200 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 183,00 EUR, in jih je višje sodišče prištelo k že na prvi stopnji prisojenim 1.305,22 EUR (prim. 26. in 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Po spremenjeni odločitvi v tem pritožbenem postopku je tako toženka tožnici dolžna povrniti celotne stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer 1.488,22 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je s svojo pritožbo uspela, toženka pa ne. Toženka zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo toženke.

17. Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela spornega predmeta (2.574,91 EUR), priglašeni stroškovnik in OT je višje sodišče tožnici priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Za odgovor na pritožbo ji je priznalo isti znesek, zato tožničini stroški skupno znašajo 559,98 EUR. Stroškov posveta s stranko ter pregleda in preučitve listin višje sodišče ni priznalo, ker so ti že všteti v nagrado za pritožbo oziroma odgovor na pritožbo.

18. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 Prim. 18. točko obrazložitve.