Supreme Court allows review on interpretation of asset vs. income distinction in free legal aid law.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med premoženjem in dohodki po tretjem odstavku 14. člena ZBPP, čeprav v tem odstavku zakon izrecno ne navaja pojma dohodek, pač pa le pojem premoženje, medtem ko v drugih odstavkih navedenega člena izrecno razlikuje med tema dvema pojmoma?

[JEDRO]

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med premoženjem in dohodki po tretjem odstavku 14. člena ZBPP, čeprav v tem odstavku zakon izrecno ne navaja pojma dohodek, pač pa le pojem premoženje, medtem ko v drugih odstavkih navedenega člena izrecno razlikuje med tema dvema pojmoma?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 1715/2024 z dne 8. 8. 2025 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je toženka pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja spregledala tretji odstavek 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki omogoča upoštevanje dejansko prejetega periodičnega dohodka pod določenimi pogoji. Poudarilo je, da je že Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019 odločilo, da je tretji odstavek 14. člena ZBPP v primerjavi s 13. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) samostojna, specialna in kasnejša zakonska podlaga, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji ugotavljati, da se določeno premoženje prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati. Enako velja tudi za nezmožnost razpolaganja z določenim delom dohodka. Tako je ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da ima tožnik sodne izvršbe in da toženka ni upoštevala navedene določbe, v izpodbijani odločbi izostala obrazložitev o tem, ali tožnik izkazuje upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje z dohodkom omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih ni zakrivil po lastni volji, toženka pa tožnika tudi ni pozvala, da izkaže višino zmanjšanega izplačila pokojnine v pravno pomembnem obdobju in posledično ni ugotavljala, ali je v tem obdobju tožniku dejansko bilo zmanjšano izplačilo pokojnine, za koliko ter na kateri podlagi.

3. Toženka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Gre za vprašanje uporabe določbe tretjega odstavka 14. člena ZBPP pri ugotavljanju višine dohodka v okviru ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine, o katerem se je Vrhovno sodišče že izreklo v zadevi X Ips 260/2017. V zvezi z dopuščenim vprašanjem predlagateljica opozarja, da ZBPP pojma dohodki in premoženje sistemsko obravnava ločeno in nanju veže različne pravne posledice. Zato meni, da razlaga Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi (in tudi v stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 260/2017, na katero se Upravno sodišče v obrazložitvi sklicuje), po kateri je določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP specialna in samostojna ter jo je treba kot takšno tudi uporabljati ne glede na določbe prejšnjih odstavkov, ki se sklicujeta na ZUPJS in Zakon o socialno varstvenih prejemkih, pomeni nedopustno širitev sicer jasnega zakonskega besedila, ki ni skladna z namenom zakonodajalca, hkrati pa ustvarja tudi neenakost med prosilci do pravic iz javnih sredstev po ZBPP ter ostalimi prosilci do pravic iz javnih sredstev po ZUPJS in ZSVarPre. Z vidikom enakosti med upravičenci do javnih sredstev se Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 260/2017 ni posebej ukvarjalo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje presega pomen konkretne zadeve in je pomemben za razvoj prava prek sodne prakse.

7. V preostalem delu (glede drugega in tretjega vprašanja) Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).