Appeal dismissed; court upheld visitation limits and alimony based on child's best interest and father's asset status.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ob ugotovitvi izvedencev o tem, da deklica glede na svojo starost in zrelost še ni sposobna dojeti pomena očetovega ravnanja in posledične povezave z izgubo matere, ni na mestu pritožbeno zavzemanje za pridobivanje otrokovega mnenja glede osebnih stikov. Sodišče mora pri odločitvi kot osrednje vodilo upoštevati otrokovo korist in želja otroka nima absolutne teže.

Sodišče je preživnino za mld. A. A. določilo po podatkih v času odločanja, po ugotovitvi njenih potreb in ob upoštevanju izpovedi nasprotnega udeleženca o plačilu za delo na prestajanju zaporne kazni ter njegovega materialnega statusa. Nasprotni udeleženec ni pojasnil vzroka, da ne bi mogel pridobivati dohodka. Pritožnik je (so)lastnik stanovanjske hiše, ki mu omogoča pridobivanje dohodka z oddajo v najem, kar glede na splošno znane cene na nepremičninskem trgu prav tako zadostuje za plačilo v sklepu določene preživnine. Prepoved odtujitve in obremenitve na sklenitev najemnega razmerja ne vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu odvzelo starševsko skrb nad mld. A. A., roj. 2018 (I. točka izreka). Deklico je namestilo k teti B. B., ki jo je imenovalo za skrbnico, in C. B., oba na naslovu ..., kjer ima deklica stalno prebivališče (II. in III. točka izreka). Stike med očetom in mld. A. A. je uredilo v obliki krajših pozitivnih sporočil, ki jih bo pregledal CSD in jih bosta, če bodo primerna, deklici prebrala stara starša ter jo vzpodbudila, da za očeta kaj nariše (IV. točka izreka). Uredilo je tudi stike med otrokom ter starimi starši D. A. in E. A., ki potekajo po dvotedenskem režimu, tako da v prvem tednu stara starša deklico prevzameta v šoli v ponedeljek in jo v torek zjutraj pripeljeta v šolo, nato pa jo prevzameta v petek po šoli in pri njiju ostane do torka zjutraj, ko jo odpeljeta v šolo, s ponovitvijo te ureditve v naslednjem tednu, pri čemer se udeleženci lahko dogovorijo za dodatne stike, upoštevajoč šolske obveznosti, prav tako se dogovorijo za izvajanje stikov med počitnicami, medtem ko stiki med F. A. in nečakinjo potekajo v času izvajanja stikov s starimi starši (V. in VI. točka izreka). Odločilo je še, da je nasprotni udeleženec za preživljanje hčerke dolžan plačevati preživnino, ki za obdobje od 21. 4. 2021 do 31. 8. 2023 znaša 150 EUR, za obdobje od 1. 9. 2023 dalje pa 200 EUR (VII. točka izreka). Druge predloge udeležencev je zavrnilo, zaradi umika predloga je ustavilo postopek za namestitev deklice k G. G. ter sklenilo, da udeleženci krijejo svoje stroške postopka (VIII., IX. in X. točka izreka).

2. Zoper IV., V. in VII. točko izreka sklepa vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

Poudarja, da ureditev stikov s hčerko ne ohranja v zadostni meri družinskih vezi, s čimer je poseženo v pravico otroka do stikov s starši in njegovo pravico do stikov s hčerko. Izpostavlja, da ureditev stikov ni v hčerino kratkoročno korist, saj ne upošteva vpliva odsotnosti očeta na psihološki in čustveni razvoj deklice. Ne strinja se z mnenjem izvedenke H. H., ki je omejitev stikov utemeljila na preprečevanju potencialne bodoče škode, in meni, da bi morala preveriti željo deklice. Če za to ni usposobljena, bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu s postavitvijo novega izvedenca klinične psihologije. Izvedenkino mnenje se razlikuje od prvega mnenja izvedenca I. I., ki dopolnitve mnenja ni podpisal. Opozarja, da presoja, ali bi telefonski stiki oziroma stiki preko medijev za deklico trenutno predstavljali psihično obremenitev, ni bila opravljena, saj deklice ni pregledal klinični psiholog. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker po presoji pedopsihiatrinje otrok še ni sposoben razumeti vzročno posledične povezave med ravnanjem očeta in izgubo matere, je razumsko logično, da zaradi eventualnega video stika ne more biti ogrožen.

Presoja sodišča, da je potrebno z neosebno obliko stikov preprečiti vzpostavitev močnejše vezi z očetom, da se prepreči bodoča travmatizacija, ni strokovno utemeljena s strani kliničnega psihologa in ne podaja odgovora o vplivu takšne umetne preprečitve močnejše vezi med otrokom in staršem na dekličin nadaljnji psihološki razvoj in njeno identiteto. Nasprotni udeleženec se sprašuje, ali se pri otroku ne bo utrdilo prepričanje, da je sam naredil kaj narobe, če je seznanjen, da oče govori s starimi starši, z njim pa ne more. Ne sprejema stališča, da je treba čakati na čas, ko bo deklica lahko racionalno dojela njegovo dejanje, saj takšna ureditev vodi v popolno odtujitev hčerke od očeta, zato v primerni starosti ne bo sposobna izoblikovati lastnega mnenja in se opredeliti do eventualnega obiskovanja starša v zaporu. Sklicuje se na sodno prakso v primerih, ko so stiki z zaprtim očetom vseeno potekali, in izpostavlja zadeve IV Cp 1462/2022, IV Cp 24/2020, IV Cp 757/2018 ter primer t. i. "koroških dečkov". Zavzema se, da bi morala izvedenca opraviti intervju tudi z njim, da bi lahko ocenila njegove starševske kapacitete glede osebnih video stikov ter morebiti opazovala interakcijo med njim in hčerko.

Uporaba delov izvedeniških mnenj iz drugih postopkov se mora v družinskem postopku drugače evalvirati. Sklep je nasprotujoč v delu, ko je sodišče zapisalo, da vprašanje, ali ima nasprotni udeleženec osebnostno motnjo, ni odločilne narave, in v delu, ko je sledilo izvedenki, da morebitna osebnostna motnja lahko vpliva na vsebino pisnih sporočil. Izvedenec klinični psiholog bi moral podati oceno, do kakšne mere je očetu mogoče izkazati zaupanje, da pisma, ki jih piše hčerki, ne bodo vsebovala takšnih vsebin, ki bi pri deklici lahko povzročila psihično obremenitev, da ne bi bila podvržena nadzoru CSD in morebitnemu velikemu razočaranju, ko bo dejanje očeta ozavestila.

Izvedenka ni prepričljivo pojasnila, zakaj je svoje mnenje v postopku spreminjala. Navedba, da sta skušala biti z izvedencem I. I. pred zaključkom kazenskega postopka dobrohotna, ni strokovna, zato bi sodišče moralo ugoditi predlogu za postavitev novega izvedenca klinične psihologije. Opozarja, da je deklica sedaj stara 7 let, da se bliža starosti, ko bo dovolj zrela, da bo razumela pomen očetovega dejanja, zato ni razumljivo, zakaj sodišče do dopolnitve njene primerne starosti ne dopusti vsaj krajših telefonskih stikov ali video klicev in da ne poskuša opraviti observacije stika v nadzorovanem okolju.

V postopku je bilo predloženo mnenje psihologinje J. J., ki je A. A. obravnavala neposredno po dogodku in je priporočala takojšnjo vzpostavitev stikov, vsaj preko video klica ali pod nadzorom. Pazniki v zaporu v K. so potrdili stike očeta z otrokoma v odmevnem primeru "koroških dečkov", kar je potrdila obsojenčeva pooblaščenka. To kaže, da preprečitev vzpostavitve močnejše vezi zaradi preprečitve hujše travme ni vedno nujen ali potreben ukrep in so mogoče drugačne prakse. Ker sodišče ni zaslišalo psihologinje L. L. in ni postavilo novega izvedenca klinične psihologije, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče je določilo premajhen obseg stikov med A. A. in njegovimi starši ter sestro, saj je deklica na dedka močno navezana, s širšimi stiki pa bi se krepile tudi družinske vezi.

Pri odločanju o preživnini je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Okoliščine so se spremenile, ko je bil premeščen v M., kjer ni razporejen na delo in ne prejema nagrade. O tem prilaga potrdilo uprave zaporov. Čeprav je lastnik nepremičnine, z njo ne more razpolagati, saj je na njej vpisana prepoved odtujitve in obremenitve s strani CSD.

3. Na pritožbo sta odgovorili prva udeleženka in kolizijska skrbnica otroka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, torej glede odločitve o stikih nasprotnega udeleženca s sedaj sedemletno hčerko A. A., glede odločitve o stikih mld. A. A. z drugim in tretjo udeleženko (dedkom in babico po očetovi strani) in glede plačila preživnine, in sicer v okviru presoje pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

6. Materialnopravno podlago za odločanje predstavljajo določila 141., 142., 173., 176., 184. in 185. člena Družinskega zakonika (DZ), ki jih je sodišče podrobno povzelo v 23. in 24. točki obrazložitve sklepa, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Bistvene okoliščine primera v konkretni zadevi je mogoče povzeti v naslednjem:

- nasprotnemu udeležencu je bila na podlagi dne 7. 3. 2024 pravnomočne sodbe izrečena kazen zapora 21 let zaradi ... 2021 storjenega kaznivega dejanja umora matere mld. A. A.;

- deklica, takrat stara dve leti in pol, je bila na predlog CSD s sklepom II Z 11/2021 s 6. 3. 2021 začasno odvzeta očetu in nameščena k njegovim staršem D. A. in E. A., ki ju je bila vajena in ki sta bila zanjo pripravljena prevzeti dolgotrajno skrb;

- pripravljenost za dolgotrajno skrb za deklico sta med postopkom izrazila tudi dekličina teta, materina sestra dvojčica, B. B. (prva udeleženka) in njen mož C. B. (četrti udeleženec), naknadno pa tudi dekličina teta po očetovi strani F. A. (peta udeleženka);

- sodišče je postopno urejalo stike deklice s prvo udeleženko, nato pa je glede na pridobljeni mnenji sodnih izvedencev klinične psihologije in pedopsihiatrije z začasno odredbo s 23. 6. 2023 deklico namestilo k teti B. B. in njenemu možu C. B. ter uredilo stike s starimi starši, kar je deklica dobro sprejela;

- mld. A. A. od 6. 3. 2021 ni imela več osebnih stikov z nasprotnim udeležencem, temveč stiki že od izdaje začasne odredbe z 2. 7. 2021 potekajo preko pisanja krajših pozitivnih sporočil, ki jih hčerki piše oče, in jih, če so po oceni CSD primerna, deklici prebereta stara starša, sama pa za očeta nariše kakšno risbico;

- dekličin psihofizični razvoj poteka brez večjih odklonov od otrok primerljive starosti, ima zaupen odnos do ljudi, ki zanjo skrbijo, na menjavo bivališča in stike se je hitro prilagodila in osvojila strukturo, kar je znak dobre psihične odpornosti;

- vzročno posledične povezave med smrtjo mame in odsotnostjo očeta mld. A. A. še ne dojema zavestno, prav tako ne realnosti absolutne izgube ob smrti, kar je za njeno starost in stopnjo razvoja normalno.

8. V družinskem pravu je osnovno vodilo načelo največje koristi otroka in temu mora slediti tudi ureditev stikov. Pri tem ni odločilna le otrokova kratkoročna korist, temveč tudi vpliv stikov na njegovo prihodnje življenje v smislu čustvene stabilnosti, preprečevanja travm, ohranjanja socialnega, psihološkega in osebnostnega razvoja, preprečevanja odtujitve od starša ali družine ter poznavanja izvora. Zato pri ureditvi stikov ni odločilna trenutna želja staršev, temveč mora sodišče oceniti, katera ureditev bo otroku prinesla največ stabilnosti in varnosti kot popotnico za zdrave odnose v odrasli dobi.

9. V obravnavani zadevi se je sodišče glede na kompleksno družinsko situacijo, ko je deklica zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca v rani mladosti ostala brez matere in prisotnega očeta, na katera je bila primarno navezana, pri odločitvi o njeni namestitvi ter stikih oprlo na mnenji izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF kliničnega psihologa I. I. in pedopsihiatrinje H. H. Oba sta v pisnih mnenjih in ustnem zaslišanju kot odločilni razlog, zakaj vzpostavitev osebnih stikov očeta z deklico, bodisi neposrednih bodisi preko telefona ali drugih sredstev komunikacije na daljavo, ni primerna, izpostavila preprečitev hujše travme, do katere bi lahko prišlo, če bi se z očetom vzpostavila močnejša vez ter ohranjala njegova idealizirana otroška podoba, kar bi se kasneje, ko bi otrok socialno dozorel, podrlo, hkrati pa bi se vzpostavilo nezaupanje do oseb, ki zanj skrbijo. Izvedenca sta torej pred očmi imela dolgoročno korist otroka, ki je v preprečitvi hujšega travmatičnega doživljanja, pred morebitno koristjo v sedanji "materializaciji" očeta z osebnimi stiki, in zaključila, da se vez z očetom ustrezno ohranja z dosedanjim načinom stikov preko krajših sporočil in risanja risbic.

10. Pritožnik predvsem izpostavlja kratkoročno korist otroka, ki naj bi jo po njegovem laičnem mnenju deklica imela z večjo prisotnostjo očeta ter neposrednimi stiki, pri čemer zanemarja ter omalovažuje mnenje izvedencev glede njene dolgoročne koristi in vpliva tesnejših stikov na njen kasnejši zdrav razvoj. Tovrstna pritožbena stališča pravilnosti sprejete odločitve ne omajejo. Sodišče je v 56. točki obrazložitve sklepa ustrezno pojasnilo, zakaj sledi izvedencema, kljub temu, da sta mnenje med postopkom glede vrste stikov in obdobja psihične dozorelosti otroka spreminjala. Izvedenca sta prepričljivo pojasnila, da je prvo mnenje izhajalo iz situacije neposredno po dogodku, kjer se je želela preprečiti dodatna travma, ki bi deklici nastala še zaradi izgube očeta, kasneje pa je ob ugotovitvi, da je separacijo dobro prestala, pa tudi da je oče kazensko odgovoren za umor njene matere, pretehtal vidik dolgoročnega zdravega psihičnega razvoja deklice, ki se bo morala soočiti s posledicami umora starša s strani drugega starša.

11. Ob ugotovitvi izvedencev o tem, da deklica glede na svojo starost in zrelost še ni sposobna dojeti pomena očetovega ravnanja in posledične povezave z izgubo matere, ni na mestu pritožbeno zavzemanje za pridobivanje otrokovega mnenja glede osebnih stikov. Sodišče mora namreč pri odločitvi kot osrednje vodilo upoštevati otrokovo korist in želja otroka nima absolutne teže. Pritožbeni očitek o pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja izvedenca klinične psihologije zaradi opustitve pregleda otroka, opustitve ugotavljanja očetovih starševskih sposobnosti ter opustitve opazovanja otrokove interakcije z očetom kaže na nerazumevanje bistva varovanja dolgoročne koristi otroka ter favoriziranje pritožnikovih obremenjenih emocij zaradi odsotnosti stika pred zaščito dekličinega zdravega psihofizičnega razvoja na poti v odraslo dobo. Tem težnjam sodišče utemeljeno ni sledilo ter je pravilno zaključilo, da pridobljeni izvedeniški mnenji nudita dovolj podlage za sprejem odločitve, ki bo v času odločanja v največji meri varovala dekličino korist.

12. Pritožnik zase ugodnejše odločitve glede stikov ne more doseči niti z izpostavljanjem primerov iz sodne prakse. Najprej zato, ker sodišče v vsakem posamičnem primeru tehta korist konkretnega otroka glede na njegove razmere in psihološke značilnosti, drugič pa tudi zato, ker ne gre za primerljive zadeve. V izpostavljenih zadevah VSL IV Cp 1462/2022, VSL IV Cp 24/2020 in VSL IV Cp 757/2018 je sodišče urejalo stike med otrokom in očetom v zaporu, vendar v nobeni od zadev obsojenec ni prestajal zaporne kazni zaradi dejanja, ki bi otroku odvzelo tako pomembno vrednoto v življenju, kot je njegova mati. Glede omenjenega primera "koroških dečkov" pa pritožnik ni predložil sodne odločbe s stališči strokovnjakov glede stikov, da bi bilo mogoče preveriti relevantne okoliščine primera. Zgolj zatrjevanje, da se stiki izvajajo, ne more omajati ugotovitev izvedencev v tem postopku, da osebni stiki deklice s pritožnikom v tej starosti otroku ne bi bili v korist. Dolgoročno korist deklice je v podobni zadevi kot ključno upoštevalo sodišče v primeru VSM III Cp 9/2024 1 , v katerem je bila očetu pravica do stikov v celoti odvzeta. V zadevi VSC Cp 214/2021, kjer je bil oče obsojen enakega kaznivega dejanja kot nasprotni udeleženec, pa so bili stiki po poravnavi urejeni v obliki krajših pisnih sporočil, a sta otroka tudi izvrševanje tako urejenih stikov zavračala.

13. Sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Ker sta izvedenca svoje mnenje na zaslišanjih in v dopolnitvah dodatno obrazložila, pri čemer je izvedenka H. H. navedla, da sta se zaradi specifičnosti primera veliko posvetovala in da mnenje glede stikov z očetom predstavlja skupno stališče izvedenca kliničnega psihologa in nje kot pedopsihiatrinje, izvedba dokaza s postavitvijo novega izvedenca klinične psihologije ni bila potrebna. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga podrobno obrazložilo v 19. točki obrazložitve sklepa, zgolj drugačno stališče pritožnika o strokovnem mnenju izvedencev pa na pravilnost te odločitve ne vpliva. Pritožnik se prav tako ne sooči z razlogi glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje psihologinje L. L. iz 21. točke obrazložitve sklepa, zato s pavšalnim zatrjevanjem kršitve določb postopka zaradi opustitve njenega zaslišanja ne more uspeti.

14. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pri razlagi vpliva obstoja in vrste očetove osebnostne motnje na izvajanje stikov. Upoštevalo je namreč ugotovitev izvedenke, da pregled očetovih pisnih sporočil deklici s strani CSD predstavlja zadostno varovalko za preprečitev škodljivega vpliva morebitne neprimerne komunikacije, pri čemer vzrok zanjo ni bistven. Neodločilne so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče v družinskem postopku moralo drugače evalvirati izvedeniška mnenja, pridobljena v drugih postopkih. Sodišče svoje odločitve namreč ni oprlo na druga mnenja, temveč na mnenji izvedencev, ki sta bila postavljena v obravnavani zadevi 2 in ki sta bila enotna, da morajo biti zaradi zaščite deklice v tem razvojnem obdobju sporočila nasprotnega udeleženca predhodno pregledana.

15. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za širši obseg stikov med deklico in njegovimi starši. Ti so urejeni po že ustaljenem ritmu, ki ga je deklica vajena in zanjo predstavlja varno strukturo, pri čemer se stiki lahko po dogovoru med udeleženci razširijo. S tako urejenimi stiki je deklica povezana z vsemi sorodniki, s čimer ji je hkrati zagotovljena pravica, da pozna svoj izvor. Pomenljivo je, da se udeleženci, ki jih ta odločitev neposredno zadeva, niso pritožili, kar kaže na dobro prepoznavanje koristi deklice in pripravljenost na sodelovanje, da bi se njena stiska ob izgubi olajšala.

16. Sodišče je preživnino za mld. A. A. določilo po podatkih v času odločanja, po ugotovitvi njenih potreb in ob upoštevanju izpovedi nasprotnega udeleženca o plačilu za delo na prestajanju zaporne kazni ter njegovega materialnega statusa. Čeprav pritožnik v pritožbi navaja spremenjene okoliščine, ker trenutno ne dela, pritožbeno sodišče v sprejeto odločitev ni poseglo. Nasprotni udeleženec namreč ni pojasnil vzroka, da ne bi mogel pridobivati dohodka, in ta tudi ne izhaja iz k pritožbi predloženega potrdila ZPKZ M., datiranega po zaključku glavne obravnave. Pritožnik je (so)lastnik stanovanjske hiše, ki mu omogoča pridobivanje dohodka z oddajo v najem, kar glede na splošno znane cene na nepremičninskem trgu prav tako zadostuje za plačilo v sklepu določene preživnine. Prepoved odtujitve in obremenitve pa na sklenitev najemnega razmerja ne vpliva.

17. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 V tem primeru je oče v prisotnosti sina umoril otrokova stara starša, umoril je tudi njegovo mamo.

2 Izvedenec klinične psihologije je nasprotnega udeleženca tudi osebno pregledal.