Appeal dismissed; court fee payment requirement does not violate constitutional right to appeal.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je ureditev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za pritožbo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se šteje pritožba tožene stranke z dne 14. 9. 2023 zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje P 65/2023 z dne 23. 7. 2023 za umaknjeno.

2. Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Navaja, da mu je sodišče z izpodbijanim sklepom onemogočilo uveljavljati pravico do pritožbe. Pojasnjuje, da je upokojenec, ki živi na Hrvaškem in ne na X, zato je praktično nedosegljiv. Pojasnjuje razmerje s tožečo stranko (v nadaljevanju tožnikom) ter pokojnim očetom, po katerem je potekal zapuščinski postopek, ki je vzrok obravnavanega spora med pravdnima strankama. Sodne takse za pritožbo ni mogel plačati zaradi nenadnega odhoda na Hrvaško in svoje nedosegljivosti, pa tudi sicer prejema minimalno pokojnino in sodne takse objektivno ne more plačati. Uveljavljanje ustavne pravice do pritožbe ne more biti odvisno od plačila ali neplačila sodne takse, obstoječa zakonska ureditev pa je protiustavna. Plačilo sodne takse je namreč v podrejenem položaju, ko gre za njeno izpolnitev v odnosu do ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva oziroma pritožbe. Stroškov ne priglaša.

3. V obravnavani zadevi gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi neplačila sodne takse štelo pritožbo za umaknjeno. Glede na navedeno in glede na to, da ne gre za nobenega iz položajev iz drugega odstavka 366.a člena ZPP, je o pritožbi na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločal sodnik posameznik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Toženec konkretizirano ne izpodbija niti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, niti ne konkretizira in jasno izpostavi procesnih kršitev, zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj pritožbeni preizkus uradoma upoštenih kršitev določb postopka in preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki pa nepravilnosti ni pokazal.

7. Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi 3. 7. 2023 izdalo sodbo, zoper katero je toženec 14. 9. 2023 vložil pravočasno pritožbo in da sodne takse za pritožbo ni plačal (1. in 2. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih okoliščin pravilno zaključilo, da se v skladu s 105.a členom ZPP njegova pritožba šteje za umaknjeno.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je ureditev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za pritožbo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Res je sicer Ustavno sodišče z odločbo Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 razveljavilo tretji odstavek 497. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku v delu, v katerem se nanaša na plačilo sodne takse za pritožbo v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih in razveljavilo takrat veljavni prvi odstavek 105.a člena ZPP, v kolikor določa, da je treba vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih priložiti dokazilo o plačilu sodne takse. Nosilni razlog omenjene odločbe Ustavnega sodišča je bil ta, da ureditev, ki določa sodno takso kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, pomeni poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zakonodajalec pa ni navedel nobenih razlogov za sprejem takšne odločitve, zato Ustavno sodišče ni moglo ugotoviti, ali je zakonodajalec zasledoval kakšen ustavno dopusten cilj, ki bi opravičeval poseg v pravico do pravnega sredstva. Vendar je po navedeni ustavni odločbi zakonodajalec sprejel novelo ZPP-D, 1 kjer je v 18. členu novele na novo uredil obveznost plačila sodne takse kot procesne predpostavke za vložitev pravnega sredstva in ustrezno spremenil 105.a člen ZPP. V zakonodajnem gradivu k noveli ZPP-D 2 so po mnenju sodišča druge stopnje navedeni ustavno upravičeni razlogi za poseg v pravico do pravnega sredstva, in sicer: "Gre za poseg, ki je nujen in tudi sorazmeren s ciljem zagotovitve pospešitve in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Takšna ureditev bo namreč stranko pred vložitvijo pritožbe silila k oceni njene možnosti za uspeh ter jo odvračala od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. S tem se bodo posredno razbremenila višja sodišča in povečala učinkovitost vodenja (ostalih) pritožbenih postopkov. Razbremenila pa se bodo tudi sodišča prve stopnje z nepotrebnim administriranjem v zvezi z opominjanjem in izterjevanjem sodne takse, kar je povezano tudi z proračunskimi stroški." 3 Nadalje je zakonodajalec pojasnil, da ne bo prizadeta niti pravica do pritožbe tistih strank, ki so slabega premoženjskega stanja, saj jim je zagotovljena možnost taksnih oprostitev. 4

9. Navedeno stališče pritožbenega sodišča ima oporo tudi v pravni teoriji. 5 Plačilo sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe (kot je določeno v 105. členu ZPP) torej ne predstavlja ustavno nesorazmernega oteževanja dostopa do instančnega sodišča, zato so tosmerne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Na toženčeve pritožbene navedbe, da je slabega premoženjskega stanja, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz podatkov spisa izhaja, da je zaprosil za taksno oprostitev (in sicer, ko je vložil pritožbo zoper sodbo z dne 3. 7. 2023), vendar je bil njegov predlog za taksno oprostitev s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 29. 11. 2023, ki je že pravnomočen, zavržen, ker niti po pozivu sodišča (sklep sodišča z dne 10. 9. 2023) ni predložil potrebnih listin, da bi lahko sodišče o taksni oprostitvi vsebinsko odločalo.

11. Toženčeve pritožbene navedbe, da je bil zaradi nenadnega odhoda na Hrvaško nedosegljiv, zaradi česar ni mogel plačati sodne takse, so po eni strani pavšalne, po drugi strani pa tudi neizkazane, 6 zato toženec z njimi pred pritožbenim sodiščem ne more uspeti.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo zgolj do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o glavni stvari.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih toženec ni priglasil.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9. 5. 2008).

2 Poročevalec DZ št. 21/2008 z dne 15.02.2008, komentar k 18. členu novele ZPP-D.

3 Poročevalec DZ št. 21/2008 z dne 15.02.2008, komentar k 18. členu novele ZPP-D.

4 Poročevalec DZ št. 21/2008 z dne 15.02.2008, komentar k 18. členu novele ZPP-D.

5 N. Betetto v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana 2009, str. 78.

6 Zlasti z ozirom na to, da ima v postopku pooblaščenca, kateremu je sodišče vročalo vsa sodna pisanja.