Appeal court rejects domestic violence protection order due to lack of imminent threat evidence. Appeal court rejects domestic violence protection order due to lack of imminent threat evidence.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani I., III. in V. točki izreka tako spremeni, da se predlog predlagateljice za določitev ukrepov za zagotovitev varnosti žrtve v celoti zavrne, predlagateljica pa je dolžna nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti 1.507,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti 238,92 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

[JEDRO]

Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je glede na okoliščine konkretnega primera izrek ukrepov po ZPND utemeljen, to pa je takrat, ko je s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja, zaradi katerega bi predlagateljica nujno potrebovala takojšnje varstvo države, ki bi preprečilo njeno ogroženost. Predlagateljica takšnih pogojev ni izkazala.

Vsakega nelagodja ter občutkov čustvene stiske ob skupnem bivanju, ki so nedvomno prisotni po razpadu partnerske zveze, ne gre enačiti z občutki ogroženosti, prestrašenosti in podrejenosti žrtve družinskega nasilja.

Za izrek ukrepov po ZPND je ključno dogajanje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND.

Izrek ukrepov po ZPND ni namenjen kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla nasilna ravnanja, pa tudi ne ureditvi razmerij med bivšima partnerjema, čeprav je med njima določena raven konfliktnosti, temveč varstvu žrtve družinskega nasilja, ki potrebuje takojšnjo zaščito.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu predlagateljice ter nasprotnemu udeležencu izreklo prepoved zadrževanja v bližini stanovanjske hiše, v kateri živi predlagateljica, na naslovu A., na razdalji, manjši od 50 metrov, zlasti na vrtu ob stanovanjski hiši, z izjemo, kadar nasprotni udeleženec dostopa v skupne prostore, preko katerih vstopa v svoje stanovanje na tem naslovu, z namenom neposrednega dostopanja v in iz stanovanja, pri čemer v ta namen lahko parkira pri hiši. V presežku je predlog predlagateljice zavrnilo. Za primer kršitve je nasprotnemu udeležencu določilo denarno kazen v višini 300 EUR, odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagateljici povrne stroške postopka v višini 1.523,22 EUR na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju.

2. Zoper ugodilni del sklepa in stroškovno odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). V obširni pritožbi graja ugotovljeno dejansko stanje in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.

Izpostavlja ugotovitve sodišča, da je bilo dogajanje med udeležencema takoj po razpadu partnerske zveze burno in obnašanje nasprotnega udeleženca neprimerno, vendar zaključuje, da predlagateljica ni bila ogrožena. Tudi glede dogodka z 11. 12. 2022 je sodišče ugotovilo, da predlagateljica ne deluje prestrašeno. Po tem obdobju, glede katerega predlog za zaščito po ZPND ni bil vložen, nasprotni udeleženec več kot leto in pol nesporno ni ravnal nasilno, temveč je pristopil k reševanju medsebojnih razmerij s predlagateljico, s katero sta sklenila notarski sporazum z vsebino, kot jo je predlagala. V zvezi z dogodkom iz avgusta 2024 je sodišče ugotovilo, da je do njega prišlo ob specifičnih nevsakdanjih okoliščinah v zvezi s psom predlagateljičinega partnerja ter zavračanjem ponujene sprave. Na podlagi navedenega bi bilo mogoče zaključiti, da je nasprotni udeleženec takoj po razpadu zveze reagiral neustrezno, dogodek iz avgusta 2024 pa predstavlja osamljen dogodek, na podlagi katerega ni mogoče sklepati o ogroženosti predlagateljice. Sodna intervencija zato ni potrebna, ker njen namen ni kaznovanje nasprotnega udeleženca.

Udeleženca se morata sama soočiti z medsebojnim konfliktnim razmerjem in se naučiti sobivati v skupni hiši, kar jima vedno bolj uspeva, saj od avgusta 2024 dalje do konflikta ni več prišlo. Izrek ukrepa je zato nesorazmeren in gre za nepotreben poseg države v razmerje med udeležencema in v ustavne pravice pritožnika do zasebne lastnine, nedotakljivost stanovanja, do osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostnih pravic. Sklep ima za njuno dolgotrajno razmerje negativen učinek, saj sta s sklenitvijo notarskega sporazuma pokazala, da sta zmožna sama urejati svoj odnos in ga izboljševati.

Pri trajanju ukrepa sodišče ni upoštevalo, da nasprotni udeleženec pred uvedbo tega postopka že pol leta ni izvrševal nasilja, enako velja tudi po začetku tega postopka, skupno torej skoraj eno leto. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je ogroženost predlagateljice prenehala in da za izrek ukrepa niso podani predpisani pogoji. Ne gre za kontinuirano nasilje, ki bi terjalo hiter poseg države, temveč za nekaj posamičnih dogodkov. Zato bi bil za izrek ukrepa lahko relevanten le dogodek iz avgusta 2024, ki je edini v okviru 6 mesečnega roka od zatrjevanega nasilja. Pri tem se nasprotni udeleženec sklicuje na odločbo VSL IV Cp 2207/2024.

Izrek odločbe je nejasen, saj ni ugotovljeno, kaj predstavlja stanovanje nasprotnega udeleženca v hiši, ki ni etažirana, in kaj so skupni prostori, v katere sme vstopiti. Nasprotni udeleženec za nemoteno bivanje potrebuje tudi skupne dele stavbe, saj imata stanovanji skupne instalacije in ogrevanje, za katerega potrebuje dostop z vrta, kjer imata udeleženca shranjena drva, ter dostop do kurilnice. V kleti, na vrtu in v vrtni lopi ima shranjene stvari, ki jih potrebuje, kar izkazuje s fotografijami. Ker ni mogel pričakovati odločitve sodišča z omejenim dostopom do stanovanja, v pritožbi podana nova dejstva in dokazi ne predstavljajo pritožbenih novot.

Dokazna ocena sodišča glede trditev o nasilju je zmotna, saj je sodišče sledilo zgolj navedbam predlagateljice. Nasprotni udeleženec je pojasnil, zakaj se je vozil v smeri vožnje proti staršem predlagateljice v B., pa tudi dogodek iz avgusta 2024, ostalega več kot zanikati ni mogel. To velja tudi za dogodek vdora v predlagateljičino stanovanje, pri čemer sodišče ni zaslišalo priče C. C. in s tem ni preizkusilo ugotovitve, da vdora ni povzročila ona.

SMS sporočila in listine CSD nimajo resne dokazne vrednosti, temveč predstavljajo le povzetek trditev predlagateljice. Nasprotni udeleženec ni imel možnosti aktivnega sodelovanja kot udeleženec postopka pred CSD. Predlagateljica je v postopku predložila le listine, ki so ji v korist, in vsebina postopka pred CSD ni bila presojana celovito. Socialna delavka je postopek vodila pristransko v korist predlagateljice, kar potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija iz PB D., iz katere izhaja, da gre pri predlagateljici za kompleksno dinamiko njene somatske bolezni in njenih ambicij, pri čemer težave pripisuje nasprotnemu udeležencu. V postopku je zato predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, čemur sodišče ni ugodilo, čeprav gre za bistveni dokaz za odločitev. Opustitev izvedbe tega dokaza in dokaza z zaslišanjem hčere C. C. predstavlja kršenje procesnih pravic pritožnika, hkrati pa onemogoča pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Oceno ogroženosti je sodišče utemeljilo le na trditvah predlagateljice o njenih občutkih in poročanju tretjih oseb o teh občutkih, kar ni objektivno. Nasprotni udeleženec zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predlagateljičinega predloga.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 12. in 13. točki obrazložitve sklepa podrobno povzelo pravno podlago za izrek ukrepov po ZPND in pravilno navedlo pogoje, v katerih je intervencija države pri reševanju medčloveških odnosov nujna za zaščito žrtev nasilnih ravnanj. Zato se pritožbeno sodišče na te ugotovitve sklicuje in jih ponovno ne povzema.

6. Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je glede na okoliščine konkretnega primera izrek ukrepov po ZPND utemeljen, to pa je takrat, ko je s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja, zaradi katerega bi predlagateljica nujno potrebovala takojšnje varstvo države, ki bi preprečilo njeno ogroženost. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da predlagateljica takšnih pogojev ni izkazala.

7. Udeleženca sta bila v dolgoletni partnerski zvezi, ki je po skoraj 30 letih razpadla v letu 2022, ko je predlagateljica zbolela, si želela življenjske spremembe in pričela odnos z novim partnerjem. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je takrat zvrstilo več dogodkov med udeležencema, ki jih je predlagateljica dojemala kot ogrožujoče, frustrirajoče in čustveno obremenilne. Tako je v decembru 2022 v peči našla osmojene in deloma zažgane ostanke svojih oblačil, nasprotni udeleženec naj bi ji odtujil dva polnilnika za telefon in rjuho psičke, izklapljal radiator, uničil mobilni telefon, bral njena SMS sporočila, jo pričakal v temi, jo verbalno napadal in ji izrekel grožnje, če bo zaklepala sobo 1 . V tem obdobju je prišlo tudi do konflikta 11. 12. 2022, v katerem je nasprotni udeleženec vstopil v podstrešni prostor, v katerem je bivala, jo zmerjal, ji grozil, se je dotikal, z roko udaril v knauf in ga poškodoval, kar je na podlagi predlagateljičinega posnetka podrobno povzeto v 21. točki obrazložitve sklepa.

8. Po tem dogodku so se razmere med udeležencema umirile. Ugotovljeno je bilo, da sta v maju 2023 uspela doseči sporazum o razdelitvi skupnega premoženja glede stanovanjske hiše, ki je bila predhodno zemljiškoknjižno vpisana na nasprotnega udeleženca, pri čemer sta upoštevala delitveni predlog predlagateljice. Dogovorila sta se glede uporabe nepremičnine na način, da se dokončno izdelata dve stanovanjski enoti, ostale prostore in vrt pa uporabljata skupno. Raven konfliktnosti se je zmanjšala. Predlagateljica v tem obdobju sicer opisuje nelagodno počutje pri uporabi kopalnice in sanitarij ob prisotnosti nasprotnega udeleženca, saj prostori do izgradnje nove stanovanjske enote v mansardi še niso bili v celoti ločeni. Vendar vsakega nelagodja ter občutkov čustvene stiske ob skupnem bivanju, ki so nedvomno prisotni po razpadu partnerske zveze, ne gre enačiti z občutki ogroženosti, prestrašenosti in podrejenosti žrtve družinskega nasilja. V letu 2023 je predlagateljica izpostavila tudi sledenje vozilu, ki ga je zaznala ob dveh vožnjah z novim partnerjem, nato pa do dogodka v avgustu 2024, opisanega v nadaljevanju, drugih oblik nasilja ni navedla.

9. Edino ravnanje nasprotnega udeleženca znotraj šestmesečnega roka iz četrtega odstavka 22. b člena ZPND se nanaša na dogajanje v avgustu 2024, ki ga je sodišče podrobno povzelo v 24. točki obrazložitve sklepa. Nasprotnega udeleženca je zmotilo, da je predlagateljica na vrtu sprehajala psa novega partnerja, zato jo je po njenem odgovoru, da je ne bi motilo, če bi tudi sam imel novo partnerico in skrbel za njeno žival, zmerjal, potegnil za ramena in lase ter je z neprimernim in nasilnim ravnanjem prenehal šele, ko je vmes posegel njegov nečak, ki je bil takrat na obisku. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je predlagateljica doživela hipni strah in psihični pretres, kar je razvidno tudi iz njene reakcije neposredno po dogodku, ko je opravila več telefonskih klicev, zadevo prijavila policiji ter se za 2 dni preselila drugam. Ob vrnitvi je ugotovila, da so vrata v njeno mansardno stanovanje bila polomljena, kar je po ugotovitvah sodišča, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, z verjetnostjo pripisati nasprotnemu udeležencu.

10. Od omenjenega dogodka dalje med udeležencema kljub bivanju v isti nepremičnini nesporno ni prihajalo do konfliktov, pri čemer je predlagateljica predlog za izrek ukrepov po ZPND vložila šele v februarju 2025, tik pred iztekom šestmesečnega roka, ki ga določa zakon, postopek pa se je zaključil skoraj po enem letu od zadnjega izpostavljenega dogodka.

11. Za izrek ukrepov po ZPND je ključno dogajanje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND. Glede na povzeto dogajanje pritožbeno sodišče ocenjuje, da so dogodki v letu 2022 in 2023, neposredno po razpadu partnerske zveze, preveč časovno oddaljeni, da bi na njihovi podlagi lahko govorili o kontinuirani obliki nasilja, ki bi zaradi neugodne prognoze terjala poseg države v medosebne odnose med bivšima partnerjema. Bistvo ukrepov po ZPND je namreč v začasni in hitri zaščiti žrtve, pri čemer je njihovo trajanje omejeno. V obravnavani zadevi je med posameznimi dogodki minilo daljše obdobje, v katerem sta udeleženca uspela sodelovati in razreševati odprta bivanjska vprašanja po razpadu njune zveze, zato se je s tem zmanjšala nevarnost bodočega nasilja.

12. Za odločitev o utemeljenosti predloga predlagateljice je tako ključno, ali dogodek iz avgusta 2024 dosega takšno stopnjo nasilja, da v skladu z načelom sorazmernosti v trenutku odločanja upravičuje izrek ukrepov, s katerimi je poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca, kot jih izpostavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze in osamljenost dogodka drugače kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da izrek ukrepov prepovedi približevanja v tem primeru ne dosega bistvenega namena prevencije, torej zaščite žrtve pred akutno ogroženostjo. Te predlagateljica v času odločanja ni izkazala, na kar kaže tudi to, da je predlog za izrek sankcije vložila šele v februarju 2025, kljub temu da z nasprotnim udeležencem biva v isti nepremičnini, v kateri sta si uredila ločeni stanovanjski enoti s souporabo skupnih prostorov in vrta. Zato po poteku enega leta od zadnjega izpostavljenega ravnanja nasprotnega udeleženca ni videti razlogov za poseg države v njune medsebojne odnose in ureditev bivanja, kot sta jo sama dogovorila. Izrek ukrepov po ZPND namreč ni namenjen kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla nasilna ravnanja, pa tudi ne ureditvi razmerij med bivšima partnerjema, čeprav je med njima določena raven konfliktnosti, temveč, kot že izpostavljeno, varstvu žrtve družinskega nasilja, ki potrebuje takojšnjo zaščito.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog predlagateljice tudi v preostalem delu zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pri tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. Sodišče v postopku po ZPND o stroških odloča po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND). Sodišče je pri odločitvi upoštevalo, da je predlagateljica, kljub temu, da do konfliktov že daljše obdobje ni prihajalo, z nepotrebnim postopkom finančno obremenila nasprotnega udeleženca. Zato je odločilo, da mu je dolžna povrniti njegove stroške postopka. Nasprotnemu udeležencu je priznalo 2060 točk za odvetniško zastopanje 2 , kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za DDV znaša 1.507,92 EUR. Predlagateljica je nasprotnemu udeležencu dolžna povrniti tudi njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 320 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar upoštevajoč 2 % materialne stroške in 22 % DDV znaša 238,92 EUR. Obveznost mora poravnati v paricijskem roku, sicer bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Podrobno opisane v 18. točki obrazložitve sklepa.

2 Stroškovnik na listovni številki 72 spisa.