Court allows co-parent to claim child support from filing date in non-contentious custody proceedings.

I. Pritožbi predlagateljice se ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se datum 10. 10. 2025 nadomesti z datumom 20. 3. 2024.

II. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Nasprotni udeleženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

[OBRAZLOŽITEV]

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Udeleženca sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata sina A. A., rojenega leta 2022. 1 Postopek za dodelitev otroka, določitev stikov in preživnine se je sprva vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju, ker je družina živela v B., poleti 2024 pa se je predlagateljica (v nadaljevanju tudi: mati) z otrokoma preselila v Ljubljano, zato je bila zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Stiki med nasprotnim udeležencem (v nadaljevanju tudi: očetom) in A. A. so bili urejeni s sodno poravnavo, sklenjeno 25. 3. 2024 pred Okrožnim sodiščem v Celju v postopku VI N 129/2024.

2. S sklepom z dne 26. 5. 2025 je sodišče prve stopnje z začasno odredbo določilo vzpostavitev stikov tako, da center za socialno delo (v nadaljevanju tudi: CSD) najprej opravi s staršema uvodni protokol, nato se izvede deset stikov pod nadzorom CSD Ljubljana, v nadaljevanju pa - če CSD oceni, da so do sedaj izvedeni stiki potekali ustrezno in da ni ovir za samostojno izvajanje stikov - se stiki začasno izvajajo samostojno enkrat tedensko. Zoper ta sklep se je nasprotni udeleženec pritožil, naslovno sodišče pa je s sklepom IV Cp 1344/2025 z dne 3. 9. 2025 njegovo pritožbo zavrnilo.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razmerje dokončno uredilo in sicer je A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (I. točka izreka); določilo, da se A. A. stiki z očetom izvajajo po dogovoru med staršema, upoštevaje želje, potrebe in koristi otroka (II. točka izreka); naložilo očetu, da od 10. 10. 2025 plačuje za A. A. mesečno preživnino 220 EUR (III. točka izreka); zavrnilo, kar sta udeleženca zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka) in odločilo, da nosita vsak svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

4. Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca.

5. Predlagateljica izpodbija zgolj začetek teka preživnine in med drugim navaja, da je preživnino vse od vložitve predloga dalje zahtevala na naroku 10. 10. 2025. Nepravdni postopek glede preživnine je izrazito varstvene narave, usmerjen v zaščito koristi otroka in v takem postopku sodišče ni strogo vezano na predlog udeležencev. V nepravdnem postopku se ne zahteva formuliranja zahtevka kot v pravdnem postopku, zadostuje opis pravnega razmerja in jasno izražena volja po njegovi ureditvi. Otrokova korist mora imeti vedno prednost pred interesom procesne ekonomije ali osredotočenostjo na formalno popolnost vlog.

6. Nasprotni udeleženec med drugim navaja, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj je imel oče zadnji stik z otrokom junija 2024, in je v celoti sledilo izpovedbi predlagateljice. Sodišče ni upoštevalo, da so se stiki redno izvajali, ko je predlagateljica z A. A. še živela v B. Iz izjave nasprotnega udeleženca pri CSD Ljubljana z dne 27. 12. 2024 izhaja, da se nasprotni udeleženec čuti sposobnega skrbeti za otroka, zna mu skuhati, ga čuvati in se prilagoditi njegovim potrebam. Ima tudi dovolj široko socialno mrežo in podporo. Odnos nasprotnega udeleženca do predlagateljice je še vedno izredno negativen, ker se je ob razpadu zveze nasprotni udeleženec znašel v kazenskem postopku. S svojo arbitrarno odločitvijo je sodišče očetu odvzelo očetovske kapacitete za izvajanje starševske skrbi. Sodišče prejudicira, kako bi oče ravnal v primeru, če bi bili stiki natančneje določeni. Preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca je napačno ugotovilo, ker je izgubil službo pri družbi D., s čimer je sodišče na naroku seznanil njegov pooblaščenec. Ne strinja se s porazdelitvijo preživninskega bremena.

7. Udeleženca na pritožbi drug drugega nista odgovorila.

8. Pritožba predlagateljice je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

Glede pritožbe predlagateljice:

9. Sodišče prve stopnje je v 51. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da predlagateljica v predlogu z dne 20. 3. 2024 ni zahtevala preživnine za čas od vložitve predloga dalje, temveč je tak predlog podala šele na naroku 10. 10. 2025, zato je preživnino prisodilo šele od tega dne dalje. Pri tem se je sklicevalo na 196. člen Družinskega zakonika 2 , ki določa: Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Po stališču sodišča prve stopnje mora biti zahteva za plačilo preživnine od dneva vložitve predloga izrecno formulirana.

10. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso VSRS v zadevah II Ips 84/2023 z dne 7. 3. 2024 in II Ips 860/2008 z dne 25. 9. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadnje citirana odločba ne more biti več relevantna, saj je v tistem primeru šlo za tožbo za plačilo preživnine, torej pravdni postopek, medtem ko se v tu obravnavanem primeru vodi nepravdni postopek, v katerem, kot pravilno opozarja pritožba predlagateljice, udeležencem ni treba postaviti točno določenega zahtevka.

11. Pritožbenemu sodišču je poznano stališče sodne prakse, 3 da je načeloma mogoče preživnino prisoditi zgolj za naprej (torej od sprejema odločitve sodišča o preživninski obveznosti dalje), že od dne vložitve predloga dalje pa jo je mogoče prisoditi le v primeru, če udeleženec to izrecno zahteva, ko torej predlog za določitev preživnine vsebuje izrecno formulacijo, da se le-ta zahteva " že od dneva vložitve predloga dalje " ali kaj podobnega. Ta praksa (ki jo sestavljajo ena odločba VSRS in štiri objavljene odločbe višjih sodišč) ni povsem enotna: VSL je v zadevi IV Cp 273/2025 z dne 4. 3. 2025 pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, ki je predlagateljici priznalo preživnino od dne vložitve laičnega predloga, v katerem je predlagateljica zgolj zahtevala plačilo preživnine, ni pa navedla [niti] višine preživnine, ki jo zahteva (to je določno navedla šele v poznejši vlogi).

12. Ob vsem zavedanju (tudi ustavnopravnega) pomena sodne prakse vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče v pravilnost zgoraj povzetega večinskega stališča sodne prakse podvomilo. Tehtni so argumenti pritožbe predlagateljice, da sodišče v nepravdnem postopku ni vezano na predlog udeležencev, katerim ni treba postaviti točno določenega zahtevka (kot v pravdnem postopku); zadostuje navedba, kakšno odločitev udeleženec želi, kakšno delovanje sodišča išče in iz kakšnega dejanskega stanu. 4

13. Prav tako ali pa še bolj je pomembno, da gre za postopek, v katerem se varujejo koristi otroka (primerjaj četrti odstavek 7. člena DZ in drugi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku 5 ), tako da sta formalna popolnost in procesna doktrina še dodatno postavljeni v ozadje na račun obveznosti vseh državnih organov storiti vse za zavarovanje koristi otroka. Načelo otrokove koristi ni le osrednje, edino v splošnem delu DZ (7. člen DZ) deklarirano načelo, ki ima posebno težo, temveč je tudi ustavno (56. člen Ustave RS) in konvencijsko načelo. Prvi odstavek 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah 6 določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Tako kot velja za človekove pravice, so načelo otrokove koristi dolžni zagotavljati sodniki na vseh stopnjah sojenja (125. člen Ustave). 7 Razlogi za okrepljeno institucionalno varstvo otrok izhajajo iz stališča, da so otroci ranljiva skupina oziroma da njihova korist pomeni celo javno korist. Tudi zato se postopki v zvezi z varstvom otrok vodijo po pravilih nepravdnega postopka, za katerega so v bistvenem značilni aktivnejša vloga sodišča, manj stroga postopkovna pravila in nevezanost na predloge udeležencev, vse z namenom učinkovitejšega varstva (ustavnih) pravic in interesov udeležencev. 8

14. Že ZNP-1 v 6. členu določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok; enako določa tudi četrti odstavek 7. člena DZ. Vendar ne gre le za spoštovanje in udejanjanje procesnih pravil; ker je korist otroka načelo, ga je treba upoštevati pri razlagi sleherne določbe DZ, ki se tiče otrok, njihovih pravic in dolžnosti. Skladno z DZ je v družinskem pravu položaj otroka in njegove koristi primaren. 9 Sodišče si mora (predvsem in še posebej) v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, pri razlagi zakonskega prava in ustvarjanju sodniškega prava prizadevati za to, da bo pravica do sodnega varstva udeležencem materialnopravnega razmerja priznana v čim večji meri ali povedano drugače: da jim sodišče pri tem ne bo nastavljalo ovir, za katere ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. 10 Iz vseh zgoraj povzetih stališč sodne prakse (ki so poznejša kot sklep VSRS II Ips 84/2023) je mogoče zaključiti, da pretirana formalna strogost v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, ni na mestu; lahko celo prizadene ustavne in konvencijske pravice otrok.

15. V zvezi z zahtevkom za plačevanje preživnine je otrok nosilec materialnopravne pravice, preživnina se zahteva v njegovem imenu in za njegov račun (četudi se praviloma preživnina plačuje na račun enega od staršev). 11 Gre za specifično družinskopravno razmerje, ki ga ni mogoče stlačiti v okvir klasičnega, dvostranskega dolžniško-upniškega razmerja. 12 Preživljanje otrok je zakonska (183. člen DZ), ustavna (54. člen Ustave RS) in konvencijska (27. člen KOP) pravica otrok in hkrati obveznost staršev, za katero ni dvoma, da nastane že z rojstvom otroka. Torej v trenutku, ko je sprožen sodni postopek za določitev preživnine, že obstaja. Zato se v sodnem postopku o njenem temelju (če se izrazimo s terminologijo klasičnih civilnopravnih denarnih zahtevkov) sploh ne odloča; 13 odloča se le o višini, kar zajema ugotavljanje potreb preživninskega upravičenca, zmožnosti preživninskega zavezanca in porazdelitev preživninskega bremena med oba zavezanca (starša). Zato za starša - preživninskega zavezanca ne more biti dvoma, da njegova preživninska obveznost obstoji. 14 Vprašanje je le, kdaj in v katerem postopku bo o njej odločeno: v celoti v okviru nepravdnega postopka (96., 191. in 196. člen DZ) ali pa deloma v okviru nepravdnega postopka (od izdaje sklepa naprej - 196. člen DZ) in deloma v okviru pravdnega postopka (povrnitev stroškov preživljanja za nazaj - 199. člen DZ). 15

16. Odgovor na vprašanje, koliko in kakšne postopke bo moral sprožiti preživninski upravičenec za celostno uveljavitev svoje pravice do preživnine, je torej - upoštevaje stališče sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi - odvisno le od formalne vsebine predloga oziroma (ne)uporabe formulacije " že od dneva vložitve predloga dalje " v predlogu. Takšno razlikovanje po prepričanju pritožbenega sodišča ni v skladu z načelom največje koristi otroka, ki mora prežemati vse delo sodišč v tovrstnih postopkih, niti s splošnimi načeli nepravdnega postopka, kjer ima vsebina (materialnopravno razmerje, materialnopravna pravica) prednost pred obliko (procesna plat uveljavljanja pravice). Zagotovo je v skladu z načelom otrokove koristi, da se otroku uveljavljanje njegovih pravic čimbolj olajša. Poleg tega bo v primeru, če se preživnina v smislu 196. člena DZ prisodi le za naprej, preživninski zavezanec praviloma moral prej ali slej plačati tudi zaostale, do odločitve o preživljanju zapadle "preživnine" (v obliki preživninske verzije po 199. členu DZ), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar bo zavezanca (starša) še dodatno obremenilo; gotovo ni v korist otroka, da se katerega koli od staršev dodatno obremenjuje. Nenazadnje pa pomeni več sodnih postopkov tudi večje stroškovno in časovno breme za preživninske zavezance - starše, kar pomeni, da bo staršu ostalo manj časa in denarja za preživljanje otroka oziroma z otrokom, kar je posredno tudi v škodo otroka. Ni zanemarljiv tudi praviloma negativen vpliv sodnega postopka na odnose med staršema; otroku je v korist, da se vsa sporna razmerja med staršema čim prej zaključijo. Vsi navedeni razlogi pritožbeno sodišče vodijo k ugotovitvi, da je v največjo korist otroka, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga , ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

17. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da VSRS v evidenčnem stavku sklepa II Ips 84/2023 navaja, da sodišče tudi v nepravdnem postopku ne more urejati razmerij mimo predloga, ne sme se lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana; v družinskih postopkih, kjer so udeleženi otroci, navedeno ne velja v celoti, saj mora v teh postopkih sodišče odločati tudi po uradni dolžnosti, npr. z začasno odredbo (162. člen DZ; tretji odstavek 138. člena DZ; drugi odstavek 85. člena; drugi odstavek 103. člena in drugi odstavek 105. člena ZNP-1). 16 V tu obravnavanem primeru tudi ne gre za to, da predlagateljica predloga za ureditev preživnine ne bi podala; ta predlog je vsebovan že v predlogu iz leta 2024. Nadalje citirani sklep VSRS v 13. in 14. točki obrazložitve pojasnjuje, da se preživnina vselej določi za naprej; da bi bila določitev preživnine za nazaj logični nesmisel, saj preživetje preživninskega upravičenca v preteklosti dokazuje, da mu sredstva niso bila potrebna; ter da je določitev preživnine vedno stvar prospektivnega urejanja ter zagotavljanja preživljanja v prihodnosti, ne pa v preteklosti za nazaj. Ne glede na ta teoretična izhodišča pa 196. člen DZ izrecno določa, da se preživnina (in ne zgolj preživninska verzija - 199. člen DZ) lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, kar dejansko pomeni, da se lahko tudi preživnina zahteva (vsaj deloma) za nazaj, pa naj bo to s teoretičnega vidika še tako nelogično. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da zakonodajalec pri ureditvi 196. člena DZ ni storil zgolj redakcijske napake, 17 temveč je sledil temeljnemu in najpomembnejšemu načelu družinskopravnih sodnih postopkov, to je varovanju koristi otroka, ki je tudi ustavnopravna kategorija (56. člen Ustave RS).

18. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so ob strogi razlagi 196. člena DZ, kakršno je sprejela s strani prvostopenjskega sodišča uporabljena sodna praksa, preživninski upravičenci v neenakopravnem položaju: če bi v primeru, kot je obravnavani, bil postopek (hipotetično, nerealno) končan že naslednji dan po vložitvi predloga, bi bila otroku prisojena preživnina od dne vložitve predloga; če bi bil postopek končan npr. v nekaj tednih (v praksi redko, vendar možno), bi mu bila prisojena preživnina skoraj od vložitve predloga; če pa bi se postopek zavlekel (kot se pogosto dogaja in se je zgodilo tudi v tem primeru), česar velikokrat ni mogoče pripisati zgolj strankam (še posebej pa ne otroku -preživninskemu upravičencu), temveč tudi razlogom na strani sodišča, pa je vprašanje, od kdaj bo prisojena preživnina, odvisno zgolj od tega, ali je predlog vseboval besede "od dne vložitve predloga dalje." Pritožbeno sodišče, upoštevaje posebne značilnosti nepravdnega postopka in še posebej postopka, v katerem se varujejo koristi otroka, dvomi, ali je tolikšna formalnost utemeljena in ali takšna doktrinarna trdota ne ustvarja ustavno nedopustnega razlikovanja v položajih preživninskih upravičencev le zaradi malenkostnih razlik v dikciji njihovih procesnih predlogov.

19. Nadalje je treba upoštevati, da 196. člen DZ ne vsebuje povsem jasne zahteve, da mora biti v tožbi ali predlogu izrecno vsebovana formulacija, da preživninski upravičenec zahteva preživnino od dneva vložitve predloga , temveč določa le, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve predloga. V konkretnem primeru je predlagateljica zahtevo oziroma predlog za določitev preživnine v predlogu z dne 20. 3. 2024 formulirala v sedanjiku, ne v prihodnjiku (" je dolžan plačevati ... "); tako je z jezikovno in logično razlago mogoče ugotoviti, da je že ob vložitvi predloga zahtevala določitev preživnine, torej lahko sklepamo, da je določitev preživnine zahtevala od vložitve predloga dalje (resda brez tega izrecnega pristavka). Kot je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku, ni le od predlagateljice (in še manj od otroka) odvisno, kdaj se bo postopek končal.

20. Že iz teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da A. A. ni upravičen do preživnine od dneva vložitve predloga, pravno zmotno.

21. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti v stališčih sodne prakse, ki jih citira sodišče prve stopnje in ki jih je citiralo sodišče druge stopnje, ni najti podlage za stališče, da bi se v primeru, ko udeleženec izrecno zahteva preživnino "od dneva vložitve predloga dalje," le-ta določila šele od dneva, ko takšno formulacijo dejansko izrazi sodišču. Zakon take omejitve ne določa in tudi pritožbeno sodišče zanjo ne najde nobenega razumnega razloga. Pooblaščenec predlagateljice je dne 10. 10. 2025 na naroku predlagal, da se preživnina določi " vse od vložitve predloga dalje, kot je navedeno v predlogu " (tretja stran zapisnika z dne 10. 10. 2025, list. št. 299). Tudi ob strogem stališču sodne prakse ni videti podlage, da stranka ne bi mogla takšnega predloga oziroma zahteve postaviti (tudi) za nazaj; zelo očitna je analogija s primerom v pravdi, ko stranka v tožbi ne bi zahtevala zamudnih obresti od denarnega zneska, nato pa bi na enem poznejših narokov tožbo spremenila tako, da bi zahtevala tudi zakonske zamudne obresti (npr. od vložitve tožbe dalje); jasno je, da sodišče - če je zahtevek za plačilo obresti materialnopravno utemeljen - le-teh ne bi prisodilo šele od spremembe tožbe. Če presojamo konkretni primer: predlagateljica je še pred koncem postopka na prvi stopnji, torej še pred odločitvijo sodišča prve stopnje, jasno izrazila predlog (zahtevo), da se preživnina določi od vložitve predloga (20. 3. 2024) dalje. Nobenega razloga ni, da se temu predlogu ne bi ugodilo.

22. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo tako, da je nasprotnemu udeležencu plačevanje preživnine naložilo od dne vložitve (prvega, začetnega) predloga dalje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku 18 v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Glede pritožbe nasprotnega udeleženca:

23. Glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo jasne, natančne in preverljive razloge (6. do 21. točka obrazložitve), s katerimi se pritožba vsebinsko in konkretizirano niti ne sooči. Bistvene ugotovitve so, da oče z otrokom že leto in pol ni imel stika, zato je (tako izhaja iz mnenja CSD) zelo verjetno, da otrok (ob odločitvi star dobra tri leta, ob zadnjem stiku pa dve leti) očeta sploh ne bi več prepoznal, zato bi bilo nujno stike uvesti postopno s sodelovanjem CSD, vendar oče za to ni pokazal nobenega interesa: za razliko od matere ni prišel na CSD na uvodni sestanek in ni podpisal uvodnega protokola, temveč je celo izrecno izjavil, da stikov v Ljubljani ni pripravljen izvajati.

24. Neutemeljene so navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj je prišlo do tega, da je imel oče zadnji stik v juniju 2024, saj bi o tem moral navesti prepričljive razloge nasprotni udeleženec, ki pa jih tudi v pritožbi ne ponudi. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi predlagateljice, ker se nasprotni udeleženec narokov pred sodiščem v Ljubljani brez opravičljivega razloga ni udeležil.

25. Glede na čas odločanja sodišča prve stopnje (oktober 2025) in starost otroka je neupoštevno sklicevanje pritožbe na navedbe in izpovedbe nasprotnega udeleženca v letu 2024 in o tem, kaj se je dogajalo, ko je družina še prebivala v B. Izjave nasprotnega udeleženca pred CSD Ljubljana dne 27. 12. 2024, ki jih povzema pritožba, so zgolj besede, medtem ko nasprotni udeleženec svoje deklarirane želje skrbeti za otroka z dejanji ni dokazal. Deplasirane so pritožbene navedbe o negativnem odnosu do predlagateljice, "ker se je ob razpadu zunajzakonske partnerske zveze nasprotni udeleženec znašel v kazenskem postopku." Zgolj razpad zveze ni bil razlog, da se je nasprotni udeleženec znašel v kazenskem postopku (razveza, razhod, ločitev ipd. niso kazniva dejanja), temveč iz spisa izhaja, da je obtožen družinskega nasilja in zanemarjanja otroka.

26. Očitno neutemeljene so navedbe o tem, kdo bi moral dokazovati neprimernost oziroma pomanjkljivost materine skrbi za otroka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (kar je vključevalo poročila CSD, zdravstvenega doma, vrtca in varne hiše) ugotovilo, da je materina skrb za otroka ustrezna, po drugi strani pa pritožnik (razen verbalno izražene pripravljenosti) zaenkrat ni pokazal nobene želje glede stikov ter ni bil pripravljen sprejeti nikakršnih prilagoditev v korist otroka, zato je pravilna odločitev, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo zgolj materi. Navedbe o "samovoljnem odvzemu očetovske kapacitete za izvajanje starševske skrbi" so nesmiselne; oče je tisti, ki v zadnjem letu in pol ni izkazal nobenega interesa za starševsko skrb in tudi ni storil nobenega koraka za izboljšanje svojih očetovskih kapacitet (primerjaj pravilne razloge v 7. in 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi se pritožba konkretizirano ne sooči).

27. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stikov, ki se vsebinsko sploh ne soočijo s pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje (kot je bilo že izpostavljeno, je zelo verjetno, da po dolgi prekinitvi A. A. očeta sploh ne bi spoznal; po drugi strani bi otroka pripravljanje na stike, ki se potem ne bi izvedli, spravilo v stisko - 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je o tem, kako bi oče verjetno ravnal, sklepalo na podlagi očetovega ravnanja (bolje rečeno, opustitve vsakršnih proaktivnih ukrepov za vzpostavitev stikov z otrokom) v zadnjem letu in pol, in tako sklepanje je pravilno. Če in ko bo oče s konkretnimi ravnanji dokazal, da si stikov želi in da je pripravljen sodelovati s CSD, se bodo stiki lahko vzpostavili (primerjaj zaključek 21. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).

28. Pritožbene navedbe glede preživnine, da nasprotni udeleženec potrebe otroka ocenjuje na manjši znesek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, so vsebinsko povsem prazne, tako da jih niti ni mogoče preizkusiti. Navedba, da naj bi bil brezposeln, s čimer naj bi sodišče na naroku seznanil njegov pooblaščenec, je neresnična, saj je njegov pooblaščenec na naroku 10. 10. 2025 izrecno izjavil, da je nasprotni udeleženec ponovno zaposlen (zadnja stran list. št. 299). Ob splošno znanem stanju na slovenskem trgu dela (kjer delavcev primanjkuje) pritožbeno sodišče ne dvomi, da si lahko nasprotni udeleženec (star 35 let; ne navaja, da ne bi bil zdrav in delazmožen) najde delo (po potrebi tudi dodatno popoldansko, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje) in prispeva k preživljanju sina.

29. Glede upoštevanja otroškega dodatka je sodna praksa jasna in ustaljena (pri določanju preživnine se ne upošteva), česar pritožba z navedbo o drugačni "ustaljeni sodni praksi" (brez navedbe opravilnih številk) ne more omajati.

30. Tudi razporeditev preživninskega bremena (64 % oče, 36 % mati) je po oceni pritožbenega sodišča pravilna glede na dejstvo, da imata oba starša primerljive dohodke, celotna skrb za otroka pa je na materi. Pritožba ne more uspeti z vsebinsko praznimi navedbami, da se udeleženec s tem ne strinja.

31. Ker niso podani izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje, kolikor ni bil na podlagi predlagateljičine pritožbe spremenjen, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

32. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1). Predlagateljica (ki je s pritožbo uspela) pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Predlagateljica ima iz prejšnje zveze še sina E., rojenega leta 2018, ki živi z njo in A. A.

2 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.

3 Poleg že citiranega sklepa VSRS II Ips 84/2023 tudi sklepi VSL IV Cp 1112/2024 z dne 4. 9. 2024, VSM III Cp 879/2024 z dne 19. 11. 2024, VSM III Cp 506/2023 z dne 19. 7. 2023 in VSM III Cp 566/2024 z dne 22. 7. 2024 (iz slednjega izhaja, da predlagateljica v predlogu, s katerim se nepravdni postopek začne, zgolj opisala razmerje, katerega ureditev predlaga, brez da bi oblikovala določen zahtevek; v tu obravnavanem primeru je predlagateljica že v predlogu za začetek postopka jasno in zneskovno opredeljeno zahtevala preživnino). Prakse v zvezi z zadevami po prej veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR) pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je 131.c člen ZZZDR govoril o tožbi, torej o pravdnem postopku. Prav tako ni upoštevalo odločb v zvezi s preživnino za polnoletne, ker v tovrstnih primerih ne velja načelo otrokove koristi. Več o pomenu tega načela in značilnosti nepravdnega postopka v nadaljevanju.

4 V. Rijavec, A. Galič (ur.): Zakon o nepravdnem postopku z razširjenimi uvodnimi pojasnili, GV založba, Ljubljana 2020, str. 88, 94 in 235.

5 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.

6 Uradni list SFRJ, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - v nadaljevanju KOP.

7 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-71/25-21 z dne 12. 6. 2025, tč. 19, z dodatno citirano literaturo in judikaturo. V citirani zadevi je sicer šlo za postopek namestitve otroka k drugi osebi, vendar zgoraj povzeta temeljna načela in ustavnopravna ter konvencijska izhodišča v polni meri veljajo tudi za druge postopke, kjer se odloča o pravicah, koristih in interesih otrok.

8 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-71/25-21 z dne 12. 6. 2025, tč. 20.

9 Primerjaj odklonilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika M. Čujoviča k sklepu VSRS II Ips 47/2024 z dne 13. 11. 2024, tč. 4 in 5. Sklep VSRS II Ips 47/2024 je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-71/25-21 razveljavljen in zadeva vrnjena VSRS v novo odločanje.

10 Sklep VSRS II Ips 1/2018 z dne 5. 4. 2018, tč. 18.

11 Sklep VSRS II Ips 1/2018 z dne 5. 4. 2018, tč. 26. Rijavec, Galič, nav. delo, str. 239.

12 Sklep VSRS II Ips 1/2018 z dne 5. 4. 2018, tč. 20.

13 Razen v izjemnih primerih, npr. na ugovor, da (domnevni) preživninski zavezanec ni starš preživninskega upravičenca.

14 Pravici do preživnine se tudi ni mogoče odpovedati (188. člen DZ).

15 Možno je, da se povračilo stroškov preživljanja zahteva zgolj za nazaj, torej v pravdi po 199. členu DZ (npr., če je otrok umrl, če je bil oddan v posvojitev ali če je postal polnoleten).

16 Glej tudi Rijavec, Galič, nav. delo, str. 234-235, sodbo VSL IV Cp 169/2021 z dne 9. 3. 2021 in sklep VSM III Cp 24/2021 z dne 26. 1. 2021.

17 Vsebinsko enaka je bila določba prej veljavnega 131.c člena ZZZDR.

18 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.