Appeal dismissed; employee's lawsuit for wrongful dismissal was time-barred due to statutory service by mail rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Delodajalec je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela tožniku poskušal osebno vročiti preko pošte z uporabo uradne ovojnice za vročanje v pravdnem postopku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v 15-dnevnem roku, je nastopila fikcija vročitve z iztekom dne 28. 3. 2025. S tem je odpoved štela za vročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je rok za vložitev tožbe začel teči dne 29. 3. 2025 in se je iztekel na dan 27. 4. 2025 (nedelja), ker pa se ta dan ne dela, je iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 4. 2025. Ker je tožnik tožbo oddal po poteku tega roka, to je priporočeno po pošti šele dne 29. 4. 2025, je tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Tožnik predmetni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je v pravnem pouku odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno, da ima delavec pravico tožbo vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi. Tožnik je odpoved prejel, ko mu je bila vržena v poštni nabiralnik dne 31. 3. 2025, zato je tožba pravočasna. Tožnik se je namreč ravnal skladno s pravnim poukom tožene stranke, zato ne more trpeti neugodnih posledic, če je pravni pouk morebiti napačen. Zaradi upoštevanja takšnega pravnega pouka, je bilo tožniku onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Med strankama je bil očitno sklenjen dogovor, ki je za delavca bolj ugoden, to pa je, da tožbo lahko vloži v roku 30 dni od prejema in ne od vročitve odpovedi. Sodišče bi tako moralo upoštevati dogovor med strankama, da rok 30 dni teče od dejanskega prejema odpovedi. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prigaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo slednjo prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnika, s katero je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, njeno razveljavitev, reintegracijo in reparacijo zavrglo kot prepozno, ker je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

6. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Iz listin izhaja, da je delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela tožniku poskušal osebno vročiti preko pošte z uporabo uradne ovojnice za vročanje v pravdnem postopku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v 15-dnevnem roku, je nastopila fikcija vročitve z iztekom dne 28. 3. 2025. S tem je odpoved štela za vročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je rok za vložitev tožbe začel teči dne 29. 3. 2025 in se je iztekel na dan 27. 4. 2025 (nedelja), ker pa se ta dan ne dela, je iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 4. 2025. Ker je tožnik tožbo oddal po poteku tega roka, to je priporočeno po pošti šele dne 29. 4. 2025, je tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bil pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilno oblikovan in da naj bi med strankama obstajal dogovor o drugačnem roku za vložitev tožbe, kot ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Pojma "prejem odpovedi" ni mogoče razlagati drugače kot vročitev odpovedi; takšna terminologija je ustaljena tudi v sodni praksi (prim. sklep VDSS, opr. št. Pdp 8/2022, točka 10). Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ima naravo materialnega prekluzivnega roka. Ker gre za prisilni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, teče neodvisno od volje strank in ga ni mogoče spremeniti ali podaljšati z morebitnim dogovorom med njima.

9. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da naj bi bilo tožniku onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Tožnik je bil na obvestilu o prispelem pisanju, katerega obliko natančno določa Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, jasno opozorjen na posledice neprevzema pošiljke. Tožnik je imel možnost učinkovito uveljavljati sodno varstvo, vendar svoje pravice ni izkoristil v zakonskem roku.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).