Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention upheld due to traffic accident caused by psychosis and drug influence.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Nasprotni udeleženec je pred sprejemom povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom opisane psihotične simptomatike in vplivom psihoaktivnih snovi (kokain in marihuana), kar vsekakor pomeni ogrožanje njegovega zdravja, življenja in premoženja ter tudi zdravja, življenja in premoženja drugih.

Ugotovljeni prometni nesreči nasprotuje pritožba, češ da ni nobenih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec res njen povzročitelj. Ugotovljeno dejstvo izhaja že iz obvestila UPK, ga je pa potrdil tudi sam nasprotni udeleženec na naroku. Ker tudi njegov odvetnik do konca naroka ni nasprotoval opisanemu dejstvu, je sodišče pravilno štelo, da ni sporno. Na slednje kaže tudi to, da ob koncu naroka odvetnik ni imel nobenih pripomb in dokaznih predlogov.

Le na oddelku pod posebnim nadzorom je mogoče zagotoviti stalni nadzor, nadzorovano prejemanje terapije in spremljanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike (v nadaljevanju: UPK) še najdlje do 8. 4. 2026.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil odvetnik nasprotnega udeleženca, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da se postopek ustavi in se nasprotnega udeleženca izpusti na prosto, podrejeno vsaj razveljavitev sklepa.

3. Navaja, da domneva, da je nasprotni udeleženec pred prijetjem povzročil prometno nesrečo, ni podprta z nobenim zanesljivim in strokovnim listinskim dokazom niti s pričanjem kakšne priče, ki bi videla dogodek. Sklep tako nima nobenega dokaza, da je bil nasprotni udeleženec povzročitelj prometne nesreče, in obstaja velika verjetnost, da je bil le njen naključni udeleženec. Vse to pa izključuje ugotovitev sodišča, da je ogrožal zdravje, življenje oz. premoženje drugih. Sicer pa pritožba meni, da bi tudi kak milejši ukrep dosegel namen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku 2 (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 30. členom Zakona o duševnem zdravju 3 (v nadaljevanju: ZDZdr) pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pri tem pazi na v citirani zakonski določbi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej zadevi gre za postopek po ZDZdr, ki ureja sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre pri tem za hud poseg v ustavne pravice, morajo biti za izrek takšnega ukrepa kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr 4 ob hkratni izpolnitvi pogoja iz 53. člena ZDZdr. 5 Šele če so izpolnjeni vsi ti pogoji, zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice. 6 Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči sebi ali drugim, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke jasno in natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

8. Ugotovljeno je bilo, da gre pri nasprotnem udeležencu za akutno poslabšanje hude duševne motnje, paranoidne shizofrenije, do katere je prišlo zaradi opustitve zdravil v domačem okolju po odpustu iz UPK in zlorabe psihoaktivnih snovi. Posledica je, da sta presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja pri nasprotnem udeležencu hudo moteni. Ker je nekritičen do svojega stanja ter zavrača in opušča zdravljenje opisane duševne bolezni, obstaja veliko tveganje, da se bo bolezen še poglabljala, kar bi v možganih povzročilo nepovratne posledice, bolezen pa bi se kronificirala in postala vse težje dostopna zdravljenju, kar bi nasprotnega udeleženca invalidiziralo. Že samo ta ugotovitev pomeni, da je podan poleg pogoja iz 2. alineje tudi pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj opisano stanje pomeni, da nasprotni udeleženec huje ogroža svoje življenje in zdravje. Poleg tega je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odklanjanje zdravljenja pri nasprotnem udeležencu ni odraz njegove prave volje, ampak posledica akutnega poslabšanja opisane duševne motnje.

9. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je pred sprejemom nasprotni udeleženec povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom opisane psihotične simptomatike in vplivom psihoaktivnih snovi (kokain in marihuana), kar vsekakor pomeni ogrožanje njegovega zdravja, življenja in premoženja ter tudi zdravja, življenja in premoženja drugih. Ugotovljeni prometni nesreči nasprotuje pritožba, češ da ni nobenih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec res njen povzročitelj. Ugotovljeno dejstvo izhaja že iz obvestila UPK, ga je pa potrdil tudi sam nasprotni udeleženec na naroku. Ker tudi njegov odvetnik do konca naroka ni nasprotoval opisanemu dejstvu, je sodišče pravilno štelo, da ni sporno (prim. prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Na slednje kaže tudi to, da ob koncu naroka odvetnik ni imel nobenih pripomb in dokaznih predlogov. Vse navedeno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

10. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Kot je bilo ugotovljeno, je zadržanje nujno, saj nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenje, ki ga je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom. Le tam je mogoče zagotoviti stalni nadzor, nadzorovano prejemanje terapije in spremljanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca. Ta sodelovanja v milejših oblikah zdravljenja zaradi ugotovljene nekritičnosti do svojega stanja in potrebe po zdravljenju tudi po presoji pritožbenega sodišča ni sposoben.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni našlo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP in 30. členom ZDZdr). Do trenutka odločanja o pritožbi še ni iztekel pritožbeni rok za vse udeležence, zato pritožbeno sodišče v tem trenutku še ni odločilo o potrditvi izpodbijanega sklepa, saj bo zaradi morebitne pritožbe katerega od drugih udeležencev sklep lahko predmet ponovnega pritožbenega preizkusa.

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.

2 Uradni list RS, št. 16/2019.

3 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami.

4 Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa pogoje za prisilno pridržanje: "Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo)."

5 53. člena ZDZdr določa, da se ukrep prisilnega pridržanja izreče, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona.

6 Z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava RS dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).