Administrative court allows plaintiff to overturn agricultural inspector order for restoring sand road to agricultural field status.

I. Predlog za združitev te zadeve z zadevo naslovnega sodišča I U 1816/2021 v skupno obravnavo, se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, odločba Kmetijske inšpekcije Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, območne enote Ljubljana, izpostave Kočevje št. 0611-3442/2020-11 z dne 6. 7. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

ZKZ ne vsebuje definicije pojma poljske poti (niti jih ni vseboval, v času izpodbijane odločbe veljaven kak drug zakon).Tega je treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Cilj ZKZ je ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.

Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana odločba

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da mora zaradi rabe kmetijskih zemljišč za namen kmetijske proizvodnje vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na način, da z vzhodnega dela nepremičnine s parc. št. 2361/3 odstrani nasutje peska, ki predstavlja peščeno cesto v dolžini 55 metrov in širini 4 metre, merjeno planimetrično, površino, s katere se odstrani pesek, nasuti s plastjo rodovitne zemlje v količini, ki je potrebna, da se z zemljo nasuta površina sklada s potekom reliefa na vzhodnem in zahodnem robu ceste ter z južnega dela nepremičnine s parcelno številko 2361/2 odstraniti nasutje peska, ki predstavlja peščeni priključek na cesto, ki poteka po vzhodnem robu parcele 2361/3 in odcep v smeri severovzhoda po nepremičnini s parc. št. 2361/2, skupne površine 87 m², merjeno planimetrično, površino, s katere se odstrani pesek, nasuti s plastjo rodovitne zemlje glede na potek reliefa na jugovzhodni in severozahodni strani odcepa in obe obravnavani kmetijski zemljišči v celoti uporabljati zgolj v kmetijske namene. Tožniku je naložila, da te pogoje izpolni do 1. 3. 2022, ter odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je kmetijski inšpektor (v nadaljevanju tudi samo inšpektor) dne 19. 10. 2020 opravil pregled nepremičnin s parcelnimi številkami 2361/1, 2361/2, 1034 in 1011, vse k. o. ..., in ugotovil, da je bila na nepremičnini s parc. št. 2361/1 k. o. ..., od ceste A. - B. v smeri juga ob robu nepremičnine speljana približno 3,3 m široka cesta, utrjena z gramozom oz. peskom, da je zahodni del ceste predstavljala kamnita brežina, ki je kazala na reliefno preoblikovanje terena, na vzhodni strani pa je bil glede na potek reliefa in širino ceste material odložen in utrjen.

Na sredini vzhodnega roba te nepremičnine je bil narejen z gramozom oz. peskom utrjen odcep dolžine približno 10m, ki je potekal v smeri severovzhoda po parceli 2361/2, k. o. ... Na nepremičnini s parc. št. 1034 k. o. ..., je inšpektor ugotovil, da po južnem delu te nepremičnine poteka v smeri sever-jug s peskom utrjena cesta širine cca 3,3 m, ki se je nadaljevala s parcele št. 2361/1. Na zahodnem robu je bila narejena brežina, na vzhodnem robu je material nasut in utrjen, na zahodnem delu ceste je narejen tudi odtočni jašek. Nepremičnina s parc.

št. 1011 je z gramozom utrjena cesta, široka cca. 3,3 m, ki se nadaljuje s parcele 1034. S te ceste sta narejena dva odcepa, ki potekata v smeri severovzhoda proti severnemu delu te parcele, oba v dolžini cca. 7 m in utrjena z gramozom, na zahodnem robu je narejena nižja brežina. Inšpektor je iz aplikacije Prostorski informacijski načrt občin (PISO) za Občino Ribnica pridobil informacijo, da so nepremičnine s parc. št. 2361/1, 2361/2, 1034 in 1011, vse k. o. ..., na območju, opredeljenem kot K2 (druga kmetijska zemljišča). Tožnik je lastnik nepremičnin s parc.

št. 2361/1 in 2361/2. Inšpektor je iz aplikacije GERK ugotovil, da sta zahodni del parcele 2361/1 in severni del parcele 2361/2 po dejanski rabi opredeljena kot neobdelano kmetijsko zemljišče. Na podlagi zgodovinskih ortofoto posnetkov je ugotovil še, da leta 2017 na teh parcelah še ni bilo nobene ceste, vidna pa je na ortofoto posnetku iz aprila 2020. Inšpektor je tožnika seznanil s temi ugotovitvami, tožnik pa v roku za podajo izjave te inšpektorju ni posredoval. Inšpektor je opravil planimetrično meritev ceste in cestnega priključka ter za tožnikovi nepremičnini pridobil lokacijsko informacijo.

Iz te izhaja, da na tem območju glede na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije, št. 85/12 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Odlok) ni dovoljena gradnja cest, dovoljena je zgolj rekonstrukcija lokalnih cest, javnih poti, nekategoriziranih cest in gozdnih cest ali pa gradnja dovozov do obstoječih legalno zgrajenih objektov kot hišni priključek. Inšpektor je ugotovil, da v primeru tožnikovih zemljišč ne gre za nobeno od teh izjem, kar pomeni, da je narejena cesta neskladna z Odlokom in 4.

členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V upravni postopek je kot stranski udeleženec vstopil C. C., na podlagi trditve, da mu sporna cesta omogoča dostop do njegovih parcel za potrebe kmetijske obdelave. Dne 3. 5. 2021 sta bili namesto nepremičnine s parc. št. 2361/1 v GERK evidenco vpisani nepremičnini s parc.

št. 2361/3 in 2361/4. Sporna cesta teče po nepremičnini s parc. št. 2361/3.

3. Na podlagi vsega navedenega je inšpektor ugotovil, da se deli tožnikovih kmetijskih zemljišč ne uporabljajo v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKZ. Cesta, ki je zgrajena na kmetijskih zemljiščih in po celotni širini utrjena s peskom, kmetijsko zemljišče degradira, zavrta je rast rastlin, hkrati pa tudi sam poseg gradnje peščene ceste z odcepi ni skladen z Odlokom. Tudi če bi Odlok gradnjo ceste dovoljeval, pa bi moral tožnik za tak poseg pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije. Ob tem ZKZ kot zahtevno agromelioracijo opredeljuje samo poljske poti, kar je drug izraz za kolovoz, torej ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu na kmetijska zemljišča. Z ureditvijo novih poljskih poti se mora zadostiti tudi drugim želenim lastnostim tal, t.j. izboljšavi oz. ohranitvi fizikalnih in bioloških lastnosti tal, zato mora biti poseg v tla čim manjši. Tožnik pa je v tla grobo posegel, kmetijsko zemljišče je na območju ceste zbito, degradirano, preprečena je rast rastlin, zemljišče pa se ne uporablja več v skladu z njegovim namenom.

4. Na podlagi teh ugotovitev je inšpektor ugotovil kršitev prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 7. člena ZKZ ter v skladu s 107. členom ZKZ ter 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) odredil ukrepe, navedene v izreku izpodbijane odločbe.

Drugostopenjska odločba

5. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, drugostopenjski organ tožene stranke pa je pritožbo zavrnil. V pritožbi je tožnik navedel, da cesta poteka po kmetijskih zemljiščih več lastnikov, inšpekcijski postopek pa je bil uveden le zoper njega, kar jasno kaže, da je bil postopek začet na pobudo stranskega intervenienta C. C. V zvezi s podajo izjave je tožnik navedel, da ne drži, da v postavljenem roku ni podal izjave oz. pripomb na zapisnik, saj se je do obojega pisno opredelil. Nadalje je v pritožbi navedel, da je bil v letu 2013 izveden komasacijski postopek, v katerem je bila predvidena trasa za pot, ki pa zaradi nasprotovanja drugih lastnikov zemljišč ni bila izvedena. Zaradi tega so lastniki nepremičnin, po katerih teče pot, 10. 11. 2019 sklenili Pogodbo o izgradnji nadomestne služnostne ceste, na podlagi katere so zgradili cesto na nepremičninah D. D., E. E. in tožnika. Nedopustno je, da je inšpektor breme vzpostavitve prejšnjega stanja naložil le tožniku, lastnikom ostalih nepremičnin, po katerih teče cesta, pa ne. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila na spornih zemljiščih zgrajena cesta, saj gre v resnici za poljsko pot, torej kolovoz. Ker gre za dostop do kmetijskih zemljišč, je pritožnik pot izvedel v skladu z zakonom. Prav tako naj ne bi držala ugotovitev, da se tožnik med postopkom na prvi stopnji ni odzval na pozive inšpektorja oz. na izdani sklep. Tožnik namreč teh pozivov oz. sklepa ni nikoli prejel, sicer bi se nanje gotovo odzval in predložil relevantne listine. Predlagal je še, da pritožbeni organ vpogleda v dokumentacijo komasacijskega postopka, ki se je zaključil leta 2013 in v katerem je bila predvidena trasa, po kateri teče sporna pot.

6. Drugostopenjski organ je uvodoma ugotovil, da je inšpektor opravil ogled na tožnikovih kmetijskih zemljiščih, na katerem tožnik ni bil prisoten, zato mu je inšpektor dne 6. 11. 2020 poslal zapisnik v izjasnitev, za kar mu je postavil rok pet dni. Iz vročilnice izhaja, da je tožnik poziv prejel dne 9. 11. 20202, vendar ne v postavljenem roku ne kasneje v postopku ni podal nobene izjave. Dne 1. 7. 2021 mu je bil vročen tudi sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca z dne 30. 6. 2021, vendar se tudi na to ni odzval. V zvezi z navedbami o tem, da je bil inšpekcijski postopek uveden le zoper tožnika, ne pa tudi zoper druge lastnike zemljišč, je navedel, da je ta okoliščina lahko razlog za uvedbo kakšnega drugega postopka, ni pa predmet presoje v tem postopku. Vprašanje, ali je bil postopek uveden po uradni dolžnosti ali na podlagi prijave, ni pomembno, saj se postopek v obeh primerih vodi na enak način in po istem postopku. V zvezi s komasacijskim postopkom je drugostopenjski organ ugotovil, da tožnik ni pojasnil, zakaj teh navedb ni podal že v postopku na prvi stopnji, poleg tega pa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Pravnomočna komasacijska odločba, v kateri so določene tudi poti za dostop do kmetijskih zemljišč, je zakonita podlaga za ureditev te poti, za kar pritožnik ni izkazal, da je tako. V zvezi s pogodbo o izgradnji nadomestne služnosti je drugostopenjski organ ugotovil, da v njej relevantne nepremičnine niso navedene in da takšna pogodba tudi sicer ne opravičuje gradnje ceste na kmetijskih zemljiščih v nasprotju z določbami ZKZ in določbami planskega akta občine. V zvezi z navedbami, da le tožnik nosi breme stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja, pa je navedel, da je kot lastnik kmetijskih zemljišč s parcelnima številkama 2361/1 in 2361/2, obe k. o. ..., zavezanec v tem postopku in zato tudi nosi stroške inšpekcijskih ukrepov. Sklepno je tožena stranka ugotovila še, da ne držijo navedbe, da gre pri sporni cesti za poljsko pot, saj je iz fotografij, posnetih ob inšpekcijskem pregledu, razvidno, da gre za nasutje terena z gramozom, ki je tudi utrjen, kar izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu.

Tožba

7. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oz. podredno vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Navaja, da so v skladu s 121. členom Odloka na območju K2 dovoljene agrarne operacije, med katere v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZKZ spadajo komasacije in melioracije. Posegi v sporno pot so bili izvedeni po komasaciji, pri čemer je bila na zemljiščih izvedena nezahtevna agromelioracija. Leta 2013 je bil izveden postopek komasacije zemljišč na komasacijskem območju A., v katerem je bil poseg na nepremičnini, ki sta predmet izpodbijane odločbe, dovoljen. V komasacijskem postopku je bila tudi natančno predvidena trasa poti. Komasacijska komisija je v zvezi z novo projektirano potjo sprejela stališče, da je pot sprejemljiva in celostno, za več komasacijskih upravičencev, rešuje dostope na komasacijskem območju A. To dejstvo je inšpektor prezrl in ni niti izvedel dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal tožnik (vpogled v listine komasacijskega postopka). Dejansko stanje je bilo posledično napačno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Ob tem niti v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni obrazloženo, zakaj je inšpektor zavrnil izvedbo tega dokaza, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

9. Tožnik dalje navaja, da je bila sporna pot zgrajena na podlagi mnenja komasacijske komisije in v soglasju z vsemi lastniki parcel, preko katerih poteka. Ti so 10. 11. 2019 sklenili Pogodbo o izgradnji nadomestne služnostne ceste (cesta je prej potekala preko nepremičnin s parc. št. 1011 k. o. ... (v lasti D. D.) in parc. št. 1042/1 k. o. ... (v lasti tožnika)). Inšpektor se do te pogodbe ni opredelil. Izpodbijana odločba zato ni ustrezno obrazložena, s čimer je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Drugostopenjski organ se je do pogodbe sicer opredelil, vendar pa je protispisno ugotovil, da se pogodba ne nanaša na zemljišči, ki sta predmet izpodbijane odločbe. Tožena stranka bi morala to preveriti v zemljiški knjigi, ki je uradna evidenca, česar pa neutemeljeno ni storila, kar predstavlja kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je vodila v zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je tudi zaključek tožene stranke, da je ta pogodba za predmetno zadevo nepomembna. S pogodbo je bilo namreč zgolj realizirano to, kar je bilo dovoljeno v predhodnem komasacijskem postopku - utrjena je bila obstoječa pot, s katero se je omogočil lažji dostop do kmetijskih zemljišč.

10. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da je s soinvestitorji na obstoječo pot nasul pesek, jo s tem utrdil in tako izboljšal dostop na kmetijska zemljišča. S tem je v skladu z 78. členom ZKZ izvedel nezahtevno agromelioracijo, zato ni bil dolžan pridobiti odločbe o uvedbi agromelioracije. Posegi niso bili izvedeni na varovanem območju ali območju, ki bi bilo podvrženo omejitvam po posebnih predpisih. Posledično ni bil dolžan pridobivati nobenih dodatnih soglasij.

11. Sporna pot poleg tega ne predstavlja nove ceste, pač pa gre za poljsko pot oz. kolovoz. Tožnik je že v pritožbi opozarjal, da inšpektor očitno ni opazil, da med kolesnicama raste trava. Tožnik je zgolj uredil obstoječo poljsko pot in izravnal zemljišče, kar ZKZ šteje za nezahtevno agromelioracijo. Tožnik pri tem ni degradiral kmetijskih zemljišč in ni preprečil rasti rastlin, kot je bilo zmotno ugotovljeno v izpodbijani odločbi.

12. Tožnik navaja še, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je bil rok za vzpostavitev prejšnjega stanja določen na 1. 3. 2022. V odločbi je navedeno zgolj, da je postavljen rok dovolj dolg za odstranitev peska in nasutje rodovitne zemlje, hkrati pa se s pričetkom rastne sezone zagotovi rast rastlin. Ob tem inšpektor ni pojasnil, zakaj rok ni daljši in rastna sezona katerih rastlin se bo z izpolnitvijo naloženih ukrepov lahko pričela. Rastne sezone različnih rastlinskih vrst so razporejene skozi celo leto in zgolj nekatere se začnejo v marcu. Postavljeni rok je prekratek, saj je vzpostavitev prejšnjega stanja zahtevna. Inšpektor ni upošteval, da je vzpostavitev prejšnjega stanja v zimskih mesecih praktično nemogoča, saj tla zaradi nizkih temperatur zmrznejo, kar otežuje odstranjevanje nasutja.

13. Tožnik navaja še, da je inšpektor inšpekcijski postopek uvedel samo glede dveh od štirih parcel, po katerih poteka cesta. Celotno breme dokazovanja in stroškov pravnih sredstev je bilo tako naloženo zgolj njemu. Nerazumno je, da je inšpektor naložil odstranitev zgolj dela ceste, čeprav je bila po njegovem mnenju celotna pot napravljena nezakonito. S tem je bilo poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

14. Tožnik je tožbo po njeni vložitvi dopolnil in podal predlog za združitev postopkov. Dopolnitvi tožbe je priložil zapisnik UE Ribnica št. 331-1/2009-159 z dne 4. 4. 2012, iz katerega izhaja, da je komasacijska komisija UE Ribnica sprejela stališče, da je sporna pot ustrezna, sprejemljiva in celostno, za več komasacijskih udeležencev, rešuje dostope na komasacijskem območju A. V skladu s 3. členom Pravilnika o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč je treba v komasaciji predlagati tudi stanje, kot naj bi bilo vzpostavljeno po izvedeni komasaciji, med drugim tudi predvideno stanje novih poti. Izvedba sporne poti je bila predlagana v komasacijskem postopku, ki se je zaključil leta 2013. Komasacijska komisija se je izrekla tudi o zakonitosti in ustreznosti izvedbe sporne poti in glede tega podala pozitivno mnenje. Izvedba poti tako predstavlja dovoljeno agrarno operacijo, kot jo predvideva 39. člen ZKZ.

15. Tožena stranka naj bi neutemeljeno prezrla tudi dejstvo, da je Občina Ribnica za sporno cesto izdala soglasje za priključek na občinsko cesto (javno pot ... A. - B.). Soglasje predvideva, da se cestni priključek zgradi v skladu z idejno zasnovo investitorja, ki jo je v oktobru 2019 izdelal F. F., s.p., kar je bilo tudi izvedeno. Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije št. 51/2009) v 38. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave. S soglasjem se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. To pomeni, da pristojni organ občinske uprave pred izdajo soglasja preveri zakonsko skladnost poti. Ker so imeli tožnik in soinvestitorji soglasje občine, to pomeni, da je bila sporna pot napravljena zakonito.

16. V nadaljevanju dopolnitve tožbe tožnik navaja, da sta z vzpostavitvijo poti nepremičnini s parc. št. 1035 in 1036 v izmeri 3 ha postali dostopni s kmetijsko mehanizacijo in se lahko obdelujeta, pred tem pa jih zaradi nedostopnosti 20 let ni bilo mogoče obdelovati, bili sta zaraščeni z grmovjem in celo z gozdom. Trave s teh zemljišč po košnji ni bilo mogoče odpeljati in je tam zgnila. Z izgradnjo nove poti se je izboljšal pridelovalni potencial zemljišč in povečal obseg kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. To omogoča tudi trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo. Z izvedbo poti je bilo tako zadoščeno vsem trem temeljnim ciljem ZKZ, ki so našteti v 1.a členu tega zakona. Poleg tega je bila na trasi stare poti pridobljena večja površina kmetijske zemlje, ki se sedaj uporablja za kmetovanje. S posegom je bilo tako pridobljeno neto več kmetijske površine, kot je bilo na voljo pred posegom. Nova pot je za polovico krajša od stare, zaradi česar je v kmetijska zemljišča poseženo manj kot prej, pri čemer se je prejšnja pot v celoti zarasla. S posegom se je preprečilo, da bi se gozdna meja pomaknila še bolj v notranjost, s čimer bi prišlo do izgube kmetijskih zemljišč. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko se v izpodbijani odločbi do teh dejstev sploh ni opredelila.

17. Tožnik predlaga združitev postopka s postopkom, ki pred Upravnim sodiščem RS teče na podlagi tožbe D. D. z dne 10. 12. 2021. D. D. je soinvestitor sporne poti, ki mu je bila prav tako naložena vzpostavitev prejšnjega stanja in sicer na zemljišču s parc. št. 1011. Upravna spora se nanašata na isto dejansko stanje, odločitvi v obeh upravnih sporih sta v medsebojni odvisnosti, enotna obravnava bi bila tudi ekonomična.

Odgovor na tožbo

18. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je 18. 11. 2021 na UE Ribnica poslala zaprosilo za pravno pomoč v zvezi s komasacijskim postopkom. UE Ribnica ji je posredovala zapisnike sej komasacijske komisije in članov komasacijskega odbora, odločbo o uvedbi postopka komasacije in odločbo o novi razdelitvi zemljišč. Vse te listine je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo, v katerem povzema njihovo vsebino v zvezi z določitvijo trase nove poti ter zaključuje, da zemljišči, ki sta predmet izpodbijane odločbe, nikoli nista bili v postopku komasacije namenjeni za izgradnjo poti, zato tožnikove navedbe o nasprotnem ne držijo. Tožnikovi zemljišči sta bili tako v času komasacije kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe kmetijski zemljišči in nikakor ne zemljišči, na katerih bi bila dovoljena izgradnja poti. Sporna pot je tako zgrajena v nasprotju z občinskim planskim aktom in v nasprotju z odločbo o razdelitvi zemljišč v komasacijskem postopku za komasacijsko območje A. Prav tako tožnik ni imel zakonite podlage za sklepanje pogodb o izgradnji poti na zemljiščih, ki po določbah občinskega planskega akta ležita v območju kmetijskih zemljišč. Tožena stranka poudarja, da tožnik ni ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu predložil nobene odločbe o agromelioraciji, s katero naj bi bila vzpostavljena pot, niti nobenega soglasja ali dovoljenja pristojnih organov, ki bi jih moral pridobiti pred izgradnjo.

19. V zvezi z navedbami o roku za izvršitev odločbe tožena stranka navaja, da so te tožbene navedbe nedopustne novote in tudi sicer so neutemeljene. Tožnik ima praktično osem mesecev časa za izvršitev odločbe, pri tem pa je inšpektor upošteval vrsto in obseg del, ki jih je treba izvršiti. Tožnik za navedbe, da je rok prekratek, ne podkrepi z nobenimi dejstvi in za to ne predlaga dokazov. Nasutje se odstranjuje z gradbeno mehanizacijo, zato je izvršitev teh del mogoča vse leto, če pa bi vremenske razmere dela res onemogočile, bi tožnik lahko zaprosil za podaljšanje roka. Tožena stranka kot neutemeljene prav tako zavrača navedbe, da je bil inšpekcijski postopek uveden samo zoper dva od treh lastnikov zemljišč, po katerih teče sporna cesta, saj bo o morebitnih drugih inšpekcijskih ukrepih odločeno v drugih postopkih.

20. V odgovoru na dopolnitev tožbe tožena stranka v zvezi z zapisnikom seje članov komasacijske komisije A., ki ga je predložil tožnik, navaja, da zemljišči, po katerih teče sporna pot, v komasacijskem postopku nista bili nikoli predvideni za izgradnjo poti. Iz obrazložitve odločbe o razdelitvi zemljišč v komasacijskem postopku za komasacijsko območje A. št. 331-9/2013-5 z dne 13. 5. 2013 Upravne enote Ribnica izhaja, da se planirane poti na komasacijskem območju niso nanašale na zemljišči parc. št. 2361/3 in 2361/2, k. o. ... Tožnik je v komasacijskem postopku vztrajal, da se nova pot zgradi na parcelah št. 1037, 1007 in 1034, vse k. o. ..., pri čemer po zaključku komasacijskega postopka nobeno od teh zemljišč ni več bilo v njegovi lasti. Tožena stranka kot neutemeljene prereka tudi navedbe o soglasju Občine Ribnica za priključek na občinsko cesto, saj se to nanaša na parcelo št. 2362 k. o. ... in ne na zemljišči, na kateri se nanaša izpodbijana odločba.

21. V zvezi s tožbenimi navedbami, da izgradnja sporne ceste omogoča lažje obdelovanje kmetijskih zemljišč in je tako v skladu s cilji ZKZ, tožena stranka navaja, da so te navedbe brezpredmetne, saj gre za splošne določbe ZKZ, ki so konkretizirane v drugih določbah tega zakona, tudi v 4. členu. Zemljišči, na kateri se nanaša izpodbijana odločba, ležita na območjih kmetijskih zemljišč, na katerih gradnja cest ni dovoljena, razen če gre za rekonstrukcijo lokalnih cest, javnih poti, nekategoriziranih cest, gozdnih cest ali gradnjo dovozov do obstoječih objektov kot hišni priključek. V obravnavanem primeru ni podana nobena od teh izjem. Tožena stranka nasprotuje tudi predlogu za združitev postopkov, saj se ta upravni spor in upravni spor, začet s tožbo D. D., ne nanašata na isti predmet obravnave (kar bi bila ista parcela).

Pripravljalna vloga tožeče stranke

22. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka dokaza z vpogledom v listine komasacijskega postopka ni izvedla že v upravnem postopku, pri čemer razlogov za to v izpodbijani odločbi ni navedla, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Posledično je v izpodbijani odločbi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predvsem pa je tožena stranka te dokaze izvedla šele po vložitvi tožbe, s čimer kršitev ni mogla odpraviti, saj se v upravnem sporu presoja zakonitosti postopanja upravnega organa tekom upravnega postopka.

23. V zvezi z navedbami tožene stranke o tem, da so tožbene navedbe o soglasju Občine Ribnica za priključek na občinsko cesto brezpredmetne, ker se ne nanašajo na tožnikovi nepremičnini, tožnik navaja, da to ne drži. Kmetijski zemljišči s parcelnima številkama 2361/2 in 2361/3, obe k. o. ..., sta še vedno v njegovi lasti. Pred komasacijskim postopkom sta imeli parc. št. 1037 in 1007, po koncu komasacijskega postopka je ta nepremičnina dobila parc. št. 2361, kasneje pa je bila razdeljena v dve nepremičnini, parc. št. 2361/2 in 2361/3, obe k. o. ... To pomeni, da so njegove navedbe, ki se nanašajo na nepremičnini s parc. št. 1037 in 1007, obe k. o. ..., relevantne za ta postopek. Tožnik v zvezi s tem sodišču predlaga vpogled v zemljiško knjigo in prilaga zemljiškoknjižne izpiske. V zvezi s soglasjem Občine Ribnica pojasnjuje, da se to nanaša na nepremičnino s parc. št. 2361. Priključek na občinsko cesto se najprej stika s širokim pasom zemljišča s parc št. 2361/4 v lasti Občine Ribnica, nato pa se poveže z občinsko cesto.

24. Tožnik v nadaljevanju ponavlja tožbene navedbe o tem, da je izgradnja nove ceste v skladu s cilji ZKZ in dodaja, da je treba vse določbe tega zakona razumeti v luči temeljnih ciljev zakona. Dodaja še, da tožbene navedbe o tem, da odločitev inšpektorja o določitvi roka za vzpostavitev prejšnjega stanja ni obrazložena, ne morejo predstavljati nedovoljene novote, ker gre za procesno grajo, ter opozarja na 7. člen ZIN. Tožena stranka bi morala že ob določitvi roka upoštevati vse relevantne okoliščine, saj je podaljševanje roka namenjeno izjemnim situacijam, ne pa sanaciji pravno zmotne odločitve inšpektorja.

Presoja sodišča

a) O predlogu za združitev postopkov

25. Sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Isti predmet obravnave pomeni isti izpodbijani akt. V primeru tožnika in D. D. sta bili izdani odločbi ločeno za vsakega od njiju, zato sodišče vsako od njiju obravnava v ločenem upravnem sporu. Predlogu za združitev postopkov zato ni ugodilo.

b) O tožbi

26. Tožba je utemeljena.

27. Kmetijska zemljišča po ZKZ so v skladu z definicijo iz prvega odstavka 2. člena tega zakona zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena. V skladu z drugim odstavkom 2. člena se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč.

28. Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Če inšpektor ugotovi, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo, pa to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, ima v skladu s prvo alinejo b. točke 107. člena ZKZ pristojnost takšno uporabo prepovedati in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

29. Med strankama ni sporno: (1) da tožnikovi zemljišči s parc. št. 2361/3 in 2361/2, obe k. o. ..., ležita na območju, ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2) in (2) da po teh dveh zemljiščih teče pot, ki je nasuta s peskom in utrjena.

30. Ključna ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je, da je pot, ki jo je napravil tožnik, cesta, ter da gradnja cest na območju, na katerem ležita tožnikovi zemljišči in ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2), ni dovoljena, zaradi česar obstoj te ceste pomeni rabo kmetijskih zemljišč v nasprotju s 4. in 7. členom ZKZ 1 .

31. Tožnik to ugotovitev izpodbija z navedbo, da je sporna pot poljska pot v smislu 78. člena ZKZ in da izgradnja ceste predstavlja nezahtevno agromelioracijo. S sporno potjo naj bi tožnik zgolj obnovil obstoječi kolovoz, nanj nasul pesek in s tem omogočil dostop do kmetijskega zemljišča. Iz izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe tožene stranke sicer ne izhaja, da bi tožnik že v upravnem postopku navajal, da je na trasi sporne ceste že prej obstajal kolovoz, inšpektor pa tega dejstva ni ugotavljal. Od vprašanja, ali je pod sporno potjo že prej obstajala poljska pot, je odvisno, ali bi poseg lahko predstavljal nezahtevno agromelioracijo (ureditev obstoječe poljske poti po točki e) tretjega odstavka 78. člena ZKZ) ali zahtevno agromelioracijo (ureditev nove poljske poti po točki c) četrtega odstavka 78. člena ZKZ), za katero je treba v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZKZ pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije. Vendar pa to vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni bistveno. Odločba namreč temelji na ugotovitvi, da je sporna pot cesta in ne poljska pot, in na tej podlagi je bil tožniku tudi izrečen inšpekcijski ukrep iz prve alineje B. točke prvega odstavka 107. člena ZKZ.

32. Inšpektor je v izpodbijani odločbi poljsko pot opredelil kot ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu na kmetijska zemljišča. Na podlagi tožbenih navedb, da sporna pot predstavlja poljsko pot, je moralo sodišče preveriti pravilnost te definicije. Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti jih ni vseboval, v času izpodbijane odločbe veljaven kak drug zakon 2 ). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. V okviru presoje, ali neka pot predstavlja poljsko pot ali ne, bi torej moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali je za kmetijsko izrabo zemljišč, do katerih vodi pot, smiselna uporaba kmetijske mehanizacije, in ali dostop s takšno mehanizacijo terja, da ima pot določene tehnične lastnosti. Zgolj dejstvo, da je pot utrjena s peskom, samo po sebi ne more pomeniti, da takšna pot ne more predstavljati poljske poti, temveč zgolj cesto. Neustreznost definicije poljske poti, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, nenazadnje izhaja že iz dejstva, da ZKZ ureditev obstoječe poljske poti uvršča med agromelioracije (pa čeprav nezahtevne). Neutrjena pot s kolesnicama, med katerima raste trava, namreč po naravi stvari ne more biti predmet urejanja, saj nastane in je v celoti "urejena" že s tem, ko vozila vozijo po njej.

33. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem navedla, da tožnik ne v inšpekcijskem postopku ne v tem upravnem sporu ni predložil nobene odločbe, s katero naj bi bila vzpostavljena sporna pot, niti ne nobenega soglasja ali dovoljenja pristojnih organov, ki bi morala biti izdana za zgraditev takšne poti.

34. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi inšpektor ugotavljal, ali je tožnik takšno odločbo pridobil ali ne, temveč je v obrazložitvi zgolj na splošno navedeno, da bi bilo, če bi Odlok gradnjo sporne poti dovoljeval (kar naj bi po zmotnem 3 stališču inšpektorja ne držalo), za tak poseg treba pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije.

35. Tudi če tožnik ni pridobil odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije oz. v primeru nezahtevne agromelioracije (če je pod sporno cesto res že prej obstajal kolovoz) ustreznih dovoljenj in soglasij iz petega odstavka 78. člena ZKZ, ta kršitev sama po sebi ne more biti podlaga za ukrep, ki je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ, ki določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Pogoj za izrek ukrepov na citirani podlagi je ugotovitev, da se zemljišče uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Dejstvo, da zavezanec ni pridobil odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije oz. soglasij iz petega odstavka 78. člena ZKZ, samo po sebi ne pomeni, da zemljišče uporablja za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Opustitev pridobitve odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije ima drugačne posledice. ZKZ namreč v sedmi alineji B. točke 107. člena določa, da je pristojnost inšpektorja v primeru, da ugotovi, da se je začela agromelioracija iz prvega odstavka 80. člena tega zakona in desetega odstavka 81. člena tega zakona ali izgradnja namakalnega sistema iz prvega odstavka 92. člena tega zakona brez dovoljenja, da to agromelioracijo ustavi in napotiti stranko na pridobitev odločbe o uvedbi agromelioracije ali namakalnega sistema. Dejstvo, da je agromelioracijski poseg v obravnavani zadevi že zaključen, na to ne vpliva, saj ni upravičenega razloga, zaradi katerega bi bila inšpekcijskim zavezancem, ki z agromelioracijo še niso zaključili, dana možnost njene legalizacije, tistim, ki so agromelioracijski poseg že izvedli do konca, pa bi se odredila vzpostavitev prejšnjega stanja 4 .

36. Izrek ukrepa po prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ bi moral temeljiti na ugotovitvi, da se zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Tožena stranka zaradi napačne uporabe pojma poljska pot ni ugotavljala dejstev, potrebnih za to presojo, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita in napačna.

37. Ostale tožbene navedbe niso utemeljene.

38. Trditev, da je sporna pot zakonita, ker je bila njena trasa predvidena v komasaciji, ne drži, posledično pa je neutemeljen tudi očitek, da bi moral inšpektor vpogledati v dokumentacijo komasacijskega postopka. Komasacija je po definiciji iz prvega odstavka 55. člena ZKZ postopek, v katerem se zemljišča na določenem območju zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča in lahko zemljišča bolj gospodarno upravlja. V okviru komasacije se sicer lahko zgradijo nove poti (67. člen ZKZ), vendar pa to ne pomeni, da za te poti, če tečejo po kmetijskih zemljiščih 5 , ne veljajo določbe ZKZ, ki prepovedujejo rabo kmetijskih zemljišč za druge namene in določajo pogoje za izvedbo agromelioracij. Tega zakon nikjer ne določa. Nasprotno, ZKZ je v šestem odstavku 80. člena, kot je bil veljaven leta 2013 6 , ko je bila po tožnikovih navedbah izvedena komasacija na območju Občine Ribnica, določal, da je treba za agromelioracijska dela, ki jih je treba izvesti zaradi komasacije, pridobiti soglasje lastnikov kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 67 odstotkov površin kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije. Danes veljavni ZKZ vsebuje podobno določbo (prvi odstavek 81. člena). Vprašanje, ali je bila trasa sporne poti določena v komasacijskem postopku, tako za obravnavano zadevo ni pomembno.

39. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da sporna pot ni bila zgrajena nezakonito iz razloga, ker je Občina Ribnica izdala soglasje za priključitev poti na občinsko cesto (javno pot ... A. - B.). Tožnik v zvezi s tem navaja, da Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije št. 51/2009) v 38. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave, pri čemer se s soglasjem določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo, kar naj bi po tožnikovem mnenju pomenilo, da pristojni organ občinske uprave pred izdajo soglasja preveri zakonsko skladnost poti ter da soglasje občine pomeni, da je cesta zgrajena zakonito.

40. Ta zaključek je napačen. Odlok o občinskih cestah ureja materijo občinskih cest, 38. člen odloka pa je umeščen v poglavje "varstvo občinskih cest in prometa na njih." Pojem "cestni priključek" je v v 12. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah opredeljen kot del ceste, s katerim se cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta ali druga prometna površina navezuje na to cesto in je označen s predpisano prometno signalizacijo. "Drugi pogoji graditve priključka", ki se določijo s soglasjem občine, se tako nanašajo na dejanske pogoje ureditve spoja med cesto, ki se priključuje na občinsko cesto, in samo občinsko cesto. Soglasje, ki ga je izdala Občina Ribnica, tako izkazuje zgolj izpolnjevanje pogojev za samo priključitev, nikakor pa ne izkazuje oz. celo vzpostavlja skladnosti izgradnje celotne sporne ceste s celotnim pravnim redom Republike Slovenije.

41. Enako nepomembno je za obravnavano zadevo dejstvo, da je bila sporna pot zgrajena kot nadomestna služnost in da je tožnik o tem s tretjimi osebami sklenil pogodbo. Pogodba ureja civilnopravna razmerja med tožnikom in drugimi lastniki zemljišč, po katerih teče sporna pot, njihova volja, ki je izražena v tem pravnem poslu, pa ne more vplivati na obveznost tožnika kot lastnika kmetijskega zemljišča, da ravna v skladu z določbami ZKZ.

42. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe v zvezi z določitvijo roka za vzpostavitev prejšnjega stanja. ZKZ določa, da ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja B. točke 107. člena ZKZ). Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi obrazložil, da je za vzpostavitev v prejšnje stanje z odstranitvijo peska in nasutjem rodovitne zemlje postavljen dovolj dolg rok, da se to izvede, ob tem je upoštevan bližajoči se zimski čas. Izpodbijana odločba je bila izdana 6. 7. 2021, rok za vzpostavitev prejšnjega stanja pa je bil določen na 1. 3. 2022. Po presoji sodišča je dolžina roka sicer kratko, a zadostno utemeljena z navedbo del, ki morajo biti izvedena ter z dejstvom, da bi se z izvršitvijo ukrepa zagotovila rast rastlin s pričetkom rastne sezone. Osem mesecev je tudi ob upoštevanju zime življenjsko logično dovolj dolgo obdobje za organizacijo odstranitve peska in nasutje rodovitne zemlje na površini sporne ceste.

43. Neutemeljene so tudi navedbe o tem, da je inšpektor inšpekcijski postopek uvedel samo glede dveh od štirih parcel, po katerih poteka cesta. Sodišče po podatkih vpisnika ugotavlja, da je tudi E. E. vložil tožbo zoper odločbo kmetijskega inšpektorja, ki se po podatkih spisa nanaša na odstranitev ceste na kmetijskih zemljiščih v k. o. ...

44. Sodišče je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni odločilo o stvari (in postopka ustavilo), kot je primarno predlagal tožnik, saj pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Podatki postopka namreč za odločitev o stvari ne dajejo zanesljive podlage. Odločilo je brez glavne obravnave. Že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta je očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

b) Stroški

45. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tožnik je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, zato se mu priznajo še stroški v višini 10 % od tako določenega zneska (4. člen Pravilnika). To skupaj z zahtevanim 22 % DDV znaša 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sodišče je uporabilo določbe ZKZ, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe.

2 Definicijo poljske poti pa je npr. urejala Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, Uradni list RS 37-1567/2008 in jo v točki k.) 11. člena definirala kot ozek pas zemlje, pripravljen za hojo ali vožnjo kmetijske mehanizacije, če je njegova dolžina do 1 km, širina pa do 2,5 m. Pot je bila torej opredeljena po namenu uporabe (hoja in vožnja s kmetijsko mehanizacijo) in prostorsko dimenzionalno. V kasnejši Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, Uradni list RS 18-654/2013, s katero je prenehala veljati Uredba iz leta 2008, pa definicije poljske poti ni bilo več.

3 Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica namreč v 121. členu poljske poti navaja med dopustnimi enostavnimi objekti, ki so dovoljeni na območju drugih kmetijskih zemljišč.

4 V zvezi s tem je to sodišče v zadevi I U 1985/2018 z dne 24. 9. 2024 zapisalo, da dejstvo, da se dela še niso začela, ni določeno kot pogoj za izdajo odločbe, s katero se agromelioracija dovoljuje, ter da je "legalizacija agromelioracijskega posega" dovoljena, če je predlog popoln in če so izkazani drugi pogoji iz 79. členu ZKZ (gl. 9. točko obrazložitve). Ob tem je v skladu z 8. točko prvega odstavka 108. člena ZKZ za takšno opustitev predpisana tudi globa v višini 5.000 do 100.000 EUR za pravne osebe oz. v skladu s petim odstavkom istega člena v višini 500 do 5.000 EUR za fizične osebe.

5 Predmet komasacije so poleg kmetijskih zemljišč lahko tudi gozdovi, nezazidana stavbna in druga zemljišča na komasacijskem območju ter naprave na teh zemljiščih (drugi odstavek 55. člena ZKZ).

6 Ta določba je bila spremenjena z novelo ZKZ-E, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2016. Od tega datuma dalje lahko predlog za uvedbo agromelioracije na območju komasacije, ki je bila pravnomočno uvedena po 30. juniju 2014, vložijo lastniki kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije oziroma fizične ali pravne osebe, ki jih pooblastijo lastniki zemljišč na predvidenem območju agromelioracije, in imajo v lasti več kot dve tretjini površin kmetijskih zemljišč s predvidenega agromelioracijskega območja (prvi odstavek 81. člena).