Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on child's residence despite child's expressed preference for father.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni spregledalo izražene želje otroka oziroma mnenja CSD, temveč je ob celoviti presoji pravno relevantnih dejstev sprejelo drugačen zaključek. Razlogi, ki jih navaja A. v svoji izjavi, namreč niso povezani s formalno določitvijo naslova, temveč ureditvijo časa (stikov), ki ga preživlja z enim in drugim od staršev. Navedeno pa ni predmet tega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1. Udeleženca postopka sta leta 2022 sklenila sodno poravnavo, v kateri sta se dogovorila za skupno vzgojo in varstvo dveh sinov, rojenih 2008 in 2010 in preživnino, ki jo je vsak od staršev dolžan plačevati. Dogovorila sta se tudi, da je stalni naslov otrok na naslovu matere in da ta uveljavlja pravice iz javnih sredstev.

2. V tem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo predlog predlagatelja v delu, ki se glasi: "Stalni naslov mld. A. bo na naslovu očeta B., Ulica ..., kamor se vročajo tudi vse poštne pošiljke" (I. točka izreka sklepa). V delu, ki se glasi: "Pravice iz javnih sredstev uveljavljata oba starša, in sicer B. se priznajo pravice iz javnih sredstev za ml. A., C. se priznajo pravice za st. D.," pa je predlog zavrglo (II. točka izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb

3. Zoper sklep se laično pritožuje nasprotni udeleženec in navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave mladoletnega A., ki je bila dana pred centrom za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in potrjena na naroku. A. je jasno izrazil željo, da želi imeti stalno bivališče pri očetu. Pojasnil je, da je izjavo, ki jo je predložila nasprotna udeleženka, podpisal pod prisilo. A. želi več časa preživeti pri očetu in imeti stalni naslov pri njem, ker ima tam več miru za učenje. Sodišče prve stopnje je to željo spregledalo in odločitev oprlo na formalistični argument, da stalni naslov ne vpliva na razvoj otroka, čeprav je v praksi povezan z vprašanji pravic, dokumentov in občutkom varnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja CSD. Obstaja nevarnost nadaljnjih pritiskov na A. s strani nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je imel predlagatelj, preden je dobil hčerko, večja finančna sredstva. S pridobitvijo pravic iz javnih sredstev za sina A. bi predlagatelj delno pokril primanjkljaj, ki je nastal z rojstvom hčerke. Sodišče prve stopnje ni delovalo v največjo korist otrok, saj sta otroka, za polovični čas, ki ga preživita s predlagateljem, prikrajšana za finančno podporo. Tudi ni upoštevalo, da je nasprotna udeleženka v preteklosti otroka že preselila in prepisala v drugo šolo, ne da bi o tem obvestila predlagatelja; sedanja ureditev ji daje nove možnosti, da samovoljno spreminja stalna bivališča in šole.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožbe

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sprememba naslova stalnega bivališča lahko predstavlja vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Pravno podlago za odločanje o tovrstnih vprašanjih nudita prvi in četrti odstavek 151. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Določata, da starševsko skrb izvajata oba starša sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče. Glede na predhodni dogovor (sodno poravnavo) med staršema je moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi, ali so nastopile spremenjene okoliščine, ki bi narekovale sodno odločitev o drugačni ureditvi od dogovorjene.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo.

7. Ocena sodišča prve stopnje, da niso podane pravno relevantne spremenjene okoliščine za odločitev o spremembi A. stalnega naslova kot tudi, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vpliva na njegov razvoj, je pravilna.

8. V zvezi z pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave mladoletnega A., v kateri je jasno izrazil željo, da želi imeti stalno bivališče pri očetu, da želi pri njem preživeti več časa, ker ima tam več miru za učenje, višje sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Drži, da v skladu s prvim odstavkom 143. člena DZ sodišče pri odločitvi o izvajanju starševske skrbi upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Res je tudi, da pri tej odločitvi upošteva tudi mnenje centra za socialno delo (drugi odstavek 143. člena DZ). Vendar pa se citirane določbe ne sme razumeti v smislu, da je otroku dana brezpogojna pravica odločanja, brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerim se določi največja otrokova korist 1 oziroma, kot da sodišče ni dolžno upoštevati drugih pravno relevantnih okoliščin. Enako velja glede mnenja CSD.

9. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izražene želje otroka oziroma mnenja CSD, temveč je ob celoviti presoji pravno relevantnih dejstev sprejelo drugačen zaključek. Razlogi, ki jih navaja A. v svoji izjavi, namreč niso povezani s formalno določitvijo naslova, temveč ureditvijo časa (stikov), ki ga preživlja z enim in drugim od staršev. Navedeno pa ni predmet tega postopka.

10. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni upoštevalo navedb predlagatelja, ki se nanašajo na njegovo spremenjeno finančno stanje; tudi to je lahko le predmet postopka v zvezi z obveznostjo preživljanja.

11. Tudi v zvezi z pritožbeno navedbo, da bi predlagatelj s pridobitvijo pravic iz javnih sredstev za sina A. delno pokril primanjkljaj, ki je nastal z rojstvom hčerke, višje sodišče ugotavlja, da se nanaša na spremenjene materialne zmožnosti predlagatelja, ki, kot že pojasnjeno, so lahko predmet drugega postopka.

12. Glede pritožbene navedbe, da sedanja ureditev nasprotni udeleženki daje možnost, da samovoljno spreminja stalna bivališča in šole, višje sodišče le pripominja, da 139. člen DZ določa, da mora sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka vsebovati odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka. Posledično je vedno eden od staršev v položaju, ko lahko uveljavlja pravice oziroma sprejema odločitve, vezane na stalno bivališče, razen, če bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagatelj ni uspel izkazati, da je sprememba bivališča iz tega razloga potrebna, je predlog glede spremembe bivališča tudi pravilno zavrnilo.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Primerjaj C. proti Finski, št. 8249/02, 57.-59. odstavek in A. V. proti Sloveniji, št. 878/13, 72. odstavek.