Appeal dismissed; accessory land rights follow building fate under good faith acquisition rules.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točki izreka) potrdi.

II. Nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZVEtL-1 pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Pri prehodu zapuščine brez dediča v družbeno lastnino ni šlo za dedovanje - občini je bila zapuščina izročena v upravljanje, vendar (enako kot velja za dedovanje), z omejitvami, ki so veljale za uživalno pravico. Zemljišča, namenjenega oziroma potrebnega za redno rabo stavbe, zaradi kogentne akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe (zemljišče deli pravno usodo stavbe). Pravica iz 37. člena ZNNZ se je vedno nanašala le na lastnika stavbe in se brez sočasnega prenosa lastninske pravice na zgradbi ni mogla prenašati na drugega, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na učinke omenjenega sklepa o dedovanju. Prav tako citirana določba četrtega odstavka 44. člena ZVEtL-1 ne omenja pravic oseb, ki so jih te na pripadajočem zemljišču pridobile z dedovanjem, niti ne varuje kaducitetnega upravičenca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela 116/140, k. o. 0000 (ID znak: parcela 0000 116/140) pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom X. 9 (ID znak: stavba 0000-...) (1. točka izreka), ter odredilo, da se parcela v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (2. točka izreka). Glede parcele 116/141 k. o. 0000 je predlog zavrnilo (3. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroške, potrebne za izvedbo in dokončanje tega postopka, pa nosijo predlagatelji (4. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka se zoper sklep (zoper 1. in 2. točko izreka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP 1 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 2 in 42. členom ZNP-1 3 ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa (zavrnitev predloga), podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih pripomb na mnenje izvedenke urbanistične stroke, niti do njenih navedb glede neizpolnjevanja pravnega kriterija. Izvedenke ni pozvalo k pisni dopolnitvi mnenja, ni je zaslišalo. Mnenje je nejasno in nepopolno. Ker je bila obravnava 25. 9. 2023 preložena za nedoločen čas, postopkovne kršitve ni bilo mogoče uveljavljati prej. Sodišče ni zaslišalo A. A. Ignoriralo je njene navedbe, da se je občinsko zemljišče uporabljalo kot vrt, da so stanovalci vedno vedeli, da je zemljišče v lasti občine ter da so si nekateri stanovalci prilastili dodatne drvarnice in garaže na občinskem zemljišču. Nasprotna udeleženka je pravico uporabe pridobila na podlagi dedovanja po B. B. Parcela 116/2 je bila izvorno večja, že pred letom 1914 se je razdelila na parcele 116/2, 116/36, 116/37, 116/38 in 116/39. Domneva iz 44. člena ZVEtL- 1 je izpodbita: četudi bi držalo, da je nekdaj večja parcela 116/2 predstavljala gradbeno parcelo stavbe, se je dejansko stanje do nacionalizacije spremenilo. Po odločbi o nacionalizaciji iz 1959 je bila lastnica parcele 116/2 B. B., parcela *76 (sedaj parcela 116/124) pa je bila v solastnini nje in še treh oseb. Do nacionalizacije je parcela 116/2 doživela ločeno pravno usodo od parcele *76, med njima ni bilo več lastninske povezave. V izseku GURS 1953 je napačno navedeno, da parcela 116/2 pripada stavbi X. 5. Podatki iz katastra nepremičnin ne morejo uživati enakega zaupanja v lastništvo kot odločba o nacionalizaciji in sklep o dedovanju. Iz izseka GURS 1887 izhaja zgolj parcelacija 116 v 116/1 in 116/2. Nič ne pove o tem, kaj je ob izgradnji predstavljalo gradbeno parcelo. Parcela *76 je bila stavbišče z dvoriščem, ne le stavbišče. Etažni lastniki spornega zemljišča nikoli niso šteli za pripadajoče zemljišče, šlo je za uzurpacijo občinskega zemljišča. Nasprotna udeleženka je neprerekano trdila, da je do svoje smrti nepremičnino kot vrt uporabljala izključno B. B. in da je po njeni smrti prišlo do uzurpacije.

3. Predlagatelji niso odgovorili na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu X. 9. Pravno podlago izpodbijane odločitve je predstavljal ZVEtL-1, ki določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (42. člen ZVEtL-1). ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena vzpostavlja (izpodbojno) domnevo, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. 4 Uvodoma velja še poudariti, da se v postopku po ZVEtL-1 pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj. 5

6. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 6 , na podlagi neposredne zaznave ob terenskem ogledu ter ob pomoči izvedencev urbanistične 7 in geodetske stroke, ugotovilo, da je parcela 116/140 potrebna za redno rabo stavbe na X. 9, ter predstavlja njeno pripadajoče zemljišče. V dejansko podlago izpodbijanega sklepa je zajelo naslednja pravno pomembna dejstva:

Stavba je bila zgrajena leta 1880 (odločb ali projektne dokumentacije iz obdobja gradnje ni). Locirana je bila na takratni parceli 76, parcela 116/2 pa je predstavljala zemljišče okoli nje. Parcela 116/2 je bila del enotne gradbene parcele, namenjena omogočanju higienskih razmer, predstavljala je prostor za izvedbo odprtih bivalnih površin, prostor za pomožne objekte, samooskrbo, stepanje preprog, obešanje perila. Glede na prostorske normative (maksimalno 20 % pozidanost gradbene parcele) brez spornega zemljišča ne bi bilo zadoščeno tem normativom. Leta 1953 je iz tedanje večje parcele 116/2 nastala nova parcela 116/2, z izmero 443 m2. Parcela, opredeljena kot vrt, je (še vedno) pripadala stavbi X. 9. Z nacionalizacijo v letu 1959 je parcela 116/2 postala družbena lastnina. B. B., lastnica iz nacionalizacije izvzetega stanovanja v stavbi X. 9, je na njej ohranila uživalno pravico. Glede parcele, ki razen dovoza k stavbama X. 5 in X. 7 predstavlja sedanjo parcelo 116/140 8 in je v naravi še vedno pretežno ograjen zelenjavni in rožni vrt (oziroma zelene površine), je izkazana dolgoletna redna raba s strani etažnih lastnikov stavbe. Na njenem južnem delu, ki meji na makadamsko pot, stoji manjša lopa, na vzhodnem delu, ob nizu drvarnic, ki stojijo na parceli 116/124, pa manjša montažna garaža. Na parceli se nahajajo kovinski stebri iz starejšega materiala za stepanje preprog in obešanje perila, stanovalci del parcele uporabljajo tudi za parkiranje vozil.

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je parcela 116/2 tudi po nacionalizaciji predstavljala funkcionalno zemljišče stavbe, ima podlago v dejstvu, da je lastnica iz nacionalizacije izvzetega stanovanja v stavbi X. 9 ohranila uživalne pravice na parceli 116/2, ter v pravnem pravilu iz 37. člena ZNNZ, 9 da lastnik zgradbe, ki ni nacionalizirana, ohrani uživalno pravico na zemljišču, potrebnem za normalno (oziroma redno) rabo stavbe.

8. Pri obravnavani stavbi, ki je predvojna stavba (zgrajena v času režima po ODZ 10 , ko je veljalo načelo superifices solo cedit 11 ), je treba za izvorno stanje obsega pripadajoče zemljišče šteti tisto, ki je veljalo v trenutku podružbljanja zemljišča. 12 V takih primerih je namreč lastnik stavbe pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču pod pogojem in šele takrat, če in ko je zemljišče po vojni postalo družbena lastnina. 13 Ker sta odločilna urbanistični in dejanski vidik v času podržavljenja (ne v času načrtovanja ob izgradnji stavbe ali stanje ob gradnji 14 ), je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka urbanistične stroke upoštevati urbanistične standarde iz časa izgradnje stavbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča, 15 na podlagi katerega je v presojo zajet časovni okvir od nacionalizacije do lastninjenja (1997), ter ubralo pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Poleg urbanističnih standardov po izgradnji (Navodila SHS iz leta 1933), uporabo katerih pritožnica neutemeljeno problematizira, je upoštevalo tudi dejansko ureditev v naravi in preteklo redno rabo. Na podlagi vseh relevantnih meril je ugotovilo, da se obseg pripadajočega zemljišča po nacionalizaciji ni spremenil.

9. Parcela 116/2 - v obsegu kot je obstajala ob podržavljenju, je bila del nekdaj večje parcele 116/2. 16 Četudi se je zmanjšala, 17 je odločilno, da je bila parcela 116/2, v obsegu kot je obstajala ob podržavljenju, po urbanistični zasnovi vrt, prostorsko povezan z obravnavano stavbo, in obenem ločen od ostalih stavb in javnih površin. Zasnovo oziroma urejenost zemljišča ter njegovo povezanost s stavbo X. 9, 18 izkazujejo podatki iz arhiva katastra nepremičnin. Iz izseka GURS 1953 (na list. št. 73 v spisu) izhaja, da je parcela *76 stavbišče z dvoriščem in da parcela 116/2, po namembnosti vrt v izmeri 443 m2, pripada stavbi (oziroma njenim lastnikom). 19

10. Nacionalizacija ni vplivala na funkcionalni status zemljišča. Iz odločbe (priloga B2) izhaja, da je bila parcela 116/2 podržavljena na podlagi določb ZNNZ. S tem je bila izvedena nacionalizacija lastninske pravice, druga faza podržavljenja - z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku - pa ni bila izvedena. 20 Parcela 116/2 je postala družbena lastnina, B. B. pa je na njej (kot izhaja tudi iz sklepa o dedovanju v prilogi B3) pridobila uživalno pravico po 37. členu ZNNZ. Lastnica stavbe je torej pridobila akcesorno pravico uporabe 21 na njenem pripadajočem zemljišču.

11. Iz nacionalizacije je bilo v korist B. B. izvzeto stanovanje v pritličju levo (soba, kabinet, kuhinja, pritikline). Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov (priloga A2) izhaja, da je bilo iz nacionalizacije izvzetih več stanovanj v hiši, stoječi na parc. št. 76, kar pomeni, da je že ob nacionalizaciji na stavbi obstajala dejanska etažna lastnina. Manjše vsebinsko razhajanje med podatki o lastništvu, kot izhajajo iz izseka GURS 1953 oziroma odločbe o nacionalizaciji, 22 na katero opozarja pritožba, ni odločilno. Pritožnica izpostavlja podatek, da je v odločbi o nacionalizaciji kot lastnica parcele 116/2 navedena le B. B., zanemari pa drug pomemben podatek: da je bila B. B. lastnica (ali solastnica) stavbe na parceli 76. Pridobljeno upravičenje na zemljišču, ki je družbena lastnina, je bilo v sistemu družbene lastnine pogojeno z naravo in namenom zemljišča. Odločilno je torej, da je B. B. pridobila upravičenja na parceli, ki je postala družbena lastnina, izključno zato, ker je bila nosilka pravic na stavbi. Pritožnica (lastnih) upravičenj na stavbi ne zatrjuje. 23 Njena pritožbena teza, da je bila parcela 116/2 ves čas (oziroma najkasneje ob nacionalizaciji) lastniško in funkcionalno ločena od stavbe X. 9, v listinskih dokazih nima opore.

12. Pritožbene navedbe o uzurpaciji občinskega zemljišča niso utemeljene. Samovoljne prilastitve ne dokazuje niti dokumentacija, povezana z izgradnjo montažne garaže na parceli 116/2. Prošnjo za dovoljenje za zidavo garaže na svojem dvorišču je namreč 24. 6. 1965 na občino naslovil Hišni svet X. 9, torej predstavnik skupnosti stanovalcev. Pritožnica ni podala navedb, s katerimi bi vzbudila dvom o pravilnosti ugotovitev o dejanski urejenosti zemljišča (pretežno vrt) in (enaki) pretekli rabi (izključni rabi s strani lastnikov stanovanj). Tudi če bi držalo, da je sporno zemljišče do svoje smrti uporabljala izključno B. B., to, ob dejstvu, da je bila B. B. (so)lastnica stavbe, ne dokazuje ločene pravne usode stavbe (na parceli *76) in parcele 116/2.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o postopkovnih nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. V postopkih po ZVEtL-1 je preiskovalno načelo bolj poudarjeno, kar pa ne pomeni, da mora sodišče pri zbiranju procesnega gradiva izvesti vsa možna opravila. Izvesti mora le tista, ki so po njegovi oceni potrebna za izvedbo postopka ter pravilno in zakonito odločitev v zadevi. Ob tem seveda ostaja pravica udeleženca do izjave (in v njenem okviru pravica do podaje dokaznega predloga) neokrnjena. Nasprotna udeleženka v postopku ni podala dokaznega predloga za zaslišanje predlagateljice A. A. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da za pravilno odločitev v zadevi njeno zaslišanje ni potrebno. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša in ob tem dodaja, da njena v pritožbi povzeta izjava (da so stanovalci občinsko zemljišče uporabljali kot vrt) celo podpira navedbe predlagateljev o pretekli rabi.

14. Na pripombe zoper izvedensko mnenje, ki so pravne narave (to so pripombe o uporabi napačnih urbanističnih standardov), odgovarja sodišče, ne izvedenec. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sledilo pravilu, da se je v primeru, ko izvedensko mnenje oceni kot jasno, popolno in razumljivo, dolžno opredeliti (le) do tistih pripomb udeležencev na izvedensko mnenje, ki jih oceni za pravno pomembne. Pretekle rabe ne izkazujejo le sledovi v naravi (pritožnica dvomi o izvoru starejših materialov, oziroma o tem, ali so materiale vgradili stanovalci), o njej se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi izjave predlagateljev - etažnih lastnikov (da so sporno zemljišče uporabljali oni, pred njimi pa njihovi pravni predniki 24 ) in izpovedi dveh prič, stanovalk sosednje stavbe X. 11 (da so sporno zemljišče vseskozi, oziroma že pred letom 1987 uporabljali stanovalci na X. 9). Pritožnica se s temi izjavami/dokazi ne sooči, oziroma jim ne oporeka verodostojnosti. Velja še izpostaviti, da nasprotna udeleženka ne v vlogi z dne 6. 12. 2022, v kateri je nasprotovala ugotovitvam izvedenke, ne na naroku 25. 9. 2023, 25 ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja.

15. Ker je bila parcela 116/2 (zdaj parcela 116/140) ob nacionalizaciji, ob smrti B. B., pa tudi v trenutku lastninjenja na podlagi ZLNDL 26 , pripadajoče zemljišče, je neutemeljeno tudi pritožbeno nasprotovanje pravnemu vidiku pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča - da so etažni lastniki stanovanj s pridobitvijo stanovanja pridobili pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavb, 27 ter da so z uveljavitvijo ZLNDL (25. 7. 1997) postali solastniki tega zemljišča.

16. Skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZVEtL-1 pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Nasprotna udeleženka se je sklicevala na sklep o dedovanju z dne 6. 9. 1967 (priloga B3), na podlagi katerega je pridobila uživalno pravico na parceli 116/2. Sklep o dedovanju ima pravno podlago v 230. členu Zakona o dedovanju iz leta 1965. B. B. ni imela dedičev, zato je bila zapuščina izročena občini. Pri prehodu zapuščine brez dediča v družbeno lastnino ni šlo za dedovanje - občini je bila zapuščina izročena v upravljanje, vendar (enako kot velja za dedovanje), z omejitvami, ki so veljale za uživalno pravico. Zemljišča, namenjenega oziroma potrebnega za redno rabo stavbe, zaradi kogentne akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe (zemljišče deli pravno usodo stavbe). Pravica iz 37. člena ZNNZ se je vedno nanašala le na lastnika stavbe in se brez sočasnega prenosa lastninske pravice na zgradbi ni mogla prenašati na drugega, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na učinke omenjenega sklepa o dedovanju. Prav tako citirana določba četrtega odstavka 44. člena ZVEtL-1 ne omenja pravic oseb, ki so jih te na pripadajočem zemljišču pridobile z dedovanjem, niti ne varuje kaducitetnega upravičenca. Kot že navedeno, pa nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala lastninskih upravičenj na stavbi X. 9. Vse navedeno potrjuje pravilnost materialnopravnega zaključka, da nasprotna udeleženka nikoli ni postala imetnica pravice uporabe, ki bi po zakonu transformirala v lastninsko pravico.

17. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi navedenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

18. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami

2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017

3 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019

4 Za zemljišče, za katero se po pravilih 43. člena ZVEtL-1 ugotovi, da je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe, v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne velja domneva, da je lastnik zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njegov lastnik, temveč je to lastnik stavbe, katere redni rabi je zemljišče neposredno namenjeno.

5 S končnim namenom ureditve nepremičninskih evidenc se v postopku po ZVEtL-1 ugotavljajo v preteklosti že učinkovito nastale pravne posledice: torej zunajknjižno pridobljena lastninska pravice lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na njenem pripadajočem zemljišču. Glej M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 4 (82) in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 63/2019. z dne 26. 9. 2019.

6 Po prvem odstavku 43. členu ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): - prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, posamični pravni akti, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo (1. točka), - raba zemljišč (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno) (2. točka), - pretekla raba zemljišča (3. točka), ter - merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (4. točka).

7 Mnenje izvedenke urbanistične stroke se opira na dostopno arhivsko dokumentacijo, predvsem na podatke iz arhiva katastra nepremičnin in na prostorske akte od izgradnje do leta 1997.

8 Izvedenec geodetske stroke je v tem postopku parcelo 116/2 razdelil na parceli 116/140 (v izmeri 442 m2) in 116/141 (v izmeri 3 m2 - dovoz).

9 Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur. l. FLRJ, št. 52/1958. Kot gradbena zemljišča se nacionalizirajo vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja (prvi odstavek 34. člena člena ZNNZ). Če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba (37. člen ZNNZ).

10 Obči državljanski zakonik

11 Skladno s tem načelom stavba ni (bila) samostojen predmet lastninske pravice.

12 Glej ZVEtL-1 s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 275.

13 S kompleksnim prenosom stavbnih zemljišč v družbeno lastnino je posameznik izgubil lastninsko pravico na parceli, postal pa je lastnik stavbe, ki je postala samostojna stvar in s tem predmet lastninske pravice. Na podlagi lastninske pravice stavbe je posameznik pridobil tudi pravico uporabe prejšnje parcele kot zemljišča v družbeni lastnini. Glej dr. M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008.

14 To je le spoznavni vir, če od izgradnje do podružbljanja niso izkazane spremembe, oziroma indic o stanju, kakršno je obstajalo ob poznejšem podržavljenju zemljišča.

15 Dinamični princip pomeni ugotavljanje urbanističnega in dejanskega vidika neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno časovno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini. Glej sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022, II Ips 44/2020 z dne 11. 12. 2020 in II Ips 20/2023 z dne 19. 4. 2023.

16 Ta se je delila na parcele 116/2, 116/36, 116/37, 116/38 in 116/39.

17 Zmanjšala se ni že leta 1914, kot trdi pritožnica. Izvedenka je pojasnila, da tedanje katastrsko stanje v izseku GURS 1914 prikazujejo črne črte, ki prikazujejo parceli *76 in 116/2, in da je bil v osnovni katastrski načrt parcelacija naknadno dorisana - označena z rdečo barvo.

18 Nekdaj X. 5.

19 Gre za zapise, da je lastnica stavbe *76 "B. B.", da so lastniki parcele 116/2 (vrt v izmeri 1643 m2) "Ljublj. X. 5" ter da so lastniška upravičenja na stavbi in parceli enaka tudi po parcelaciji parcele 116/2 (zdaj vrt v izmeri 443 m2).

20 Do dokončnih učinkov podržavljenja je prišlo šele z odvzemom nepremičnine iz posesti prejšnjega lastnika. Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 488/2012 z dne 22. 5. 2013 (12. točka obrazložitve).

21 Kasneje je za pravico brezplačnega uživanja sistem družbene lastnine uvedel izraz pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini.

22 Po odločbi o nacionalizaciji je bila B. B. lastnica parcele 116/2 in solastnica (z deležem do 21/24) stavbišča s hišo na parceli 76. Glede vsebine izseka GURS 1953 glej opombo 19.

23 S tem v zvezi glej tudi 2. točko obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II N 412/2019 z dne 9. 3. 2021, izdanega v postopku vzpostavitve etažne lastnine na stavbi X. 9 (priloga A3/C4.)

24 Prvi predlagatelj je na naroku 25. 9. 2023 navedel, da so sporno parcelo od konca 2. svetovne vojne dalje uporabljali že njegovi starši oziroma stari starši.

25 Zadnjega naroka 27. 5. 2024 pa se ni udeležila.

26 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997, s spremembami in dopolnitvami

27 Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje (gre za predpise, ki so v izpodbijanem sklepu povzeti v 17. točki obrazložitve), je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.