Appeal dismissed; failure to notify court of address change invalidates service and precludes retrial.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več.

Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje z dne 19. 11. 2025, v II. točki izreka pa je zavrglo pritožbo tožnice zoper sodbo z dne 6. 10. 2025.

2. Tožnica izpodbija sklep sodišča v celoti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje kot glede zavrženja pritožbe zoper sodbo z dne 6. 10. 2025. Navaja, da odločitev sodišča ni skladna z ustavnimi zahtevami in sodno prakso, zlasti z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-216/99, po kateri ima stranka pravico v celoti izkoristiti zakonsko določene roke. Sodišče naj bi zmotno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje z utemeljitvijo, da bi lahko procesno dejanje opravila že pred nastankom vzroka za zamudo, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22.

člena Ustave RS. Pritožnica navaja, da od 16. 7. 2025 ne prebiva več na naslovu A., temveč na naslovu B., kar izkazuje s priloženimi dokazili. Spremembe naslova sodišču ni sporočila, ker je bila v obdobju razhoda izvenzakonske skupnosti in pred novo spremembo naslova, zato bi bilo obveščanje o več zaporednih spremembah naslova po njenem mnenju nesmotrno. Na naslovu A. v času vročanja ni prebivala. Sklicuje se na sodno prakso (VSL I Cp 2412/2018), po kateri fikcije vročitve ni mogoče vzpostaviti na naslovu, kjer stranka dejansko ne biva, saj je namen vročitve zagotoviti pravico do izjave in kontradiktornosti.

Nepravilna vročitev naj bi pomenila absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Poudarja, da je fikcija vročitve izpodbojna zakonska domneva in da lahko dokazuje, da se s pisanjem ni seznanila. Zatrjuje, da sodbe ni prejela ob poskusu vročitve, saj ji je mati sodno pisanje namenoma skrila zaradi konfliktnega odnosa in ji ga izročila šele 4. 11. 2025. Šele tega dne se je z vsebino sodbe dejansko seznanila. To potrjuje z izjavami matere, ki jih je priložila predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi.

Navaja tudi, da se je pred tem aktivno pozanimala na pošti glede morebitne vročitve, kar po njenem mnenju izključuje nevestno ali nedobroverno ravnanje. Meni, da je rok za vložitev pritožbe začel teči 4. 11. 2025, ko je sodno pisanje dejansko prejela, zato je pritožba z dne 19. 11. 2025 pravočasna. Prav tako je bil pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bil vložen v 15 dneh od prenehanja vzroka za zamudo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do predloženih dokazov (zlasti izjav matere), da ni izvedlo predlaganih dokazov in da ni obrazložilo njihove zavrnitve, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP ter kršitev pravice do izjave. Dejanske navedbe, da ji je mati skrila sodno pisanje, sodišče ni označilo za neverodostojne, vendar je kljub temu ni upoštevalo. Navaja, da so obstajali opravičljivi, nepredvidljivi in od nje neodvisni razlogi za zamudo pritožbenega roka, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljeno zavrnjen, pritožba zoper sodbo pa napačno zavržena kot prepozna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje in kot prepozno zavrglo njeno pritožbo zoper sodbo z dne 6. 10. 2025. Presodilo je, da je bila sodba pravilno vročena s fikcijo vročitve in da razlogi, ki jih je tožnica navajala za zamudo, niso opravičljivi.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila vročitev sodbe opravljena v skladu s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, ki temeljijo na vročilnici, izhaja, da je tožnica dne 10. 10. 2025 prejela obvestilo o prispelem pisanju, česar tožnica niti v pritožbi ne zanika. Za nastop fikcije vročitve je bistveno, da je naslovniku pravilno puščeno obvestilo o prispelem pisanju in da v 15-dnevnem roku pošiljke ne prevzame. Ker gre v tej zadevi prav za takšno situacijo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila sodba z dne 6. 10. 2025 tožnici vročena s fikcijo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da fikcija vročitve ne more nastopiti na naslovu, kjer stranka dejansko ne prebiva. Tožnica sama priznava, da se je z naslova A. odselila že 16. 7. 2025, vendar sodišča o spremembi naslova ni obvestila. Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več. 1 Slednje je logična posledica načela procesne discipline. Sodišče tako ne preverja, ali stranka dejansko živi na naslovu, ki ga je v postopku sama navedla, temveč ali je vročitev opravljena v skladu s podatki v spisu.

7. Sklicevanje tožnice na judikat VSL I Cp 2412/2018 ni utemeljeno. V navedeni zadevi je šlo za drugačno dejansko stanje, v katerem naslov, na katerega je bilo pisanje vročano, ni bil rezultat ravnanja same stranke. V obravnavanem primeru pa je tožnica sama ustvarila položaj, ko je sodišče pisanje vročalo na naslov, za katerega mu ni bilo znano, da tožnica tam ne prebiva več.

8. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da je fikcija vročitve nastopila šele v ponedeljek, 27. 10. 2025. Kot izhaja iz sodne prakse fikcija vročitve nastopi zadnji dan 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke, ne glede na to, ali ta dan pade na soboto, nedeljo ali praznik (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, VSRS II Ips 132/2018, VSL sklep Cst 111/2024 in druge). V obravnavani zadevi je fikcija vročitve zato nastopila že v soboto, 25. 10. 2025. Ta napačna obrazložitev sodišča prve stopnje pa ni vplivala na pravilnost odločitve, saj je pritožba, vložena dne 19. 11. 2025, prepozna tako ob upoštevanju dne 25. 10. 2025 kot tudi dne 27. 10. 2025 kot dneva vročitve.

9. Neutemeljeno je stališče tožnice, da bi moral pritožbeni rok teči od dneva, ko se je s sodbo dejansko seznanila (4. 11. 2025). Pri pravilno izvedeni fikciji vročitve je odločilen zakonsko določen trenutek vročitve, ne pa dejanska seznanitev naslovnika s pisanjem.

10. Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve. Ravnanje tretje osebe po pravilno puščenem obvestilu o prispelem pisanju (tožnica ne navaja, da bi ji mati skrila tudi obvestilo o prispelem pisanju) ne more preprečiti nastopa fikcije niti ne predstavlja opravičljivega razloga za zamudo.

11. Sklicevanje tožnice na odločbe, ki poudarjajo pomen dejanskega prejema pisanja, ni utemeljeno, saj se nanašajo na primere nepravilne vročitve ali drugačne procesne režime. V obravnavani zadevi vročitev ni bila nepravilna.

12. Ker je že iz trditvene podlage tožnice izhajalo, da zatrjevani razlogi ne morejo predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov, se do njih opredeljevati, niti razpisati naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP). S tem ni bila kršena pravica tožnice do izjave niti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vročitev tožnici je bila opravljena v skladu z zakonom, posledice opustitve dolžnosti obveščanja sodišča o spremembi naslova pa nosi sama.

13. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-216/99 ni utemeljeno. Iz nje resda izhaja, da ima stranka pravico, da zakonski rok v celoti izkoristi, vendar pa sodišče prve stopnje predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni zavrnilo z utemeljitvijo, da bi tožnica določeno procesno dejanje lahko opravila že pred nastankom neodvrnljivega razloga za zamudo, kar povsem izmišljeno navaja tožnica v pritožbi. Sicer pa tudi iz citiranega judikata izhaja, da je tudi na strankah odgovornost, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku (kamor spada tudi dolžnost pravočasne obvestitve sodišča o spremembi naslova) prispevajo k zagotovitvi učinkovitosti in pospešitve sodnih postopkov.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL Sklep I Cpg 468/2023, VSRS II Ips 627/2009.