Appeal partially allowed; court removed abusive threats from crime description but rejected defense arguments.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pri opisu kaznivega dejanja pod točko 2 - 4. alineja izreka izpusti opis:

"kasneje, v tej noči pa jo je še večkrat klical po telefonu, ker pa se ni oglasila, je poklical njenega očeta in zahteval, da ... pride k njemu domov, na kar je ..., ko ji je oče predal telefon, zasliševal, zakaj je bil pri njej drugi moški in da, v kolikor ima z njim spolne odnose, ta moški jutrišnjega dne ne bo dočakal in pa, da ga bo zaklal kot svinjo, jo zmerjal v "smrdljivo kurbo" in v "prasico debelo" zahteval, da pride k njemu, dejal pa ji je tudi, da ima še vedno pištolo, dva nabojnika in devet metkov in da bo, v kolikor bo kdo prišel z njo, vse pobil",

v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.

Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.

Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Sodišče je obtožencu za posamezna kazniva dejanja določilo posamične zaporne kazni, in sicer za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3/a izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3/b izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 5 izreka kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 6 izreka kazen štiri mesece zapora.

Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je nato obtožencu, ob upoštevanju kot določenih kazni zapora: šest let in en mesec zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 z dne 27. 2. 2023, ki je postala pravnomočna dne 4. 4. 2023 in kazen šest let in sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Ks 58094/2010 z dne 11. 5. 2015, ki je postala pravnomočna 19. 5. 2015 ter kazni zapora, določenih s to sodbo, izreklo enotno kazen petnajst let in sedem mesecev zapora.

V izrečeno enotno kazen je sodišče na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 vštelo v celoti prestani kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 z dne 27. 2. 2023 in I Ks 58094/2010 z dne 11. 5. 2015. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo tudi čas pridržanja in pripora in sicer od 17. 10. 2023 od 20.25 ure dalje. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v višini 300,00 EUR B.

B., s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženca, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženi po svoji zagovornici, kot je uvodoma navedeno, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadeva zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo ustavne pravice obtoženca ter določilo 304.a člena ZKP, in sicer pravico do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi pri izvajanju dokazov, ker so se nekateri naroki za glavno obravnavo opravili preko videokonference, kljub nasprotovanju obtoženca in zagovornice. Za izvedbo glavne obravnave preko videokonference niso obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih bi sodišče obtožencu lahko odreklo pravico, da izvajanje dokazov neposredno spremlja. Pomanjkanje pravosodnih policistov ni problem obtoženca, temveč države, zato obtoženec ne bi smel biti prikrajšan za njegove pravice, da neposredno spremlja izvajanje dokazov, še zlasti, ker se je tudi zadnji narok za glavno obravnavo s končnimi besedami izvajal na način videokonference.

5. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo 11 narokov za glavno obravnavo, trije naroki (dne 2. 7. 2024, 5. 8. 2024 in 22. 11. 2024) pa so bili opravljeni preko videokonferenčne povezave z upravo zaporov. Sodišče prve stopnje je razloge za izvedbo narokov preko videokonference natančno pojasnilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče takšne razloge sprejema in ugotavlja, da s tem, ko so bili trije naroki za glavno obravnavo opravljeni preko videokonference, obtožencu niso bile kršene ustavne pravice iz 29. in 23.

člena Ustave RS. Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Kot je razvidno iz zapisnikov o glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Celju z dne 2. 7. 2024, 5. 8. 2024 in 22. 11. 2024, iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče zagotoviti obtoženčeve neposredne navzočnosti na glavni obravnavi v stavbi sodišča. V primeru naroka dne 2. 7. 2024 je bilo sodišče le dan pred obravnavo s strani ZPMZKZ Celje obveščeno, da zaradi kadrovskih težav obtoženca ne bodo mogli pripeljati na glavno obravnavo. Tudi glede naroka dne 5. 8. 2024 je bilo sodišče le krajši čas pred narokom (dne 30. 7. 2024) obveščeno, da obtoženca zaradi kadrovskih težav ne bo mogoče pripeljati na glavno obravnavo iz ZPMZKZ Celje.

Glede naroka za glavno obravnavo dne 22. 11. 2024 pa je bilo sodišče šele tik pred začetkom obravnave obveščeno, da obtoženca zaradi zaprtega prometa na avtocesti Maribor - Celje ne bo mogoče pripeljati iz ZPKZ Maribor oziroma bi s privedbo zamujali več ur. V vseh treh primerih je, kljub nasprotovanju obtoženca in njegove zagovornice, senat po posvetovanju na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP sprejel sklep, da se naroki opravijo preko videokonference. Ob tem je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je sodišče pri tej odločitvi tehtalo med obtoženčevo pravico, da sodeluje pri neposrednem izvajanju dokazov na glavni obravnavi in njegovo pravico do sojenja v razumnem roku ter pri tem presodilo, da ima slednja bistveno večjo težo, saj je obtoženi v priporu, pri čemer pa je imel obtoženec ves čas videokonferenčne povezave možnost postavljanja vprašanj navzočim pričam in možnost nemotenega posvetovanja z zagovornico.

Navedeno izhaja tudi iz vseh treh zapisnikov o opravljeni glavni obravnavi. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.

6. Zagovornica nadalje v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in pravico obtoženca do obrambe, ki jo zagotavljata 29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa. Ta bi namreč lahko podal izvid in mnenje o tem, ali je obtoženi v posledici poškodbe glave, katero naj bi, po lastnih trditvah, utrpel v letu 2006 ali 2007 na Hrvaškem, utrpel takšne poškodbe možganov, ki bi lahko vplivale na sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja.

7. Iz listin v sodnem spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje na predlog zagovornice, podan na glavni obravnavi dne 29. 4. 2024, odredilo izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke in izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije. Oba sodna izvedenca sta podala svoji izvedenski mnenji pisno, zaslišana pa sta bila tudi na glavni obravnavi (izvedenec C. C. dne 1. 10. 2024, izvedenka klinične psihologije dr. D. D. pa na glavni obravnavi dne 29. 10. 2024). Izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C. je po pregledu spisovne in medicinske dokumentacije ter po osebnem pregledu obtoženca podal mnenje, da pri obtožencu ne obstaja nobena duševna motnja iz kroga psihoz, organskih motenj, afektivnih ali anksioznih motenj in tudi ni obstajala v času, ko naj bi storil očitana mu kazniva dejanja.

Se pa pri obtožencu izkazuje osebna patologija z disocialnimi in impulzivnimi potezami, ki se odraža kot disocialna osebnostna motnja, pa tudi vedenjska motnja zaradi škodljive rabe kokaina in alkohola. Ob tem je izvedenec pojasnil, da so osebe z disocialno osebnostno motnjo, kakor obtoženi, brezčutni, impulzivni, imajo slab nadzor nad svojimi čustvenimi in nagonskimi impulzi. Obtoženca je označil kot egocentričnega, nesposobnega empatije, brez občutkov krivde ali sramu, nima sposobnosti učenja iz lastnih napak, težko vztraja v resnem odnosu ter je sposoben navezati zgolj kratkotrajne vezi.

Ima nizek prag za neuspeh, ki ga minimizira, racionalizira, izrinja, uporablja nezrele obrambne projekcije, v primeru, če ne doseže zadovoljitve svojih potreb, pa postane napet, mestoma agitiran in verbalno heteroagresiven. Zaradi opisane osebnostne patologije je bila, pod vplivom psihoaktivnih snovi, po mnenju sodnega izvedenca, sposobnost obtoženca razumeti pomen svojih dejanj zmanjšana, vendar ne bistveno. Enako velja tudi glede sposobnosti obvladovanja njegovih dejanj. Do enakih zaključkov glede osebnostne strukture obtoženca je prišla tudi izvedenka klinične psihologije dr. D.

D. ki je sicer na podlagi klinično-psihološkega pregleda pri obtožencu podala mnenje, da pri njem obstaja mešana osebnostna motnja s prevladujočimi elementi antisocialne osebnostne motnje ter elementi mejne osebnostne motnje, kjer so v ospredju pomanjkanje občutkov krivde in obžalovanja, neupoštevanje družbenih norm, pomanjkljiva socializacija, agresivnost v odnosu do drugih ljudi, težnja k zadovoljitvi lastnih potreb, pomanjkanje občutkov krivde in obžalovanja, nizka frustracijska toleranca. Glede podanih izvedenskih mnenj tako izvedenca psihiatrične stroke, kakor tudi izvedenke klinične psihologije, stranke niso imele nobenih pripomb.

Med neposrednim zaslišanjem sodne izvedenke klinične psihologije na glavni obravnavi dne 29. 10. 2024 je zagovornica prvič tekom kazenskega postopka navedla, da naj bi ji obtoženi zaupal glede poškodbe glave, katero naj bi utrpel v letu 2006 ali 2007 na Hrvaškem, vendar ta poškodba v zdravstveni dokumentaciji, ki jo je pregledal sodni izvedenec psihiater ni bila zabeležena. V zvezi z zatrjevano poškodbo glave je zagovornica izvedenki klinične psihologije postavljala vprašanja, do katerih se je izvedenka tudi strokovno opredelila. Po končanem zaslišanju sodne izvedenke je zagovornica predlagala, da se pridobi dokumentacija o obtoženčevi poškodbi glave iz leta 2006 ali 2007 ter da izvedenka po pregledu pridobljene dokumentacije svoje izvedensko mnenje dopolni z ugotovitvami, ali je ta poškodba obtoženca vplivala na njegovo psihološko funkcioniranje in osebnostno motnjo.

Hkrati pa je zagovornica še predlagala, da sodišče po potrebi pridobi izvedensko mnenje izvedenca nevrologa, ki naj pregleda relevantno zdravstveno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog obrambe zavrnilo ter razloge za svojo odločitev utemeljilo v točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.

9. Čeprav pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil dokazni predlog obrambe podan z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in da naj bi to utemeljen razlog za njegovo zavrnitev (kar je obrazloženo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa v celoti soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje glede vsebinske opredelitve glede zavrnitve dokaznega predloga v točki 5 obrazložitve. S strani obtoženca zatrjevana poškodba glave je novo dejstvo, ki jo je obramba prvič izpostavila šele med neposrednim zaslišanjem sodne izvedenke klinične psihologije na glavni obravnavi dne 29. 10. 2024 in temelji zgolj na obtoženčevi trditvi, da naj bi poškodbo glave utrpel v letu 2006 ali 2007 na Hrvaškem.

Tega dejstva obtoženi ne le, da ni zaupal niti sodnemu izvedencu psihiatrične stroke niti sodni izvedenki klinične psihologije tekom pregleda pri obeh izvedencih, temveč zatrjevana poškodba glave ni zabeležena niti v medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledal sodni izvedenec psihiater in to kljub temu, da se je obtoženi zdravil v psihiatrični ustanovi v preteklosti tako hospitalno, kakor tudi ambulantno. V zvezi z domnevno zatrjevano poškodbo glave obtoženca obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, saj ni utemeljila, v kakšnih okoliščinah naj bi obtoženi utrpel domnevno poškodbo glave, kje naj bi se do sedaj morebiti zdravil, niti ni utemeljila predloga, pri kom naj bi sodišče sploh pridobivalo zdravstveno dokumentacijo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je že izvedenka klinično psihološke stroke poudarila, da težka poškodba glave terja dolgotrajno zdravljenje, za kar ne obstajajo nobeni objektivni podatki. Pri obtožencu je ugotovila elemente antisocialne osebnostne motnje, ki pa niso značilni za poškodbe možganov, temveč ustrezajo obtoženčevi osebnostni struturiranosti ter škodljivi rabi psihoaktivnih substanc. Ker bi težja poškodba glave, ki bi imela morda lahko vpliv na obtoženčevo funkcioniranje in osebnostno motjo ( kot je povsem na splošno navedla zagovornica ), po mnenju izvedenke, gotovo terjala daljšo medicinsko obravnavo, je zato, tudi po oceni pritožbenega sodišča, močno dvomljivo, da bi bila domnevno huda poškodba glave, glede katere obramba ni navedla, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način naj bi bila sploh prizadejana, zdravljena samo na Hrvaškem in v obtoženčevi medicinski dokumentaciji, v naši državi o tem ne bi bilo nobenega zapisa, ob dejstvu, da je obtoženec, glede na podatke sodnega spisa, živel v Sloveniji, sam pa tudi ni navajal, da bi kdajkoli prebival na Hrvaškem.

Glede na tako nesubstanciran dokazni predlog obrambe ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

10. Pri utemeljevanju svojega dokaznega predloga se je sicer zagovornica sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 61321/2011 z dne 16. 3. 2023, kjer pa so bile okoliščine v zvezi z dokaznim predlogom glede postavitve izvedenca nevrologa bistveno drugačne kot v obravnavanem primeru. V zadevi, na katero se sklicuje zagovornica v pritožbi, je bilo namreč brez dvoma izkazano, da je bila obtožena udeležena pred leti v prometni nesreči in, kot je zapisalo Vrhovno sodišče, zgolj dejstvo, da iz medicinske dokumentacije poškodbe možganov niso bile razvidne, ne pomeni, da jih ni bilo, še posebej, ker klinična psihologinja v svojem mnenju ni izključila možnosti njihovega nastanka kot posledice prometne nesreče. V obravnavanem primeru pa obramba ni, razen postavljene trditve obtoženca, da naj bi v letih 2006 ali 2007 utrpel poškodbo glave, navedla nobenih konkretnih okoliščin glede te svoje trditve in jo tudi ni z ničemer izkazala. Ob tako nekonkretiziranem dokaznem predlogu pa, tudi po oceni pritožbenega sodišča, le-temu ni mogoče ugoditi.

K dejanskemu stanju in v zvezi s tem zatrjevanim kršitvam materialnega prava:

11. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter prepričljivo argumentiralo dokazno oceno vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov v njihovi medsebojni povezanosti ter se v luči izvedenih dokazov opredelilo tudi do zagovora obtoženca. Za svojo odločitev je podalo razumne, jasne in skladne razloge, katerim pritožnica neutemeljeno nasprotuje.

12. Glede nasprotovanja zagovornice zaključkom sodišča prve stopnje glede obstoja življenjske skupnosti med obtoženim in oškodovanko v časovnem obdobju od točno neugotovljenega dne v letu 2012 do točno neugotovljenega meseca v letu 2017 (kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe) je sodišče prve stopnje v točki od 19 do 22 obrazložitve podalo celovito argumentacijo izvedenih dokazov, na podlagi katerih je z gotovostjo ugotovilo, da sta v tem časovnem obdobju obtoženi in oškodovanka živela v družinski skupnosti. Tem izčrpnim razlogom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zagovornica v pritožbi povsem prezre, da sta tako obtoženi, kakor tudi oškodovanka povedala, da sta začela partnersko zvezo v začetku leta 2012, ko je bila oškodovanka še v zadnjem letniku srednje šole, pri čemer sta živela skupaj na različnih naslovih, vse dokler obtoženi ni v letu 2018 odšel na prestajanje zaporne kazni. O skupnem življenju v partnerski zvezi so izpovedovali tudi E. E., oškodovankina mati F. F. in oče G. G.. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe niso dokazane trditve, da gre za kontinuirano dejanje, saj je v izreku opisano eno dejanje iz leta 2012 in eno dejanje iz leta 2015. Ravnanje obtoženca, opisano v točki 1 izreka sodbe, tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, zato ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obtoženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dlje časa kontinuirano poniževal in jo zmerjal z besedami "bajsa", "gnoj", "kurba", "se goniš", "prasica" in drugimi žaljivkami, ji grozil, da jo bo polil s kislino in jo ubil in pobil njeno družino, jo udarjal in brcal po telesu, pri čemer so v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja navedeni še trije posamični dogodki, v okviru katerih je obtoženi z oškodovanko grdo ravnal, pri čemer pa je s kontinuiranim fizičnim in psihičnim nasiljem, vznemirjanjem, poniževanjem, z žaljenjem in pretepanjem oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj se mu zaradi mladosti in nemoči ni mogla upreti ter ji poleg telesnih bolečin in poškodb povzročil občutke sramu, ponižanja, tesnobe in hude osebne ogroženosti.

13. Zagovornica v pritožbi tudi neutemeljeno ugovarja kvalifikaciji kaznivega dejanja iz leta 2023, točneje v časovnem obdobju od junija do septembra 2023 (kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe), saj se v tem primeru obtožencu očita, da je storil kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, torej proti oškodovanki, s katero je živel v času od leta 2012 do leta 2017 v družinski skupnosti, ki je nato razpadla, dejanja pa so s to skupnostjo povezana.

14. Pritožnica sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita, da izpovedbe oškodovanke ni kritično ocenilo. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanke še posebej skrbno analiziralo (tudi v luči izpostavljenih pritožbenih navedb) in glede dokazne ocene njene izpovedbe navedlo jasne in celovite razloge najprej v točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi iz preiskave in glavne obravnave dne 29. 10. 2024 (medtem, ko je, zaslišana na glavni obravnavi dne 29. 4. 2024 trdila, da se ničesar ne spominja). V nadaljevanju je podalo celovito dokazno oceno izpovedbe oškodovanke v luči izvedenih dokazov v točkah od 15 do 18 obrazložitve, pri čemer je, med drugim tudi pojasnilo, da so za razumevanje funkcioniranja oškodovanke bistvenega pomena strokovne ugotovitve izvedenke klinične psihologije. V nadaljevanju obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pri vsakem od obtožencu očitanih izvršitvenih dejanj pri kaznivih dejanjih podalo celovito dokazno oceno oškodovankine izpovedbe, tako same zase, kakor tudi v povezavi z vsemi izvedenimi in ocenjenimi dokazi. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede dokazne ocene oškodovankine izpovedbe so jasni in prepričljivi in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede trditve pritožnice, da je obtoženi oškodovankino izpovedbo doživel kot maščevanje, pritožbeno sodišče odgovarja, da gre morda res za takšno njegovo subjektivno dojemanje oškodovankine izpovedbe, ki je gotovo za obtoženca obremenilna, vendar sodišče ob presoji le-te ni prezrlo mnenja izvedenke klinične psihologije, ki je pojasnila, da je oškodovanka glede čustveno obremenjujočih tem (kot na primer glede odnosa z obtoženim, katerega čustveno še ni predelala) lahko pogosto nepredvidljiva v svojem vedenju, je muhasta in predvsem nezrela, infantilna ter je njeno odzivanje na več življenjskih področij, tudi v odnosu do avtoritet bolj kot racionalno, odvisno od njenega trenutnega čustvovanja in razpoloženja, vendar pa pri oškodovanki ni zaznala, da bi obtožencu želela kaj slabega, nasprotno, na trenutke je celo želela, da se celoten postopek ustavi, le da jo obtoženi pusti pri miru, torej njenega izpovedovanja nikakor ni mogoče ocenjevati kot morebitnega maščevanja obtoženemu.

15. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona nadalje s trditvijo, da pri kaznivem dejanju, opisanem v točki 1 izreka sodbe, obstaja med letom 2012 in med letom 2017 takšna časovna povezava, zaradi katere sodišče ne more šteti, da gre za eno kaznivo dejanje. Iz izreka sodbe izhaja, da naj bi obtoženec leta 2012 storil kaznivo dejanje na način, da je v stanovanju ... v predel njenega desnega stegna zapičil manjše šolske škarje in jo poškodoval; nato pa je v izreku zapisano, da je leta 2015 (pri čemer med letom 2012 in 2015 ni nobene povezave v aktivnosti storilca) vanjo metal kamne (vezano na prireditev Pivo in cvetje v Laškem) in nato še v času, ko je prestajal zaporno kazen v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor ter v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, zasliševal oškodovanko, s kom se druži, kje je bila, s kom in zakaj, večkrat pa jo je tudi fizično napadel in so morali ob eni priložnosti posredovati policisti. Po mnenju zagovornice tako glede na opis izreka sodbe ni mogoče zaključiti, kdaj naj bi bilo kaznivo dejanje dokončano. Hkrati pa zagovornica v zvezi z dejanjem iz leta 2012 uveljavlja tudi ugovor zastaranja kazenskega pregona.

16. Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.

17. V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki 2 izreka sodbe (kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaključke glede dokazanosti dejanja, opisanega v 4. alineji (dogodek z dne 12. 8. 2023) oprlo na nedovoljen dokaz - pogovor med obtožencem in pričo G. G. , ki so ga poslušali tudi policisti, ker je priča G. G. telefonski pogovor z obtoženim predvajal preko zvočnika svojega telefona. Ker sta se oba policista v svoji izpovedbi pred sodiščem sklicevala na slišani pogovor med obtoženim in pričo, G. G., sodišče na ta dokaz ne bi smelo opreti sodbe.

18. Glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 2 izreka sodbe, pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da gre tudi pri kaznivem dejanju nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 za eno kolektivno kaznivo dejanje, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da so obtožencu z gotovostjo dokazana vsa izvršitvena dejanja, ki skupaj obsegajo sedem posamičnih historičnih dogodkov. Glede kaznivega dejanja opisanega v 4. alineji 2 točke izreka sodbe (dejanje z dne 12. 8. 2023), je sodišče prve stopnje v točkah 48 in 49 obrazložitve sodbe navedlo celovito dokazno oceno vseh, glede tega dogajanja, relevantnih dokazov. Takšni dokazni oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj nenazadnje pritožba v tem delu tudi ne izpodbija dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

19. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v zvezi z dogajanjem z dne 12. 8. 2023 obtožencu z gotovostjo dokazano, da je tega dne zvečer, ko je bil v stanovanju pri njem na naslovu .... na obisku prijatelj H. H., oškodovanko B. B. neprestano klical po telefonu, pri čemer se je okoli 23.00 ure tudi zadrževal pred vhodom v blok, saj ga je slišala vpiti: "bajsa, pridi dol!". Ko sta skupaj s H. H. odšla pred blok, da bi se v miru pogovorili, se jima je v neposredni bližini stadiona Olimp, približal, nato pa iz zadnje strani izza pasu izvlekel kuhinjski nož in H. H. dejal, naj gre proč, sicer ga bo "zaštihal", zaradi česar je H. H. zbežal, obtoženi pa je pristopil do oškodovanke, jo dvakrat s plosko roko udaril po licu, nato jo je zgrabil za lase in jo vlekel ter zahteval, da gre z njim, ko pa je padla, jo je večkrat brcnil v telo, nato pa s kraja zbežal, saj sta se mu približala dva soseda. Drugi del dogajanja iste noči, ko se je obtožencu očitalo, da je oškodovanko v nadaljevanju večkrat klical po telefonu in da je zato, ker se mu ni oglasila klical njenega očeta ter zahteval, da pride oškodovanka k njemu domov, nato pa oškodovanko, ko ji je oče predal telefon zasliševal, zakaj je bil pri njej drugi moški in da v kolikor ima z njim spolne odnose, ta moški jutrišnjega dne ne bo dočakal in pa da ga bo zaklal kot "svinjo", jo zmerjal v s "smrdljivo kurbo" in "prasico debelo", zahteval, da pride k njemu, dejal pa ji je tudi, da ima še vedno pištolo, dva nabojnika in devet metkov, in da bo, v kolikor bo kdo prišel z njo, vse pobil, pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da dokazi, na katere se sme opirati sodba, ne dajejo zanesljive podlage za dokazanost v tem delu očitanega dejanja. Zato je sodišče v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in je pri opisu kaznivega dejanja pod točko 2 4. alineja izreka izpustilo navedeni opis dejanja, ob tem pa tudi ni bilo potrebe, da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo s pritožbeno polemiko glede nezakonitih dokazov.

K odločbi o kazenski sankciji:

20. Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP in v okvirih pritožbe zagovornice. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v točkah od 87 do 95 obrazložitve sodbe ni prezrlo nobene pomembne okoliščine v zvezi s težo posameznih kaznivih dejanj in obtoženčevo krivdo, prav tako pa je v ustreznem sorazmerju upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo višine določenih kazni za posamezna kazniva dejanja in nadalje še višino izrečene enotne kazni zapora.

Čeprav je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice glede kaznivega dejanja, opisanega v 4. alineji 2. točke izreka, del opisa izpustilo iz krivdoreka sodbe, gre za tako majhno korekcijo obtožencu očitanih izvršitvenih dejanj, da ta sama po sebi ni opravičevala znižanja za to kaznivo dejanje določene kazni zapora. Zavzemanje pritožnice za izrek nižjih kazni glede kaznivih dejanj nasilja v družini, opisanih v točkah 1 in 2 izreka sodbe, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, katere olajševalne in obteževalne okoliščine je upoštevalo pri določitvi višine zaporne kazni za vsako od teh kaznivih dejanj.

Kot edino olajševalno okoliščino je izpostavilo, da je bila pri očitanih kaznivih dejanjih obtoženčeva prištevnost zmanjšana, čeprav ne bistveno. Po drugi strani ni moglo mimo tehtnih obteževalnih okoliščin, povezanih s kaznivima dejanjema pod točko 1 in 2 izreka in sicer način storitve kaznivega dejanja, dolgotrajnost obtoženčevega izvrševanja fizičnega, verbalnega in psihičnega nasilja nad oškodovanko, hudih oblik nasilja obtoženca nad njo (zapik škarij v nogo, metanje kamenja, poniževanje) in pa seveda njegove obširne predkaznovanosti, zlasti zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje pri izreku kazni za kaznivi dejanji pod točko 1 in 2 izreka sodbe ni upoštevalo osebnostne strukture oškodovanke, njenega preteklega življenja, njene zlorabe alkohola in prepovedanih substanc, burne reakcije, ki pripelje tudi do nasilja (s čimer zagovornica meri na soprispevek oškodovanke) pritožbeno sodišče poudarja, da navedene okoliščine nikakor ne morejo biti olajševalne okoliščine pri obtožencu, saj v ničemer ne morejo opravičevati verbalnega in fizičnega nasilja obtoženca nad oškodovanko.

Pritožbene navedbe so zato po oceni pritožbenega sodišča povsem neutemeljene.

21. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je v skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 ter v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu ob upoštevanju tako določenih kazni zapora šest let in en mesec, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 z dne 27. 2. 2023, ki je postala pravnomočna, 4. 4. 2023 in kazen šest let in sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Ks 58094/2010 z dne 11. 5. 2015, ki je postala pravnomočna 19. 5. 2015 ter upoštevaje kazni zapora, določenih s to sodbo, izreklo enotno kazen 15 let in sedem mesecev zapora ter mu v skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 ter prvim odstavkom 56. člena KZ-1 v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripora v tej kazenski zadevi ter v celoti prestani kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 in I Ks 58094/2010. Razloge za takšno odločitev pa je sodišče celovito pojasnilo v točki 95 obrazložitve sodbe.

22. Iz razlogov, pojasnjenih v obrazložitvi te sodbe, je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pri opisu kaznivega dejanja pod točko 2- 4. alineja izpustilo del opisa očitka, tako kot je bilo obrazloženo, v preostalem delu pa je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker je bilo s sodbo deloma odločeno v obtoženčevo korist, je odpadla zakonska podlaga za določitev pritožbene sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).