Appeal dismissed; defamation claim upheld against public figure for grossly insulting remarks without factual basis.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je v roku petnajst dni dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 280 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo naprej.

[JEDRO]

Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo, njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu v plačilo odškodnino v višini 4.630 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.315 EUR od 28. 1. 2021 ter od zneska 2.315 EUR od 16. 4. 2024 naprej (točka I izreka). V presežku (nad zneskom 4.630 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da tožena stranka nosi 67 % stroškov tega pravdnega postopka, tožeča stranka pa 33 %.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. 1 Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkljivosti v razlogih in nerazumljivega izreka. Z odškodnino (v napačnem) znesku 2.315 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2021 je prekoračen tožbeni zahtevek. Ob vložitvi je tožnica uveljavljala le 1.750 EUR. Neutemeljeno ji je priznana odškodnina, še posebej za drugi "čivk". Šlo je le za toženčevo obvestilo javnosti o glavni obravnavi, glavne obravnave so javne.

Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Toženec je izpovedal, da je objavil sporni "čivk" kot odziv na javni zapis tožnice, ki je nastal v času najhujše pandemije COVID. Vlada je priporočila naložitev aplikacije "OstaniZdrav". Eminentni politiki, kar je bila tudi tožnica, so neodgovorno sejali dvom v to aplikacijo, strašili državljane s sledenjem. Toženec se je odločil, da na družbenem omrežju X objavi svoje mnenje o takih politikih. Izpovedal je, v kakšnih okoliščinah je objavil sporni zapis in zakaj. V izpovedbi je pojasnil, kaj je mislil z zapisom. Tožnico je ocenil (le) kot naduto in oholo žensko. V zapisu ni izrazov "pocestnica, prostitutka, plačana ženska", kot je zapis nepravilno interpretirala tožnica in sodišče. Sodišče je nepravilno ocenilo izpovedbi strank. Ni upoštevalo pojasnila toženca, podanega na omrežju X po obravnavani objavi, v polemiki s tožničinim sodelavcem A. A., ki potrjuje resničnost toženčevega zagovora. Njegov zapis ima podlago v realnem dejstvu (tožničinem zapisu / stališču do aplikacije "OstaniZdrav", ki je bila namenjena zmanjšanju smrtonosnih okužbi in ne sledenju, kot je v svojem zapisu zasledovala tožnica). Zmotni so zaključki sodišča, da ne gre za reakcijo na predhodno ravnanje tožnice, da je zapis pretirano žaljiv, da nima podlage v dejstvih in da ne pomeni posredovanja informacij, o katerih bi obstajal javni interes za javno družbeno razpravo. Njegov zapis objektivno ni žaljiv. Če tožnica, kot eminentna političarka - absolutna javna oseba - v času pandemije agitira proti sredstvu, s katerim se svet bori proti okužbam in smrtnim žrtvam med prebivalstvom ter straši s sledenjem, mora sprejeti tudi bolj začinjena nasprotna mnenja. To je za demokracijo normalno. Sklicuje se na sodno prakso. Meni, da je tovrstne zapise še posebej dopustno širiti proti absolutno javnim osebam.

Tožnica ni pravilno razumela in interpretirala spornega zapisa. Subjektivna interpretacija / doživljanje spornega zapisa je njena stvar. Peljati neko žensko za vogal ne pomeni, da pelješ tja neko pocestnico, prostitutko. Tudi, če bi tožnica s tožbo branila lastno dostojanstvo in dostojanstvo žensk, pritožnik meni, da je tudi nasprotovanje protivirusnim ukrepom (aplikaciji "OstaniZdrav") nedopustno početje. Vsak državljan lahko eminentne politike ocenjuje kakor želi in poljubno interpretira njihovo dosedanje delo.

Toženec pri zapisu ni imel pred očmi tožnice, kar je takoj pojasnil njenemu sodelavcu A. A. Tožnica s tožbo zasleduje drug namen - toženca, znanega publicista, želi utišati. S svojimi ravnanji / objavami (fotografije) na spletu sama izziva komentarje, ki bi lahko posegli v njeno dostojanstvo, a ne protestira (vlaga tožb).

Tožnica ni izkazala vseh predpostavk civilnega delikta - vsaj škode. O njej je brez trditvene podlage in drugih dokazov (priče) le izpovedovala. Sodišče ji je sledilo, ne da bi ugotavljalo, ali ji je škoda res nastala. Zaradi objave spornega zapisa ni trpela škode. Ravno obratno, karierno močno napreduje.

Toženec poudarja, da v njegovem zapisu ni bilo vulgarnih izrazov in da je bil njegov namen le opozoriti na nesprejemljivo razmišljanje in antipropagiranje v času najhujše pandemije, ki je ogrožala celotno človeštvo. Sklicuje se na prakso ESČP, po kateri je treba omejitve pravice do svobode izražanja pri tako eminentnih politikih, kot je tožnica, ozko razlagati. Dopustno je pretiravanje in provokacija, kot se je morda zgodila tudi v obravnavanem primeru. Ni šlo za samovoljno klevetanje, ampak za opozorilo na tožničino neprimerno objavo v času pandemije. Žaljivega namena ni bilo.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od toženca zahteva plačilo denarne odškodnine zaradi zatrjevanega nedopustnega posega v njene osebnostne pravice (čast in dobro ime) z objavo zapisa: " To je tip ženske, kakršne si pred leti med 3h in 4h zjutraj našel osamljene v diskotekah. Lahko si jih odpeljal za bližnji vogal ..." (v nadaljevanju: "sporni zapis"), ki ga je toženec objavil poleg njene fotografije z njeno predhodno izjavo, povezano z uporabo aplikacije #OstaniZdrav: "Ne bom si je naložila, dokler ne bo nedvoumno jasno, da mi B. B. pri gibanju ne more slediti; " (v nadaljevanju: "predhodna izjava tožnice") na javnem portalu spletne platforme Twitter, dne 27. 10. 2020 in ga štiri leta po prvi objavi dvakrat v celoti poobjavil na platformi X (dne 15. 4. 2024 in 16. 4. 2024) - ob razpisu in preklicu glavne obravnave v tej pravdi. Trdila in dokazovala je, da je zapis zaradi prekoračitve in zlorabe pravice do svobodnega izražanja prekomerno posegel v njene osebnostne pravice (v čast in dobro ime) in ji prizadejal škodo v obliki duševnega trpljenja. Toženec se je ob sklicevanju na pravico do svobodnega izražanja branil, da zapis ni bil protipraven, češ da je šlo za dopusten komentar na predhodno objavo javno in politično izrazito izpostavljene osebe, brez namena in dejanske žaljive pomenske sporočilnosti, ki ni presegel ravni običajnega (to je gostilniškega) diskurza povprečnih subjektov na družbenih omrežjih o političnih predstavnikih, zoper katere je dopustna tudi tovrstna (širša) javna kritika.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru nespornih dejstev in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: (1) tožnica je znana javna oseba, vidna političarka, nekdanja predsednica vlade, pri kateri so meje sprejemljive kritike širše kot pri nejavnih osebah; (2) toženec je 27. 10. 2020 na Twitter-ju objavil sporni zapis poleg slike tožnice in njene predhodne izjave, povezane z uporabo aplikacije #Ostani Zdrav; štiri leta po prvi objavi zapisa ga je dvakrat poobjavil (dne 15. 4. 2024 in 16. 4. 2024); (3) obe izjavi pravdnih strank sta bili podani v času največje epidemije korana virusa v Sloveniji in izjemno striktnih omejitev gibanja kot njene posledice; (4) toženčev zapis ne govori o prednostih in pomenu uporabe aplikacije #OstaniZdrav za izboljšanje epidemioloških razmer v državi (ne gre za javno razpravljanje o zadevah javnega pomena), niti ne vsebuje nobene vsebinske kritike predhodne izjave tožnice; (5) z gledišča nepristranske, razumne, povprečne javnosti sporni toženčev zapis predstavlja zgolj vrednostno žaljivo sodbo o tožnici kot osebi, prikazuje jo kot nemoralno in nepravično osebo brez časti in dostojanstva, kar je objektivno žaljivo; (6) objektivno žaljiva je tudi uporaba ključnika "#NaduteDomišljavke", ki dodatno povezuje tožnico z osebami brez časti in dostojanstva; (7) toženčev zapis je izzval precejšen odziv v javnem prostoru: v člankih različnih spletnih medijev, omogočil je objavo komentarjev; (8) zaradi toženčevega zapisa je bila tožnica predmet številnih, tudi žaljivih komentarjev, pogovorov, izjav in javno izraženih člankov; počutila se je ponižano in razžaljeno, razvrednoteno tudi kot ženska; (9) vsaj dva meseca po prvi objavi je morala v družinskem krogu, strankarskih in prijateljskih krogih ter v odnosu z javnostjo naslavljati problematiko nedostojnega in neizzvanega napada na njeno dostojanstvo in integriteto, zaradi česar je bila duševno prizadeta; (10) duševne bolečine je ponovno trpela od obeh poobjavah spornega zapisa.

7. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je ocenilo, da sporni toženčev zapis ne predstavlja vsebinske kritike predhodnega ravnanja tožnice kot javne osebe niti razprave o družbeno pomembni temi, kot je s svojim zaslišanjem dokazoval toženec, pač pa neutemeljeno (brez dejstvene podlage), pretirano, objektivno žaljivo negativno vrednostno sodbo o tožnici kot osebi, kot je trdila in dokazovala tožnica. Ocenilo je, da je toženčeva objava nedopustno posegla v pravico do časti in dobrega imena in tožnici prizadejala pravno upoštevno nepremoženjsko škodo. Ob pravilni uporabi meril iz 179. člena OZ 2 je toženemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti delno ugodilo (za znesek 4.630 EUR), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zavrnilnem delu je sodba pravnomočna, ker je tožnica ne izpodbija.

8. Ob pritožbenem preizkusu, ki ga je opravilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno ugotovljeno dejansko stanje o sporni objavi in opravljeno tehtanje ustavno ter konvencijsko zaščitenih pravic obeh pravdnih strank. Procesno gradivo je pravilno ocenjeno. Sprejeta odločitev je obrazložena s pravilnimi in popolnimi dejanskimi ter pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, se nanje sklicuje in jih zato ne bo ponavljalo. Ker je odločitev dejansko in pravno pravilna in ni obremenjena ne z očitanimi ne z uradno upoštevnimi kršitvami pravil postopka, bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na odločilne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O procesnih kršitvah

9. Drži, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo 1.750 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej. Pritožnik prezre spremembo tožbe na red. št. 7 in sklep sodišča o dopustitvi objektivne spremembe tožbe (red. št. 22) z zvišanjem tožbenega zahtevka na 6.945 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Po pravilnih ugotovitvah sodišča v točki 6 in 29 sodbe se toženec spremenjenemu zahtevku ni uprl in mu ni v ničemer nasprotoval. Odškodnina 4.630 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov je določno, jasno in zadostno obrazložena v točki 29 sodbe. Dosojena je v okviru postavljenega (spremenjenega) tožbenega zahtevka. Očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnega izreka in relativne kršitve prvega odstavka 2. člena ZPP zaradi prekoračitve zahtevka ni.

10. Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in pravno odločitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do pavšalno zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti v sodbi ni. Pritožba s temi očitki v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno, ko pravi, da je sodišče neutemeljeno sledilo tožnici, njegovo izpovedbo in dokaze (polemika z A. A.) pa prezrlo. Ne more uspeti. Dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Kritično sta ocenjeni obe izpovedbi strank, o višini škode tudi listinski dokazi, ki jih je predložila tožnica. V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom: nepremoženjsko škodo (duševno trpljenje) tudi in predvsem z zaslišanjem oškodovanca samega. Upravičenost in primernost dokaznih predlogov se presoja v vsakem primeru posebej, kar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju škode in njene višine pravilno upoštevalo.

11. Ob neupravičenih pritožbenih novotah, ki skušajo omajati oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o protipravnosti toženčevega zapisa, je treba opozoriti na razpravno načelo. Pri ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev je sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago strank. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z vsebino izvedenih dokazov (konkretno: s toženčevo izpovedbo). Na prvi stopnji toženec ni navajal, da je sporni zapis prispevek o družbeno pomembni temi (zaščitni ukrepi v pandemiji COVID), ni podal navedb o njegovi ključni vsebini (ključnik z namenom označiti tožnico le kot naduto in oholo žensko brez uporabe vulgarnih oznak), ne o dejstveni podlagi (tožničinem nedopustnem ravnanju, ki naj bi izzvalo toženčevo izjavo in bilo dejanska podlaga spornega zapisa o njej), pa tudi ne o siceršnjih ravnanjih tožnice, ki izzivajo (ne)dopustne komentarje in kritike (objava fotografij) tožnice na družbenih omrežjih. Tudi dokazov, ki po pritožbenih trditvah opravičujejo sporni zapis in potrjujejo verodostojnost njegove izpovedbe (javna polemika na omrežju X z zapisom toženčevega pojasnila tožničinemu sodelavcu A. A.), ni predložil. Gre za prepozne pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje niti ni moglo obravnavati, pritožbenemu sodišču pa nanje ne odgovarjati, ker so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Relativne kršitve 8. člena ZPP in kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s sprejeto in prepričljivo obrazloženo dokazno oceno in presojo o protipravnosti toženčevega ravnanja ni.

12. Po drugi strani so pravnorelevantna dejstva o škodi tožnice ugotovljena v okviru zadostne trditvene in dokazne podlage tožnice. 3 Tudi smiselno zatrjevane relativne kršitve 7. člena ZPP ni.

O zmotni uporabi materialnega prava in o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

13. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba prvega odstavka 131. člena OZ 4 o krivdni odgovornosti povzročitelja škode. Obe pravici, na kateri se sklicujeta pravdni stranki, sta ustavno in konvencijsko varovani in hkrati omejeni s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Pravica tožnice do časti in dobrega imena kot sestavni del ustavne pravice do osebnega dostojanstva in zasebnosti (34. in 35. člen Ustave RS) konkurira toženčevi pravici do svobode izražanja (39. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo omejenost navedenih ustavno varovanih pravic in v sodni praksi uveljavljena merila, ki jih je treba upoštevati pri iskanju ravnovesja med njimi 5 . Glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine primera jih je pravilno uporabilo, ko je presodilo, da je zaradi ugotovljene objektivno žaljive vrednostne sodbe o tožnici kot osebi, ki ni bila vsebinski (kritičen) odziv na njeno predhodno izjavo, niti ni naslavljala razprave o družbeno pomembni temi, prišlo do protipravnega posega v pravico do časti in dobrega imena tožnice, ki ga ni mogoče opravičiti s toženčevo pravico do svobode izražanja.

14. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni oceni, presoji in razlogom sodbe (točka 15), da je bila izjava o tožnici, kot ženski, kakršno si pred leti v zgodnjih jutranjih urah našel osamljeno v diskotekah in jo odpeljal za bližnji vogal, objektivno žaljiva.

15. Pri vrednotenju vsebine oziroma pomena spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca 6 . Pritrditi je treba sodišču prve stopnje in ne pritožniku, da je povprečni bralec toženčevo izjavo razumel kot prispodobo za "pocestnico, prostitutko". Čeprav toženčev zapis dobesedno res ni uporabljal takih (vulgarnih) oznak/izrazov, kot trdi pritožnik, je bil zapis, neposredno usmerjen prav v tožnico, objektivno žaljiv. Tožnici odreka spoštovanje in ji jemlje ugled.

16. Ugotovitev objektivne žaljivosti sporne izjave sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je slog izražanja kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. Tudi uporaba vulgarnih ali žaljivih izjav lahko služi stilističnim namenom.

17. Pritožnik pravilno opozarja na prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če je za to podlaga v realnih dejstvih. Prav ima tudi, ko izpostavlja družbeni položaj tožnice in opozarja, da mora kot javna oseba sprejeti in tolerirati tudi upravičeno (ostro) kritiko svojih ravnanj. Zmotno pa je njegovo stališče, da je šlo v obravnavanem primeru za dopustno izjavo, ki bi jo morala tožnica trpeti. Meje dovoljene kritike zoper javne osebe so širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. V obravnavanem primeru se je toženec s spornim zapisom odzval na predhodno izjavo (tvit) tožnice o neuporabi aplikacije OstaniZdrav, ko je kritično pojasnila, zakaj aplikacije ne namerava namestiti. Vsebina predhodne izjave tožnice je glede na ugotovljene okoliščine primera (najhujša epidemija korona virusa in posledično izjemno striktne omejitve gibanja) naslavljala temo širšega javnega pomena.

18. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje pa je bil toženčev odziv na predhodni zapis tožnice vsebinsko prazen. Nepovezan je bil z družbeno pomembno temo, ki se jo je dotaknila tožnica, z njenim (političnim) delom in predhodno izraženim stališčem. V toženčevem zapisu ni nobenih dejstev, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot komentar tožničine predhodne izjave (ali komentar izjav drugih politikov, kot trdi v pritožbi), ampak zgolj žaljiva prispodoba o tožnici kot osebi. Žaljivo prispodobo o tožnici, usmerjeno vanjo v jedru tvita, je s ključnikom le še stopnjeval in dodatno slabšalno obarval. Njegova izpovedba, v kateri se je opravičeval s sklicevanjem na ključnik #NaduteDomišljavke, je povsem pravilno ocenjena. Z njim tudi v pritožbi ne more opravičiti svojega ravnanja. Sporočilnost spornega besedila v jedru tvita (prispodoba o tožnici), na katerega se je opirala tožnica, tudi skupaj s ključnikom, na katerega se je (brez trditvene podlage) v izpovedbi opiral toženec, je bila za povprečnega bralca brez dvoma taka, kot jo je opisala tožnica in ugotovilo sodišče. Povprečno razumna javnost je razumela sporočilni namen toženčeve izjave kot poskus sramotitve tožnice kot osebe in ženske, ne pa kot odziv na njeno delo oziroma kot komentar njene izjave. Pritožbenemu zatrjevanju, da ni imel žaljivega namena, ni mogoče slediti.

19. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni uspel dokazati, da je imel za ugotovljene grobe izjave o tožnici (kot osebi) zadostno podlago v dejstvih. Niti ob objavi svojega zapisa niti v sodnem postopku ni zatrjeval oziroma pojasnil, zakaj in čemu je tak (grob) odziv objavil samo zoper tožničino izjavo, zoper izjave drugih politikov, na katere se sklicuje v pritožbi, pa ne. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so se glede neuporabe aplikacije na omrežju Twiter izjavili tudi drugi vidni politiki (primerjaj priloga A9). Ni mu mogoče slediti, da je komentiral družbeno pomembno temo. V njegovi izjavi namreč ni ničesar ne o epidemiji Covid ne o aplikaciji niti o sledenju, kar bi bilo mogoče razumeti kot njegov komentar - izražanje lastnega pogleda na vprašanje preprečevanja ukrepov zoper epidemijo Covid, in kar bi lahko bilo predmet zanimanja javnosti oziroma javne razprave. Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo (ad personam), njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom (ad rem), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Zmotno pritožbeno naziranje, da je imela realno podlago v tožničinem predhodnem zapisu, je pravilno zavrnjeno.

20. Negativna vrednostna sodba, ki nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma ki gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje, je nedopustna 7 . Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom, kakršen je po pritožbenih navedbah toženec. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja 8 .

21. Poleg protipravnosti toženčevega ravnanja so pravilno ugotovljene tudi ostale predpostavke civilnega delikta.

22. Obstoj škode je pravilno ugotovljen v okviru trditvene in dokazne podlage tožnice v točkah 20 do 22 sodbe. Z listinami v spisu se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je imel sporni zapis o tožnici širok odziv v javnosti. Z njenim zaslišanjem pa, da se je zaradi njega počutila ponižano, osramočeno in da je vsaj dva meseca po prvi objavi trpela močne duševne bolečine, ki jih je ponovno podoživela po štirih letih ob obeh poobjavah spornega zapisa. Ugotovljene pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti so pravno priznana in upoštevna škoda, za katero oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (179. člen OZ).

23. Višina dosojene odškodnine je glede na dejanske ugotovitve o obsegu škode v točkah 24 do 26 pravilno ovrednotena: individualizirana (glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost duševnih bolečin predstavlja primerno in pravično zadoščenje za tožničino trpljenje) in objektivizirana (179. člen OZ). Pritožnikove nove navedbe, da sporni zapis ni vplival na nadaljnjo politično kariero tožnice in da se sicer ne odziva na druge mogoče kritike njenih ravnanj (javne objave na družbenih omrežjih) ne omajajo pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne o vzročni zvezi med škodnim dogodkom (protipravnim ravnanjem toženca kot povzročitelja škode) in tožničino škodo (točka 23) niti o višini dosojene odškodnine. Slednja je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična, tako da je ni treba zniževati.

Odločitev pritožbenega sodišča

24. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo ni očitanih procesnih kršitev niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijan o sodbo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

25. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel. Do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Po načelu uspeha mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožnici, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

26. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo in po tarifni številki 21/1 OT 9 (za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk). Upoštevaje 2 % za materialne stroške, 22 % DDV ter vrednost točke 0,6 EUR znašajo 280 EUR. V primeru zamude bo toženec od odmerjenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (358. člen OZ), ki tečejo od prvega dne izpolnitvenega roka do plačila 10 .

1 Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami).

2 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

3 Primerjaj tožbene navedbe o njeni škodi in duševnih bolečinah, ki jih je trpela zaradi sporne toženčeve izjave.

4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

5 (1) prispevek k razpravi v javnem interesu; (2) položaj - družbena vloga naslovnika izjave; (3) kontekst izrečene izjave; (4) odziv na predhodno ravnanje naslovnika izjave; (5) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (6) vsebina, oblika in posledice izjave; (7) teža naloženih sankcij.

6 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-614/5 z dne 21. 8. 2015, točka 22.

7 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 8. 2015, točka 17.

8 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1128/12, Up-1019/2012 in druge.

9 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

10 Načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006.