Appeal dismissed; asylum rejection upheld due to insufficient evidence of systemic flaws in Germany.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici, ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje, saj bo predana Zvezni republiki Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju Zvezna republika Nemčija), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III 1 , za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožničina predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 23. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica, ki svoje istovetnosti v postopku ni izkazala, 20. 5. 2025 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bila tožnica vnesena v EURODAC 30. 3. 2023 kot prosilka za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji. Toženka je 23. 5. 2025 prejela odgovor, da Zvezna republika Nemčija sprejema pristojnost za obravnavo tožnice na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

3. Toženka je povzela tožničine izjave v upravnem postopku v bistvenem: (i) da je bila tožnica v Zvezni republiki Nemčiji, kjer so jo lepo sprejeli, skoraj 3 leta (od 8. 11. 2022 do maja 2025); (ii) da so jo preseljevali v različne azilne domove, nad čimer se ni pritoževala, a je bilo to zanjo težko; (iii) da je bila najprej nastanjena v azilni dom, kjer je bilo vse v redu. Kljub temu, da je bila zima in je bilo mrzlo, je bila deležna ustrezne oskrbe; (iv) da so se problemi pričeli, ko se je preselila v stanovanje, ki se je nahajalo v t. i. socialni hiši, kjer je živelo sedem oseb.

Šlo je za zasebno nastanitev, saj hiša ni bila del azilnega doma, nahajala pa se je v kraju .... V sobi s sedmimi posteljami, je bivala sama. Soba ni bila ogrevana, zaradi česar je bilo zelo mrzlo. Glede tega se je pritožila osebju, a jih to ni zanimalo. Tam je živela eno leto in zaradi mraza dobila močan kašelj. Deležna ni bila nobene oskrbe, osebje se zanjo ni zanimalo. Nekega dne so v njeno sobo nastanili neko Azijko z otrokom in tudi onadva sta zbolela. Azijka se je pritožila in dobila drugo sobo. Tožnica meni, da se zanjo niso zanimali, ker je temnopolta.

Poklicala je tudi policijo in se pritožila, saj bi v tisti sobi lahko tudi umrla. Policisti so sicer prišli, a niso rešili situacije; (v) da je imela nekega dne hud kašelj, zaradi česar je prosila socialnega delavca, da jo napoti k zdravniku, a pomoči ni prejela (dopušča možnost, da morda zaradi težav pri sporazumevanju, saj ne govori ne nemško ne angleško), pomagal ji je sostanovalec in naposled je sama odšla k zdravniku in plačala storitev; (vi) da je imela ves čas svojega bivanja v Zvezni republiki Nemčiji zagotovljeno nastanitev in prehrano ter zdravstveno oskrbo.

Zaradi težav s srcem je bila na pregledu pri zdravniku, ki ji je predpisal zdravila; (vii) da je bila njena prošnja za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji zavrnjena in tožba na sodišču zavrnjena; (viii) da je Zvezno republiko Nemčijo zapustila zaradi prejete zavrnilne odločitve, saj je ugotovila, da ji tam mednarodna zaščita ne bo nikoli priznana. Po pomoč se je obrnila tudi na organizacijo A., ki je podobna B., in se pozanimala, kaj bo sledilo naprej v zvezi z njenim postopkom. Pojasnili so ji, da bo imela še en razgovor, da bodo nemške oblasti od nje zahtevale potni list, ko jo bodo vračali v Republiko Burundi.

Razmišljala je, da bi se še enkrat pritožila, a ji je bilo obrazloženo, da to ni mogoče in da je naslednji korak njena vrnitev v Republiko Burundi. Zaradi tega se je ustrašila, zapustila državo in prišla v Republiko Slovenijo; (ix) da se v Zvezno republiko Nemčijo ne želi vrniti, ker je bila tam njena prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in ker so z njo grdo ravnali.

4. Po mnenju toženke dejstvo, da je bila tožničina prošnja zavrnjena, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite Zvezne republike Nemčiji. Toženka je ugotovila, da je imela tožnica v postopku dostop do pravnega varstva in da je pravno sredstvo tudi vložila. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 275/2013 z 29. 8. 2013, je poudarila, da ima tožnica pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Če pa je že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih.

V postopku je tožnici zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. O tožničini prošnji v Zvezni republiki Nemčiji je bilo že odločeno, kar po mnenju toženke dokazuje, da imajo prosilci v Zvezni republiki Nemčiji omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 v bistvenem, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), je toženka ugotovila, da je imela tožnica po lastni izjavi v Zvezni republiki Nemčiji zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo ter z bivanjem v različnih azilnih domovih ni imela nikakršnih težav.

Zavrnila je tudi tožničine navedbe glede bivanja v t. i. socialni hiši, in sicer, ko naj bi se glede ogrevanja obrnila na tamkajšnjega socialnega delavca, ta pa naj se ne bi zanimal za njene težave oz. jo napotil k varnostni službi, kar je pavšalno označila za rasizem in navedbo tožnice, da jim v Zvezni republiki Nemčiji ni mar za človekove pravice, da njena zavrnilna odločitev pomeni, da je tam ne marajo in da se v t. i. socialni hiši niso menili zanjo, ker je temnopolta. Po mnenju toženke te navedbe temeljijo zgolj na subjektivnem mnenju tožnice, ki niso konkretizirane.

Pojasnila je, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito nikakor ne pomeni, da tožnice v Zvezni republiki Nemčiji ne marajo, temveč, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kar je potrdilo tudi sodišče, ko je obravnavalo tožničino pritožbe. Toženka je ugotovila, da tožničine navedbe ne dokazujejo, da v Zvezni republiki Nemčiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma postopkov mednarodne zaščite. Ni sporno, da je bil tožnici postopek mednarodne zaščite omogočen. Toženka je ugotovila, da ravnanje zaposlenih v t. i. socialni hiši, ne izkazuje poniževalnega in nečloveškega ravnanja, ki bi lahko povzročalo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4.

člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zavrnila je tožničine navedbe, da sistemske pomanjkljivosti dokazujejo težave, ki jih je imela zaradi močnega kašlja in pojasnila, da je, čeprav na lastne stroške, tožnica prišla do zdravniške obravnave. Izpostavila je tožničino izjavo, da je bila v azilnih domovih deležna zdravstvene oskrbe in ugotovila, da je bila tožnici v Zvezni republiki Nemčiji zdravstvena oskrba omogočena. V primeru vrnitve Zvezni republiki Nemčiji pa bo tožničino zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Zvezne republike Nemčije s 23. 5. 2025, v katerem Zvezna republika Nemčija izrecno zaproša za pravočasno posredovanje vseh podatkov o tožničinem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju.

Na podlagi teh podatkov ji bo Zvezna republika Nemčija lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo tožnica potrebovala.

5. Toženka je odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo tožničine prošnje, ker je pristojnost za obravnavo Prošnje potrdila Zvezna republika Nemčija. Ugotovila je, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnica ob vrnitvi v Zvezno republiko Nemčijo podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz nove sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št.

I Up 245/2022 z 11. 1. 2023. Toženki niso znani dokumenti, ki bi jih pripravili pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, v katerih bi bil sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji obravnavan kot kritičen. Toženka je zato na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, saj je za obravnavo njene prošnje odgovorna Zvezna republika Zvezna republika Nemčija. Glede na to, da je Zvezna republika Nemčija potrdila sprejem tožnice in da tožnica ni izkazala razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, je toženka odločila, da se bo na podlagi prvega odstavka 29.

člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Zvezne republike Nemčije dogovorila o predaji tožnice, ki bo potekala na mednarodnem delu letališča v Frankfurtu. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Zvezne republike Nemčije kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Zvezna republika Nemčija sprejema tožnico, t. j. od 23. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

V primeru, da prosilka samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Tožničine navedbe

6. Tožnica zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

7. Tožnica po povzetku upravnega postopka v bistvenem navaja, da nasprotuje dokaznemu sklepu toženke in presoji. Izpodbija stališče toženke, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Tožnica se v določeni meri strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III. Opozarja, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. SEU je v zadevi M.M., C-277/11 z dne 22. 11. 2012 že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno naloženo prosilcu predložitev vseh dokazov, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje; ima tudi lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS s stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti, ampak ob tem mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Tožnica meni, da toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala, saj v obrazložitvi navaja nekaj sodne prakse ter oceni tožničin izjavo iz osebnega razgovora, ki jo presodi kot nerelevantno, v bistvenem s pojasnilom, da se tožnica ne more sama odločiti, katera država je za njegovo Prošnjo odgovorna.

8. Tožnica se noče vrniti v Zvezno republiko Nemčijo zaradi zdravstvenega stanja, ki se ji slabša. Navaja, da je bila v izpostavi azilnega doma v Logatcu mnogokrat in skrbno obravnavana s strani socialne službe in zdravnika, ker se mnogokrat ni počutila dobro. Večkrat ni mogla dihati, stiskalo jo je na levi strani pljuč in večkrat je kolapsirala. Poudarja, da je bil vložen v njeno zdravstveno obravnavo neizmeren trud, ker se sporazumeva lahko le v svahili ali kirundi jeziku, zato je bil ob zdravstvenih obravnavah prisoten tolmač. Glede na to, da je tekom celotnega upravnega postopka navajala, da ima kronično bolezen srčnega popuščanja, ji je bila posvečena specifična pozornost. Izvidov iz Zvezne republike Nemčije ni predložila, pojasnila pa je medikamentozno terapijo (prejema Viacorin, ki se uporablja za zdravljenje srčnega popuščanja kot posledice povišanega krvnega tlaka). Tožnica je bila zaradi bolečin v prsnem košu 24. 7. 2025 v nočnih urah z rešilcem odpeljana na UKC Ljubljana. Zdravstvena oskrba ji je bila nudena in primerna, infarkta niso zaznali, so pa zaznali, da je struktura srčne mišice povečana, zaradi česar bo napotena na nadaljnje preglede. Navaja, da v postopkih psihosocialne pomoči omedli, pogosto se ne počuti dobro, kljub celotni prehranski in bivalni oskrbi. Ne glede na to, da je Zvezna republika Nemčija dala zagotovilo, da bo tožnica pred predajo v izvorno državo primerno zdravstveno oskrbljena, poudarja, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Slovenski migracijski organi se trudijo skupaj s slovenskim zdravstvenim osebjem le to izboljšati.

9. Tožnica še navaja, da je drug razlog zakaj ne želi nazaj v Nemčijo, ki formalno seveda spoštuje načelo nevračanja, to, da je tožnica s prejemom zadnje odločitve spoznala, da jo bodo vrnili v izvorno državo, zato se je ustrašila. Navaja, da Republika Burundi trenutno ni varna država, kamor bi bilo sprejemljivo vrniti tujca brez tveganja kršitve načela "non - refoulement". Nobena država EU ne vrača tujcev v Republiko Burundi, saj je splošno znano dejstvo, da obstaja resna nevarnost fizičnega trpljenja, mučenja, političnega pregona ali resnih ostalih kršitev temeljnih človekovih pravic. Trdi, da je v njenem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen domnevo v spoštovanje človekovih pravic prosilcev v Zvezni republiki Nemčiji tudi v primeru dublinskega transferja, ker izvaja Zvezna republika Nemčija specifično politiko od lanskega leta glede pospešenih deportacij.

10. Tožnica še navaja, da bi bila ob predaji obravnavana dejansko spet kot tujka in bi morala po dublinskem transferju v Zvezno republiko Nemčijo vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na tožnici, če bi sploh imela to možnost, saj ji je že bila izdana odločba o deportaciji v izvorno državo. Tožnica meni, da bo do predaje Zvezni republiki Nemčiji zagotovo obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, po njej, ko se bo nahajala na njenem ozemlju pa toženka ne poda jasnega zagotovila, kako bo obravnavana s strani nemških migracijskih in varnostnih organov.

11. Tožnica navaja, da je tudi ESČP v primeru M.S.S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost, da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen primerne. ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.

Navedbe toženke

12. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

13. Toženka poudarja, da se večina tožbenih očitkov nanaša na vsebino, do katere se je že opredelila v samem sklepu, zato se v izogib ponavljanju do teh ne bo ponovno opredeljevala. Toženka izpostavlja, da je bila tožnici zagotovljena individualna presoja njenih individualnih okoliščin. Tožnica je imela možnost na osebnem razgovoru, v prisotnosti tolmača, izpovedati svoje morebitne zadržke pred predajo in pojasniti vse njene osebne okoliščine. Po individualni presoji je bilo v predmetni zadevi ugotovljeno, da ni zadržkov pred vrnitvijo tožnice v Zvezno republiko Nemčijo in pri tej ugotovitvi toženka vztraja. Toženka pojasnjuje, da je, tako kot v vseh zadevah, tudi v tej povsem individualno presojala, ali obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja za tožnico v Zvezni republiki Nemčiji. V izpodbijanem sklepu je toženka pojasnila, zakaj meni, da v predmetni zadevi ni zadržkov pred predajo in se na to sklicuje. Ker je bilo ugotovljeno, da zadržkov ni, tudi ni bilo nikakršne potrebe po pridobivanju posebnih zagotovil.

14. Toženka prereka tožbene očitke tudi o informacijah o izvorni državi, ker je sprejela objektivno in nepristransko odločitev. Poudarja, da redno spremlja aktualne verodostojne vire o razmerah, v katerih se znajdejo dublinski povratniki v odgovornih državah članicah in pristopnicah k Uredbi Dublin III, o opredelila se je do vseh tožničinih navedb in aktivno sodelovala s tožnico, ki ni predložila niti enega dokaza, pri dokazovanju njenih navedb, tožeča stranka pa v postopku ni predložila niti enega dokazila, ki bi izkazoval sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji.

15. Toženka poudarja, da je tožnica v Republiko Slovenijo vstopila 5. 5. 2025 ter 20. 5. 2025 pri pristojnemu organu vložila prošnjo za mednarodno zaščito in da na osebnem razgovoru, 13. 6. 2025 kljub opozorilu uradne osebe, da je za predložitev morebitne zdravstvene dokumentacije pristojnemu organu odgovorna prosilka sama, do izdaje izpodbijanega sklepa ni pridobila in v postopek predložila nobenih dokazil, iz katerih bi bilo moč sklepati o obstoju ali posebni resnosti izpričanega zdravstvenega stanja, kaj šele o morebitni napačni ali nezadostni zdravstveni obravnavi tekom njenega bivanja v Zvezni republiki Nemčiji.

Zdravniški izvid s 24. 7. 2025 ter prošnjo za odobritev pregleda pri specialistu s 25. 7. 2025 je predložila šele v tožbi. Toženka povzema in se sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 20/2024 z dne 13. 2. 2024 2 in izpostavlja, da ne iz Prošnje ne iz zapisnika osebnega razgovora ni razvidno, da bi tožnica navajala, da bi imela kronično bolezen srčnega popuščanja niti, da bi prejemala zdravilo Viacorind, kakor to navaja v tožbi. Izpostavlja, da je v Prošnji navedla "duševne težave, težave z želodcem in srcem", na osebnem razgovoru pa, da je v Zvezni republiki Nemčiji imela težave s srcem, da je bila pri zdravniku in prejela zdravila ter da je zaradi mraza dobila močan kašelj, zaradi katerega je sama poiskala pomoč pri zdravniku in jo tudi prejela.

Zatrdila je še, da ji je bila zdravstvena oskrba v nemških azilnih domovih zagotovljena. Toženka ugovarja, da iz izvida z dne 24. 7. 2025, ki ga je tožnica predložila v tožbi, ni razvidno, da bi lečeči zdravnik v zdravstvenem stanju tožnice prepoznal katerokoli od stanj, ki bi ob zapisani obrazložitvi lahko dokazovale nezmožnost odhoda ali predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Toženka ponavlja, da bi bilo, tudi v primeru vrnitve v Zvezni republiki Nemčiji, tožničino zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Zvezne republike Nemčije z dne 23. 5. 2025, v katerem Zvezna republika Nemčija izrecno zaproša za pravočasno posredovanje vseh podatkov o fizičnem in psihičnem stanju tožnice.

Na podlagi teh podatkov ji bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo potrebovala. Če bi bilo tožničino zdravstveno stanje takšno, da bi potrebovala posebno obravnavo in zdravstveno oskrbo, pa toženka pojasnjuje, da bi ob podanem izrecnem soglasju tožnice skladno z določili 32. člena Uredbe Dublin III posredovala Zvezni republiki Nemčiji zdravstvene podatke, potrebne za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja.

16. Toženka ponavlja, da že samo dejstvo, da je bilo o prošnji tožnice že odločeno, če tudi se postopek ni iztekel v njeno korist, nedvomno dokazuje, da imajo prosilci v Zvezni republiki Nemčiji omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Toženka poudarja, da tožnica ni predložila nikakršnega dokazila, iz katerega bi bilo moč sklepati, da prosilcem za mednarodno zaščito grozi izgon iz Zvezne republike Nemčije. Toženka izpostavlja in ponavlja, da bo tožnica v primeru vrnitve v Zvezno republiko Zvezno republiko Nemčijo tam imela možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Če tožnica v Zvezni republiki Nemčiji ponovno ne bo zaprosila za mednarodno zaščito, se bo obravnavala po zakonu, ki ureja področje tujcev v Zvezni republiki Nemčiji. Glede tožničinega mnenja, da bo po predaji Zvezni republiki Nemčiji tam obravnavna kot tujka in bi morala vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je tako težje dokazno breme na tožnici, če bo sploh imela to možnost, saj ji je že bila izdana odločba o deportaciji v izvorno državo, toženka pojasnjuje, da to velja zgolj v primeru, da je bila v predmetni zadevi že izdana meritorna odločitev. Če je temu tako, seveda sledi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, tako kot v Republiki Sloveniji. V nasprotnem primeru pa lahko tožnica poda drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka ponavlja, da ima Zvezna republika Nemčija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Zvezni republiki Zvezni republiki Nemčiji, zaradi katerih bi bila predaja tožeče stranke tej državi nedopustna. Kar zadeva poročila oz. statistične podatke, na katere se tožeča stranka sklicuje v opombah tožbe, toženka poudarja, da so le-ti brezpredmetni za zadevni primer in kot taki ne morejo predstavljati kakršnegakoli dokaznega bremena za obstoj sistemskih pomanjkljivosti.

O sodni presoji

17. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A4, B1, na naroku dne 1. 9. 2025 vloženi izvid dr. C. C., v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1648/2025 ter zaslišalo tožnico.

Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje in da bo tožnica predana Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožničine Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

19. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3.

člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) 3 , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3.

člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv 4 , ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil 5 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, 6 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje 7 .

Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine. 8

20. Med strankama ni sporno: (i) da je bila tožnica 30. 3. 2025 vnesena v Centralno evidenco EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji; (ii) da je Zvezna republika Nemčija tožničino prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila; (iii) da je Zvezna republika Nemčija 23. 5. 2025 sprejela odgovornost na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III, zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

Tožnica niti ne zatrjuje, da Zvezna republika Nemčija ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je namreč zavezana, da: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU.

V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (vse 18. člen Uredbe Dublin III).

21. Na podlagi navedenega je toženka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III, upoštevajoč povzeto, za obravnavanje tožničine Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Zvezna republika Nemčija.

22. Tožnica konkretizirano niti ne izpodbija ugotovitve, da je po določbah Uredbe Dublin III odgovorna država za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Zvezna republika Nemčija, niti to, da je Zvezna republika Nemčija odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. V bistvenem in povzeto so tožbeni očitki (neutemeljeno, kot bo pojasnjeno) usmerjeni v izpodbijanje ugotovitve toženke, da v tožničinem primeru ni okoliščin, ki bi lahko pomenile ovire za tožničino predajo Zvezni republiki Nemčiji. Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4.

člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.

Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. 9 Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Zvezno republiko Nemčijo, tožnica ni izkazala.

23. Povzete navedbe, ki jih je tožnica navedla v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in večinoma ponovila v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Zvezni republiki Nemčiji niti nečloveškega ravnanja. Tožnica večinoma navedbe iz upravnega postopka le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Sodišče pojasnjuje, da drugačna dokazna ocena od pričakovane s strani tožnice (da tožnica ni dokazala razlogov za drugačno odločitev), ne pomeni, da se toženka ne bi opredelila do navedb in dokazov, kot je mogoče povzeti tožnico. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožničino nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje.

24. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine tožnica utemeljuje, v bistvenem in povzeto z naslednjimi navedbami: (i) zavrnitvijo tožničine prošnje za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji, ker se boji, da jo bodo vrnili v izvorno državo; (ii) da so s tožnico grdo ravnali (kar podrobneje ni pojasnila); (iii) da ni prejela pomoči zaradi hudega kašlja in ker je bilo mrzlo v času svoje nastanitve v t. i. socialni hiši. V tožbi navaja, da je ovira za tožničino predajo Zvezni republiki Nemčiji tudi njeno slabo zdravstveno stanje, ki se slabša.

Sodišče izpostavlja, da je na glavni obravnavi tožnica izpovedala, da je edini razlog, da ne želi, da njeno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Zvezna republika Nemčija, strah, da jo bo Zvezna republika Nemčija vrnila v Burundi. Ni sporno, da je tožnica v Zvezni republiki Nemčiji uspešno vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnica ne prereka ugotovitve toženke in izrecno priznava, da je imela skoraj 3 leta, ko je bila v Zvezni republiki Nemčiji, na voljo nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, prav tako je imel na voljo pravno varstvo v zvezi z zavrnilno odločitvijo glede njene prošnje za mednarodno zaščito.

Pravilna je odločitev toženke, da zgolj dejstvo, da je bila v Zvezni republiki Nemčiji tožničina prošnja zavrnjena, ne dokazuje sistemske pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka je pravilno tudi pojasnila s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 81/2023 z 10. 5. 2023 in I Up 275/2013 z 29. 8. 2013, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici, ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Sodišče dodaja, da je za konkretni postopek torej bistveno, da ima tožnica na voljo upravni postopek v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imela, tožnica ne zatrjuje. Kot že poudarjeno je bistveno, da ima tožnica na voljo pravne postopke, kjer lahko uveljavlja svoje pravice, strah pred "neželeno" odločitvijo (zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito in morebitna deportacija), pa po presoji sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti ali ravnanja v nasprotju s 4.

členom Listine. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bo po predaji Zvezni republiki Nemčiji tam obravnavna kot tujka in bo morala vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je tako težje dokazno breme na tožnici. Kot pravilno opozori toženka, je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka enako določen tudi v Republiki Sloveniji, vsekakor pa ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka.

25. Tožnica ne izpodbija ugotovitve toženke, da ni konkretizirala zatrjevanega grdega ravnanja. Tožnica ne izpodbija niti ugotovitve toženke, da sistemskih pomanjkljivosti ne dokazuje niti tožničina navedba, da naj ne bi prejela pomoči zaradi zatrjevanega hudega kašlja v času nastanitve v tako imenovani socialni hiši. Toženka je namreč ugotovila, da je zdravstveno oskrbo tožnica prejela (kar trdi tudi tožnica, saj je oskrbo plačala sama). Sodišče ponavlja in poudarja ugotovitev toženke in tudi izjavo tožnice, da je tožnica ves čas nastanitve v Zvezni republiki Nemčiji imela na voljo nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo.

26. Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe, da je njeno zdravstveno stanje okoliščina, ki preprečuje tožničino predajo Zvezni republiki Nemčiji. Sodišče na podlagi izvida dr. Preglja z dne 5. 8. 2025 šteje za dokazano, da je tožnici diagnostiriana panična motnja, da prejema Asentro 50 mg in Perluno 5 mg. Tožnici sodišče verjame, ko izpove, da ima še dodatne zdravstvene težave z očmi in v jutranjih urah zelo hladne roke, zatečene in krče v rokah in da jemlje terapijo za srce. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 20/2024 s 13. 2. 2024 pa sodišče ugotavlja, da tako ugotovljeno zdravstveno stanje niso okoliščine, ki bi ob zahtevani intenziteti, kot izhaja iz sodne prakse, lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4.

člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Pri tem sodišče ponovno izpostavlja, da je tožnica, zaslišana na glavni obravnavi, izrecno povedala, da je edini razlog za to, da ne želi, da Zvezna republika Nemčija obravnava njeno prošnjo, to, da so ji prošnjo že zavrnili in strah, da jo vrnejo v Burundi. Tožničino zdravstveno stanje torej ni razlog za t0, da tožnica ne želi, da Zvezna republika Nemčija obravnava njeno prošnjo in so zato tožbene navedbe, da je zdravstveno stanje tožnice okoliščina, ki preprečuje predajo, po presoji sodišča nedokazane.

Tožnica ne prereka navedbe toženke, zato se na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za priznano, da bi bilo, tudi v primeru vrnitve v Zvezni republiki Nemčiji, tožničino zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Zvezne republike Nemčije z dne 23. 5. 2025. V njem Zvezna republika Nemčija izrecno zaproša za pravočasno posredovanje vseh podatkov o fizičnem in psihičnem stanju tožnice. Na podlagi teh podatkov ji bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo potrebovala. Tožnica ne prereka, da bi v primeru, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje takšno, da bi potrebovala posebno obravnavo in zdravstveno oskrbo, ob podanem izrecnem soglasju tožnice skladno z določili 32.

člena Uredbe Dublin III toženka posredovala Zvezni republiki Nemčiji zdravstvene podatke, potrebne za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja. Tožnica ne prereka, da bo v primeru vrnitve Zvezni republiki Nemčiji tožničino zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano in, da ji bo Zvezna republika Nemčija lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo tožnica potrebovala.

27. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, kot je mogoče povzeti, da bi morala toženka pridobiti informacije o izvorni državi po uradni dolžnosti. Sodišče se sklicuj na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve): "... da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju (hrvaškega) azilnega sistema....". V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju nemškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožničino izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti. 10 Po presoji sodišča tožničine izjave tega standarda niso dosegle, saj je sama navedla, da je imela vsa 3 leta urejeno namestitev, prehrano in zdravniško oskrbo. Zato se tožničina izkušnja bivanja v nemških azilnih namestitvah, po presoji sodišča ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji. 11 Upoštevaje, da je imela tožnica vsa 3 leta urejeno namestitev, prehrano in zdravniško oskrbo toženka ni bila dolžna preveriti aktualne podatke o stanju nemškega azilnega sistema.

28. Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh relevantnih navedb in dokazov tožnice ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnice in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožničine prošnje za mednarodno zaščito ne bi bi odgovorna Zvezna republika Nemčija, ki je odgovornost tudi sprejela. Pravilno je že toženka pojasnila, da si tožnica ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njeno prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožničino prošnjo za mednarodno zaščito je na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država Zvezna republika Nemčija. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna odločitev toženke, da tožničine navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v nemškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnica med predajo ali po njej izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

29. Sodišče še pojasnjuje, da sprejema in upošteva stališča sodišč, ki jih je izpostavila tožnica v tožbi. Po ugotovitvi, da tožnica ni navedla konkretnih okoliščin, na katera bi bila povzeta stališča Vrhovnega sodišča RS in ESČP uporabljiva, navedena sodna praksa ne vpliva na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

30. Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

31. Sodišče je na podlagi obrazloženega in po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Up 20/2024 z dne 13. 2. 2024: "[,..]v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 še pojasnilo, da v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.

Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

Upoštevaje navedeno, da gre za izjemne primere, pa je v obravnavani zadevi očitno, da ne pritožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje in ne v pritožbi predloženi dokazi, ob tem da je na pritožniku breme predložitve objektivnih elementov ustrezne vsebine, niso zadostni za utemeljitev in izkazanost zdravstvenega stanja, ki bi ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi ne tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4.

člena Listine EU." V sodbi navaja tudi, da: "Navedene okoliščine, (da je bila pritožniku diagnosticirana oblika bolezni brez prisotnosti (samo)destruktivnih nagnjenj, da se (je) zdravi(l) ambulantno s tabletami in ob odsotnosti navedb, da je zdravnik morebiti predlagal še druge ukrepe ali dal priporočila glede samega zdravljenja, ki bi dokazovali nezmožnost odhoda) ne dajejo podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4.

člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP."

3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

7 C-411/10 (88. točka).

8 Prav tam, 94. točka.

9 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

10 SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

11 ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.