Appeal dismissed; court rejected claim that bank data request constituted destruction of evidence under criminal law.

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

[JEDRO]

Iz takega opisa izhaja, da se je omenjeni dokazni predlog v pravdnem postopku nanašal na predložitev bančnih podatkov, kar pa ne predstavlja konkretizacije listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub pritožbenim navedbam, da je prav to dokaz iz omenjenega pravdnega postopka, opredelitev "bančni podatki" oziroma "drugi bančni račun" ne konkretizira pojma "listina", s skritjem, uničenjem ali poškodovanjem katere bi storilec preprečil dokazovanje v postopku, kakor tudi ne s tem, da jo napravi neuporabno.

Z opisanim se oškodovanec kot tožilec smiselno zavzema za opredelitev inkriminiranega ravnanja obdolženke kot konkretizacijo zakonskega znaka, da je obdolženka uničila tujo listino. Vendar nima prav. Z zahtevo banki po izbrisu podatkov o domnevnem drugem bančnem računu, kar pravzaprav predstavlja zaprtje bančnega računa, obdolženka namreč teh podatkov ne bi mogla uničiti, tako da bi prenehali obstajati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 81717/2024 z dne 2. 7. 2025 obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 9. 4. 2025, dopolnjen dne 30. 5. 2025, zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP je še odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki zaenkrat niso nastali, in potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena.

4. Oškodovanec kot tožilec v pritožbi mestoma omeni očitek sodišču prve stopnje glede kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in kršitve pravice do poštenega postopka po 6. členu EKČP, vendar brez kakršnekoli obrazložitve v tej smeri. Zaradi odsotnosti vsakršne konkretizacije pa sodišče druge stopnje tako pavšalno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

5. Oškodovanec kot tožilec sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da dejanje v opisu obtožnega predloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1. S tem smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Trdi, da je zakonski znak "listina" zadosti konkretiziran z opisom, da je sodišče od obdolženke uradno zahtevalo bančne podatke, ki nedvomno služijo kot dokaz in tako postanejo listina v smislu KZ-1. Namen izbrisa bančnih podatkov v obravnavani zadevi je bil preprečiti dokazovanje v postopku delitve skupnega premoženja, in sicer z uničenjem elektronske listine. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu po njegovem mnenju izhaja konkretna navedba, zoper katero tujo listino ali stvar naj bi bilo ravnanje obdolženke usmerjeno. V tej zvezi izpostavlja, da je jasno navedeno, da gre za "drugi bančni račun banke C.".

6. Oškodovancu kot tožilcu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 5 izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da dejanje, ki je opisano v izreku obtožnega predloga, ni očitano kaznivo dejanje, prav tako ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje s takimi razlogi v celoti soglaša, tega pa ne more omajati niti prizadevanje oškodovanca kot tožilca, da z dodatnimi pritožbenimi pojasnili utemelji konkretizacijo zakonskih znakov v opisu očitanega kaznivega dejanja iz obtožnega predloga. Kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1 stori kdor zato, da bi preprečil ali otežil dokazovanje, skrije, uniči ali poškoduje tujo listino ali drugo stvar, predlagano za dokazovanje, ali jo napravi delno ali popolnoma neuporabno. Bistveno v zvezi z navedenimi izvršitvenimi ravnanji je, da morajo biti usmerjena, med drugim, zoper tujo listino, predlagano za dokazovanje. Listina je v KZ-1 opredeljena kot vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja (peti odstavek 99. člena KZ-1).

7. V obravnavani zadevi se obdolženki očita, da Okrajnemu sodišču v Mariboru v pravdnem postopku III P 742/2019 ni predložila resničnih bančnih podatkov pri banki D. o njenih računih, odprtih pri banki C. To pa z namenom, da bi preprečila razkritje drugega bančnega računa pri tej banki. Iz takega opisa izhaja, da se je omenjeni dokazni predlog v pravdnem postopku nanašal na predložitev bančnih podatkov, kar pa ne predstavlja konkretizacije listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub pritožbenim navedbam, da je prav to dokaz iz omenjenega pravdnega postopka, opredelitev "bančni podatki" oziroma "drugi bančni račun" ne konkretizira pojma "listina", s skritjem, uničenjem ali poškodovanjem katere bi storilec preprečil dokazovanje v postopku, kakor tudi ne s tem, da jo napravi neuporabno. Ne gre namreč za pisanje kot edinega nosilca pravnorelevantnih dejstev, temveč za podatke, do katerih lahko pooblaščena oseba dostopa neomejeno ter za katere lahko tudi sodišče opravi ustrezne poizvedbe.

8. Dodatno ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o neprimernem zahtevku po dokazni dolžnosti. Oškodovanec kot tožilec zmotno meni, da mu je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da v obtožnem predlogu ni konkretizirana "tuja listina ali stvar", zoper katero naj bi bilo usmerjeno ravnanje obdolženke, v škodo štelo, da ni predložil take listine. Pri tem problematizira, da je zahteva po predložitvi listine, ki je predmet kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja in je bila s tem kaznivim dejanjem izbrisana, absurdna, ter da gre za tujo listino, ki je niti nima v posesti. Vendar pri tem prezre, da iz odločitve sodišča prve stopnje, da v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ni konkretiziran zakonski znak "listina", ne izhaja zahteva po predložitvi takega dokaza oziroma listine. Navedeno namreč pomeni, da niso podani zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Pri tem gre za vsebinsko pomanjkljivost v opisu inkriminiranega dejanja, ki onemogoča nadaljnjo obravnavo konkretnega obtožnega predloga. Iz tega pa v ničemer ne izhaja zahteva po predložitvi listine, ki v opisu kaznivega dejanja niti ni konkretizirano navedena. Dodatno v tej zvezi ni relevantna pritožbeno izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14666/2014 z dne 13. 9. 2018, saj se nanaša na zakonske znake drugega kaznivega dejanja, in sicer krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, pa tudi predložitev listine se, kot že pojasnjeno, od oškodovanca kot tožilca v konkretni zadevi ni zahtevala.

9. Ne drži niti pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje pred sprejetjem izpodbijane odločitve opredeliti do dejanskega stanja zadeve, pri tem pa izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega v za to zadevo relevantnem pravdnem postopku. S tovrstnim izvajanjem skuša prepričati, da bi v tej zvezi že poziv sodišča v pravdnem postopku na predložitev bančnih podatkov, kar je opisano v obtožnem predlogu, zadostno izkazoval obstoj listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje naj bi tako o obstoju listine sklepalo na podlagi navedbe, da jo je s pozivom zahtevalo sodišče v pravdnem postopku. Tako pa je zanikalo obstoj dokaza, ki naj bi bil ugotovljen in uporabljen že v pravdnem postopku.

10. Nima prav. Za presojo in oceno sodišča v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga po 437. členu ZKP so namreč relevantna le dejstva, ki so navedena in jasno označena v opisu kaznivega dejanja, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je tako, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja le, da je Okrajno sodišče v Mariboru v pravdni zadevi zaradi delitve skupnega premoženja obdolženko pozvalo, naj predloži bančne podatke pri banki D. o njenih bančnih računih, odprtih pri banki C. Pri tem omemba domnevnega drugega bančnega računa, odprtega pri tej banki, katerega obstoj oškodovanec kot tožilec prikazuje kot listino, ki predstavlja predmet kaznivega dejanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1, iz takega opisa v obtožnem predlogu ne izhaja. Poziv sodišča, na katerega se oškodovanec kot tožilec sklicuje, se namreč ne nanaša na dolžnost predložitve podatkov o domnevnem drugem bančnem računu pri banki C. Tako sploh ne gre za listino, predlagano kot dokaz v postopku, kar je dodaten zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1.

11. Kot je tehtno in argumentirano pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je v opisu v obtožnem predlogu očitanega kaznivega dejanja prav tako izostal konkretiziran očitek izvršitvenega ravnanja, s katerim je mogoče, upoštevaje določbo prvega odstavka 285. člena KZ-1, izvršiti kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja. Pri tem ne gre slediti oškodovancu kot tožilcu, ko polemizira z opisom očitanega ravnanja obdolženki, in sicer da iz opisa jasno izhaja, da je zahtevala izbris podatkov o računu, kar po njegovem predstavlja namerno uničenje dokaznega gradiva, medtem ko naj bi tožilstvo zmotno povzemalo tovrsten očitek, da gre zgolj za zaprtje bančnega računa. Prav tako v pritožbi izpostavlja, da se obdolženki dodatno očita, da je sodišču v pravdnem postopku lažno navajala, da banka podatkov o računu ne more izdati v prvotno predvidenem roku, in sicer z namenom prikritja svojega drugega bančnega računa pri banki C. Z opisanim se oškodovanec kot tožilec smiselno zavzema za opredelitev inkriminiranega ravnanja obdolženke kot konkretizacijo zakonskega znaka, da je obdolženka uničila tujo listino. Vendar nima prav. Z zahtevo banki po izbrisu podatkov o domnevnem drugem bančnem računu, kar pravzaprav predstavlja zaprtje bančnega računa, obdolženka namreč teh podatkov ne bi mogla uničiti, tako da bi prenehali obstajati. Tudi po zaprtju bančnega računa se podatki o imetniku transakcijskega računa kot tudi podatki o transakcijskem računu hranijo v arhivu registra transakcijskih računov, in sicer še deset let po zaprtju bančnega računa (deveti odstavek Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih; ZplaSSIED). Namen inkriminacije po prvem odstavku 285. člena KZ-1 pa je preprečiti storilcu, da z izvršitvijo tega kaznivega dejanja onemogoči ali oteži dokazovanje v postopku ter tako vpliva na izid postopka. 1 Glede na predstavljeno, z izvršitvijo inkriminiranega dejanja iz obtožnega predloga izvršitev tega kaznivega dejanja niti ni možna. Dodatno velja izpostaviti, da izrecen očitek o lažnem navajanju dejstev glede roka za predložitev zahtevanih podatkov o bančnem računu iz opisa kaznivega dejanja obdolženki ne izhaja, tudi sicer pa pri tovrstnem ravnanju ne gre za katerokoli od zakonsko določenih izvršitvenih ravnanj tega kaznivega dejanja, in sicer uničenja, skritja, poškodovanja ali naprave za neuporabno.

12. Po obrazloženem gre le pritrditi stališču sodišča prve stopnje, ko je v izpodbijanem sklepu kot razlog za zavrženje obtožnega predloga navedlo, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena ZKP. Tako kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obdolženki, kaznivo dejanje, ni bil prekršen. Ko pa oškodovanec kot tožilec izpostavlja obdolženkine motive za ravnanje, ki ga on šteje za dokazanega, in sicer da naj bi podala zahtevo za izbris bančnih podatkov z namenom prikritja obstoja še enega bančnega računa, prav tako pa ko navaja dokaze, na podlagi katerih naj bi se prepričal, da je obdolženka sodišče prve stopnje zavajala, ko je prosila za podaljšanje roka za predložitev zahtevanih podatkov, pravzaprav graja odločitev v zvezi z dokazanostjo zatrjevanih dejstev v konkretnem obtožnem predlogu. To pa v tej fazi postopka ni predmet obravnave in je pritožbeno zavzemanje v tej smeri glede na pravilno sprejeto odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga brezpredmetno.

13. Oškodovanec kot tožilec neutemeljeno navaja še, da gre v inkriminirani zadevi za kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja. To utemeljuje z navedbo, da v obtožnem predlogu očitano ravnanje obdolženki ne pomeni zgolj preprečitve dokazovanja, temveč tudi ignoriranje sodnega ukaza, kar kvalificira dejanje kot hujšo obliko kaznivega dejanja, ker je bila neposredno ovirana izpolnitev sodnega sklepa. Vendar dejstvo, da se obdolženki očita, da naj bi zahtevo za izbris bančnih podatkov vložila po sklepu sodišča, s katerim je to zahtevalo predložitev podatkov o bančnem računu kot dokaz v pravdnem postopku, ne pomeni, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 to namreč stori kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Zmotno je stališče oškodovanca kot tožilca, da gre za kvalificirano kaznivo dejanje, kadar je dokaz uničen po pozivu uradnega organa, saj izpostavljena določba inkriminira ravnanje storilca, ko predloži lažne dokaze z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku. Upoštevaje okoliščino, da iz obravnavanega obtožnega predloga izhaja očitek obdolženki, da je na inkriminiran način ravnala v pravdnem postopku, pritožbeno zavzemanje za opredelitev obdolženki očitanega kaznivega dejanja kot kvalificiranega, ni utemeljeno. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja se namreč izrecno nanaša na ravnanje v kazenskem postopku. Tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 52330/2018 z dne 6. 5. 2022, ki ga s tem namenom oškodovanec kot tožilec izpostavlja, se v okviru kvalificirane oblike obravnavanega kaznivega dejanja nanaša na ravnanje v kazenskem postopku in za to zadevo ni relevanten.

14. Glede številnih pritožbenih navedb v smeri napak pri vsebinski presoji predmetnega obtožnega predloga s strani organov pregona, kakor tudi naklepnega ravnanja tožilstva, da prepreči konkretni pregon, s čimer oškodovanec kot tožilec Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru pravzaprav očita zlorabo in nepravilno postopanje, velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi obtožni predlog, po pravilni ugotovitvi, da je formalnopravno popoln, zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti. Pri tem sodišče prve stopnje pri preverjanju konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja v okviru materialnega preizkusa formalno popolnega obtožnega predloga ni vezano na vsebinsko presojo organov pregona glede odločitve, ali je inkriminiran opis dejanja materialnopravno popoln. V obravnavani zadevi Okrožno državno tožilstvo v Mariboru tudi sicer ne nastopa več kot upravičeni tožilec, saj je oškodovanec kot tožilec zaradi nestrinjanja z zavrženjem njegove kazenske ovadbe po 60. členu ZKP prevzel kazenski pregon. S tem pa dolžnost sestave pravilnega in popolnega opisa kaznivega dejanja. V fazi preverjanja konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta namreč sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje je tisto, ki presodi, ali je opis kaznivega dejanja, ki mu je s strani upravičenega tožilca predložen v obravnavo, vsebinsko ustrezen do te mere, da omogoča sklepanje o obstoju kaznivega dejanja. 2 Zato gre pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja pripisati le oškodovancu kot tožilcu, vsakršno izpostavljanje institucionalnega vidika organov pregona pri oblikovanju obtožnega predloga pa je za obravnavano zadevo tako odveč.

15. Brezuspešne za konkretno kazensko zadevo so tudi s strani oškodovanca kot tožilca omenjene njegove kazenske ovadbe zoper nekatere uradne osebe. Za predmetni kazenski postopek zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1 kazenske ovadbe zoper policista in tožilko, kar izpostavlja oškodovanec kot tožilec, nimajo vpliva, lahko pa bodo predmet presoje v drugih kazenskih postopkih. Nenazadnje sodišče druge stopnje poudarja, da tudi pritožbena opozorila oškodovanca kot tožilca glede institucionalnega delovanja pravosodja, sistemskih težav, ki jih pri tem vidi, ter njegova politična pobuda za spremembe v pravosodju presegajo predmet tega postopka in niso povezane s presojo utemeljenosti njegove pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga, zato za odločitev v tej zvezi niso relevantne.

16. Po obrazloženem, in ker oškodovanec kot tožilec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti izpodbijanega sklepa, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

17. Ker je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je na podlagi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga v višini 100,00 EUR (tarifna številka 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Dugar, G., v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 3. knjiga, str. 302.

2 Kmet, S., v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 157-158.