Administrative court dismisses asylum appeal when transfer to Switzerland becomes impossible and state assumes responsibility.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Švicarski konfederaciji zaradi tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja v Švicarsko konfederacijo ni mogoča, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 28. 6. 2001), ker bo predan Švicarski konfederaciji kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošenj. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 21. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo med drugim iz razlogov, ker naj bi tožnika v Švicarski konfederaciji tekom postopka predstavniki vlade Burundija nagovarjali glede vrnitve v izvorno državo po tem, ko je dobil negativno odločitev, pravne pomoči za tožbo na sodišče pa ni dobil; poleg tega je navedel, da je v Švici že bil v psihiatrični bolnici, a mu je bilo zdravljenje zavrnjeno, za kar je predložil tudi določene listine dokaze. V postopku zdravljenja pa je zdaj v Sloveniji. Toženi stranki je očital tudi, da ni pridobila informacij o stanju v Švici niti konkretnega zagotovila, da bo obravnavan v skladu s sekundarnim pravom EU. V tožbi je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi oziroma podredno, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Po izmenjavi več pripravljalnih vlog z dne 13. 6. 2025, z dne 1. 7. 2025 in z dne 11. 9. 2025 ter odgovora na tožbo z dne 17. 6. 2025 je tožeča stranka sodišče dne 23. 9. 2025 obvestila, da je dne 21. 9. 2025 potekel rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji oziroma, da je s tem dnem prenehal učinkovati izpodbijani sklep in da gre za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 ter da je Slovenija postala odgovorna članica za obravnavo prošnje tožnika.

4. Z zadnjo omenjeno vlogo pooblaščenke tožnika je sodišče seznanilo toženo stranko in jo pozvalo, naj dogovori in dne 25. 9. 2025 je sodišče prejelo odgovor tožene stranke, v katerem ta ugotavlja, da predaja tožnika Švicarski konfederaciji ni več mogoča.

Tožba se zavrže.

5. Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Švicarski konfederaciji zaradi tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja v Švicarsko konfederacijo ni mogoča, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v takem primeru tožena stranka sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).