Supreme Court rejects advisory opinion request due to lack of demonstrated judicial practice inconsistency.

Predlog za izdajo svetovalnega mnenja se zavrne.

[JEDRO]

Neenotnost sodne prakse ni izkazana, s tem pa tudi ni izpolnjena predpostavka, ki jo 206. člen ZPP določa kot formalni pogoj za odločanje o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.

Vrhovno sodišče bi z izdajo svetovalnega mnenja v konkretni zadevi (ob morebitni izpolnitvi predpostavk) postopalo v nasprotju z namenom tega instituta, ki se mora v duhu ustavnih procesnih jamstev in ekonomičnosti postopka osredotočiti izključno na razlago pravnih pravil v funkcije ex ante usklajevanja neenotne sodne prakse višjih sodišč v primerih, ko sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Namen svetovalnih mnenj ni v tem, da Vrhovno sodišče pove, kako je treba razsoditi oziroma postopati v konkretni zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V tej nepravdni zadevi se pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vodi postopek za prenehanje skrbništva ter razrešitev skrbnika in postavitev novega skrbnika.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom I N 68/2024 z 18. 4. 2025 odločilo, 1. da se zavrže predlog za prenehanje skrbništva nad nasprotnim udeležencem; 2. da se razreši dosedanjo skrbnico A. A.; 3. da se za novega skrbnika imenuje CSD Osrednja Slovenija - Enota Domžale; 4. da je naloga skrbnika zastopati varovanca v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih; ter 5. da mora razrešena skrbnica predložiti končno poročilo in predati zadeve novemu skrbniku. Tako je odločilo, ker je bil predlog vložen prej kot v enem letu po tistem, ko je sodišče že pravnomočno zavrnilo enakovrsten predlog in odločilo, da novega predloga za prenehanje ni mogoče vložiti prej kot v enem letu. Na predlog predlagatelja je razrešilo dosedanjo skrbnico nasprotnega udeleženca, ker je skrbnica zaradi občutka lastne nekompetentnosti tako sama želela, in namesto nje za skrbnika imenovalo predlagatelja, saj osebe s pravnim znanjem, ki bi bila pripravljena prevzeti funkcijo skrbnika, ni bilo mogoče najti.

3. Sodišče druge stopnje je po obravnavi pritožbe vseh udeležencev s sklepom II Cp 1562/2025 z 30. 9. 2025 navedeni sklep sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena. Kršitev pravice do sodelovanja v postopku je prepoznalo v dejstvu, da sodišče prve stopnje ni počakalo na odločitev pristojnega organa glede prošnje nasprotnega udeleženca za dodelitev BPP, hkrati pa mu ni samo postavilo odvetnika za zastopanje v postopku, pri čemer je nasprotni udeleženec zaradi položaja v postopku ranljiva oseba. Zato sodišče prve stopnje ni izpolnilo svoje zakonske dolžnosti po 6. členu ZNP-1. Po vrednostnem tehtanju okoliščin konkretnega postopka, v katerem je sodišče odločalo tudi o menjavi skrbnika, je pritožbeno sodišče menilo, da ni dovolj, da mu procesno pomoč zagotavlja njegova skrbnica.

4. Po prejemu odločbe pritožbenega sodišča je Okrajno sodišče v Domžalah na Vrhovno sodišče naslovilo predlog, da naj na podlagi 206. člena ZPP izda svetovalno mnenje glede ustreznosti zgoraj predstavljenega stališča pritožbenega sodišča. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče poda mnenje o sledečih vprašanjih:1. Ali pravilo 6. člena ZNP-1 terja od sodišča, da nasprotnemu udeležencu v postopku ukinitve skrbništva in zamenjave skrbnika po uradni dolžnosti zagotovi zastopanje po odvetniku, čeprav ima stalno skrbnico, ki ga zastopa po zakonu in aktivno sodeluje v sodnem postopku, zgolj na podlagi njene trditve, da se ne čuti sposobno za zastopanje in, če da, 2. kdo krije stroške zastopanja po odvetniku oziroma na kateri pravni podlagi, naj sodišče naloži izplačilo teh stroškov iz sredstev sodišča. Navedlo je, da bi sodišče v primeru, kot ga zasleduje pritožbeno sodišče, določilo odvetnika povsem mimo določb ZBPP, medtem ko druge zakonske podlage za kritje stroškov iz proračuna sodišča ni. Ob tem je poudarilo, da iz načel pravne države izhaja, da mora biti pravni red konsistenten in notranje usklajen. Postavilo se je na stališče, da dodelitev odvetnika na stroške sodišča na podlagi 6. člena ZNP-1 nasprotuje tej zahtevi. Trdilo je, da zavzeto stališče Višjega sodišča v Ljubljani odstopa od dosedanje sodne prakse, ker je isto sodišče v sklepu I Cp 1725/2024 z 6. 12. 2024 zavzelo nasprotno stališče.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v četrtem odstavku 206. člena določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru Vrhovnemu sodišču predlaga izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Če Vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila.

7. Sodišče izpolnjevanje prvega od formalnih pogojev za izdajo svetovalnega mnenja (neenostnost sodne prakse pritožbenih sodišč) utemeljuje s sklicevanjem na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer II Cp 1562/2025 s 30. 9. 2025 in I Cp 1725/2024 s 6. 12. 2024. Višje sodišče je v prvo navedeni odločbi (izdani prav v obravnavani zadevi), ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje v situaciji, ko 1. z odločanjem ni počakalo, da o zahtevi nasprotnega udeleženca o dodelitvi brezplačne pravne pomoči odloči pristojna služba, in 2. hkrati 1 pravice nasprotnega udeleženca imeti v postopku strokovno pomoč odvetnika ni zavarovalno na način, da bi mu to zagotovilo samo na podlagi 6. člena ZNP-1, sicer (glede na okoliščine konkretnega primera) prepoznalo kršitev strankine pravice do sodelovanja v postopku, a je hkrati pojasnilo, da to ne pomeni, da mora imeti posameznik v postopkih, ki neposredno zadevajo vprašanje skrbništva za odrasle, vselej in samodejno zagotovljeno strokovno pomoč odvetnika. Sodišče je tako očitno prezrlo, da je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da gre za presojo, ki mora upoštevati različne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, pri čemer so merila in tehtanje vrednostna (nekatere od odločilnih okoliščin je pritožbeno sodišče v 12. točki tudi izrecno opredelilo). Primerjava opredeljenih primerov pokaže, da se ta razlikujeta ravno v ključnih okoliščinah. Pri tem predvsem ni mogoče mimo dejstva, da je pritožbeno sodišče v odločbi I Cp 1725/2024 s 6. 12. 2024 vprašanje pravice do sodelovanja v postopku obravnavalo v postopku, v katerem je (le) zavrnilo predlog za prenehanje skrbništva, 2 v konkretni zadevi pa je to vprašanje obravnavalo v postopku, v katerem je poleg tega (kot ključno) ugodilo tudi predlogu za zamenjavo aktualne skrbnice (ker je to želela sama zaradi občutka nekompetentnosti) in odločilo, kdo naj bo poslej skrbnik (novo določenega skrbnika nasprotni udeleženec ne sprejema). 3 Že iz zapisanega izhaja, da sodišče v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja primerja neprimerljivo. Neenotnost sodne prakse tako ni izkazana, s tem pa tudi ni izpolnjena predpostavka, ki jo 206. člen ZPP določa kot formalni pogoj za odločanje o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.

8. Poleg tega je iz vsebine predloga za izdajo svetovalnega mnenja mogoče razbrati, da je njegov povod nezadovoljstvo in nestrinjanje z odločitvijo in razlogi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1562/2025 s 30. 9. 2025, izdane v tem postopku. Vrhovno sodišče bi z izdajo svetovalnega mnenja v konkretni zadevi (ob morebitni izpolnitvi predpostavk) postopalo v nasprotju z namenom tega instituta, ki se mora v duhu ustavnih procesnih jamstev in ekonomičnosti postopka osredotočiti izključno na razlago pravnih pravil v funkcije ex ante usklajevanja neenotne sodne prakse višjih sodišč v primerih, ko sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. 4 Namen svetovalnih mnenj ni v tem, da Vrhovno sodišče pove, kako je treba razsoditi oziroma postopati v konkretni zadevi. 5 Drugačna razlaga oziroma izdaja svetovalnega mnenja v konkretni zadevi bi pomenila neustaven odstop od siceršnjega položaja in vloge, ki ju ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji.

9. Zaradi neobstoja pogojev za izdajo svetovalnega mnenja je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Če je menilo, da bo postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči trajal pretirano dolgo, tako da bo ogrožena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2 Pritožbo je v tem postopku med drugim vložila tudi skrbnica po odvetniku.

3 To okoliščino je pritožbeno sodišče v 12. tč. posebej izpostavilo.

4 Tako je VSRS pojasnilo že v zadevi II Sm 1/2019 s 27. 6. 2019 in Sm 2/2019 z 21. 11. 2019.

5 Prim. tudi odločbo VSRS II Sm 2/2022 s 16. 3. 2022, tč. 10.