Appeal allowed; first-instance court dismissed constitutional challenges without addressing them, violating procedural law.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodna odločba mora biti glede ustavnopravnih ugovorov obrazložena, če so ti konkretno in argumentirano podani. Sodišča sicer niso dolžna odgovarjati na pavšalne ali neargumentirane ustavnopravne razloge strank, morajo pa se opredeliti do njihovih nosilnih, argumentiranih in relevantnih pravnih stališč. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Kljub izčrpni argumentaciji tožnika zakaj meni, da zakonska ureditev ni v skladu z Ustavo in podanem predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti, je namreč umanjkala presoja sodišče prve stopnje o teh navedbah. Ker se sodišče prve stopnje niti z besedo ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih ugovorov o protiustavnosti, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 6. 2024 in 14. 12. 2023 in na priznanje višje starostne pokojnine v višini 2.424,52 EUR, ob upoštevanju vseh predpisanih uskladitev ter na izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine v višini 1.099,00 EUR in 2.424,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da se morajo sodišča opredeliti do ustavnopravnih ugovorov strank, sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Če sodišča menijo, da je zakon, ki ga morajo uporabiti, protiustaven, morajo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Če pa menijo, da so ustavnopravni ugovori neutemeljeni, jih morajo argumentirano zavrniti.

Opredelitev mora slediti že na tisti stopnji sodnega odločanja, na kateri so prvič podani. Tega prvostopenjsko sodišče ni storilo. Tožnik je prejel informativni izračun starostne pokojnine in se na osnovi prejetih informacij odločil za upokojitev. Po informativnem izračunu bi mu morala pripadati pokojnina v višini 2.424,52 EUR na mesec, medtem ko je po izpodbijani odločbi upravičen do pokojnine v višini 1.099,00 EUR na mesec. V kolikor bi razpolagal s podatkom o pokojnini v višini 1.099,00 EUR, ne bi sprejel odločitve za upokojitev.

Pri prejšnjem delodajalcu se ne more več zaposliti, saj je ta že zaposlil drugega delavca. V kolikor se sledi stališču, da je predhodna pisna informacija o pričakovani višini starostne pokojnine le informativne narave, to pomeni, da morajo zavarovanci sprejemati odločitve brez, da bi imeli vsaj do neke mere zanesljiv podatek o dohodku, ki ga bodo prejemali. Gre za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in predstavlja poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Informacija o "pričakovani" višini pokojnine glede na sprejeto sodno in upravno prakso zavarovancem ne nudi nobenega pravnega varstva.

Od zavarovancev zahteva, da se izključijo iz obveznega zavarovanja in se odpovejo socialni varnosti, brez zagotovila glede višine pokojnine, ki jo bodo prejemali. Gre za nedopusten poseg v pričakovano pravico. Sodna praksa v primerih napačnih informativnih izračunov zavrača odškodninsko odgovornost ZPIZ. Pri napačnih informativnih izračunih naj bi šlo le za "pomoto". Pravni red omogoča ZPIZ, da opusti dolžno skrbnost glede ustreznosti in pravilnosti podatkov v matični evidenci, in izdaja nepreverjene informativne izračune, s katerimi vpliva na odločitve zavarovancev, brez da bi pri tem nudil kakršnokoli jamstvo za ustreznost in pravilnost izračuna ter brez, da bi bil odškodninsko odgovoren.

V tožbi je naslovil pobudo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti relevantnih določb ZPIZ-2, in sicer, da se oceni, ali je glede na naravo pravice do pokojnine dopustno, da ZPIZ-2 ne predvideva mehanizmov za vnaprejšnjo seznanitev z višino pokojnine, ki bo imela zavezujoče učinke za toženca, in ki bi zavarovancem pred izključitvijo iz obveznih zavarovanj zagotavljala seznanitev z višino pokojnine ter s tem pravno in socialno varnost. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je izostala vsebinska presoja tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve.

Vprašanje odškodninske odgovornosti ZPIZ ni predmet tega postopka, zato je obrazložitev v tem delu glede očitka protipravnosti nepotrebna. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je zahteval le odpravo odločbe z dne 7. 6. 2024, medtem ko odprave odločbe z dne 14. 12. 2023 ni zahteval, temveč je zahteval njeno spremembo. Ko je sporna samo višina odmerjene pokojnine, odprava prvostopenjskega upravnega akta ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno.

Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek in ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku. Podana je bistvena kršitev določb postopka. S tem, ko je sodišče odločitev oprlo na stališče sodne prakse, da informativni izračun nima pravnih učinkov, je zmotno uporabilo določbo 140. člena ZPIZ-2, ki določa, da ZPIZ zavarovancu posreduje informacijo o pričakovani višini njegove pokojnine. Informativnemu izračunu bi bilo potrebno priznati zavezujočo naravo. Izpodbija zaključek sodišča, da tožnik glede na naravo informativnega izračuna ni mogel pričakovati ali zaupati v sam izračun, in da mu zato ne gre slediti, da je bil to razlog za starostno upokojitev.

Sodišče ni verjelo tožniku, da se ne bi starostno upokojil, če bi vedel, da bo prejel 55 % nižjo pokojnino, kot je navedeno na informativnem izračunu. Sistem spodbuja, da zavarovanci ostajajo vključeni v obvezno zavarovanje in se jim zato poleg plače izplačuje del pokojnine v višini 40 % oziroma 20 %. Sodišče je zmotno ugotovilo razlog tožnika za upokojitev. V dopolnitvi pritožbe priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 7. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 14. 12. 2023, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v višini 1.099,00 EUR na mesec od 14. 12. 2023 dalje.

6. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, ali je tožniku z izpodbijanima odločbama odmerjena pokojnina pravilna, imenovalo sodnega izvedenca specialista ekonomsko-finančne stroke, ki je potrdil pravilnost takšnega izračuna. Tožnikov zahtevek za priznanje višje starostne pokojnine je sodišče prve stopnje zavrnilo.

7. Zavod zavarovancu, ki v koledarskem letu dopolni 58 let starosti, po uradni dolžnosti posreduje informacijo o pričakovani višini njegove predčasne oziroma starostne pokojnine (šesti odstavek 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2). Tako zavarovanec kot zavezanec za plačilo prispevkov lahko tak zahtevek za informativni izračun vložita sama, največ tri leta pred dopolnjeno pokojninsko dobo in starostjo iz tretjega odstavka 204. člena ZPIZ-2. 1 Iz informativnega izračuna, ki ga je prejel tožnik izhaja, da naj bi njegova starostna pokojnina znašala 2.424,52 EUR na mesec. Z izpodbijano odločbo pa je bila tožniku odmerjena bistveno nižja pokojnina, in sicer v višini 1.099,00 EUR na mesec.

8. Pritožnik je že v tožbi obrazloženo uveljavljal neustavnost zakonske ureditve (50. člen Ustave), s katero ni predvidena zavezujoča narava informacije o pokojnini in izpostavil sporno prakso, ki predvideva, da se zavarovanec izključi iz obveznega zavarovanja ter se odpove socialni varnosti brez predhodne seznanitve z višino pokojnine, ki bi imela zavezujoče učinke. Predlagal je tudi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb ZPIZ-2. Očitke o protiustavnosti zakonske ureditve mora sodišče obrazloženo zavrniti ali prekiniti postopek in na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Takšno stališče izhaja že iz ustaljene ustavnosodne presoje (npr. odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up‑2215/08-15 z dne 16. 4. 2009, tč. 8 in št. Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012, tč. 11). S tem se zagotovi varstvo človekovih pravic in uresniči namen 125. in 156. člena Ustave. Če se sodišče ne opredeli do tako zatrjevanih očitkov, krši pravico iz 22. člena Ustave, ki strankam zagotavlja, da se izjavijo o okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter podajo svoja pravna naziranja. Iz pravice stranke do izjavljanja izhaja tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi.

9. Poleg tega je že Vrhovno sodišče večkrat poudarilo 2 , da mora biti sodna odločba glede ustavnopravnih ugovorov obrazložena, če so ti konkretno in argumentirano podani. Sodišče se mora opredeliti do ustavnopravnih vprašanj na tisti stopnji sodnega odločanja, na kateri so očitki podani prvič. Sodišča sicer niso dolžna odgovarjati na pavšalne ali neargumentirane ustavnopravne razloge strank, morajo pa se opredeliti do njihovih nosilnih, argumentiranih in relevantnih pravnih stališč. Če se sodišče ne opredeli do podanih ustavnopravnih argumentov, presoja ustavnosti zakonske ureditve v kasnejšem postopku ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).

10. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Kljub izčrpni argumentaciji tožnika zakaj meni, da zakonska ureditev ni v skladu z Ustavo in podanem predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti, je namreč umanjkala presoja sodišče prve stopnje o teh navedbah. Ker se sodišče prve stopnje niti z besedo ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih ugovorov o protiustavnosti, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je utemeljena pritožbena navedba o upoštevanju zahtevka tožnika. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval le odpravo dokončne odločbe in ne tudi prvostopenjske odločbe toženca. Morebitna odprava obeh izpodbijanih odločb bi pomenila, da o pokojnini sploh še ni bilo odločeno, čeprav je med strankama sporna le višina pokojnine (prim. Psp 75/2022).

12. Neutemeljeno pa pritožba oporeka, da sodišče prve stopnje ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom vtožuje odpravo dokončne odločbe in spremembo prvostopenjske odločbe, s podrednim pa odpravo dokončne odločbe in vrnitev zadeve drugostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Pri obeh zahtevkih gre za isti dejanski stan in isto pravno podlago. Gre tako dejansko za en sam tožbeni zahtevek. Kumulacija je le navidezna in mora sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka obravnavati kot enoten zahtevek.

13. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Takšne kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne sme samo odpraviti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa in opraviti vsebinsko presojo ugovorov o neustavnosti zakonske ureditve ter oceniti, kateri pritožnikovi ustavnopravni ugovori so za odločitev pomembni in se do njih opredeliti. Če pa bo menilo, da je zakon, ki ga mora uporabiti, protiustaven, bo moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče prve stopnje bo moralo ob presoji upoštevati tožnikov tožbeni zahtevek ter o njem odločiti.

14. Če bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek, bi nedopustno poseglo v pravico strank do pritožbe. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Šesti odstavek 204. člena ZPIZ‑2.

2 Tako sklepi X Ips 3/2023 z dne 13. 9. 2023, I Up 40/2021 z dne 2. 6. 2021, I Up 39/2021 z dne 21. 4. 2021 in X Ips 48/2016 z dne 10. 7. 2017.