Supreme Court allows appeal, quashing lower court decision for failure to explain evidence assessment under free evaluation principle.

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 983/2025-40 z dne 29. 9. 2025 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v ponovni postopek.

[JEDRO]

O kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo.

Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače od pritožnice, vendar pa svoje ocene teh dokazov ni obrazložilo in tudi ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odločbo št. 2142-1209/2022/32 (1222-31) z dne 19. 5. 2025, s katero Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito, mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen, ter mu za za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

2. Iz izjemno obsežne obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je po presoji Upravnega sodišča utemeljena cela vrsta tožbenih navedb, še posebej pa je toženka z ugotovitvijo, da tožnik ni bil deležen preteklega preganjanja, kršila načelo proste presoje dokazov tako z vidika metodološkega napotka kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno. Sodišče je poudarilo, da mora imeti v primerih, kakršen je obravnavani, odločba celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera tožnik opira oziroma utemeljuje svoje tožbene navedbe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito, česar pa izpodbijana odločba nima. Menilo je tudi, da tožniku ni bila zagotovljena podrobna in natančna presoja njegovih trditev, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga svoje spolne usmerjenosti ne more ali noče vrniti na Kubo oziroma da bi bil ob vrnitvi na Kubo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ocenilo je, da v obrazložitvi teh razlogov ni, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je izpodbijana odločba v celoti skladna z načelom materialne resnice, načelom proste presoje dokazov in s procesnimi jamstvi, določenimi v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravnemu sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi napačno razširilo pomen "ex nunc" presoje in neutemeljeno naložilo obveznost, ki v fazi upravnega odločanja ne more biti predmet odgovornosti upravnega organa. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da je bila toženkina dokazna ocena glede preteklega preganjanja tožnika napačna in nezakonita. V zvezi s tem Upravno sodišče našteje vrsto tožbenih ugovorov, ki jih šteje za utemeljene (65. točka obrazložitve), vendar ne pojasni, zakaj.

7. Napačna je ugotovitev Upravnega sodišča, da izpodbijana odločba ne vsebuje celovitih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je dokazna ocena pomanjkljiva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je pritožnica obravnavala vse tožnikove navedbe in ocenila vse izvedene dokaze, razloge za odločitev pa je logično in celovito oprla na to oceno. Izpodbijana odločba torej vsaj formalno vsebuje elemente, ki pomenijo dokazno oceno in razloge o odločilnih dejstvih. Ob tem Upravno sodišče kljub obsežnemu navajanju zakonske ureditve in pravne teorije ne pojasni, zakaj meni, da ni tako oziroma kaj konkretno manjka dokazni oceni in razlogom o odločilnih dejstvih.

8. Tudi o kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo.

9. Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače od pritožnice, vendar pa svoje ocene teh dokazov ni obrazložilo in tudi ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve.

10. Tako v 65. tč. obrazložitve navaja, da je pritožničina dokazna ocena glede zatrjevanega preteklega preganjanja tožnika "nezakonita, pomanjkljiva in v nasprotju z načelom materialne resnice", ker sodišče ob upoštevanju tožnikove izjave in po elektronski pošti poslanih fotografij dokumentov šteje za dokazano, da je bil predloženi dokument tožniku izdan zaradi protestiranja dne 17. 5. 2021. Za tri nadaljnje elektronsko poslane dokumente sodišče šteje za dokazano, da so uradna opozorila zaradi javnega nemira ter udeležbe na demonstracijah proti kubanski vladi in da se tožnik ne strinja s kubanskim režimom in represivnostjo, ki jo izvaja proti istospolno usmerjenim osebam.

11. Gre za dokumente, za katere je pritožnica v izpodbijani odločbi obširno pojasnila, da gre za slabo čitljive kopije, ki ne omogočajo preverjanja pristnosti, predvsem pa zakaj so vsebinsko neskladni s tožnikovimi izjavami. Ob tem Upravno sodišče ni navedlo, zakaj je njegova ocena teh dokazov drugačna oziroma kakšna ta dokazna ocena sploh je. Iz obrazložitve namreč izhaja le, kaj sodišče na podlagi teh dokumentov šteje za dokazano, ne pa tudi zakaj. Tega v ničemer ne spremeni pavšalna povezava dokumentov s tožnikovimi izjavami. Te izjave namreč sodišče le povzema oziroma sprejema, ker se "v bistvenem" ujemajo z navedenimi dokumenti, ne da bi ob tem konkretneje navedlo, v čem je zaznalo to ujemanje. To velja toliko bolj, ker je toženka tudi svoja stališča o neprepričljivosti tožnikovih izjav, med drugim v zvezi z navedenimi dokumenti, obrazložila izčrpno in podrobno. To obrazložitev bi sodišče v upravnem sporu moralo obravnavati najmanj kot toženkine navedbe in se do njih ustrezno opredeliti.

12. Upravno sodišče na podlagi take dokazne ocene meni, da "že to ugotovljeno dejansko stanje je dovolj za ugotovitev, da je tožnikovo preteklo preganjanje v smislu določbe 23. člena ZMZ-1 … dokazano" in da že ta ugotovitev zadostuje za odpravo izpodbijane odločbe. Na tak način je vsebinsko presojo konkretnih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločba, omejilo na pavšalno nestrinjanje oziroma se ji je v veliki meri izognilo. To še posebej velja glede neverodostojnosti in nekonsistentnosti tožnikovih izjav ter glede podatkov o izvorni državi.

13. Vse to pomeni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati razlogov o odločilnih dejstvih, niti tega, kako je sodišče svoje ugotovitve povezalo s pravnimi pravili v pravni sklep. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 1

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo Upravno sodišče odpraviti opisane pomanjkljivosti in obrazložiti dokazno oceno v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP.

1 Na katere napake v sestavi sodbe se nanašajo kršitve postopka iz 14. točke 339. člena ZPP primerjaj J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 95 in J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 306 do 311.