Supreme Court allows request to suspend sentence execution, interpreting legal provisions broadly regarding prisoner location.

Predlogu se ugodi in se izvršitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 17104/2020 z dne 8. 4. 2025, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 17104/2020 z dne 25. 9. 2025, za obsojenega A. A. prekine.

[JEDRO]

Predpostavke iz šestega odstavka 421. člena ZKP ne gre razlagati pretirano ozko, tj. tako, da bi se moral obsojenec neposredno v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nahajati na prostosti, temveč je relevantno predvsem to, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso obstajali priporni razlogi, pa čeprav bi se ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti že nahajal na prestajanju zaporne kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V obravnavani zadevi je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 17104/2020 z dne 8. 4. 2025 obsojeni A. A. (v nadaljevanju obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa mu je naložilo v plačilo tudi krivdno povzročene stroške. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 17104/2020 z dne 25. 9. 2025 pritožbi državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v višini 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave RS, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Predlagajo tudi, da Vrhovno sodišče odredi prekinitev prestajanja kazni do odločitve o tej zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne, glede predloga za prekinitev izvršitve zaporne kazni pa se ni opredelila.

4. Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ne obravnava celovito, ampak opravi le omejen preizkus predpostavk za odlog oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane sodne odločbe. Vrhovno sodišče ob takšnem omejenem preizkusu predloga ni prepoznalo razlogov za zavrženje zahteve (drugi odstavek 423. člena ZKP), obsojencu je bila izrečena kazen zapora, zahteva pa ni očitno neutemeljena.

5. Po vpogledu v evidenco zaprtih oseb sodišče ugotavlja, da je obsojenec dne 11. 12. 2025 nastopil kazen zapora po uvodoma navedeni pravnomočni sodbi in jo sedaj prestaja v ZPKZ Dob pri Mirni, iz česar izhaja, da ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti in predloga za prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, dne 7. 1. 2026, ni bil na prostosti. Kljub navedenemu in upoštevaje vsebino Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-P; EVA 2024-2030-0001; str. 5-6 in 52-55) ter uvodnih pojasnil k Zakonu o kazenskem postopku z novelo ZKP-P sodišče meni, da je glede na relativno dolg trimesečni zakonsko določeni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti objektivno možno, da je obsojenec v tem času že pozvan na prestajanje zaporne kazni in zato predpostavke iz šestega odstavka 421. člena ZKP ne gre razlagati pretirano ozko, tj. tako, da bi se moral obsojenec neposredno v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nahajati na prostosti, temveč je relevantno predvsem to, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso obstajali priporni razlogi, pa čeprav bi se ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti že nahajal na prestajanju zaporne kazni. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru obsojencu v predmetnem kazenskem postopku ni bil odrejen pripor, ampak se je do nastopa zaporne kazni nahajal na prostosti, zahteva za varstvo zakonitosti s predlogom za prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe pa je bila vložena pravočasno, tj. v odprtem trimesečnem zakonskem roku.

6. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP predlogu ugodilo. Ker je obsojenec ob vložitvi predloga za prekinitev izvršitve izpodbijane sodbe kazen zapora že nastopil, je odločilo, da se izvršitev izpodbijane sodbe prekine.

7. Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).