Appeal dismissed; settlement agreement did not cover future damages not yet claimed at the time of agreement.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katere tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala, da ji je toženec dolžan plačati 1.488.963,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2024 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati sodno takso in plačniku brezplačne pravne pomoči (Delovnemu sodišču v Kopru) za toženca povrniti stroške postopka v znesku 22.437,46 EUR.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izda sodbo, s katero bo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o razlagi pogodb, saj ni pomembna le jezikovna razlaga, pač pa tudi skupen namen pogodbenikov. Sprašuje se, kako naj bi se volja pravdnih strank ujela glede odpovedi odškodninskim zahtevkom, če o teh vprašanjih ob sklenitvi sodne poravnave, niti ne poprej, ni bilo govora. Vsi prisotni so namreč potrdili, da se o premoženjskih oziroma odškodninskih zahtevkih tožnice do toženca niso pogovarjali. Tedaj nihče ni imel pred očmi odškodninskih zahtevkov. Njihov obstoj in nastanek je bil namreč za stranke negotov. Zato ti tudi niso bili predmet razpolaganja s poravnavo. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da se razrešitev vprašanj nanaša na sporna razmerja, to pa so lahko le obstoječa razmerja. Slednje predpostavlja, da upnik svojo terjatev zoper dolžnika uveljavlja vsaj zunajsodno. Ker v času podaje odpovedi in ob sklepanju sodne poravnave ni bilo drugih spornih razmerij iz delovnega razmerja, se tožnica s poravnavo ni odpovedala odškodninskim zahtevkom zoper toženca. Tako zakoniti zastopnik tožnice kot njena takratna odvetnica sta izpovedala, da so se s poravnavo uredila zgolj razmerja v zvezi s sodnim sporom. Če bi bila zgodba s tožencem zaključena, bi ostala tožnica pasivna tudi v kazenskem postopku. Poravnava se torej nanaša le na zahtevke, ki so takrat obstajali. Sicer ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je z določenimi dejstvi svojega oškodovanja bila seznanjena že ob sklepanju poravnave, saj je na tem temeljila tudi izpodbijana odpoved. Ne drži pa zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica poznala vsa relevantna dejstva v zvezi z vtoževanim odškodninskim zahtevkom. Novo dinamiko v zvezi z odškodninskim zahtevkom je sprožil šele naknaden začetek kazenskega postopka. Volja tožnice po sklenitvi poravnave, s katero bi se odpovedala v tem postopku vtoževani terjatvi, ni nikdar obstajala. Navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih ugotoviti tudi, ali gre za disenz po 16. členu OZ.

4. Toženec pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroškovno odločitev, in sicer na stroške mediacije, ki mu jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje o nepriznanju teh stroškov pomanjkljivo obrazložena, nepravilna in diskriminatorna. Namesto da bi bile socialno šibkejše stranke, kot je tudi sam, spodbujene k mediaciji, jih takšno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, od nje odvrača. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da mu prizna vse priglašene stroške pred sodiščem prve stopnje.

5. Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata pritožbene navedbe ter predlagata zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice:

7. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker se je tožnica s sodno poravnavo, ki sta jo stranki tega postopka dne 6. 12. 2013 sklenili v individualnem delovnem sporu Pd 25/2013, odpovedala zahtevku za plačilo odškodnine, ki jo vtožuje v tem postopku. Če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo (308. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Med strankama je bila sporna vsebina tistega dela navedene sodne poravnave, v katerem sta se dogovorili, da so s to poravnavo rešena vsa sporna razmerja, izvirajoča iz delovnega razmerja toženca (v tisti pravdi tožnika kot delavca, ki je izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) pri tožnici (v tisti pravdi toženki kot delodajalki). Sporno je torej bilo, ali se je tožnica s tem delom poravnave odpovedala tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki ji jo je povzročil toženec pri delu (z dejanji, ki so mu bila očitana tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje uporabilo zgolj jezikovno razlago spornega določila sodne poravnave. Zaradi (tudi) materialne narave sodne poravnave se za njeno razlago uporabljajo obligacijska pravila o razlagi pogodb. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta obe stranki s sklenitvijo te poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Ugotovilo je, da je bil cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje.

10. Drži sicer pritožbena navedba, da so vsi prisotni ob sklenitvi te poravnave, ko so bili zaslišani v tem postopku kot stranke in priče, izpovedali, da se niso izrecno pogovarjali o odškodninskih zahtevkih tožnice zoper toženca. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da sta stranki sodno poravnavo sklepali prav v zvezi z izredno odpovedjo in s tem očitki iz nje, ki pa so toženca bremenili za škodo, ki jo je povzročil tožnici in ki jo tožnica v tem postopku vtožuje. Vtoževana škoda je namreč tožnici nastala v posledici toženčevih ravnanj, v zvezi s katerimi je bil kasneje v kazenskem postopku pravnomočno obsojen storitve kaznivih dejanj, ki pa so bila tožencu očitana že v izredni odpovedi. Vtoževana škoda je torej neločljivo povezana z očitki v izredni odpovedi, v zvezi s katero je bila (tudi) sklenjena obravnavana sodna poravnava.

11. Zato je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da so predmet poravnave lahko zgolj obstoječa razmerja. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnica podala tožencu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je štela, da jo je oškodoval z v odpovedi natančno opisano preusmeritvijo denarnih sredstev v višini 815.000,00 EUR, da ji je torej povzročil visoko škodo. Tožnica je bila torej že ob podaji izredne odpovedi tožencu in posledično tudi ob sklenitvi sodne poravnave v sporu zaradi nezakonitosti te izredne odpovedi seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi z v tem postopku vtoževanim odškodninskim zahtevkom. Ta odškodninska terjatev je torej glede na navedbe v izredni odpovedi obstajala že v času podaje odpovedi in posledično tudi v času kasnejše poravnave, četudi je tožnica takrat zoper toženca še ni uveljavljala.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izpovedbi tožničinega zakonitega zastopnika in takratne odvetnice, ki sta bila prisotna ob sklepanju te sodne poravnave, češ da sta povedala, da so se s poravnavo uredila le razmerja v zvezi s sodnim sporom (torej le glede same izredne odpovedi, ki pa je, kot rečeno, povezana z vtoževano škodo). Oba sta namreč izpovedala, da sta poznala vsebino izredne odpovedi (zaslišana odvetnica priča A. A. jo je celo sestavila), zato sta poznala tudi dejstva o protipravnem ravnanju toženca in škodi, ki je zaradi tega nastala tožnici. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njunima izpovedbama o tem, da so se v času sklepanja poravnave stvari šele odkrivale, da so bili znani zgolj znaki nepravilnih ravnanj toženca in zgolj škoda, ne pa tudi njen obseg. Pri čemer pa je tožničin zakoniti zastopnik izpovedal tudi, da je poravnavo razumel kot ureditev vseh spornih razmerij iz delovnega razmerja - torej ne zgolj glede same odpovedi. Glede na vse obrazloženo in tudi izpovedbi toženca in njegovega takratnega pooblaščenca odvetnika B. B. (ki sta oba podpisala sporno poravnavo in sta izpovedala, da so se dogovorili, da se s poravnavo zaprejo vsa razmerja, da je vse razrešeno), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ne dvomi, da je tudi odvetnica A. A. ob sklenitvi poravnave v imenu tožnice soglašala, da se toženca v prihodnosti ne bo terjalo za terjatve, ki bi izvirale iz delovnega razmerja, torej tudi ne za vtoževano terjatev za povzročeno škodo delodajalcu.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zgodba s tožencem res zaključena, v kasnejšem kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca (v katerem je zoper njega uveljavljala premoženjskopravni zahtevek 1 ), ostala pasivna. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, se je tožnica, ko je bila v kazenskem postopku izrecno pozvana na priglasitev premoženjskopravnega zahtevka, očitno premislila. Kot izhaja iz že obrazloženega, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da do izvedbe tega kazenskega postopka v letu 2018 tožnica ni vedela in ni mogla vedeti vseh dejstev v zvezi z odškodninskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno in obširno obrazložilo, da je tožnica že v izredni odpovedi z dne 22. 12. 2012 tožencu očitala ravnanja, zaradi katerih ji je bila povzročena škoda, katere povračilo je kasneje uveljavljala s premoženjsko pravnim zahtevkom v kazenskem postopku oziroma jo sedaj terja v tem postopku. V odpovedi je izrecno navedla še znesek oškodovanja, da ji je toženec povzročil škodo ter da bodo njegove kršitve zanjo imele daljnosežne in finančno visoke škodne posledice. Dejstva, na katera tožnica opira odškodninski zahtevek, so torej obstajala že pred sklenitvijo poravnave, tožnica pa je bila z njimi seznanjena. Pritožbeno sodišče se z vsemi razlogi sodišča prve stopnje strinja in jih ne ponavlja.

14. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na disenz oziroma nesporazum (16. člen OZ), saj med strankama poravnave ni bilo nesporazuma o naravi ali podlagi ali predmetu obveznosti. Kot že obrazloženo, sta se ob sklenitvi poravnave dogovorili, da se odpovesta vsem ostalim zahtevkom iz delovnega razmerja. Tožnica se tekom postopka pred sodiščem prve stopnje na disenz niti ni sklicevala, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

15. Ker se je torej tožnica s sodno poravnavo odpovedala zahtevku iz naslova odškodnine za škodo, ki ji jo je povzročil toženec med delovnim razmerjem, ki ga uveljavlja v tem postopku, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

O pritožbi toženca:

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločitve o nepriznanju stroškov postopka v zvezi z mediacijo (za zastopanje na mediacijskem naroku, za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na mediacijski narok, potne stroške pooblaščenca in toženca za udeležbo na mediacijskem naroku). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj tožencu teh stroškov ni priznalo (ker ne gre za pravdne stroške, pač pa za stroške v zvezi z alternativnim reševanjem sporov); odločitev je mogoče preizkusiti. Ker so stroški postopka stranska terjatev, sodna praksa tudi sicer dopušča, da je standard obrazložitve stroškov nižji kot pri obrazložitvi odločitve o glavni stvari.

17. Stroški postopka alternativnega reševanja sporov niso stroški sodnega postopka, tudi če gre za mediacijo, ki jo na podlagi Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) strankam zagotavlja sodišče. Mediacija ni del pravdnega postopka. Slednji je zaradi postopka alternativnega reševanja spora prekinjen (tretji odstavek 206. člena ZPP), postopek alternativnega reševanja spora pa je samostojen. V njem navzočnost pooblaščencev strank na srečanjih in narokih niti ni obvezna (peti odstavek 16. člena ZARSS). Skladno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ, ki velja tudi za delovne spore - prvi odstavek 2. člena ZMCGZ) pa vsaka stranka nosi svoje stroške mediacije, če se niso drugače sporazumele; skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih delih. Ker toženec ne navaja, da bi se v postopku mediacije o stroških sporazumeli drugače, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica za toženca ni dolžna povrniti stroškov v zvezi z mediacijo. Gre za jasno zakonsko ureditev, takšno pa je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse. 2

18. Pritožbeno sodišče v navedeni zakonski ureditvi ne ugotavlja v pritožbi očitane posredne diskriminacije do tistih strank, ki so upravičene do brezplačne pravne pomoči (tako kot toženec). Za prvostopenjski postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Toženec torej stroškov zaradi mediacije sploh ni imel.

19. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

20. Stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa tudi nista bistveno pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 S tem zahtevkom je bila tožnica kasneje napotena na pravdo. V tem postopku vtoževani znesek odškodnine je dejansko prejšnji premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku.

2 Prim. sklepe VSL II Cp 909/2022, I Cp 270/2022, I Cp 570/2019, IV Cp 1422/2021, VDSS Pdp 656/2015, sodbo VDSS Pdp 354/2022 idr.