Appeal against administrative court cost rulings dismissed; appeal against termination of proceedings inadmissible due to lack of legal interest.

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.

Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna.

V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ustavi postopek po tožbi zaradi molka organa (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 298,60 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku od priznanih pa je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi k I. točki izreka izpodbijanega sklepa se Upravno sodišče sklicuje na tretji odstavek 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je tožena stranka tekom postopka upravnega spora izdala akt, s katerim je odločila o zahtevi tožeče stranke za uveljavljanje odškodnine po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), tožeča stranka pa je sodišču sporočila, da zaradi navedenega pri tožbi ne vztraja več in da tožbe tudi ne razširja na novo izdani akt. Glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa se Upravno sodišče v obrazložitvi sklicuje na 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in navaja, da je stroškovni zahtevek tožeče stranke delno utemeljen, upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 800,00 EUR in da je bila tožba vložena upravičeno.

3. Zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in odloči tako, da tožeči stranki prizna priglašene stroške v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v celoti. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z vloženo pritožbo.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep v celoti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Upravno sodišče napačno ugotovilo, da je tožena stranka 14. 1. 2025 izdala upravno odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožeče stranke po ZOZKD z dne 27. 5. 2024, saj je šlo (le) za osnutek. Posledično je napačna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka tožeči stranki, zaradi česar zatrjuje, da je podan pravni interes za odločitev o pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje oziroma naj samo odloči o zadevi tako, da tožbo tožeče stranke zavrne.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške. Navaja, da zoper sklep v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka, tožena stranka niti nima pravnega interesa, saj je tak sklep v njeno korist in ne posega neposredno v pravni položaj tožene stranke.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

K I. točki izreka

7. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni dovoljena.

8. Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena ZUS-1, po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je sprejelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena. 1

9. Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med takšne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari. 2

10. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da navedeno stališče ni v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 3 Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. Ker tudi Upravno sodišče odloča kot drugostopenjsko sodišče (njegove odločbe po naravi in funkciji postanejo pravnomočne), iz razlogov citirane odločbe Ustavnega sodišča smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča ne določa pritožbe. 4

11. Na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavreči.

12. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da ni odločilno, da je sklep Upravnega sodišča vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona (v konkretnem primeru na podlagi ZUS-1) pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

K II. točki izreka

13. Pritožba tožene stranke ni dovoljena.

14. Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna. Zato se Vrhovno sodišče niti ni opredeljevalo do vprašanja, ali je Upravno sodišče pravilno štelo, da je bilo v upravnem postopku z dnem 14. 1. 2025 odločeno o zahtevi tožeče stranke po ZOZKD z dne 27. 5. 2024, saj je edina relevantna okoliščina za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o ustavitvi upravnega spora, da je bila podana pravnorelevantna izjava tožeče stranke, da ne vztraja pri tožbi.

15. V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba tako ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu. 5 Drugega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa tožena stranka niti ne uveljavlja. Svoj pravni interes v pritožbi utemeljuje (le) z javnim interesom, da se državnega proračuna ne obremeni z nezakonitim plačilom stroškov postopka. Vendar pa pravnega interesa v glavni stvari ni mogoče priznati s sklicevanjem na interes v zvezi s povrnitvijo stroškov, ki so akcesornega značaja.

16. V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo o stroških postopka (II. točka izreka) pa samostojna pritožba ni dovoljena, kot je to pojasnjeno že v 8. do 11. točki obrazložitve tega sklepa.

17. Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je tožena stranka zoper I. točko izreka sklepa vložila pritožbo, ki ni dovoljena in jo je treba zavreči, pritožba zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča. Zato je pritožbo treba zavreči tudi v tem delu.

K III. točki izreka

18. Tožeča stranka je priglasila stroške v zvezi z vloženo pritožbo. Ker s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške s tem v zvezi (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. V odgovoru na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka priglasila stroške odgovora in pavšalni znesek po tarifni številki 11/3 Odvetniške tarife, vse povečano za 22 % DDV. Z navedbami v odgovoru tožeča stranka ni bistveno prispevala k rešitvi spora, zato navedenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov po 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka tudi te stroške krije sama.

1 Tako stališče je sprejeto tudi v nadaljnji upravno sodni praksi; prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021, I Up 177/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 119/2023 z dne 20. 9. 2023.

2 Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.

3 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019 in I Up 213/2021 z dne 17. 11. 2021.

4 Po stališču pravne teorije in sodne prakse Vrhovnega sodišča v civilnih in gospodarskih zadevah pritožba zoper sklep drugostopenjskega sodišča o stroških ni dovoljena niti na podlagi ZPP, gl. 2. točko komentarja Jana Zobca k 363. členu ZPP v: dr. Ude in drugi: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 504, ter npr. sklepe Vrhovnega sodišča Cpg 2/2011 z dne 20. 3. 2012, Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020 in Cp 34/2020 z dne 27. 1. 2021.

5 Prim. sklep VSRS I Up 33/2025 z dne 5. 5. 2025.