Appeal dismissed because administrative act became final before lawsuit, barring late filing under ZDSS-1.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Ker tožnik zoper prvostopenjski upravni akt, ki je bil izdan pred vložitvijo tožbe, ni vložil pritožbe in je ta akt postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo. O odmeri tožnikove pokojnine namreč že obstaja pravnomočna upravna odločba. Določba 75. člena ZDSS-1 dopolnjuje določbo prvega odstavka 274. člena ZPP. Tudi upoštevaje navedeno določbo se tožba zavrže v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 14. 4. 2025.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo z navedbo, da se tožnik na odločbo organa prve stopnje ni pritožil. Res je sicer, da se ni pritožil na odločbo z dne 19. 3. 2025, a se je že dne 10. 1. 2025 pritožil na (fiktivno negativno) odločbo organa prve stopnje. Ker na to pritožbo ni prejel odločbe organa druge stopnje, je vložil tožbo. Razlaga, kot jo podaja sodišče, da bi se moral kar dvakrat pritožiti na odločbo organa prve stopnje (enkrat na fiktivno negativno odločbo, drugič pa na dejansko izdano), bi pomenila hudo zlorabo instituta molka organa. Sodišče namreč razlaga, da je odločba organa prve stopnje veljavna, kljub temu, da je bil ta organ, zaradi že vložene pritožbe zaradi molka organa, prekludiran. S takim postopkom bi torej organ prve stopnje dobesedno zlorabil institut molka organa, saj bi stranko prisilil, da se mora kar dvakrat pritožiti na odločbo organa prve stopnje, enkrat na fiktivno negativno, drugič pa na dejansko izdano. Ves ta čas bi bil organ prve stopnje na "varni" strani, saj se ne bi bal prekludiranja. Če bi se stranka posluževala odvetniških storitev, bi to tudi pomenilo, da bi morala namesto ene storitve plačati kar tri storitve. Prav tako bi organ prve stopnje s tovrstno zlorabo instituta molka organa za precej mesecev podaljšal rok za izdajo odločbe. Nobenega dvoma ni, da mora organ prve stopnje, v primeru pritožbe zaradi molka organa, pritožbo takoj posredovati organu druge stopnje in od tistega trenutka dalje nikakor ni več pristojen, da sam izda odločbo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) 1 in v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) 2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 14. 4. 2025 na sodišče vložil tožbo zaradi molka organa. V zakonskem roku namreč nista bili izdani niti prvostopenjska niti dokončna upravna odločba. O zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine je toženec šele dne 19. 3. 2025 izdal prvostopenjsko odločbo, s katero je zavrnil zahtevo tožnika za ponovno odmero pokojnine. Ta odločba je bila tožniku vročena 21. 3. 2025. Zoper navedeno odločbo je imel tožnik možnost vložiti pritožbo, ki pa je ni vložil. Odločba je zato dne 8. 4. 2025 postala pravnomočna. Toženec je torej izdal prvostopenjsko odločbo, ki je postala pravnomočna še pred vložitvijo tožbe.

6. ZDSS-1 v petem odstavku 80. člena določa, da če je bil v primeru, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v zakonitem roku, tak akt izdan po vložitvi tožbe, sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Če pritožba ni dovoljena, postopa sodišče po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1.

7. Vendar se navedena določba ne nanaša na obravnavano zadevo, v kateri je bil prvostopenjski akt izdan pred vložitvijo tožbe, tožnik pa je imel možnost, da zoper ta akt uveljavlja pravno sredstvo, ki pa ga ni izkoristil. V tem primeru je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo 75. člen ZDSS-1, ki določa, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno.

8. Ker tožnik zoper prvostopenjski upravni akt, ki je bil izdan pred vložitvijo tožbe, ni vložil pritožbe in je ta akt postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo tožbo utemeljeno zavrglo. O odmeri tožnikove pokojnine namreč že obstaja pravnomočna upravna odločba. Kot izhaja iz komentarja k 75. členu ZDSS-1, 3 določba 75. člena dopolnjuje določbo prvega odstavka 274. člena ZPP. Tudi upoštevaje navedeno določbo se tožba zavrže v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Upoštevaje navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo za zlorabo instituta molka organa. Sodišče je namreč odločitev pravilno oprlo na že omenjeno določbo 75. člena ZDSS-1. Toženec je odločbo izdal v okviru svojih pristojnosti, tožnik pa je imel možnost vložiti pravno sredstvo, če se z odločbo ni strinjal. Ker tega ni storil je odločba postala pravnomočna in kot tako jo je sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 2/2004.

3 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 322.