Appeal dismissed; judge who ordered bail may extend it later without bias violation.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12. 7. 2025. Isti sodnik je sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanem sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici.

Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.

Odločanje o podaljšanju pripora namreč po svoji naravi ni pravno sredstvo v okviru katerega bi sodišče, ki odloča o predlogu za podaljšanje pripora, presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč (nova) odločitev sodišča prve stopnje v okviru katere mora opraviti celovito presojo dokaznih novot in odgovoriti na navedbe, s katerimi se je obramba morebiti odzvala na predlog za podaljšanje pripora.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 49705/2025 z dne 7. 11. 2025 zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena in preprečitev uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 49705/2025 z dne 1. 12. 2025 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici sodeloval sodnik, ki bi moral biti v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izločen, ker je zoper obdolženca (kot dežurni preiskovalni sodnik) odredil pripor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne novemu senatu v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da okoliščina, da je sodnik že pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora izdal sklep o njegovi odreditvi ni takšne narave, da bi bilo na njeni podlagi mogoče sklepati, da si je vnaprej ustvaril prepričanje o zadevi, ki bi mu onemogočalo nepristransko odločanje o predlogu za podaljšanje pripora.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi ponovila trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarila, da je po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pomemben predvsem videz nepristranskosti sojenja.

B. 5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 1. točki prvega odstavka 370. člena, v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZKP in kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Razlog za njegovo izločitev vidi v okoliščini, da je ta sodnik nastopal v dveh vlogah: najprej je kot dežurni preiskovalni sodnik, ki se je seznanil z obdolženčevim zagovorom in zbranimi dokazi, zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je sodeloval pri odločanju o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Zatrjevano kršitev sklene z navedbo, da je bil sodnik pri odločanju o podaljšanju pripora (zaradi odreditve pripora obdolžencu) vnaprej prepričan o obstoju utemeljenega suma in pripornem razlogu, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bo pri odločanju o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice nasprotoval svoji odločitvi, ki jo je sprejel pri odreditvi pripora.

6. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12. 7. 2025. Isti sodnik je sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanem sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici.

7. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem. 1

8. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu 2 razumno presodilo, da okoliščina, da je zoper istega obdolženca v isti kazenski zadevi sodnik naprej odredil pripor, nato pa je kot član zunajobravnavnega senata odločal o njegovem podaljšanju po vloženi obtožnici, ni takšne narave, da bi bilo na njeni podlagi mogoče sklepati, da si je sodnik pri odločanju o podaljšanju pripora že vnaprej ustvaril prepričanje o zadevi, ki bi mu onemogočalo nepristransko odločanje o predlogu za podaljšanje pripora. Odločanje o podaljšanju pripora namreč po svoji naravi ni pravno sredstvo v okviru katerega bi sodišče, ki odloča o predlogu za podaljšanje pripora, presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč (nova) odločitev sodišča prve stopnje v okviru katere mora opraviti celovito presojo dokaznih novot in odgovoriti na navedbe, s katerimi se je obramba morebiti odzvala na predlog za podaljšanje pripora.

C. 9. Ker obsojenčeva obramba ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika oziroma izkazati, da je bil podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-604/02, Up-601/02 z dne 6. 3. 2003 in sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 191/2004 z dne 30. 9. 2004 in XI Ips 25329/2021 z dne 8. 9. 2022.

2 6. do 14. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.