Appeal dismissed; dismissal for cause rejected due to lack of evidence for defamation and late notice period.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ker je bila izredna odpoved podana po preteku objektivnega šestmesečnega roka, ki ga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa prvi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica z izjavama izpolnila znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila izredna odpoved pravočasna ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

Toženki ni uspelo dokazati ne natančne vsebine govoric niti tega, da bi govorice sproducirala tožnica ter da bi jih posredovala širšemu krogu oseb. Očitek o širjenju žaljivih informacij glede nakupa stanovanj je nedokazan. Tožnica z izjavo ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), niti znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve tožnica ni izpolnila že zato, ker je imela upravičene razloge verjeti v resničnost povedanega. Četrti odstavek 160. člena KZ-1 namreč določa, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2024 nezakonita (II. točka izreka) ter odločilo, da delovno razmerje tožnice ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo tudi v obdobju od 3. 6. 2024 do 2. 6. 2025, ko se je zaključilo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici za obdobje od 3. 6. 2024 do 2. 6. 2025 prizna pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v matično evidenco in zavarovanja ter obračuna nadomestila plače v višini 2.273,52 EUR mesečno, zmanjšana za prejeta mesečna nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (IV. točka izreka). Naložilo ji je tudi plačilo denarnega povračila v višini 26.325,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.116,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodili del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je nedokazana vsebina izjave tožnice, da so vodilne delavke dobile stanovanja od toženke. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri dokazni oceni upoštevati pisni izjavi in izpovedi A. A. ter B. B., ne pa le slediti izpovedim tožnice ter njej naklonjenim pričam. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožničina izjava glede zaprtja trgovinske dejavnosti ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve - izrazov rabelj ali grobar ni mogoče uporabiti brez negativne konotacije. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je do odločitve o prenehanju izvajanja trgovinske dejavnosti prišlo šele s spremembo lastništva toženke, kar izhaja iz izpovedi C. C. Glede na navedeno meni, da je dokazna ocena v nasprotju z 8. členom ZPP ter 22. členom Ustave RS. Zatrjuje, da ker v izreku ni naveden znesek izplačanih nadomestil plače za primer brezposelnosti, je le-ta nerazumljiv in neizvršljiv, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi glede višine denarnega povračila namesto reintegracije, ker temelji na zmotni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica težko zaposljiva oseba. Meni, da ker je tožnica prejemala nadomestilo za brezposelnost, mora biti posledično nižje denarno povračilo.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP in kršitvi 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), ker naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in neprepričljiva. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da so bili vsi bistveni dokazi skrbno in analitično ocenjeni, posamezno (sodišče je podalo prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente o vrednosti posameznega dokaza) in kot celota (posamezne dokaze, vključno z vsebino listin je med seboj primerjalo), pri odločitvi in sprejetih zaključkih pa je bil upoštevan tudi uspeh celotnega dokaznega postopka, torej celotnega procesnega dogajanja. Dokazna ocena je popolna, skrbna ter vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da slednja ni sprejeta, upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

7. Toženka prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi bil izrek nerazumljiv in neizvršljiv, ker ni naveden znesek izplačanih nadomestil plače za primer brezposelnosti. Iz IV. točke izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje res ne izhaja točen podatek o višini in trajanju nadomestil plače za primer brezposelnosti, vendar v skladu s sodno prakso 1 zadošča, da je znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti vsaj opisno zajeto v izreku sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Obveznost toženke je določljiva. Za potrebe prostovoljne izvršitve sodbe lahko toženka točne podatke 2 o višini in trajanju nadomestila za primer brezposelnosti preveri pri Zavodu RS za zaposlovanje, v skrajnem primeru pa se to lahko ugotovi v izvršilnem postopku.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici 2. 4. 2024 na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi očitkov, da je tožnica od avgusta do oktobra 2023 med delovnim časom ter pred več zaposlenimi o delodajalcu in vodstvu podjetja širila žaljive informacije:

- da naj bi toženka kupila 3 stanovanje zaposlenim D. D., B. B. ter direktorici E. E.;

- da naj bi vodstvo in lastnik toženke želeli zapreti trgovino F. in da torej delujejo v škodo podjetja.

Ker je bila izredna odpoved podana po preteku objektivnega šestmesečnega roka, ki ga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa prvi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica z izjavama izpolnila znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila izredna odpoved pravočasna ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim očitkom zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati ne natančne vsebine govoric niti tega, da bi govorice sproducirala tožnica ter da bi jih posredovala širšemu krogu oseb. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je očitek o širjenju žaljivih informacij glede nakupa stanovanj nedokazan. Toženka je očitek utemeljevala predvsem s sporočilom in izpovedjo A. A., pri čemer sodišče prve stopnje njeni vsebini ni sledilo, saj je pri presoji ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so za predmetno zadevo upoštevne. Upoštevalo je, da je do njenega zapisa prišlo šele po šestih mesecih od domnevne kršitve, da njene izjave ni potrdila nobena sodelavka ter da so že od leta 2022 med zaposlenimi glede nakupa nepremičnin vodilnih delavk krožile (sicer nekoliko drugačne) govorice. Ne drži, da je sodišče izjave razočaranih zaposlenih glede višine božičnice enačilo z očitano izjavo tožnice. Sodišče prve stopnje je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP izjavi ocenilo posamično, nato pa tudi v primerjavi skupaj ter z ostalimi dokazi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter presodilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja očitek glede nakupa nepremičnin vodilnim delavkam iz izredne odpovedi.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave in izpovedi B. B., ki je bila prisotna ob vročitvi poziva na zagovor tožnici. Kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni spregledalo izjave in izpovedi, ki jima je tožnica nasprotovala. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje do izjave in izpovedi ni neposredno opredelilo, kar pa ne pomeni, da sodba sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložena. Sodišču se namreč ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno, 4 kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Predmet odpovedi, ki ga je presojalo sodišče prve stopnje, namreč ni bila izjava, ki naj bi jo glede na pisno izjavo in izpoved B. B. podala tožnica ob vročitvi poziva na zagovor, temveč očitana izjava kot izhaja iz sporočila in izpovedi A. A. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da vsebina očitane izjave ni dokazana, torej, da bi tožnica izjavila, kar izhaja iz sporočila in izpovedi A. A., se je s tem posredno opredelilo tudi do navedb, da naj bi tožnica ob vročitvi poziva na zagovor priznala očitano izjavo. Sodišče prve stopnje je torej odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse bistvene toženkine navedbe. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da iz pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2024 izhajajo nekonsistentnosti, do katerih bi se sodišče moralo opredeliti. Iz vloge ne izhaja, da bi tožnica implicitno priznala očitane izjave, saj se njene navedbe v tem delu ne nanašajo na njene izjave, temveč na govorice zaposlenih. Toženka pa s selektivnim navajanjem tožničinih navedb v pritožbi ne more biti uspešna.

11. V zvezi z drugo očitano izjavo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica G. G. zelo verjetno res povedala, da je pred takratno predsednico uprave želel trgovino F. voditi njen mož, pa so ga na zavarovalnici oziroma lastniki vprašali, če hoče biti njen grobar oziroma rabelj. Kljub temu je zaključilo, da iz izjave na izhaja očitek iz izredne odpovedi, da ne izjava ne izrečene besede niso objektivno žaljive, tožnica pa je v resničnost povedanega upravičeno verjela. Upravičeni razlogi namreč izhajajo iz okoliščin, ki jih je pri presoji pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, in sicer, da je njenemu možu znanec v letu 2017 povedal, da se lastnikom ni v interesu ukvarjati s trgovinsko dejavnostjo; da se je o zaprtju trgovine govorilo dalj časa, pa je potrdil priča H. H. Navedeno potrjuje tudi nesporno dejstvo, da je toženka v trenutku odločanja tik pred zaključkom postopka likvidacije. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da okoliščina zamenjave večinskega delničarja toženke pri presoji ne more biti bistvena, bistveno je to, da se je o zaprtju trgovine govorilo dalj časa. S tem pa se je sodišče prve stopnje tudi posredno opredelilo do izpovedi priče C. C., iz katere ne izhaja nobeno pravno pomembno dejstvo. Dejstvo, da do konca avgusta 2023 toženka ni sprejela sklepa o likvidaciji ali o zaprtju trgovine, za odločitev ni pomembno.

12. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje zaključkom in soglaša, da tožnica z izjavo ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen Kazenskega zakonika - KZ-1), niti znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve tožnica ni izpolnila že zato, ker je imela upravičene razloge verjeti v resničnost povedanega. Četrti odstavek 160. člena KZ-1 namreč določa, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Tudi sicer iz izjave (niti iz besed grobar oziroma rabelj) ne izhaja objektivna žaljivost izrečenih besed, niti se izjava konkretno ne nanaša na sedanje vodstvo, kot to zmotno navaja toženka v pritožbi.

13. Ker tožnica ni uspela dokazati vsebine prve očitane izjave, z drugo očitano izjavo pa ni izpolnila znakov kaznivega dejanja, je posledično sodišče prve stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 109. člena pravilno zaključilo, da izredna odpoved ni bila podana pravočasno, saj je bila podana po izteku objektivnega šestmesečnega roka, zaradi česar je nezakonita.

14. Toženka v pritožbi nasprotuje tudi prisojeni višini denarnega povračila namesto reintegracije po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Na podlagi ugotovitve okoliščin, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 37 let, njene starosti in izobrazbe ter dejstva, da je bila prijavljena v evidenco brezposelnih oseb pri ZRSZ in je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost, je sodišče prve stopnje pravilno skladno s primerljivo sodno prakso 5 odmerilo denarno povračilo v višini dvanajstih mesečnih plač. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na kriterij starosti in izobrazbe težko zaposljiva oseba. Ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni bila aktivna iskalka zaposlitve, saj je bila prijavljena v evidenco brezposelnih oseb ter se udeleževala razgovorov s svetovalko. Da je bila aktivna iskalka zaposlitve, priča tudi dejstvo, da se je zaposlila takoj po prenehanju delovnega razmerja s toženko, in sicer za dva meseca na neustreznem delovnem mestu, vendar je potem niso več potrebovali. Toženka se v pritožbi zmotno zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila, ker je prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Pri odmeri denarnega povračila se upoštevajo tudi pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja; pri čemer gre za pravice v okviru reparacije, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Glede na navedeno določitev višine denarnega povračila ni v neskladju s sodno prakso, na katero se sklicuje toženka v pritožbi (npr. Pdp 133/2024, VIII Ips 60/2021 in Pdp 259/2022).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, te stroške kot nepotrebne tožnica krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej VSL sodba I Cp 264/2017.

2 Tožnica je šele v odgovoru na pritožbo navedla, da je prejeti neto znesek za obdobje od 3. 6. 2024 do 2. 6. 2025 iz naslova nadomestila za primer brezposelnosti znašal 6.882,44 EUR.

3 Očitek iz izredne odpovedi se nanaša na to, da je toženka vodilnim delavkam kupila nepremičnine, ne pa da so dobile nepremičnine od toženke, kot navaja toženka v pritožbi.

4 Prim. Up-312/99-16.

5 Glej npr. Pdp 212/2024, Pdp 252/2021, Pdp 680/2019.