Appeal dismissed; holding that texting while driving violates ZPrCP Art. 35(1) by reducing vehicle control ability.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

[JEDRO]

Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je storilec med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal, ni mogoče slediti pritožbenim opozorilom, da izpodbijana odločitev sankcionira vsakršno uporabo telefona. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno zaključilo, da je takšna uporaba telefona sankcionirana z določbo petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, torej da zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog (PN) ter storilcu v plačilo naložilo stroške postopka, in sicer sodno takso v skupni višini 90,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po 154. členu v zvezi z 66. členom ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ZSV ugodi in izpodbijani PN odpravi, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 4. 11 2022 storilca spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, ker je storilec kritičnega dne ob 10.31 uri kot voznik osebnega avtomobila v desni roki držal mobilni telefon in brskal po njem ter se tako ni vzdržal vseh ravnanj, ki zmanjšujejo njegovo zmožnost obvladovanja vozila.

5. Po določbi petega odstavka 35. člena ZPrCP se z globo 250 EUR kaznuje za prekršek voznik, učitelj vožnje motornega vozila ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom tega člena. Pri tem pa (za obravnavano zadevo relevanten) prvi odstavek 35. člena ZPrCP določa, da se morata voznik in učitelj vožnje med vožnjo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

6. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da prekrška ni storil, ker je med vožnjo telefoniral ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo, da je storilec kritičnega dne med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal.

Ko je ob ugotovljenem zaključilo, da je takšna uporaba telefona sankcionirana po določbi 35. člena ZPrCP, se pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zakonskih znakov očitanega prekrška in da je zato sodba obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, izkažejo za neutemeljene. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe VSM PRp 231/2023, ki jo v celoti povzema tudi sama pritožba, uporaba besedne zveze "ki bi zmanjševala" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP pomeni, da je dokazni standard glede tega znaka nizek in praviloma nezahteven za presojo, ki je v tem delu v celoti vezana na dejansko stanje oziroma okoliščine vsakega konkretnega primera posebej ter v ZSV zadevah torej prepuščena sodišču prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v ugotovitev prekrškovnega organa, da je storilec kritičnega dne med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal, saj je navedeno potrdil zaslišani policist Felicijan. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, zagovornik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z ugotovitvijo, da je storilec telefon držal v desni roki in po njem tipkal. Vztraja pri tem, da se je storilec pogovarjal po telefonu ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje. S takimi navedbami povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato te pritožbene trditve ne bo vsebinsko presojalo.

8. Pri tem pa ob ugotovljenem, da je storilec med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal, ni mogoče slediti pritožbenim opozorilom, da izpodbijana odločitev sankcionira vsakršno uporabo telefona. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno zaključilo, da je takšna uporaba telefona sankcionirana z določbo petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, torej da zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Ker zagovornik s pritožbo ni bil uspešen, je neutemeljeno njegovo zavzemanje za povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.