Appeal dismissed; court lacks jurisdiction over custody measures due to child's habitual residence in Croatia.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka..

[JEDRO]

Pojem običajnega prebivališča je potrebno razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko življenje oziroma je za otroka središče njegovih življenjskih interesov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu upnice za izdajo začasne odredbe z dne 2. 6. 2025 ter dopolnjenim dne 4. 6. 2025, zato je predlog zavrglo.

2. Proti sklepu vlaga laično pritožbo upnica. Uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu.

Začasna odredba je izjemno sredstvo, ki jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru je škoda izkazana že s tem, da otrok trenutno ni vključen v obvezno osnovnošolsko izobraževanje, saj v Sloveniji še nima urejenega statusa, na Hrvaško pa se zaradi psihosocialne stiske in domnevnega nasilja ne želi vrniti.

Sodišče je o ogroženosti otroka meritorno odločalo, kar narekuje vsebinsko obravnavo in odločitev o zadevi z zavrnitvijo predloga in ne z njegovim zavrženjem.

Okoliščini, na kateri se navezuje pristojnost slovenskega sodišča, sta, da sta udeleženca postopka z otrokom običajno prebivala na območju Slovenije in da predlagateljica tu še vedno prebiva. Odločitev o zavrženju predloga je v nasprotju z Uredbo Bruselj II a.

Nasprotni udeleženec je s čustvenim pritiskom in psihološkim izsiljevanjem ter obljubo, da ji bo nudil redno finančno podporo in ji omogočal ustrezno stabilno okolje, prepričal predlagateljico, da se je z otrokom preselila na Hrvaško, vendar je obljubljena finančna podpora ostala neizpolnjena.

Sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskih niti presojalo pravnih okoliščin glede pristojnosti v zvezi z odločanjem o predlogu glede varstva in vzgoje ter otrokovih stikov na podlagi 10. člena MKSOVO.

Navaja, da ima sedaj otrok zagotovljen dostop do šolanja in zdravstvenega zavarovanja. Opozarja, da je otrok jasno in večkrat izrekel, da si stikov z očetom v danem trenutku ne želi, ker se z njim ne počuti varno.

Poudarja, da institut začasnih ukrepov ni odvisen od že začetih tujih postopkov, ampak je vezan na potrebo po takojšnjem ukrepanju zaradi zaščite otroka, ki se nahaja v jurisdikciji sodišča Republike Slovenije. Tudi samo dejstvo, da je hrvaško sodišče začelo postopek, ni ovira za izdajo začasne odredbe v Sloveniji, saj Uredba Bruselj IIb ne izključuje začasnih ukrepov v državi, kjer se otrok dejansko nahaja, temveč izrecno določa, da so ti mogoči - vendar le do trenutka, ko tuje sodišče samo ukrepa z začasnim ukrepom, ki je enakovreden.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti po prejemu predloga na podlagi 29. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) presojalo, ali je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje o predlogu, in pri tem pravilno ugotovilo, da za odločitev o sporu v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ni pristojno. Sodišče prve stopnje je v sklepu pregledno, podrobno in argumentirano predstavilo stališča, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev.

6. Glede na to, da udeleženca postopka prebivata v različnih državah, gre za razmerje z mednarodnim elementom. Ker sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška članici Evropske unije in ker se zahtevek nanaša na izvajanje oziroma omejitev starševske odgovornosti, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločanje o pristojnosti v predmetni zadevi pravilno uporabilo Uredbo Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba). Kot je predlagateljica pravilno poudarila v pritožbi, se navedena Uredba v državah članicah neposredno uporablja in je del nacionalnega prava držav Evropske unije.

7. Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi je otrokovo običajno prebivališče. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je pojem običajnega prebivališča potrebno razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko življenje oziroma je za otroka središče njegovih življenjskih interesov.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer: - da sta se udeleženca postopka zaradi poslovne dejavnosti nasprotnega udeleženca soglasno odločila, da se družina preseli v Republiko Hrvaško; - da sta mladoletni A. priskrbela osebno identifikacijsko številko pri Ministrstvu za finance Republike Hrvaške, jo odjavila iz slovenskega zdravstvenega zavarovanja in prijavila v zdravstveno zavarovanje na Hrvaškem, ji v Republiki Hrvaški prijavila stalno prebivališče, jo vpisala v osnovno šolo na Hrvaškem, ki jo je obiskovala v šolskem letu 2024/2025, ter jo na Hrvaškem vključila v prostočasne dejavnosti (košarka); - da je predlagateljica brez soglasja nasprotnega udeleženca otroka odpeljala v Slovenijo, zato je pravilno sklepalo, da je mladoletna A. v Republiki Hrvaški imela običajno prebivališče, saj je bila tam v celoti vključena v družbeno in socialno okolje.

9. Sodišče prve stopnje ni prezrlo 15. člena Uredbe, ki določa, da so v nujnih primerih, čeprav je stvarno pristojno sodišče druge države članice, sodišča države članice pristojna za sprejemanje začasnih ukrepov v zvezi z otrokom, ki se nahaja v tej državi članici. Ukrepi, sprejeti na tej podlagi, se prenehajo uporabljati takoj, ko sodišče države članice, ki je na podlagi Uredbe stvarno pristojno, sprejme ukrepe, ki so po njegovem mnenju primerni. O nujnem primeru je mogoče govoriti, če bi bila otroku lahko povzročena nepopravljiva škoda ali če bi bilo lahko ogroženo njegovo varstvo ali interesi. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Centra za socialno delo, ugotovilo, da deklica ni ogrožena, da pa je zanjo dejansko stanje obremenilno, kar je izključno posledica ravnanja predlagateljice, ki je deklico nezakonito odpeljala v Slovenijo. Tudi pritožbene navedbe ne utemeljujejo izdaje nujnega ukrepa v tem postopku. Pritožbene trditve, da je mladoletna A. ogrožena, ker naj ne bi imela zagotovljenega dostopa do šole, zdravstvenega zavarovanja in osnovnih pogojev za življenje, predlagateljica sama negira z nadaljnjo pritožbeno trditvijo, da ima mladoletna A. sedaj urejene osnovne pogoje za življenje ter je vpisana v obvezno osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji.

10. Tudi zavrnjena zahteva za vrnitev otroka v Republiko Hrvaško po Haški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok sama po sebi ne vzpostavlja pristojnosti na podlagi Uredbe, saj se v tem postopku presojajo zgolj pogoji za vrnitev otroka po posebnem konvencijskem postopku.

11. Pritožba zmotno meni, da je sodišče, s tem ko je presojalo ogroženost otroka in presodilo, da otrok ni ogrožen, poseglo v vsebino zadeve, zaradi česar bi moralo odločiti z zavrnitvijo in ne z zavrženjem predloga. Ugotavljanje ogroženosti po 15. členu Uredbe ne pomeni vsebinskega odločanja, temveč zgolj presojo procesne predpostavke za lastno pristojnost. Takšna presoja je torej namenjena izključno ugotovitvi, ali so podane izjemne okoliščine, ki bi utemeljevale zaščitno ukrepanje sodišča, ki sicer ne bi bilo pristojno. Šele če bi bila podana pristojnost, bi sodišče v nadaljevanju presojalo ogroženost otroka kot vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe o omejitvi stikov očeta z otrokom, pri čemer bi šlo za presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti predlaganega ukrepa.

12. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. členu ZPP.