Appeal dismissed; court upheld dismissal of damages claim for insult to reputation requiring objective offensiveness.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca. Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 2.500,00 EUR in ji povrniti stroške pravdnega postopka (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 485,32 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na delovni nalog toženca z dne 30. 7. 2023 in poročilo dežurne policistke A. A. z dne 30. 7. 2023, pri čemer pa navedenih dokaznih listin ni zajelo z dokaznim sklepom na naroku za glavno obravnavo oziroma v izpodbijani sodbi. Prav tako je navedeni dokazni listini napačno dokazno ocenilo, saj je spregledalo, da je bila vsebina obeh pripravljena s strani toženca, ki je bil edini navzoč v pogovoru s tožnikom. Posledično je tudi Specializirano državno tožilstvo sprejelo napačen sklep, ki prav tako temelji na navedenih dokaznih listinah. V tej zvezi pritožba še dodaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnika in je v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prekoračilo svoja pooblastila s tem, ko je verodostojnost njegove izpovedbe presojalo tudi v skladu s tožnikovim obnašanjem na naroku za glavno obravnavo. V nadaljevanju pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nepremoženjske škode in poudarja, da na naroku za glavno obravnavo ni bil podučen, da lahko na zapisnik naroka poda pripombe. Sodišče prve stopnje je namreč na zapisnik napačno povzelo njegovo izpovedbo, da v zvezi z obravnavnim škodnim dogodkom ni potreboval pomoči psihiatra oziroma zdravniške pomoči.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na delovni nalog toženca z dne 30. 7. 2023 in poročilo dežurne policistke A. A. z dne 30. 7. 2023, pri čemer pa navedenih dokaznih listin naj ne bi zajelo z dokaznim sklepom na naroku za glavno obravnavo oziroma v izpodbijani sodbi. Pritožba namreč spregleda, da sta navedeni dokazni listini zajeti s sklepom Specializiranega državnega tožilstva št. Kt/16302/2023/SU z dne 11. 12. 2023 (priloga spisa A1), ki ga je k tožbi priložil tožnik sam, in ki ga je sodišče prve stopnje zajelo tako z dokaznim sklepom na pripravljalnem naroku z dne 24. 9. 2024 (list. št. 49), kot z dokaznim sklepom v izpodbijani sodbi (3. točka obrazložitve sodbe).

7. Iz obrazložitve navedenega sklepa Specializiranega državnega tožilstva izhaja, da si je slednje v okviru odločanja o kazenski ovadbi tožnika zoper toženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (po prvem dostavku 257. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1), samo pridobilo uradne podatke od PP L., med drugim tudi vso dokumentacijo v zvezi s tožencem in tožnikovo prijavo suma storitve kaznivega dejanja. Med posredovano dokumentacijo sta bili tudi navedeni dokazni listini, iz katerih jasno in nedvomno izhaja, da je tožnik tisti, ki je dne 30. 7. 2023 grozil tožencu, in ne obratno, zaradi česar "osumljeni (toženec) ni izrabil svojega položaja ali prestopil mej uradnih pravic, prav tako ni ne opravil uradne dolžnosti ali opustil dolžnega ravnanja, ker za podajo zahtevane kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon ni bilo dejanske podlage". Citirani sklep je bil tožniku kot oškodovancu vročen, slednji pa se zoper njega ni pritožil oziroma zoper osumljenega ni sam začel kazenskega pregona, kot to določa 60. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Posledično pritožba neutemeljeno graja, da je navedeni dokazni listini sestavil toženec sam, in sicer za potrebe predmetnega pravdnega postopka.

8. Glede na navedeno in dejstvo, da tožnik za svoje trditve v smeri, da se je toženec kritičnega dne večkrat z roko udaril po desnem delu prsi in ob tem govoril, da je on policist B., in da se lahko tožnik pritoži njegovemu komandirju C. oziroma v smeri, da je toženec Specializiranemu državnemu tožilstvu navajal laži o dejanjih in besedah tožnika, da bo toženca prijavil ministru D. in ga spravil iz PP E. (z izjemo lastne izpovedbe), ni predložil nobenih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal protipravnega ravnanja toženca, kot ene izmed zakonskih predpostavk odškodninske odgovornosti po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožnik je namreč lastne izpovedbe večkrat spreminjal, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato mu slednje utemeljeno ni sledilo.

9. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca 1 . Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal niti druge predpostavke odškodninske odgovornosti, to je škode. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi sprva navajal, da je zaradi obravnavanega škodnega dogodka potreboval 4 psihiatrične obravnave, saj ponoči ne more spati, ker škodni dogodek podoživlja, zaradi česar je nemiren, nato pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da se zaradi obravnavanega škodnega dogodka ni nikoli zdravil in da si je napotnico za psihiatra uredil zaradi drugih zdravstvenih težav (list. št. 51). V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje citirane navedbe tožnika samo zapisalo v zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 24. 9. 2024 in da slednjega tožnik ni nikoli izpovedal. Tožnik je namreč predmetni zapisnik podpisal in nanj ni imel pripomb, prav tako pa tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje z nadaljnjo obravnavno zadeve počakati. Glede na navedeno vse pritožbene navedbe tožnika v tej smeri predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Navedbe toženca v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 30/2020 z dne 21. 4. 2020.