Court partially allows appeal on pain and suffering damages multiplier and mental anguish claim in personal injury case.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in II. izreka spremeni tako, da glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 13.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 111,94 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

[JEDRO]

Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka toženi stranki naložilo plačati v roku 15 dni tožeči stranki 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila, v točki II izreka je tožbeni zahtevek v presežku za 16.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje, zavrnilo in v točki III izreka odločilo, da se pravdni postopek delno ustavi za 2.829,10 EUR.

2. Zoper točki I in II izreka (zoper sodbo) vlagata pritožbo obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zoper zavrnilni del, tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa zoper prisodilni del.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper točko II izreka (zavrnilni del sodbe) iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče glede na nastale poškodbe odmerilo prenizko odškodnino za telesne bolečine v znesku 10.000,00 EUR, kar predstavlja 6,3-kratnik povprečne neto plače, stopnja in trajanje telesnih bolečin pa je pri tožniku bila takšna, da bi opravičevala odškodnino v višini 11,9-kratnika povprečne mesečne plače. Prav tako se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je v celoti zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Nedvomno je sodni izvedenec pri tožniku prepoznal zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, vendar pa ne drži nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana zavest o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ter da tožnik zaradi zmanjšanja le-teh ne trpi duševnih bolečin. Zgolj dejstvo, da je tožnik svoje omejitve sprejel, in da ne opravlja več del, kjer bi ga poškodba ramena ovirala, ne daje podlage za tovrstni sklep. Tožnik je zaslišan izpovedal, da nima več moči v desni roki, da ne more več kositi trave, vžgati motorne žage ali ostalega orodja, ki ga potrebuje za delo okoli hiše. Zaradi navedenega potrebuje pri tovrstnem delu pomoč ter tudi pomoč pri urejanju okolice hiše svoje mame. Navedeno pomeni, da se tožnik svojih težav zaveda, in da se je z njimi sprijaznil, kar pa še ne pomeni, da zaradi tega ne trpi duševnih bolečin. Samo po sebi je umevno, da se človek s potekom časa sprijazni s položajem, v katerem je, tudi če je ta še tako slab. Sodišče bi za tovrstno škodo moralo tožniku priznati 4,4-kratnik povprečne mesečne plače, saj je navedeno skladno s sodno prakso, ki jo citira v pritožbi.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4. Toženec prereka navedbe iz pritožbe tožnika in se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Toženec se pritožuje zoper točko I izreka, v katerem mu je bilo naloženo plačati tožniku znesek 11.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami in zapisniki oziroma prepisi.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera poškodba naj bi predstavljala visoko energijsko poškodbo, in katere subjektivne okoliščine tožnika je pri oceni upoštevalo. V zadnjem izvidu z dne 7. 1. 2019 je izrecno zapisano, da je desna rama normalno oblikovana, nekoliko hipotrofija mišic, ključnica, lopatica ter prox. humerus brez palp. bolečnosti, skrajni gibi boleči, in da je zdravljenje zaključeno. Že v izvidu z dne 1. 10. 2018 je zapisano, da tožnik bolečin v predelu ključnice in prsnega koša ne navaja in da jih lokalizira v prox. delu nadlahtnice. Prav tako iz kartona medicinske rehabilitacije z dne 16. 8. 2018 izhaja, "brez bistvene palpatorne bolečnosti nad ključnico in lopatico", v izvidu z dne 21. 6. 2018 pa je med drugim zapisano "proti bolečinam zdravil ne jemlje". Nadalje je v odpustnem pismu z dne 7. 5. 2018 na strani 4 zapisano: "Ob odpustu je ….. prisotna rahla bolečina v predelu lopatice, ključnice ter po desni strani prsnega koša." Tako je intenziteta bolečin, navedena v listinah in zapisnikih, manjša, saj je že v odpustnem pismu z dne 7. 5. 2018 navedeno, da je prisotna le rahla bolečina v predelu lopatice in v izvidu z dne 21. 6. 2018, da ne jemlje zdravil proti bolečinam, kar vse kaže na to, da bolečine niso bile več tako močne, da bi bilo treba jemati protibolečinska zdravila. Tudi ne drži, da je tožnik potreboval operativni poseg, saj je v odpustnem pismu z dne 7. 5. 2018 zapisano, da so pacienta sprejeli na oddelek zaradi opazovanja ter analgetične respiratorne terapije. Za navedeno poškodbo sta možni dve obliki zdravljenja in so se v predmetni zadevi zdravniki odločili za konzervativno zdravljenje in ne za operativni poseg, kar je bila tudi očitno prava odločitev, saj so na rtg. slikanju z dne 3. 5. 2018 ugotovili, da je položaj kostnih fragmentov ugoden. Zdravljenje tožnika je res trajalo manj malo več kot osem mesecev, vendar je bilo v glavnem ambulantno, razen prvih 13 dni po poškodbi, ko je bil tožnik hospitaliziran.

Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno odmerilo odškodnine za strah v višini 1.800,00 EUR, kar je previsoko, saj je po mnenju izvedenca močan primarni strah trajal le do eno uro - do prihoda reševalcev in srednje močan strah v trajanju do enega meseca v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Že ob odpustu iz bolnišnice je bil tožnik seznanjen s tem, da poškodbe ne bodo pustile večjih posledic, saj poteka zdravljenje po načrtih, in zato odločitev sodišča v tem delu ni pravilna.

Toženec se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je v zamudi s plačilom odškodnine, saj ob prejemu odškodninskega zahtevka s strani tožnika ni vedel, da je odgovoren za nastanek škodnega dogodka, prav tako ni bil seznanjen z obsegom in višino škode in ga kot takšnega ni mogel priznati.

Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

8. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženec izrecno uveljavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana procesna kršitev ni podana, saj so razlogi izpodbijane sodbe jasni, razumljivi in zadostni, da omogočajo pritožbeni preizkus.

9. Prav tako ni podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja kršitev tehnične narave zaradi napačnega povzemanja posameznih dokazov. Te kršitve pritožba niti ne konkretizira, in ker slednja ni del uradnega preizkusa, je pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč le v okviru izrecnih pritožbenih navedb, česar pa toženec v pritožbi ne ponudi.

10. Tožnik je od toženca zahteval povračilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpel dne 24. 4. 2018 ob 13:30 uri, ko je med vožnjo z motornim kolesom na cesto pritekel pes, last toženca, ki se je zapodil v njegovo sprednje kolo motornega kolesa, v posledici česar je tožnik padel in se telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo temelj tožbenega zahtevka, in sicer da je za nastanek škodnega dogodka v celoti odgovoren toženec kot lastnik psa. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Cp 493/2023 z dne 12. 12. 2023 zavrnilo pritožbo toženca in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V nadaljevanju postopka je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o višini tožbenega zahtevka in z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odškodnino v znesku 11.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sporna v pritožbenem postopku je tako zgolj višina odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

11. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa. Sodni izvedenec je tudi ocenil, da so telesne bolečine trajale 8 tednov, od tega 2 tedna močne telesne bolečine, 3 tedne srednje močne bolečine in 3 tedne lažje bolečine. Občasne lažje bolečine pa naj bi tožnik po njegovem mnenju trpel pri pri težjem fizičnem delu. Pritožbeno ni sporno, da je zdravljenje tožnika trajalo več kot 8 mesecev, da je bil 13 dni hospitaliziran, da je imel 9 ambulantnih pregledov in imobilizacijo desnega zgornjega dela 6 tednov, ter da operiran ni bil.

12. Glede trajanja in obsega telesnih bolečin je sodni izvedenec že samo za primer zloma 3 reber na desni strani, navedel, da so takšni zlomi zelo boleči, ker prsnega koša ni možno adekvatno imobilizirati, prav tako je navedel, da je dihanje kontinuiran proces, tako da vsak vdih povzroča bolečine, pri čemer so bolečine v prvih tednih bolj močne, sčasoma pa se intenziteta bolečin zmanjšuje. Ob tem je pritožbeno sodišče prepričano, da je tožnik dodatne bolečine v zgornjem desnem delu zagotovo trpel tudi zaradi zloma lopatice in ključnice. Iz teh razlogov, ko to izkazuje preostala (v odgovoru na pritožbo tožnika navedena) medicinska dokumentacija in sodni izvedenec v svojem mnenju, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so njegove bolečine trajale 2 meseca, ko je tožnik občasno jemal tudi protibolečinska zdravila.

13. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin pa niso bistvene zgolj bolečine, ki jih posameznik utrpi ob in po škodnem dogodku, temveč tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jim je oškodovanec zaradi zdravljenja izpostavljen. 1 Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve navedlo, katere nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik utrpel, česar pritožbi niti ne izpodbijata in je sodišče prve stopnje te nevšečnosti tudi pravilno upoštevalo pri prisoji odškodnine za tovrstno obliko škode. Pritožbena zatrjevanja toženca, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine previsoka, so tako neutemeljena.

14. Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000,00 EUR, kar predstavlja 6,45 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. 2 Ta odškodnina nekoliko odstopa navzdol od sicer primerljive zelo stare sodne prakse (II Ips 546/98 (VS000456), ko je bila odškodnina odmerjena na dan 9. 10. 1997 in II Ips 72/2007 (VS002062), ko je bila le-ta odmerjena na dan 17. 9. 2003). 3 To pa iz razloga, ker sta v obeh primerljivih zadevah oškodovanca trpela telesne bolečin cca. malo manj kot 8 mesecev (VS000456), oziroma cca. 6 mesecev (VS002062), medtem ko je tožnik v obravnavni zadevi trpel telesne bolečine bistveno manj, cca. 2 meseca. Vsa ostala sodna praksa, ki jo citira pritožba tožnika pa ni primerljiva, saj ne obravnava treh poškodb, ki jih je utrpel tožnik, in sicer zlom lopatice, zlom ključnice in zlom reber, temveč zgolj eno ali dve od njih, ob tem pa še druge poškodbe. V tem delu je tako neutemeljena tudi pritožba tožnika, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin.

15. Pritožba toženca je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na prisojo odškodnine zaradi strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 1.800,00 EUR. Kot je ocenil sodni izvedenec, je tožnik utrpel kratkotrajen primarni strah zaradi zadobljenih poškodb do prihoda reševalcev do 1 ure, sekundarni strah pa v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Tožnik je tudi izpovedal, da se je bal, da ne bo več normalen, da ne bo mogel normalno funkcionirati. Res je, kot navaja pritožba, da je bil tožnik že ob odpustu iz bolnišnice seznanjen s tem, da poškodbe ne bodo pustile večjih posledic, vendar stopnja primarnega in sekundarnega strahu za izid zdravljenja v času hospitalizacije opravičuje odmerjeno odškodnino za tovrstno škodo.

16. Pritrditi pa je pritožbi tožnika v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da s tem ko je tožnik prikrajšanje sprejel, v posledici česar ne opravljala več nobenih del, pri katerih bi ga poškodba ramena ovirala, še ne pomeni, da tožnik duševno ne trpi in je tako napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan subjektivni kriterij, ki se nanaša na zavest oškodovanca, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana. Zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti je ugotovil tudi sodni izvedenec, ki je pojasnil, da se posledice konkretnih poškodb pri tožniku kažejo v zmanjšani gibljivosti desnega ramenskega sklepa ter občasnih lažjih bolečinah v desni rami ob zahtevnejšem fizičnem delu. Zaradi slabše moči je celotna desna zgornja okončina prizadeta, kar onemogoča nošnjo težjih bremen, pri čemer je trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na lahko do zmerno stopnjo. Sodni izvedenec je upošteval, da gre za okončino parnega organa, in da je oškodovanec desničar.

17. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožnik s svojo izpovedbo izkazal tudi subjektivni element, in sicer zavest, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana, zaradi česar trpi duševne bolečine. Tožnik je izpovedal, da ne more več kositi trave, da ne more več prižgati kosilnice in motorne žage ter tudi ne pomagati svoji materi pri urejanju okolice, za kar mora angažirati druge osebe. Upoštevaje navedeno in upoštevaje tudi navedbo izvedenca, da gre za starejšo upokojeno osebo, katere fizična aktivnost je predvideno manjša in je zato tudi manjši proporcionalni vpliv konkretne poškodbe, ter upoštevaje dejstvo, da so občasne lahke bolečine že upoštevane v prisojeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin, 4 pritožbeno sodišče sodi, da znaša primerna denarna odškodnina zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti pri tožniku 2.000,00 EUR.

18. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v delu, v katerem je prisodilo zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine za čas od 1. 10. 2019 dalje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, navedeni datum predstavlja dan po tem, ko je pooblaščenka toženca na odškodninski zahtevek pooblaščenca tožnika odgovorila z dopisom z dne 30. 9. 2019, v katerem je plačilo odškodninskega zahtevka zavrnila. Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da toženec ob prejemu odškodninskega zahtevka s strani tožnika ni vedel, da je odgovoren za nastanek škodnega dogodka, saj če bi obveljalo takšno stališče, bi toženec zmeraj prišel v zamudo šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero bi bilo temelju odškodninskega zahtevka ugodeno in bi tako zamuda zmeraj nastopila šele s tem trenutkom. Pritožbena zatrjevanja, da toženec s tem ni bil seznanjen z obsegom in višino škode in zato zahtevka za plačilo ni mogel priznati, pa so pavšalna in zato neutemeljena.

19. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku tako znaša 13.800,00 EUR, in sicer 10.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.800,00 EUR za strah in 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Toženec je zato dolžan povrniti tožniku nepremoženjsko škodo v znesku 13.800,00 EUR (kar predstavlja 9,1 kratnik povprečne neto mesečne plače v Republiki Sloveniji), 5 z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 10. 2019 do plačila.

20. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožnika pa v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21. O deležu povračila stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo toženca zoper sklep sodišča prve stopnje II P 26/2020-115 z dne 13. 11. 2024.

22. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa je s pritožbo uspel v deležu 12,5 % (sporna vrednost v pritožbenem postopku za tožnika, ki se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe je znašala 16.000,00 EUR, uspel pa je z zneskom 2.000,00 EUR), zato mu je toženec dolžan povrniti sorazmeren del teh stroškov.

23. Potrebni pritožbeni stroški tožnika, upoštevaje njegovo sporno pritožbeno vrednost 16.000,00 EUR, so tako bili: 625 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 12,5 odvetniških točk za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitev, skupaj tako 637,5 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 382,50 EUR. Temu je treba prišteti še 513,00 EUR kot povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Skupaj znašajo potrebni stroški pritožbenega postopka tožnika 895,50 EUR in je slednji, upoštevaje njegov uspeh v pritožbenem postopku, upravičen do sorazmernega (12,5 %) povračila teh stroškov od toženca v znesku 111,94 EUR.

24. Tožnik pa ni upravičen do povračila stroškov sestave odgovora na pritožbo, saj z navedbami v njem ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se najrazličnejše nevšečnosti med zdravljenjem (npr. krajša nezavest, hospitalizacija, vezanost na posteljo, razne vrste imobilizacij, infiksacij, rentgensko slikanje, operacije, infuzije, transfuzije, injekcije, previjanje ran, odstranitev šivov, uporaba invalidskega vozička in bergel, bolniški stalež, obiskovanje ambulante, fizioterapija itd.), ki jih trpi oškodovanec, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine (tako Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, 1-189 člen, GVZ Založba, Ljubljana 2003, komentar k 179. členu, str. 1025).

2 Povprečna neto plača v RS za mesec oktober 2024 na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (dne 11. 11. 2024) je znašala 1.550,03 EUR.

3 V zvezi s tem iz zadeve Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) II Ips 546/98 izhaja, da je tožnik prav tako utrpel zlom leve ključnice s številnimi kostnimi odlomki, zlom lopatice, obtolčenino glave, raztrganino na glavi in v predelu čela in krvni podliv v okolici desnega očesa, odrgnine po obeh rokah, udarnino levega kolena ter zlom 3. rebra levo, pri čemer je bila prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin v znesku 1.500.000,00 SIT, kar pa je v oktobru 1997 (dne 9. 10. 1997 je bila izdana prvostopenjska sodba, ko se odmerja primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo) znašalo 10,1 povprečnih mesečnih neto plač (za oktober 1997 je povprečna mesečna plača znašala 148.170,00 SIT). Podobno je v zadevi VSRS II Ips 72/2007 tožnik utrpel zlom desne ključnice, zlom desne lopatice, 1. do 3. rebra desno ter 7. in 8. prsnega rebra, podplutbo hrbta ter nabiranje zraka in krvi v prsnem košu desno. V tej zadevi je bila določena kot primerna odškodnina za telesne bolečine v višini 1.700.000,00 SIT, kar je na dan izdaje prvostopenjske sodbe dne 17. 9. 2003 zanašalo 12,6 povprečnih neto plač v RS (v septembru 2003 je le-ta znašala 134.563,00 SIT).

4 Oškodovancu namreč pripada odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo v okviru zahtevka za posamezno vrsto škode (182. člen OZ), kar velja tudi v primeru telesnih bolečin, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v prihodnosti (tako Dunja Jadek pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, 1-189 člen, GVZ Založba, Ljubljana 2003, komentar k 179. členu, stran 1026).

5 Primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja na dan izdaje prvostopenjske sodbe, kar v obravnavani zadevi predstavlja datum 6. 11. 2024, ko je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo povprečno neto mesečne plačo v Republiki Sloveniji za mesec oktober 2024, ki je tedaj znašala 1.514,49 EUR.