Appeal dismissed; court held renewal request barred by applicant's failure to verify criminal judgment's finality promptly.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede védenja o novih dejstvih je namreč že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predlogom za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP zavzelo jasno in enotno stališče (ki je uporabljivo tudi glede obnovitvenega razloga iz 11. točke citiranega člena ZPP), da rok ni vezan na trenutek, ko je stranka pridobila možnost navesti nova dejstva, temveč ko je imela možnost, da to stori. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebna presoja ustrezne procesne skrbnosti tožnice kot predlagateljice obnove postopka in ugotovitev, ali bi tožnica ob zahtevani skrbnosti že pred 14. 1. 2025, ko je prejela pravnomočno kazensko sodbo v delu premoženjskopravnega zahtevka, lahko zvedela za pravnomočnost sodbe v delu glede krivde in kazenske sankcije, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila dne 17. 9. 2024.

Glede na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica kot oškodovanka zoper kazensko sodbo pritožila (le) v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, pritožbeno sodišče meni, da bi tožnica to lahko zvedela. Po prejemu kazenske sodbe bi se morala prepričati o njeni pravnomočnosti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Zavedati bi se namreč morala, da je predlog za obnovo postopka vezan na kratek subjektivni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da zavrže predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za obnovo postopka z dne 7. 2. 2025 (točka I izreka). Zavrnilo je tudi predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je podrobno opredeljena v točki II izreka, in sklenilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) povrniti stroške postopke, pri čemer bo sklep o višini pravdnih stroškov sodišče izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno določilo začetek teka subjektivnega prekluzivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP. Pri uporabi te določbe je namreč spregledalo, da subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne teče od dneva pravnomočnosti sodne odločbe v kazenskem postopku, temveč od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku.

Povzema dejansko stanje zadeve in poudarja, da je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru X Kp 44839/2014 z dne 12. 12. 2024, s katero je bila pritožba tožnice zavrnjena in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 44839/2014 z dne 2. 2. 2024 (v nadaljevanju kazenska sodba) v celoti potrjena, vročena pooblaščencu tožnice dne 14. 1. 2025. Zatrjuje, da je Okrožno sodišče v Mariboru popravek datuma pravnomočnosti sodbe odločbe (v obliki dopisa) izdalo šele 4. 4. 2025. Izpostavlja, da je tožnica pri vložitvi predloga za obnovo postopka ravnala v skladu z navedenimi dejstvi, ki so ji bila takrat znana, pri čemer se je tudi zanesla na zakonitost poslovanja kazenskega sodišča.

Do 4. 4. 2025, torej tudi v času vložitve predloga za obnovo postopka, je veljalo potrdilo o pravnomočnosti, iz katerega je izhajalo, da je kazenska sodba v celoti postala pravnomočna dne 9. 1. 2025. Četudi je glede krivde, kazenske sankcije in stroškov postopka kazenska sodba postala pravnomočna že dne 17. 9. 2024, kot izhaja iz popravka datuma pravnomočnosti Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 4. 4. 2025, to po zatrjevanju tožnice še ne pomeni, da je tožnica že istega dne za to dejstvo izvedela. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na dejstvo, da je tožnico zastopal odvetnik, ki je pravni strokovnjak, ter da mora tožnica kot gospodarski subjekt delovati kot dober gospodarstvenik.

Ugotavljanje pravnomočnosti sodbe namreč ni odvisno le od strokovne usposobljenosti, temveč tudi od poznavanja dejstev (kdaj je bila strankam sodba vročena, katera od strank se je pritožila in v katerem delu). Dejstvo, da je tožnica vedela, da se je pritožila le zoper odločitev kazenskega sodišča glede premoženjskopravnega zahtevka, ne zadošča za zaključek, da je oziroma bi lahko vedela, kdaj bo(je) nastopila pravnomočnost kazenske zadeve glede krivde in kazenskega sankcije toženca. Kljub temu, da je kazensko sodišče tožnici kot odškodovani pravni osebi vročalo sodna pisanja ter ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis, pa po prepričanju pritožbe to še ne pomeni, da je tožnica vedela, da je kazenska sodba dne 17. 9. 2024 postala delno pravnomočna glede krivde in kazenske sankcije.

Za to bi morala tožnica poznati izpostavljena dejstva, ki jih ne bi mogla ugotoviti drugače, kot z vpogledom v kazenski spis, tožnica pa v kazenskem spisu ni preverjala, kdaj je bila sodba vročena strankam in kdo se je pritožil. Po mnenju pritožbe pričakovanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica to počela, ni razumno in presega skrbnost dobrega gospodarstvenika in strokovnjaka.

Nadalje izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni pravno relevantna zgolj pravnomočnost kazenske sodbe glede krivde in kazenske sankcije, kot to zmotno razlaga sodišče prve stopnje. V zvezi s tem zatrjuje, da dokler odločitev o premoženjsko pravnem zahtevku v kazenskem postopku ni bila pravnomočna, tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo predmetnega postopka. V primeru, da bi subjektivni rok za vložitev predloga pričel teči pred pravnomočnostjo odločitve o premoženjsko pravnem zahtevku v kazenskem postopku, bi po prepričanju pritožbe bilo kršena ustavna pravica tožnice do pravnega sredstva in pravne varnosti.

Končno je po mnenju pritožbe zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker temelji na zmotni odločitvi, da je predlog za obnovo postopka prepozen.

Tožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila tožnica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnica dne 7. 2. 2025 vložila predlog za obnovo postopka in predlog za izdajo začasne odredbe kot sredstvo za zavarovanje njene denarne terjatve. V predlogu za obnovo postopka je uveljavljala obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP. Navajala je, da je bil v predmetni zadevi postopek pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018. Okrožno sodišče v Mariboru je s pravnomočno kazensko sodbo toženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije. Iz obsodilne kazenske sodbe izhaja, da je toženec s protipravnim ravnanjem tožnici povzročil škodo v višini 1.300.000,00 EUR, zaradi česar meni, da tožbeni zahtevek in s predlogom za obnovo postopka izpodbijana pravnomočna sodba sodišča prve stopnje temeljita na istem dejanskem stanju kot kazenskega sodba, zaradi česar je podan obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP. Zatrjevala je tudi, da je predlog za obnovo postopka vložila pravočasno, saj je bil vložen znotraj 30 dnevnega roka, odkar je tožnica izvedela za pravnomočno kazensko sodbo, ki je postala pravnomočna dne 9. 1. 2025. Pravnomočna kazenska sodba je bila pooblaščencu tožnice vročena dne 14. 1. 2025. Toženec je predlogu za obnovo postopka nasprotoval prvenstveno z navedbami, da predlog z dne 7. 2. 2025 ni bil podan pravočasno, saj se je tožnica s kazensko sodbo seznanila ob njeni vročitve dne 12. 5. 2024, pri čemer pa se je odločila, da jo bo izpodbijala le v delu odločitve sodišča o premoženjskopravnem zahtevku in premoženjski koristi.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi zaključka, da je prepozen, ker ni bil vložen znotraj roka, ki ga določa 11. točka 394. člena ZPP.

7. Po določbi 11. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Predlog za obnovo se vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku. Ne glede na določbo tretjega odstavka 396. člena tega zakona se obnova postopka iz tega razloga ne more več predlagati, če preteče 10 let od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

8. Tožnica neutemeljeno izpodbija razloge, ki so navedeni v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot izhaja iz tega dela obrazložitve, je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobilo podatek, kdaj je postala kazenska sodba pravnomočna. Ugotovilo je, da iz pridobljenega sporočila Kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru (l. št. 647), kot tudi iz potrdila o pravnomočnosti kazenske sodbe (priloga B47 spisa) izhaja, da je kazenska sodba postala delno pravnomočna (in sicer v delu glede krivde in kazenske sankcije) dne 17. 9. 2024, v preostalem delu (to je glede premoženjskopravnega zahtevka) pa je postala pravnomočna dne 9. 1. 2025. Obrazložilo je, da je na podlagi 11. točke 394. člena ZPP sodišče vezano le na kazensko sodbo v delu glede krivde, 1 zato je dne 17. 9. 2024 začel teči 30 dnevni subjektivni rok, pri čemer pa ni bilo sporno, da je bila tožnici kazenska sodba vročena dne 12. 5. 2024.

9. V tem kontekstu pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno določilo začetek teka subjektivnega roka, ki ga določa 11. točka 394. člena ZPP. Kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje vprašanje védenja tožnice o obstoju pravnomočne sodne odločbe v kazenskem postopku presojalo v okviru njene potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravdnem postopku. V tej zvezi je pravilno pojasnilo, da bi se moral pooblaščenec tožnice, kot prava vešča oseba, in tožnica, ki mora kot gospodarski subjekt delovati kot dober gospodarstvenik, zavedati, da se je slednja pritožila le zoper odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi se tožnica morala prepričati o pravnomočnosti kazenske odločbe glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca, saj je imela interes za vložitev predloga za obnovo postopka, ki je vezan tudi na subjektiven rok.

10. Sprejetemu zaključku pritožba neutemeljeno nasprotuje. Glede védenja o novih dejstvih je namreč že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predlogom za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP zavzelo jasno in enotno stališče (ki je uporabljivo tudi glede obnovitvenega razloga iz 11. točke citiranega člena ZPP), da rok ni vezan na trenutek, ko je stranka pridobila možnost navesti nova dejstva, temveč ko je imela možnost, da to stori. 2 V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebna presoja ustrezne procesne skrbnosti tožnice kot predlagateljice obnove postopka in ugotovitev, ali bi tožnica ob zahtevani skrbnosti že pred 14. 1. 2025, ko je prejela pravnomočno kazensko sodbo v delu premoženjskopravnega zahtevka, lahko zvedela za pravnomočnost sodbe v delu glede krivde in kazenske sankcije, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila dne 17. 9. 2024. 3

11. Glede na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica kot oškodovanka zoper kazensko sodbo pritožila (le) v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, 4 pritožbeno sodišče meni, da bi tožnica to lahko zvedela. Po prejemu kazenske sodbe bi se morala prepričati o njeni pravnomočnosti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Zavedati bi se namreč morala, da je predlog za obnovo postopka vezan na kratek subjektivni rok.

12. Pri tem ne gre slediti pritožbenim navedbam, da je za ugotavljanje pravnomočnosti kazenske zadeve potrebno poznavanje številnih dejstev (kdaj je bila sodba vročena drugim udeležencem in ali se je tudi katera od drugih strank postopka pritožila), ki jih ni mogoče ugotoviti brez vpogleda v kazenski spis. Tožnica bi namreč lahko ob potrebni procesni skrbnosti in zavedanju, da se je pritožila le zoper odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku, na sodišče naslovila zahtevo, da v okviru svoje pristojnosti izda potrdilo o (delni) pravnomočnosti kazenske sodbe. Na ta način bi lahko zvedela za pravnomočnost odločbe v delu glede krivde in kazenske sankcije in na ta način zavarovala svoje pravice in koristi, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka. V nasprotju s tem pa je bila tožnica v obravnavani zadevi pasivna in od dneva prejema kazenske sodbe, ko je bila seznanjena z odločitvijo kazenskega sodišča o kazenski odgovornosti toženca, teh dejstev ni preverila. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je Specializiran kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi X K 44839/2014 kasneje, dne 4. 4. 2025, po tem, ko je tožnica 7. 2. 2025 vložila predlog, popravil datum pravnomočnosti kazenske sodbe (priloga B 73 spisa).

13. Pritožbeno sodišče v tem kontekstu ne sledi pritožbenim navedbam, da tožnica vse do pravnomočnosti odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (9. 1. 2025), ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo predmetnega postopka. Navedeno stališče pritožbe je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razloge v tej smeri sodišče druge stopnje povzema kot pravilne in zadostne, pri čemer pa glede na pritožbene navedbe dodaja, da s sprejeto presojo tožnici ni bila kršena v pritožbi izpostavljena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in pravne varnosti (2. člena Ustave RS).

14. Pritožbeno sodišče končno pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v obravnavanem primeru ni podana predpostavka izkaza verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, saj je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka. Sicer pa tožnica odločitvi sodišča prve stopnje v tem delu nasprotuje (le) z razlogi, ki se nanašajo na vprašanja pravočasnosti vloženega predloga.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

17. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno v skladu s 155. členom v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebnih, saj je toženec v odgovoru na pritožbo zgolj ponovil svoja pravna naziranja in soglašal z izpodbijano odločitvijo.

1 Iz tega razloga je tudi kot nepomembno dejstvo štelo, da je sodba postala pravnomočna dne 9. 1. 2025 v delu glede premoženjskopravnega zahtevka.

2 Prim. z VSRS Sklep II Ips 95/2020 z dne 27. 1. 2020 in VSRS Sklep II Ips 159/2017 z dne 22. 6. 2017.

3 Na podlagi 11. točke 394. člena ZPP je namreč pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

4 Iz trditev toženca iz odgovora na predlog za obnovo postopka izhaja, da je toženec v okviru kazenskega postopka na naroku za glavno obravnavo na podlagi Sporazuma o priznanju krivde priznal storitev kaznivega dejanja po modificirani obtožnici.