Appeal dismissed; detention order upheld due to high flight risk and lack of strong ties to Italy.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Okoliščine, ki jih za utemeljevanje vezanosti obtoženca na ozemlje Republike Italije navaja v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti o zatrjevani obtoženčevi močni vezanosti na ozemlje Republike Italije, predvsem pa ne, da bi se na vabila sodišča odzival, če bi bil zoper njega odrejen milejši ukrep.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je zoper obtoženca odrejen iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo tudi po vloženi obtožnici.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo zagovornik obtoženca, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitve načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca nadomesti z ukrepom javljanja na policijski postaji po 195.b členu ZKP, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V prvi točki pritožbe zagovornik izpodbija utemeljenost suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, v tretji točki pa uveljavlja bistveno kršitev pravil kazenskega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi z ničemer utemeljilo zaključka, da naj bi obtoženec vedel, da prevaža tujce, ki nimajo dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo. Meni, da za to ni dokazov, dokazov pa tudi ni za zaključek, da naj bi obtoženec kaznivo dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi. Vendar je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve ustrezno obrazložilo, zakaj meni, da je sum kot pogoj za odreditev pripora utemeljen, ob tem pa se je sklicevalo tudi na prejšnje sklepe in ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je dežurna preiskovalna sodnica odredila pripor (in je zunajobravnavni senat pritožbo zagovornika s sklepom z dne 20. 8. 20205 zavrnil), še vedno podani, do novega odločanja o priporu pa se niso v ničemer spremenili. Kot je navedlo, sta zaslišani priči povedali, da je bilo potovanje organizirano proti plačilu, da so tujci zamenjali več vozil z različnimi vozniki in so sproti prejeli navodila, v katero vozilo naj sedejo; eno od teh vozil je bilo tudi tisto, ki ga je vozil obtoženec. Iz poteka potovanja, kot sta ga opisali priči, in okoliščin, v katerih je bil obtoženec prijet, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je utemeljen sum, da je bil obtoženec člen v verigi udeležencev kaznivega dejanja in naj bi torej vedel, da tujci dovoljenj za vstop v Slovenijo niso imeli, za svojo nalogo pa bi prejel tudi plačilo, zato ni utemeljen očitek zagovornika, da naj izpodbijani sklep o tem ne bi imel razlogov. Da bi obtoženec kot državljan Ukrajine v avtomobilu z italijanskimi registrskimi tablicami, v relativno odročnem kraju Maršiči, po cesti iz smeri Mlinov oziroma Republike Hrvaške, tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop na ozemlje Republike Slovenije, prevažal iz drugih razlogov, pa v spisu ni podatkov. Višina protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, vrednotenje podatka o zneskih, ki naj bi jih tujci plačali predhodnim voznikom, pa je - ob tem, da ta podatek sam po sebi in glede na ostale podatke ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje - lahko le stvar dokazne ocene, ki jo opravi razpravljajoče sodišče.

5. V drugi točki pritožbe zagovornik izpodbija sorazmernost pripora. Navaja, da je obramba navedla vrsto okoliščin za zaključek o izrazitem interesu obtoženca, da ostane na naslovu svojega stalnega prebivališča v Italiji, ki je članica Evropske unije. Meni, da bi zato za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku zadostoval ukrep javljanja na policijski postaji, pristojni po kraju obtoženčevega stalnega prebivališča v Trentu.

6. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijanega sklepa, je begosumnost potrebno presojati glede na okoliščine posameznega primera, zagovornik pa neutemeljeno navaja, da je obravnavani primer primerljiv s primeroma v zadevah I Kpd 76175/2024 in I Kpd 60383/2025, saj je v slednjih šlo za državljana držav, v katerih je bil ukrep javljanja na policijski postaji odrejen, obtoženi A. A. pa je državljan Ukrajine, ki se je izkazal z dokumentom, veljavnim do 15. 12. 2026. Zagovornik je v postopku sicer navajal, da je obtoženčeva žena vložila prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Italije zase in za otroka, česar pa ni zatrjeval za obtoženca. Okoliščine, ki jih za utemeljevanje vezanosti obtoženca na ozemlje Republike Italiji navaja v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti o zatrjevani obtoženčevi močni vezanosti na ozemlje Republike Italije, predvsem pa ne, da bi se na vabila sodišča odzival, če bi bil zoper njega odrejen milejši ukrep. Fizioterapevtsko zdravljenje in izobraževanje za morebitno bodočo zaposlitev niso okoliščine, ki bi obtoženca ovirale pri skrivanju ali spremembi prebivališča. Tudi Evropski nalog za prijetje ni instrument, ki bi imel naravo okoliščine, ki lahko vpliva na odločitev o priporu, ker mora biti za njegovo izdajo zoper obtoženca najprej odrejen pripor - možnost ponovne odreditve pripora, torej ni okoliščina, ki bi kazala na nižjo stopnjo begosumnosti, ko je zoper obtoženca pripor že odrejen. Glede na to, da obtoženec z Republiko Slovenijo nima nobene navezne okoliščine, trdneje pa ni vezan niti na državo, v kateri trenutno prebiva, nimajo posebne teže razlogi, ki jih zagovornik navaja za neutemeljenost zaključka sodišča prve stopnje, da bi se obtoženec lahko skril v Ukrajini. Bistveno je namreč, da je obtoženec tujec, zoper katerega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja z visoko predpisano kaznijo zapora in okoliščine, ki se nanj nanašajo, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljujejo zaključek o visoki stopnji begosumnosti obtoženca, ki je drugače kot s priporom, ni mogoče odpraviti. Milejši ukrep javljanja na policijski postaji v Republiki Italiji obtoženca, ki je tujec tudi v Republiki Italiji, ne bi mogel ovirati pri spremembi prebivališča oziroma države bivanja in skrivanju ter izogibanju kazenskemu postopku.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so še vedno podani vsi razlogi za pripor, ki je tudi glede na njegovo trajanje in potek postopka, še naprej upravičen, očitane kršitve pa niso podane, je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).