Appeal dismissed; appellate court confirmed first instance judgment on damages and costs despite prior annulment.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in izreku o stroških postopka, v točki I. in III. izreka.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju tudi: toženka) dolžna povrniti prvi tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) 91.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2021 do plačila (točka I. izreka), v presežku je njen tožbeni zahtevek za znesek 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2021 zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 5.679,49 EUR stroškov postopka, druga tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) pa je dolžna povrniti toženi stranki 2.270,09 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. in IV. izreka).

2. Zoper to sodbo, in sicer zoper ugodilni del 1 ter posledično zoper odločitev o stroških postopka (točka I. in III. izreka), se pravočasno po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka, smiselno s predlogom na njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Pritožba izpostavlja več pritožbenih graj, 1) nesklepčnost zahtevka v postopku prvega sojenja, 2) neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov, 3) vprašanje dokaznega bremena ob uporabi materialne določbe 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 4) vprašanje upoštevanja Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 11. 6. 2024 (v nadaljevanju Sporazum).

S stališčem sodišča druge stopnje glede kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva v razveljavitvenem sklepu se ne strinja. Le-ta odstopa od sodne prakse, saj ni bilo ustrezno upoštevanih ključnih okoliščin, da je bila tožnica s strani toženke v številnih vlogah opozorjena na nepopolne navedbe glede višine njenega zahtevka, vključno s stroški njenega podizvajalca (odgovor na tožbo - točka 1 na strani 3 ter točka 2 na strani 4, prva pripravljalna vloga - točka 9 na strani 7 in 8 ter druga pripravljalna vloga - točka 11 na strani 7) ter posledično sodišče prve stopnje k materialnemu procesnemu vodstvu glede tega vprašanja sploh ni bilo več zavezano. Kljub temu je sodišče prve stopnje na naroku 16. 5. 2023 s sklepom tožnici naložilo rok, v katerem naj te pomanjkljive trditve dopolni, pa jih ni, kar pomeni, da je bila tožnica tako s strani toženke kot s strani sodišča na nezadostne trditve izrecno opozorjena in pozvana k njihovi odpravi. Ob zadostni skrbnosti in dejstvu, da je bila zastopana po kvalificiranem pooblaščencu (odvetniku), bi bilo zato brez dvoma pričakovati, da bo morebitne pomanjkljivosti v trditveni podlagi odpravila, na kar napotuje tudi materialno pravna podlaga 648. člena OZ. Ker toženka ni imela možnosti za izpodbijanje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z izrednimi pravnimi sredstvi, predlaga, da sedaj tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne iz razloga, ker je slednji (po višini) nesklepčen.

Sodišče prve stopnje je z izdano sodbo kršilo pravico do izjave toženki, saj je zavrnilo vrsto njenih dokaznih predlogov brez upravičenih razlogov, s čimer je kršilo enako varstvo pravic v postopku po 22. členu Ustave RS (navaja obširno sodno prakso). Toženka je takoj po vročitvi razveljavitvene odločbe višjega sodišča 14. 3. 2024, 20. 5. 2023 vložila vlogo, v kateri je zahtevala, naj sodišče po 227. členu ZPP naloži tožnici predložitev podatkov ter listin o stroških, ki bi jih le-ta imela v primeru oprave posla ter o tem, kar je v istem obdobju zaslužila drugje in o tem, kje namenoma ni hotela zaslužiti (predpostavke 648.

člena OZ). Sicer je bilo glede tega trditveno in dokazno breme na tožnici, vendar si je toženka prizadevala doseči zavrnitev takšnega zahtevka. Ker zahtevane informacije in listine predstavljajo podatke o poslovanju tožnice, s katerimi razpolaga (zgolj) slednja, toženka pa dostopa do njih nima oziroma teh listin ne more pridobiti ter je bila zato v trditveni in dokazni stiski (VSRS sodba II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015), je toženka prepričana, da bi moralo sodišče njenemu dokaznemu predlogu (iz 13. točke citirane pripravljalne vloge) v ponovnem sojenju ugoditi.

Konkretna situacija predstavlja izjemo od prekluzije. V ponovljenem postopku se določbe 286. člena ZPP uporabljajo neposredno, zato je določba drugega odstavka 362. člena ZPP njihova ponovitev. 2 Tako bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati, da je toženka upravičena navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, bodisi, če jih brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, bodisi, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Ker je toženka dokazne predloge v smislu 227. člena ZPP podala, preden je bil narok v ponovnem sojenju sploh razpisan, ugoditev njenemu dokaznemu predlogu brez dvoma ne bi niti zavlekla reševanja spora.

Dejstvo, da je tožnica v okviru postopka ponovnega sojenja imela možnost nesklepčnost odpraviti, s čimer se je toženka seznanila šele ob prejemu sodbe sodišča druge stopnje (14. 3. 2024), pomeni, da je imela tudi ona pravico podati dokazni predlog, naj sodišče tožnici naloži predložitev podatkov in listin glede predpostavk iz 648. člena OZ, saj tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni podala in ni mogla podati že v postopku prvotnega sojenja. Tega ne spremeni niti obrazložitev sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe, da je bila tožba nesklepčna le glede stroškov tožnika kot podizvajalca, ne pa tudi glede ostalih stroškov, glede katerih bi bila dolžna toženka podati dokazne predloge že v prvotnem postopku.

Sodišče prve stopnje pri takšni obrazložitvi zanemari, da četudi je bila tožba nesklepčna le glede stroškov podizvajalca (po prepričanju sodišča pa ne tudi glede ostalih stroškov), je takšno stanje terjalo zavrnitev celotnega zahtevka tožnice, na opisan način je sodišče s prvotno sodbo tudi dejansko ravnalo. Pomeni, da ni mogoče trditi, da je bila dolžna toženka obrambno reagirati glede elementov iz 648. člena OZ, o katerih naj tožnica ne bi podala pravočasnih trditev, saj je bilo zaradi tega potrebno zavrniti zahtevek v celoti in ne le delno, kot poskuša nepravilno utemeljiti sodišče prve stopnje v 11. točki (VSRS sodba II Ips 17/2021 z dne 17. 3. 2021).

Tako sodišče prve stopnje kot toženka sta se namreč šele s sodbo in sklepom višjega sodišča seznanila s stališčem, da sodišče kljub nesklepčnosti tožbe naj ne bi smelo zavrniti zahtevka tožnice, pred tem pa toženka ni bila dolžna "na zalogo" navajati dejstev ali predlagati dokazov za primer, če se bo izkazalo, da nesklepčnost tožbe tožnice ne sme voditi k zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka. Kot je pojasnilo VSRS, bi bila takšna razlaga pretirano toga, predvsem pa v nasprotju z določbo 362. v zvezi z 286. členom ZPP ter v nasprotju s pravico toženke iz 22.

člena Ustave RS. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje njenemu dokaznemu predlogu na predložitev podatkov oziroma listin slediti, takšna odločitev ne bi zavlekla reševanja spora in tudi toženka tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni podala prej.

Sodišče prve stopnje se je v točkah 12 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe (obširno) ukvarjalo z vidiki spora, ki sploh niso več predmet postopka ponovnega sojenja, saj je bilo o njih odločeno že s prvo sodbo sodišča prve stopnje in so bila takšna stališča preizkušena in potrjena s strani višjega sodišča. Odločitev temelji na 648. členu OZ, gre za izpolnitveni zahtevek, ki predstavlja razliko med dogovorjenim plačilom in stroški, ki bi jih podjemnik imel v primeru izvedbe posla, ter tistim, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

Kot izhaja iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika na strani slednjega samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Ker je toženka na opisan način ravnala, je bilo trditveno in dokazno breme glede višine zahtevka na tožnici. Ne glede na to pa sodišče prve stopnje zatrjevanj tožnice o stroških in njenih preostalih zaslužkih ne bi smelo obravnavati povsem enostransko in ji le slepo in nekritično slediti, pač pa bi moralo toženki omogočiti, da se takšnim poskusom učinkovito upre.

V tem oziru je slednja tudi podala dokazni predlog za naložitev predložitve podatkov in listin tožeče stranke, čemur bi moralo sodišče prve stopnje slediti ob ustreznem upoštevanju pravil pravdnega postopka in načela enakosti orožij. Kljub temu ni sledilo njenemu predlogu in je o višini zahtevka odločilo na podlagi enostranskih navedb oziroma spisovnega gradiva, predloženega izključno s strani tožnice, ki ji je brez izjeme sledilo. Toženka je večkrat izpostavila, da so edini dostopni podatki zanjo, podatki iz javno objavljenega izkaza poslovnega izida za leto 2020 (ko bi tožnica sicer pripravljala projektno dokumentacijo za drugo fazo projekta) iz portala AJPES, ki se že nahaja v spisu.

Tako je toženka že pojasnila, da je promet tožnice v letu 2020 znašal 105.294,78 EUR in se v primerjavi z letom 2019 povišal za več kot 30 %, kar jasno kaže, da obseg dela tožnice na drugih projektih v letu 2020 v ničemer ni upadal ter tožnica kljub neizvedbi preostanka dela po Pogodbi ni utrpela nobenega primanjkljaja. Njen čisti dobiček v letu 2020 je znašal zgolj 4.509,14 EUR oziroma je obsegal 4,28 % ustvarjenega prometa. Glede na predložen izkaz tožnica očitno trpi visoke stroške blaga, materiala in storitev (58.234,87 EUR) ter ima izrazito visoke stroške dela (46.234,09 EUR).

Zato je toženka bila prepričana, da tudi vtoževani zahtevek ne bi smel presegati 4,28 % vrednosti spornega posla (92.000 EUR), to je 3.937,60 EUR oziroma bi bilo razumno pričakovati, da od tega zneska ne bi znatno odstopal. Tako naštetih podatkov tožnica nikoli ni argumentirano prerekala, izkustveno logično pa je, da bi tožnica podobne stroške utrpela tudi v primeru izvedbe preostanka storitev po Pogodbi. Morebitnih razlogov za nasprotno prepričanje tožnica v okviru dosedanje trditvene podlage ni podala, ni pa niti logično, da ravno projekt po Pogodbi ne bi bil obremenjen s tolikšnimi stroški, kot jih ob opravljanju svojih storitev po rednem teku stvari očitno trpi tožnica.

V tem oziru je kot zgolj malo verjetno mogoče oceniti trditve tožnice, da naj bi z realizacijo Pogodbe z dne 26. 6. 2017 glede preostalih 58 enot hiš nosila stroške v višini "maksimalno 600 EUR", to je 0,65 % glede na pogodbeno vrednost teh storitev. Gre za podatek, ki je diametralno nasproten podatkom iz izkaza poslovnega izida, ki kaže, da njeni stroški materiala, blaga, storitev in dela sicer obsegajo krepko preko 90 % ustvarjenega prometa. Do tega se sodišče prve stopnje skoraj ni opredelilo oziroma je v 27. točki obrazložitve sodbe le skopo pojasnilo, da podatek o 4,28 procentih čistih prihodkov "ni odločilen".

To pa ne predstavlja ustrezne obrazložitve, sodba glede tega nima razlogov in se je ne da preizkusiti. V resnici se sodišče vsebinsko z navedenimi argumenti toženke ni ukvarjalo. Na podlagi sodbe toženki ni znano, ali se je sodišče z njenimi navajanji seznanilo, ali jih je vzelo na znanje in ovrednotilo ter kako, če sploh, so ta navajanja vplivala na sprejem odločitve. S tem pa je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je samostojen razlog za njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje bi na podlagi zgoraj prikazanih diskrepanc v trditvah tožnice o stroških projekta po Pogodbi ter njenih siceršnjih stroških, moralo najmanj podvomiti v resničnost njenih navajanj, ravnalo pa je prav nasprotno, v 24. do 32. točki je opozorila toženke v celoti zanemarilo ter povsem nekritično in brez izvedbe resne dokazne ocene ponovilo trditve ter izpovedbe zakonitih zastopnikov tožnice o tem, da so ji nastali le stroški 600,00 EUR.

Dokazna ocena zato vsebinsko ni prepričljiva, niti racionalno sprejemljiva ali sploh preverljiva, kar predstavlja dodaten razlog za obremenjenost sodbe z bistvenimi kršitvami pravil postopka, kakor tudi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Nadalje pritožba graja kot zgrešeno stališče sodišča prve stopnje v zvezi s Sporazumom, ki temelji na napačnih materialno pravnih izhodiščih. Spregledalo je dejstvo, da je tožnica s sklenitvijo Sporazuma grobo zlorabila pravice in poskušala na toženko prevaliti (še) plačilo zneska, za katerega ni podlage v zakonu, da gre hkrati za zastarano obveznost, pri čemer tožnica ni izkazala izpolnitve te obveznosti. Določba 648. člena OZ je tolmačena napačno in samovoljno. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s hipotetično situacijo, koliko bi tožnica podizvajalcu plačala, če do razdora Pogodbe ne bi prišlo. Dogovor v razmerju do toženke ne more ustvarjati nobenih pravnih učinkov. Zaradi načela relativnosti obligacijskih razmerij (pogodbeni) dogovori med tožnico in njenim podizvajalcem lahko zavezujejo ter ustvarjajo pravice in dolžnosti zgolj v razmerju med njima in če se je tožnica zavezala, da bo podizvajalcu, kljub neizvedbi projekta pač plačala celoten dogovorjen honorar, navedeno ne more ustvarjati dodatne obveznosti za toženko oziroma imeti vpliva na višino zahtevka v tem postopku ob uporabi 648. člena OZ. V njem je natančno določen izračun višine izpolnitvenega zahtevka na način, da se od dogovorjenega plačila (med drugim) odštejejo stroški, ki bi jih tožnica imela, če do razdora Pogodbe ne bi prišlo, kar pomeni, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati zgolj in samo z opisano hipotetično situacijo, ki pa vodi k jasnemu odgovoru: če ne bi bilo odstopa, bi morala tožnica podizvajalcu plačati 30.463,00 EUR več, znesek pa bi ob pravilni presoji (poleg ostalih stroškov in koristi v smislu 648. člena OZ) sodišče prve stopnje moralo odšteti od v Pogodbi dogovorjenega plačila, pa ga ni, kar je napačno. Neustrezno tolmačenje materialnega prava nenazadnje izhaja iz pojasnil sodišča prve stopnje v 40. in 41. točki obrazložitve, da naj bi bila pravna narava podjemnikovega zahtevka po 648. členu OZ odškodninska oziroma, da naj bi zahtevek predstavljal odškodnino za škodo, ki je enaka plačilu, do katerega bi bila tožnica upravičena, če bi bila pogodba v celoti izpolnjena. Takšnih naziranj sodišče prve stopnje ni podkrepilo s sklici na morebitne vire. Zahtevek po 648. členu OZ predstavlja izpolnitveni, ne pa tudi odškodninskega zahtevka.

Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati Sporazuma, ki je bil vložen šele v postopku ponovnega sojenja in sklenjen 11. 6. 2024, po zaključku prvega naroka v prvem sojenju. Tožnica ni izkazala odstopa od pogodbe s svojim podizvajalcem. Tožnica in njen podizvajalec sta bila na podlagi ustne pogodbe v njunem notranjem razmerju v položaju naročnika (tožnica) in izvajalca (tožnik), pri čemer je tožnica po seznanitvi v letu 2020, da toženka ne bo naročila dokumentacije za vse faze postopka, po njenih (izrazito pavšalnih) pojasnilih, od te pogodbe odstopila.

Toženka izpostavlja, da dokazni postopek takšnih zatrjevanj tožnice o odstopu ni potrdil, ravno nasprotno, zaslišana zakonita zastopnika tožeče stranke sta takšno možnost izrecno zavrnila (A. A. in B. B.). Ne glede na to pa je sodišče v 44. točki navedlo, da čeprav po izpovedbah zakonitih zastopnikov ta res ni odstopila od podizvajalske pogodbe, sodišče pa vseeno sledi temu nasprotni trditvi, da naj bi bila taka izjava vsebovana v prvem odstavku 2. člena Sporazuma ter je zato štelo, da je do odstopa od podizvajalske pogodbe prišlo s samo sklenitvijo Sporazuma, česar pa tožnica nikoli ni trdila, zato je sodišče takšno odločitev sprejelo onkraj trditvene podlage.

V tem delu je zato sodba obremenjena tudi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. Prevzeta obveznost tožnice iz Sporazuma nima podlage v zakonu, kajti četudi bi tožnica dokazala, da je od pogodbe s svojim podizvajalcem kadarkoli odstopila, bi bil slednji na podlagi zakona upravičen od tožnice zahtevati kvečjemu plačilo dogovorjenega honorarja, zmanjšanega za stroške ter tisto, kar bi lahko ali ni hotel zaslužiti drugje, upoštevaje 648. člen OZ. Povedano drugače, podizvajalec bi na podlagi zakona od tožnice lahko uveljavljal kvečjemu izpolnitveni zahtevek, ne pa kar celega zneska, dogovorjenega za primer izvedbe vseh faz postopka.

Navajanje tožnice, da v razmerju do podizvajalca, kljub odstopu toženke od Pogodbe, ni prosta obveznosti, predstavlja plod njene povsem lastne odločitve ter pogodbenega prevzema obveznosti, ki (zaradi njene prostovoljne poslovne poteze) presega okvir z zakonom določenega zahtevka njenega podizvajalca. Sodišče prve stopnje je v 41. točki obrazložitve, smiselno pa tudi v 39. točki obrazložitve, načelno pritrdilo toženki, da tožnica nanjo ne more prevaliti obveznosti, za katero se je samovoljno zavezala, ni pa prepoznalo, da je takšna situacija podana tudi v konkretni zadevi.

Morebitna terjatev podizvajalca je bila v času sklenitve Sporazuma že zastarana, saj je od odstopa toženke od Pogodbe v maju 2020 do sklenitve sporazuma junija 2024 preteklo že več kot štiri leta, pri čemer podizvajalec v tem času zoper tožnico ni uveljavljal nobenega zahtevka, tega pa tudi tekom postopka tožnica ni zatrjevala. Če bi držalo, da je tožnica skladno z njenimi zatrjevanji od pogodbe svojim podizvajalcem odstopila takoj, ko se je seznanila z odstopom toženke od Pogodbe, to je v maju 2020 (česar po stališču toženke ni uspela izkazati), bi s tem začel teči 3-letni zastaralni rok, kar pa pomeni, da bi moral podizvajalec morebiten zahtevek do tožnice kot naročnice, skladno s prvim odstavkom 349. člena OZ, uveljavljati v 3-letnem zastaralnem roku, torej najkasneje maja 2023, pa ga nesporno ni, na kar je toženka opozorila že v postopku na prvi stopnji. Kljub temu je sodišče prve stopnje v sodbi sprejelo nasprotno odločitev, ki jo je podprlo z neprepričljivo in nelogično obrazložitvijo o pretrganju zastaranja (v 47. in 48. točki obrazložitve). Zavzelo je stališče, da tožnica podizvajalcu, kljub njunemu prvotnemu skupnemu nastopanju na aktivni strani v tej pravdi, zgolj z vložitvijo tožbe in priznavanjem 1/3 prihodka na podlagi te tožbe, terjatve ni pripoznala in 1/3 vtoževanega zneska ni smatrala kot svoj dolg do podizvajalca, pač pa je šlo zgolj za morebitno delitev terjatve do toženke, če bi tožnika v sporu uspela. V 49. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje svoje dotedanje razlagovanje spremenilo ter zaključilo, da naj bi do odstopa tožnice od pogodbe s podizvajalcem prišlo šele s sklenitvijo Sporazuma, zato terjatev ni zastarala. Toženka opozarja, da tožnica nikdar v postopku ni trdila, da je odstop od pogodbe s podizvajalcem podala šele v Sporazumu v letu 2024, zato so zaključki v 49. točki sprejeti v celoti izven trditvene podlage tožnice, s čimer je kršeno razpravno načelo. Toženka opozarja še na (pravilen) poudarek sodišča prve stopnje v 53. točki obrazložitve, da bi se tožnica nasproti podizvajalcu sicer lahko pravno veljavno zavezala za izpolnitev zastarane obveznosti, le-tega pa seveda ne bi mogla prevaliti na toženko v okviru uveljavljanega zahtevka po 648. členu OZ oziroma ji takšnega pravnega varstva ne bi bilo mogoče nuditi.

Nenazadnje toženka poudarja, da tožnica ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala izpolnitve obveznosti po sklenjenem Sporazumu. Pomeni, da do zmanjšanja njenega premoženja sploh ni prišlo, kar je dodaten razlog, da plačila te postavke ne more uspešno prevaliti na toženko. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim trditvam kot neutemeljenim ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je potrebno pojasniti, da na strani tožeče stranke v tem pritožbenem postopku nastopa le še tožnica, medtem ko je zadeva za tožnika pravnomočno zaključena. Sedaj izpodbijana sodba glede tožnika vsebuje zgolj odločitev o stroških postopka (točka IV. izreka izpodbijanje sodbe), ki je ob dejstvu, da zoper ta del odločitve ni bila vložena pritožba, postala pravnomočna.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu (razen za znesek 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - točka II. izreka) tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Ugotovilo je, da je bila v tem obsegu tožnica prikrajšana za uresničitev pogodbenega cilja oziroma do pogodbeno dogovorjenega plačila od toženke na podlagi med njima sklenjene Pogodbe o izdelavi projektne dokumentacije, načrti arhitekture IDZ, PGD, PZI in vizualizacijo za Sosesko ..., območje hiš A+B+C (v nadaljevanju Pogodba), za katero je bila skupna pogodbena vrednost (za 82 enot hiš) dogovorjena v višini 131.500,00 EUR (plus DDV), od katere je tožnica dobila izplačilo za prvi sklop oziroma prvo fazo projektiranja (24 hiš, 7 atrijskih, 8 dvojčkov in 9 enot vrstnih hiš - trojčkov) v višini 39.500,00 EUR plus DDV, medtem ko do izplačila preostalega zneska 92.000,00 EUR (plus DDV) ni prišlo zaradi tega, ker je po izvedeni prvi fazi toženka odstopila od Pogodbe.

Ta znesek (brez DDV) je predmet tožbenega zahtevka, povračilo katerega tožnica zahteva zaradi izgube plačila pozitivnega pogodbenega interesa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pogodba predstavlja (atipično) obliko podjemne pogodbe (619. člen OZ), na podlagi katere lahko naročnik (v našem primeru toženka), dokler naročeni posel ni končan, kadarkoli odstopi od pogodbe iz kateregakoli razloga (648. člen OZ) in za uresničitev odstopne pravice ni potreben obstoj posebne okoliščine oziroma razloga, zadošča že odločitev naročnika (volja), ne glede na razlog (vzrok), zato odstop od pogodbe ne pomeni kršitve pogodbe, posledica odstopa pa je, da podjemnik obdrži pravico od naročnika zahtevati plačilo, kot je bilo dogovorjeno za opravo posla, zmanjšano za stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti (648.

člen OZ) 3 . Upoštevaje slednje je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in temeljiti dokazni oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da bi znašali stroški, ki bi jih tožnica kot podjemnica imela v kolikor bi prišlo do izvedbe celotne pogodbe, zgolj 600,00 EUR materialnih stroškov (drugih stroškov pa ne), zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe), v ostalem, pretežnem delu, pa tožbenemu zahtevku ugodilo (točka I. izreka izpodbijanje sodbe), za znesek 91.400,00 EUR s pripadki. V tem delu je tožnica utrpela izgubo upravičeno pričakovanega dohodka.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu, ki se tiče Sporazuma, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo pravilne zaključke. Izpodbijana sodba temelji na obširnih in argumentiranih razlogih, ki so bili podlaga za sprejem odločitve, sodišče druge stopnje se nanje kot pravilne, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje, posledično pa odgovarja zgolj na izpostavljene pritožbene graje.

8. Uvodoma sodišče druge stopnje zaradi preglednosti zadeve pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v razmerju med tožnico in toženko odločilo drugič 4 , po tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev v sodbi sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice in o stroških postopka tožnika razveljavilo s sklepom. 5

9. Kronološki pregled zadeve pokaže, da je bila vložena tožba s strani tožeče stranke, v imenu katere sta nastopala tožnica in tožnik kot enotna sospornika, ki sta zahtevala od toženke 92.000,00 EUR s pripadki, pri čemer je tožnica nastopala kot podjemnica, projektantka na podlagi s toženko kot naročnico sklenjene Pogodbe, medtem ko je tožnik nastopal v svojstvu podjemnika tožnice kot naročnice na podlagi med njima ustno sklenjene podjemne pogodbe, kar pomeni, da je tožnik nastopal v svojstvu podizvajalca v razmerju do (glavne) Pogodbe. Tožnik je bil kot podizvajalec omenjen v drugem odstavku 2. člena in drugem odstavku 8. člena Pogodbe (vendar njen podpisnik ni bil), njegova naloga pa je bila: izdelava projektne dokumentacije za trojčke (v vseh pogodbenih sklopih oziroma fazah), pri čemer je trojček predstavljal enoto vrstne hiše. Ker se tožnica do višine stroškov dela tožnika kot njenega podizvajalca ni opredelila in torej v tej smeri ni ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage, je sodišče prve stopnje štelo v tem delu njeno tožbo za nesklepčno (ker v tem delu tožbenega zahtevka zato ni bilo mogoče preizkusiti po materialnem pravu), je sodišče prve stopnje v prvem sojenju njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da je bilo opuščeno materialno procesno vodstvo (sodišče prve stopnje tožnice v tej smeri ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe), zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje opravilo materialno procesno vodstvo ter posledično v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Pritožbena graja, da se je sodišče prve stopnje v točkah 12 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo z vidiki spora, ki niso več predmet postopka ponovnega sojenja, saj je bilo o njih odločeno že s prvo sodbo in so bila stališča preizkušena in potrjena s strani višjega sodišča ter odločitev temelji na 648. členu OZ, ni utemeljena. Res je, da se je sodišče prve stopnje v prvem sojenju z materialno pravno podlago, torej z vidika vsebine med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe postavilo na stališče, da gre za (atipično) podjemno pogodbo (618.

člen in nadaljnji OZ) ter je tožbeni zahtevek potrebno presojati z vidika 648. člena OZ, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vendar to ne pomeni, da se sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno izrekati v novem sojenju, torej v novi, sedaj izpodbijani sodbi. Sodba sodišča prve stopnje, izdana v prvem sojenju, je bila namreč v pritožbenem postopku, torej s strani sodišča druge stopnje v razmerju do tožnice, v celoti razveljavljena, kar pa pomeni, da dejansko ne obstaja več. Sodišče prve stopnje se je zato v novem sojenju moralo ponovno opredeliti do pravne narave spora in navesti razloge za njegovo uporabo.

Tako je ugotoviti, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki se je v (novi) sodbi argumentirano, z razlogi opredelilo do pravne narave spora, pravilno. Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja) 6 .

Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

11. Tudi ni utemeljena pritožbena graja, da v novem sojenju 362. člen ZPP omogoča, da smejo stranke tako nekrivdno, kakor tudi iz razloga, da ne bi zavleklo reševanje spora, na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. Drugi odstavek 362. člena ZPP izrecno določa, citat: "Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti." Citirana zakonska določba ne vključuje dopustitev navedb novih dejstev in dokazov za primer, da po presoji sodišča ne bi zavlekle reševanja spora.

Določbe drugega odstavka 362. člena ZPP ni moč razlagati drugače, niti po namenski (teleološki) niti po jezikovni razlagi. Te določbe ni moč širiti tudi za primer, če po presoji sodišča nova dejstva in dokazi ne bi zavlekli reševanja spora, kot to zatrjuje toženka v pritožbi s sklicevanjem se na sodbo VS RS II Ips 17/2021 z dne 17. 3. 2021 ter teorijo 7 . Citiran judikat VS RS temu ne pritrjuje. Res je, kot trdi pritožba, da je v njem navedeno, da se določba 286. člena ZPP sicer uporablja neposredno in je določba drugega odstavka 362.

člena ZPP njihova ponovitev, vendar pa je slednje izvzeto iz konteksta. V judikatu VS RS namreč navaja, da je "glavna obravnava vedno sklenjena celota, ne glede na število narokov, ki jo sestavlja; sklenjena celota je tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje izda sodbo, ki jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zato v ponovljenem sojenju veljajo določbe 286. člena ZPP, med drugim določba prvega odstavka, da mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, ter določba tretjega odstavka, da lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

V ponovljenem postopku se te določbe uporabljajo neposredno, določba drugega odstavka 362. člena je njihova ponovitev." Razlogovanje pritožbe, da lahko na prvem naroku ponovljenega postopka navajajo stranke nova dejstva in predlagajo nove dokaze nekrivdno in tudi če po presoji sodišča ne bi zavlekle spora, ne vzdrži. Res pa je, da je to dopustno iz nekrivdnih razlogov, kar pa je sodišče prve stopnje dopustilo tudi v našem primeru. Pritožba si napačno razlaga citirani judikat VS RS. Ker je bila tožnica seznanjena z materialno pravnim stališčem sodišča druge stopnje glede podjemne pogodbe s podizvajalcem (ki ji je sodišče prve stopnje pripisalo odločilen pomen) šele v postopku novega sojenja, tako tožnica kot tudi toženka v smislu drugega odstavka 362.

člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 286. člena ZPP o teh okoliščinah z novimi navedbami in dokaznimi predlogi v novem sojenju nista bili prekludirani. Nikakor pa ni mogoče širiti, kot to želi toženka, in zatrjevati ter predlagati nova dejstva in dokaze izven teh okoliščin, kajti da je odločilno dejstvo pri odločanju o plačilu pozitivnega pogodbenega interesa tožnice vprašanje koristi, ki jih je imel podjemnik, torej v našem primeru tožnica zato, ker ji posla iz Pogodbe ni bilo treba končati, glede teh koristi (razen glede podjemnikovega dela), trditvene in dokazne podlage ni moč širiti s strani nobene od strank postopka.

Da je temu tako, pa pritrjuje tudi teorija 8 . Enako razlago je pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, takšna razlaga pa nenazadnje izhaja tudi iz citiranega judikata VS RS.

12. Pritožbeno sporno in predmet obsežne pritožbene graje je vprašanje utemeljenosti materialnega procesnega vodstva v novem sojenju (po napotkih sodišča druge stopnje) in v tej posledici odprave pomanjkljive trditvene podlage, ki postavlja pod vprašanje (ne)utemeljenost zavrnitve dokaznih predlogov ter o tem, kdo je nosilec dokaznega bremena po materialni določbi 648. člena OZ ter vprašanje dopustnosti upoštevanja Sporazuma, sklenjenega med tožnico in podizvajalcem v času novega sojenja po razveljavitvi. 9

Glede obširnih pritožbenih graj uporabe instituta materialnega procesnega vodstva:

13. Pritožba polemizira s stališčem sodišča druge stopnje glede kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva v razveljavitvenem sklepu, s katerim se ne strinja, ker le-ta odstopa od sodne prakse in v njem niso ustrezno upoštevane ključne okoliščine, da je že toženka sama opozarjala tožnico glede višine njenega zahtevka (vključno s stroški njenega podizvajalca), hkrati pa jo je tudi sodišče prve stopnje na nezadostne trditve izrecno opozorilo in pozvalo k njihovi odpravi. Zatrjuje, da je bila tožba nesklepčna po višini in bi sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo ponovno, kot že v prvem sojenju, zavrniti (celoten) tožbeni zahtevek.

14. Tovrstna pritožbena graja ni utemeljena, o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu se je izjasnilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Tam je izrecno pojasnilo, v čem ta pomanjkljivost je in pri takšnem stališču vztraja. Najprej je potrebno povedati, da pritožba nima prav, da zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni imela možnosti podati pritožbe. Določba 357.a člena ZPP namreč izrecno določa, da je zoper takšen sklep dovoljena pritožba, ki jo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve le-temu v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je dalo strankam pravni pouk o pravici do pritožbe, pravdni stranki pa sta imeli možnost pritožiti se zoper odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Toženka možnosti vložitve tovrstnega pravnega sredstva ni izkoristila. Kot je razvidno iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 270/2023 z dne 14. 3. 2024, je sodišče druge stopnje v točki 17 njegove obrazložitve ugotovilo, da je res sodišče druge stopnje tožečo stranko pozvalo na opredelitev dejstev v zvezi z izračunom višine pozitivnega pogodbenega interesa in sicer, da poda navedbe v zvezi z izračunom višine plač zaposlenih, ki bi sodelovali pri izdelavi projektne dokumentacije, ki je bila predmet Pogodbe in ni bila izdelana ter materialnih stroškov tožnikov v zvezi s tem, pri tem pa tožnice ni pozvalo na dopolnitev navedb in dokazov o stroških njenih podizvajalcev.

V točki 18 pa se je opredelilo do vprašanja potrebnosti izvedbe materialnega procesnega vodstva glede na trditve toženke, da predstavlja strošek tožnika, ki je nastopal v vlogi podizvajalca tožnice, variabilen strošek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu morebitnega izgubljenega dobička, medtem ko je bilo stališče tožnice, da gre v tem primeru za fiksni strošek. Tako se je v 19. točki postavilo na stališče, da je ob različnem pravnem naziranju strank, kaj ti stroški vsebujejo, bila razjasnjevalna dolžnost sodišča prve stopnje, ob upoštevanju materialne podlage 648.

člena OZ in njeni splošni zakonski definiciji stroškov, da v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico določno pozove, da na trditveni in dokazni ravni opredeli stroške v zvezi s podizvajalcem, ki ji niso nastali in bi ji nastali, če bi morala posel iz Pogodbe končati. Na tako zavzetem stališču sodišče druge stopnje vztraja tudi v postopku ponovnega sojenja. V prvem sojenju je zato prišlo do izdaje tako imenovane sodbe presenečenja in kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni obelodanilo materialne podlage, na katero je nameravalo opreti razrešitev spora, kot izhaja iz 16 točke obrazložitve razveljavitvenega sklepa.

Ob tem sodišče druge stopnje dodaja še, da je v obravnavanem primeru bila vložena tožba tožnice in toženca kot enotnih sospornikov (196. člen ZPP), z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnika v prvem sojenju (odločitev je pravnomočna) pa je prišlo do bistveno drugačne situacije, ki je narekovala, da tožnica ob vztrajanju pri celotnem tožbenem zahtevku zaradi uveljavljanja pozitivnega pogodbenega interesa poda dodatne navedbe v zvezi z med njo in podizvajalcem sklenjene ustne podjemne pogodbe in njunega dogovora o višini plačila podizvajalskih del.

15. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave toženki, ker je zavrnilo vrsto njenih dokaznih predlogov, ki jih je podala takoj po vročitvi ji razveljavitvene odločbe višjega sodišča v postopku novega sojenja (v vlogi 20. 5. 2023), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je podalo razumne razloge za zavrnitev teh toženkinih dokaznih predlogov v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih kot pravilne povzema sodišče druge stopnje. Tako je pravilno pojasnilo, da so dokazni predlogi toženke prvič podani v novem sojenju in se ne tičejo višine stroškov tožnice v zvezi s plačilom njenemu podizvajalcu, kajti zgolj v tem delu je bila tožba nesklepčna in ugotovljena opustitev materialnega procesnega vodstva, medtem ko je ostalemu delu tožničinega zahtevka toženka imela možnost določno nasprotovati in trditve tožnice izpodbijati z nasprotnimi dokazi, zato je v postopku novega sojenja s podanimi predlogi dokazov v tej smeri prekludirana.

Na slednje tudi ne vpliva njena v pritožbi zatrjevana dokazna stiska, da je bila o poslovanju tožnice seznanjena zgolj iz javno dostopnih podatkov. Hkrati ne more biti uspešna s pritožbeno grajo, da je njena opustitev pravočasno podanih dokaznih predlogov posledica nesklepčnosti tožbe, saj ni bila dolžna "na zalogo" navajati dejstev ali predlagati dokazov za primer, če bi se izkazalo, da nesklepčnost tožbe tožnice ne sme voditi k zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da je tožnica s tožbo terjala plačilo pozitivnega pogodbenega interesa 10 , slednji pa je bil posledica uresničitve toženkine odstopne pravice od Pogodbe, ki je z njeno enostransko izjavo prenehala po njeni volji (kot volji naročnika), bi vsekakor ob tem, da je ugovarjala višini plačila, tožnica pa je izkazala, za koliko je njena terjatev zmanjšana zaradi koristi, ki jih je imela od tega, ker je bila prosta obveznosti po Pogodbi (z ugovorom višine plačila je dokazno breme prešlo na tožnico), bi morala toženka slednje izpodbiti, tudi s podajo predlogov, ki jih je podala šele v postopku novega sojenja, vendar pa tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno v zvezi z vprašanjem zmanjšanja terjatve plačila pozitivnega pogodbenega interesa zaradi koristi, ki jih je imela tožnica, ker je bila prosta storitev nadaljnjih obveznosti po Pogodbi, v celoti sledilo tožnici in na podlagi temeljite dokazne ocene zaključilo, da so bile koristi, ker ji posla ni bilo potrebno opraviti v celoti, zgolj v materialnih stroških, v višini 600,00 EUR (glej točke 27 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih je bilo potrebno odbiti od v Pogodbi dogovorjenega plačila. Dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica ni prihranila pri: stroških plač, nadomestilih s prihodki iz drugih projektov oziroma poslov, stroških vezanih na uporabo poslovnih prostorov, potnih stroških, stroških drugih podizvajalcev (izvzemši stroške podizvajalca, ki je zanjo že v prvi fazi opravil delo), ki temeljijo na prepričljivi in argumentirani dokazni oceni v zvezi s tem izvedenimi dokazi, toženka konkretizirano ne nasprotuje.

Zaključkom nasprotuje zgolj z vidika, da se sodišče prve stopnje pri tem ni opredelilo do njenih argumentov in njenimi pojasnili v zvezi z javno objavljenim izkazom poslovnega izida tožnice za leto 2020, na podlagi katerega je toženka prepričana, da vtoževani zahtevek ne bi smel presegati 4,28 % vrednosti spornega posla (92.000,00 EUR), to je zneska 3.937,60 EUR oziroma bi bilo razumno pričakovati, da od tega zneska ne bi znatno odstopal, ker promet tožnice v letu 2020 jasno kaže, da obseg dela tožnice na drugih projektih v tem letu v ničemer ni upadel ter slednja kljub neizvedbi preostanka dela po Pogodbi ni utrpela nobenega primanjkljaja.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni dotaknilo tudi teh toženkinih argumentov, v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pa jih toženka šteje kot "skopo pojasnilo, ki ne predstavlja ustrezne obrazložitve", s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o tem nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem toženke v pritožbi ne strinja. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje podalo zadostne razloge o le-tem.

Tako je sodišče prve stopnje v točki 27 kot odgovor na te toženkine trditve navedlo, da bi plačilo, ki bi ga tožnica prejela na podlagi Pogodbe, če bi izvedla tudi preostanek projektantskih storitev (torej v primeru, če toženka ne bi predčasno odstopila od Pogodbe), predstavljal čisti prihodek od prodaje. S poslovnimi prihodki so povezani poslovni odhodki (stroški blaga, materiala in storitev, stroški dela, odpisi vrednosti, drugi poslovni odhodki, finančni odhodki), medtem ko razliko med njimi predstavlja izid poslovanja, ki je sicer pri tožnici v letu 2020 dejansko znašal le 4,28 % čistih prihodkov od prodaje, ta podatek pa v konkretnem primeru ni odločilen, saj je bistveno, do kolikšnega plačila bi bila tožnica še upravičena, če toženka ne bi predčasno od Pogodbe odstopila in koliko znašajo stroški, ki jih zaradi tega tožnica ni imela, imela pa bi jih, če bi Pogodbo v celoti izpolnila.

Podatki o poslovanju tožnice v letu 2020, ki jih je ponudila toženka iz javno dostopnih podatkov, zato ne zadoščajo za sklepanje, za katero se zavzema toženka, da tožnica zaradi njenega odstopa od Pogodbe ni utrpela nobenega primanjkljaja. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da tožnica zaslužka, ki bi ga pridobila z izvedbo preostanka projektne dokumentacije po Pogodbi, ni nadomestila s prihodki iz drugih projektov oziroma poslov, ki bi jih lahko izvedla, ker ji ni bilo treba izvesti preostanka posla po Pogodbi, in da tudi ni odklanjala projektov oziroma poslov, ki bi jih lahko izvedla namesto konkretne projektne dokumentacije in bi si na ta način pokrila izgubo prihodka zaradi predčasne odpovedi pogodbe s strani toženke, oprlo na izpovedbi zakonitih zastopnikov tožnice, ki ju je ocenilo kot verodostojni in med seboj skladni.

Toženka s trditvami o poslovanju tožnice v letu 2020 ni ovrgla ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo z izvedbo dela v prvi fazi projektiranja storjenega več kot 80 % dela (s strani podizvajalca pa celo 90 do 95 %) ter bi zato tudi ob izvedbi oziroma izdelavi projektne dokumentacije za drugo in tretjo fazo projektiranja, tožnica ne bi bila primorana zavrniti kakšnega drugega projekta. Prva faza je zajemala projektiranje vseh vrst hiš, tako izgradnjo hiš enot tipa A (atrijske hiše), enot tipa B (stanovanjski dvojčki) in enot tipa C (vrstne hiše - trojčki).

Projektiranje v nadaljnjih dveh fazah bi zajemalo zgolj prilagoditev teh hiš terenu, s čimer bi imela, po zatrjevanju tožnice, minimalno dela, saj so se v vseh treh fazah pojavljale iste tri tipologije hiš, vse pa so bile zajete že v prvi fazi projektiranja. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb zakonitih zastopnikov tožnice in tožnika, da so po prvi fazi imeli praktično izrisane hiše že za vse faze projektiranja, tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnica zaslužka, ki bi ga pridobila z izvedbo celotne Pogodbe, torej z izdelavo preostanka projektne dokumentacije, ni nadomestila s prihodki iz drugih projektov oziroma poslov.

Teh zaključkov toženka ni uspela izpodbiti s sklicevanjem se na poslovni izid tožnice v letu 2020. Sodišču prve stopnje, ki je navedlo razloge o tem, hkrati pa zaključke sprejelo na temeljiti dokazni oceni, ni mogoče očitati, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti oziroma, da je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je bilo v pretežnem delu podjemničino, torej tožničino delo opravljeno že v prvi fazi projektiranja, pa nenazadnje kaže tudi po sodišču prve stopnje ugotovljeno in v pritožbi neprerekano dejstvo, da je toženka pridobila gradbeno dovoljenje najprej za 24 hiš na podlagi projektne dokumentacije tožnice, ki je bila osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi še za nadaljnjih 56 hiš, torej za vseh 82 pogodbeno dogovorjenih hiš ter je, kot razloguje sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, toženka od Pogodbe odstopila, ker enostavno ni več potrebovala projektantskih storitev tožnice.

Glede vprašanja dopustnosti upoštevanja sporazuma z dne 11. 6. 2024:

16. Pritožbeno ni sporno, da je bila med tožnico kot naročnico in tožnikom kot podjemnikom sklenjena ustna podjemna pogodba, na podlagi katere se je tožnik kot podizvajalec zavezal za tožnico opraviti določene storitve, za katere je bila ona zavezana s Pogodbo, in sicer, da izdela projektno dokumentacijo za trojček (hiše tipa C), za kar mu pripada plačilo v višini 1/3 zneska, ki se ga je toženka zavezala plačati tožnici po Pogodbi (z dne 26. 6. 2017) in kar pomeni, da tožniku kot podizvajalcu pripada 1/3 od zneska 131.500,00 EUR (kolikor je znašala skupna pogodbena vrednost storitev za vseh 82 hiš, dogovorjena s Pogodbo), torej znesek 43.833,00 EUR. Ob dejstvu, da je tožnica tožencu za prvo fazo izvedene Pogodbe (za 24 enot hiš, pri čemer je projektna dokumentacija zajemala tudi trojček - hiše tipa C), plačala skupno 13.270,00 EUR, bi podizvajalcu v primeru dokončne realizacije Pogodbe (za preostalih 58 enot hiše) s sodelovanjem podizvajalca nastal strošek v višini 30.463,00 EUR.

Tožnica je s svojim podizvajalcem (tožnikom) dne 11. 6. 2024 sklenila Sporazum, v katerem se je zavezala za poravnavo v ustni podjemni pogodbi dogovorjenega plačila podizvajalcu (30.463,00 EUR).

17. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve izpodbijane sodbe Sporazum toženke ne zavezuje in zanjo ne ustvarja nobenih obveznosti. Toženka, ki ni stranka tega Sporazuma, je tretja oseba in zanjo sklenjen Sporazum ne more ustvarjati nobene obveznosti. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je pravilno in temu pritrjuje tudi toženka v pritožbi, nenazadnje je temu pritrdila tudi tožnica v njeni zadnji pripravljalni vlogi. 11

18. Sporazum, ki sta ga sklenila tožnica in tožnik kot njen podizvajalec, ne more učinkovati v konkretnem primeru, v katerem tožnica kot podjemnica zasleduje plačilo pozitivnega pogodbenega interesa, torej plačilo celotnega še dogovorjenega plačila, do katerega bi bila tožnica upravičena, če do odstopa od Pogodbe toženke ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo potrebno to plačilo zmanjšati za koristi, ki jih je imela tožnica, ker posla po Pogodbi zaradi odstopa ni mogla dokončati, to pa je zgolj znesek 600,00 EUR (o le-tem se je pritožbeno sodišče v predhodni obrazložitvi že izreklo), hkrati pa je upravičena tudi do zneska za delo podjemnika, za plačilo katerega je pravno zavezana že na podlagi med njo in podjemnikom sklenjene ustne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik kot podizvajalec svoje delo v pretežnem obsegu (v najmanj 90 %) dokončal že v prvi fazi projektiranja, zato v nadaljevanju z delom za drugo in tretjo fazo ne bi imel nobenih stroškov, saj je delo opravljal kot popoldanski s.p. od doma in z lastnim računalnikom. Zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi tožnikove izpovedbe, ki jo je štelo kot verodostojno, saj sta njegovo izpovedbo potrdila tudi zakonita zastopnika tožnice. Sodišče druge stopnje tako ne dvomi v zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da tožnik kot podizvajalec z izdelavo projektne dokumentacije za trojčke, za drugo in tretjo fazo projektiranja ne bi imel nobenih stroškov, ki bi mu jih bilo treba odšteti od dogovorjenega plačila v ustni podjemni pogodbi (točka 54 obrazložitve izpodbijane sodbe). To pa je odločilno dejstvo za priznanje plačila pozitivnega pogodbenega interesa tudi v tem obsegu.

19. Ni utemeljena pritožbena graja, da bi morala tožnica pred uveljavljanjem pozitivnega pogodbenega interesa odstopiti od podizvajalske pogodbe. Razmerje med tožnico in njenim podizvajalcem je samostojno in ne vpliva na obseg pravic tožnice iz naslova (glavne) pogodbe. Stroški dela podizvajalca niso tako imenovan prihranjen strošek po 648. členu OZ, vse dokler ima tožnica do podizvajalca veljavno pravno obveznost. Pri tem ni odločilno, da plačilo podizvajalcu ob odločanju o pozitivnem pogodbenem interesu še ni bilo izvedeno, kar je tudi predmet pritožbene graje. Ker toženka to dejstvo uveljavlja prvič šele v pritožbenem postopku, torej da tožnica podizvajalcu ničesar ni plačala, gre za pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna in je v pritožbi ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

20. Stroški dela podizvajalca ne predstavljajo prihranjenih stroškov, če ima podjemnik do podizvajalca še vedno pravno veljavno obveznost plačila. Pri tem ni pravno odločilno, da plačilo podizvajalcu ob odločanju sodišča prve stopnje še ni bilo izvedeno, saj 648. člen OZ nalaga sodišču zgolj, da ugotovi, ali je strošek nastal oziroma ali ga je bil podjemnik dolžan nositi. Tako je šteti stroške podizvajalca kot del pozitivnega pogodbenega interesa, pri čemer dokazno breme, da gre za prihranjen strošek, nosi naročnik, torej v našem primeru toženka, ki pa ni dokazala, da bi obveznost tožnice do njenega podizvajalca prenehala in mu iz naslova ustno sklenjene podjemne pogodbe ne bi bila dolžna plačati za delo, ki bi ga bil še dolžan opraviti po med njima sklenjeni ustni pogodbi.

Pravilno je zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica od podjemne pogodbe s podizvajalcem ne bi imela koristi, temveč bi bil zanjo to upravičeno pričakovan dohodek, ki bi ga morala plačati podizvajalcu, le-tega ni moč šteti kot korist tožnice in zato stroška podizvajalca ni moč odšteti od upravičeno pričakovanega dohodka. Tožnica namreč napram podizvajalcu po med njima sklenjeni podizvajalski pogodbi zaradi odstopa glavnega naročnika od Pogodbe ni bila prosta svojih obveznosti. Podizvajalec bi tako lahko od nje uveljavljal zahtevek odškodninske narave.

Tako je bila tožnica (ne glede na Sporazum) svojemu podizvajalcu zavezana na izpolnitev njune ustne pogodbe (v pogodbenem pravu, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje je varovan izpolnitveni interes — 9. in 239. člen OZ). Ker Sporazum toženko, ki ni stranka tega pogodbenega razmerja, ne zavezuje, je razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o tem, ali je bil veljavno sklenjen oziroma ali je bilo odstopno upravičenje dano in ali je bilo dano pravočasno, v tej zadevi nerelevantno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja na strani tožnice pravna zaveza do podjemnika na podlagi med njima sklenjene ustne podjemne pogodbe, in da ne gre za korist, ki bi jo bilo potrebno odšteti od plačila pozitivnega pogodbenega interesa, temveč za upravičenje do izpolnitve tudi tega dela Pogodbe, zmanjšanega za morebitne stroške, ki bi podjemniku v primeru, da bi posel po ustni podjemni pogodbi moral v celoti izpolniti, ne bi nastali.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podjemniku ti stroški ne bi nastali, ta zaključek pa je sprejelo na podlagi temeljite dokazne ocene s tem v zvezi izvedenimi dokazi v točki 54 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključilo je, da podizvajalec z izdelavo projektne dokumentacije za trojčke za drugo in tretjo fazo projekta ne bi imel nobenih dodatnih stroškov ter je svoje projektantsko delo, po sklenjeni ustni pogodbi, v najmanj 90 % opravil v prvi fazi projekta. Povedano drugače, podizvajalec je z izvedbo svojega projektantskega dela v prvi fazi opravil skoraj celotno delo in bi za drugo in tretjo fazo projekta moral opraviti projektiranje zgolj še v minimalnem obsegu, največ v višini 10 %.

S tem je dokazno breme o tem vprašanju prešlo na toženko, slednja pa nasprotnega dokaznega bremena, torej da med plačilo pozitivnega pogodbenega interesa ne sodijo tudi stroški dela podizvajalca, ni zmogla. S tem je odpadla potreba po odgovarjanju na vprašanja v zvezi s Sporazumom in tožničinih zavez v njem.

21. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa, za ta postopek relevantna dejstva, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in izreku o stroških postopka, v točki I. in III. izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

23. Toženka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krije stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno zavrnilo tožbeni zahtevek v točki II. izreka ter v točki IV. izreka odločilo o stroških tožnika (druge tožeče stranke), kar pritožbeno ni sporno, tožeča stranka, ki bi imela za pritožbo pravni interes, pritožbe zoper ta del odločitve ni vložila, posledično je sodba glede odločitve v izreku pod II. in IV. postala pravnomočna.

2 VSRS sodba II Ips 17/2021 z dne 17. 3. 2021, J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 502.

3 N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 895 do 896.

4 Glej točki 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.

5 Sodba sodišča prve stopnje I Pg 566/2021 z dne 20. 9. 2023 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 270/2023 z dne 14. 3. 2024.

6 J. Zobec in drugi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, stran 500 in 501.

7 Glej opombo 2 te sodbe.

8 J. Zobec in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 502 ter 2. knjiga, stran 645.

9 Glej drugi odstavek točke 2 obrazložitve te sodbe.

10 Pozitivni pogodbeni interes pomeni, da je podjemnik upravičen do celotnega pogodbeno dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki mu niso nastali in bi mu nastali, če bi moral posel končati ter plačilo za delo, ki ga je zaslužil oziroma bi ga lahko zaslužil na podlagi drugih poslov (glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004 stran 898 do 899).

11 Pripravljalna vloga tožnice z dne 17. 1. 2025, red. št. 276 spisa.