Supreme Court dismisses appeal against conviction for perjury, ruling that factual claims must be objectively verifiable.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

[JEDRO]

Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Tolminu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter ji naložilo plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 5. 12. 2024 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenkin zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, po uvodnih navedbah iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič in pooblaščenec oškodovanca A. A. kot tožilca, odvetnik Silvan Komunjar, sta po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovori sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik. Slednji se je o odgovorih izjavil in vztrajal pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je zagovornik 8. 9. 2025 in 23. 9. 2025 Vrhovnemu sodišču posredoval še dve vlogi z novimi navedbami, ki jih Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj so prepozne (tretji odstavek 421. člena ZKP).

B. 5. V obravnavani zadevi je bilo obsojenki v odločilnem očitano, da je v pravdni zadevi P 24/2017 kot priča krivo izpovedala, da ji je njena stara mati B. B. neposredno pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar v znesku 39.000,00 EUR dala ženi subsidiarnega tožilca in ji pri tem naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami po enakih delih, kar ni bilo res, saj ji B. B. tega ni rekla in si je obsojenka navedeno izmislila za potrebe pravde.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da v dejanskem opisu obsojenkina izpovedba v pravdi ni ustrezno povzeta, saj obsojenka ni govorila o "privarčevanem denarju" in tudi ni omenila vsote. Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. 1 Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina. Sodišče druge stopnje je na identično pritožbeno navedbo zato pravilno odgovorilo, da je iz konteksta obsojenkine izpovedbe v pravdnem postopku, v katerem se je ugotavljala pravna narava razpolaganja z denarnim zneskom v višini 39.000,00 EUR, popolnoma jasno, da se njena izjava nanaša prav na ta znesek, medtem ko vprašanje, ali gre za privarčevana ali kako drugače pridobljena sredstva, za presojo očitka niti ni odločilno. Opis dejanja je po presoji Vrhovnega sodišča razumljiv in ustrezno konkretiziran, med razlogi sodbe in vsebino obsojenkine izpovedbe v zapisniku naroka v pravdnem postopku pa ni nasprotja, zato smiselno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da vložnik z zatrjevanjem kršitve domneve nedolžnosti pred Vrhovnim sodiščem ne more doseči ponovne presoje izvedenih dokazov. Vrhovno sodišče uveljavljeno kršitev presodi le skozi razloge, ki sta jih za svojo odločitev izoblikovali sodišči prve in druge stopnje. Pri tej presoji preveri, ali sta sodišči ustrezno razlikovali med verjetnostjo krivde, ki ne zadošča za obsodilno sodbo, in standardom subjektivnega prepričanja (drugi odstavek 3. člena ZKP). 2

8. Iz zelo obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je v odločilnem povzeti, da je sodišče subjektivno prepričanje o obsojenkini krivdi utemeljilo z naslednjimi razlogi: (i) pokojnica je med septembrom in novembrom 2013 izročila oškodovancu kot tožilcu denarni znesek 39.000,00 EUR; (ii) pri izročitvi je šlo za darilo, kar je sodišče ugotovilo na podlagi dokazne ocene izpovedb oškodovanca kot tožilca, njegove žene in priče C. C., ki je bila tedaj navzoča, pa tudi okoliščine, da je bil poseben pomen izročitve obeležen z verskim obredom in blagoslovljeno vodo, v čemer se je izročitev razlikovala od predhodne enkratne neformalne izročitve denarja v hrambo D. D.; (iii) pokojničina izjava z vsebino, o kateri je izpovedala obsojenka, bi bila v popolnem nasprotju s pokojničinimi predhodnimi dejanji in tudi osebnostjo, saj so vse priče povedala, da je bila izredno odločna in stanovitna v svojih stališčih; (iv) pokojnica morebitne želje, naj se denar razdeli med njene štiri hčere, ni zaupala nobeni izmed njih; (v) te izjave ni ponovila niti hčeri E. E., ki jo je obiskala istega dne kot obsojenka; (vi) obsojenka je po smrti B. B. ves čas sodelovala pri iskanju denarja, kljub temu, da bi v skladu z njeno izjavo v pravdi morala vedeti, kje se ta denar nahaja, pri čemer tega ni zaupala niti svoji mami D. D., kljub temu, da je bila slednja izredno zaskrbljena, da bo nanjo padel sum prisvojitve iskanega denarja. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, pri čemer je kot odločilno izpostavilo zlasti, da (i) se je denar ob smrti B. B. nahajal pri oškodovancu kot tožilcu in njegovi ženi in (ii) da po ugotovitvah dokaznega postopka glede iskanja denarja obsojenka tega ni vedela, pa bi morala, če bi bila njena izpovedba glede izjave B. B. resnična.

9. Sodišči sta na podlagi povzetih razlogov razumno zaključili, da pokojna B. B. obsojenki ni rekla, da je denar dala oškodovancu kot tožilcu v hrambo z namenom, naj se po njeni smrti razdeli med štiri hčere, in je torej obsojenka o navedenem krivo izpovedala. V nasprotju z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti sta se sodišči obširno opredelili tudi do zagovora in navedb obrambe, vključno s ponovno obširno zatrjevanimi neskladji v izpovedbi priče C. C., izpodbijanjem verodostojnosti izpovedb preostalih prič, izpostavljanjem drugih pravdnih in kazenskih postopkov, pojasnili v zvezi z "iskanjem denarja" ter problematiziranjem okoliščine, da B. B. o izročitvi denarja ni povedala hčeram, govorila pa naj bi vnukinji F. F. 3 Takšna dokazna ocena nasprotujočih si dokazov ustreza zahtevam iz drugega odstavka 355. člena ZKP, iz razlogov sodbe pa ni zaznati, da bi sodišči zaradi skromnosti razpoložljivega gradiva zašli v položaj, ki bi zahteval uporabo pravila in dubio pro reo . Glede na navedeno izpodbijana pravnomočna sodba ni obremenjena niti s kršitvijo načela domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) niti s posplošeno zatrjevanimi kršitvami neobrazloženosti in protispisnosti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik z njimi pod videzom uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic izpodbija predvsem pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C. 10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

11. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8649/2018 z dne 27. 2. 2025. Prim. tudi G. Dugar in B. Zobec: 284. člen, v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 3. knjiga (ur. D. Korošec et al.), Ljubljana 2023, str. 329-330.

2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 3466/2018 z dne 6. 2. 2025 in I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019.

3 Gl. zlasti točke 19 - 25 razlogov prvostopenjske sodbe in točke 6 - 8 razlogov drugostopenjske sodbe.