Consumer credit contract in foreign currency; bank's duty to disclose exchange rate risks upheld; appeal dismissed.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Bistvena okoliščina, ki povezuje zadevi C-287/22 in C-520/21 s pritožbeno obravnavano je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice.

Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22) je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.

Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Pritožbeno sklicevanje, da ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker so se poročilo in dopisi Banke Slovenije nanašali na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje, ni utemeljeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženkinem ugovoru in sklep o začasni odredbi v II. in IV. točki izreka sklepa P 48/2024 z dne 10. 6. 2024 (v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in izterjavo) razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 5. 2024 v tem delu zavrnilo (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem delu je toženkin ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke). Glede stroškov, povezanih z izdajo začasne odredbe, je odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa o ugovoru se toženka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

V pritožbi uvodoma opozarja na arbitrarnost sodišča prve stopnje in na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), saj je sodišče o istem predmetu v kratkem času odločilo tretjič, a povsem nasprotno. V prejšnjem sklepu z dne 9. 4. 2025 je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal niti verjetnosti terjatve, niti nevarnosti težko nadomestljive škode, v izpodbijanem sklepu pa je brez spremembe okoliščin zavzelo nasprotno stališče. S tem je po mnenju pritožnice omajano tudi zaupanje v nepristranskost sojenja in kršena pravica do poštenega postopka iz 6.

člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Nadalje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP 1 v zvezi z 22. členom Ustave RS, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ključnih navedb in dokazov glede pogoja reverzibilnosti, premoženjskega stanja tožnika in njegovega statusa potrošnika. Pri tem je v izpodbijanem sklepu protispisno navedeno, da je tožnik postal samostojni podjetnik šele leta 2024, čeprav je bil v register vpisan že leta 2014, kar sovpada z dokončanjem gradnje.

Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo njeno ugovorno navedbo, da bi lahko tožnik zatrjevano škodo preprečil s konverzijo kredita v EUR. Opozarja tudi, da je z zadržanjem kreditne pogodbe poseženo v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, saj ji nastaja škoda zaradi negotovosti poplačila. Očita tudi neenakopravno obravnavo in se pri tem sklicuje na 14. in 22. člen Ustave RS, hkrati pa opozarja na avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb, mimo strogih pogojev, ki jih določa ZIZ. Nadalje navaja, da temeljne človekove pravice, ki so primarno pravo Evropske unije (v nadaljevanju:

EU), prevladajo nad direktivami, ki so sekundarno pravo. Prav tako lojalna razlaga ne sme voditi v kršitev pravice do poštenega sojenja, ali ustvarjati neposrednih obveznosti za posameznika, ki so contra legem razlagi ZIZ. Izpostavlja tudi kršitev prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje ravnanja iz leta 2008 presojalo po današnjih standardih in kasnejši sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU), ki jih banka takrat ni mogla predvideti. V zvezi s tem kot neustavno označuje tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 24/2025.

Nasprotuje tudi uporabi sodbe C-520/21 glede odvračilnega učinka, saj slovensko pravo ne pozna kaznovalnih odškodnin.

Nadalje izpodbija verjetnost terjatve in navaja, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena, kar sta potrdili priči, ki ju je sodišče neupravičeno zanemarilo. Poudarja, da ni mogla predvideti drastičnih sprememb tečaja, ker so opozorila Banke Slovenije omenjala le manjša nihanja in da sodišče prve stopnje napačno uporablja standard povprečnega potrošnika. Slovenski potrošnik je bil namreč leta 2008 zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin (to je inflacije, menjave valut) bolje seznanjen s tveganji kot povprečen evropski potrošnik. Sklicuje se tudi na stališče Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Cp 928/2024, da zgolj morebitna odsotnost dobre vere ne pomeni avtomatično nepoštenosti pogoja, če ni izkazano znatno ekonomsko neravnotežje, kar tudi sicer tožnik ni izkazal.

Meni, da tudi predpostavka težko nadomestljive škode ni izkazana. Plačevanje mesečnih obrokov in morebitna potreba po vložitvi nove tožbe ali spremembi zahtevka za vračilo preplačila po njenem stališču ne predstavljata nepopravljive škode, temveč redno pot sodnega varstva, pri čemer se ponovno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 928/2024. Ob tem poudarja, da razlika med plačanim in dolgovanim zneskom ni znatna in znaša zgolj 8 %, tožnik pa to plačevanje zmore. Sodišče prve stopnje tudi ni tehtalo hujših posledic, ki ji nastajajo, kot je kopičenje dolga, tveganje nepoplačila, dolgotrajna vezanost, niti ni tehtalo nevarnosti za tožnika, ki bi v primeru neuspeha v pravdi moral vrniti celoten znesek naenkrat, kar bi vodilo v izvršbo na nepremičnino. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve za zanjo v celoti pozitivno odločitev s stroškovno posledico za tožnika, podrejeno pa njeno razveljavitev, vse s stroškovno posledico za tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik po pooblaščeni odvetniški pisarni pravočasno, obširno in obrazloženo odgovarja na pritožbo. Predlaga, da se le-ta zaradi neutemeljenosti zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je zavrnilni del sklepa o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 6. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje začasno, do pravnomočnosti postopka, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe št. 125283 z dne 29. 5. 2008 in Notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. 125283 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve št. SV 436/08 z dne 29. 5. 2008 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da toženka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in nevarnosti, da bi tožniku brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, saj je ta kredit po nominalni vrednosti v EUR že preplačal, nadaljnje plačevanje anuitet v času dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno otežil njegov položaj in zmanjšalo učinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13 in sodbo Sodišča EU v zadevi C-287/22.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. 2 Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo, vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. V pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo.

7. Sodišče druge stopnje zavrača očitke o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka, kakor tudi pritožbene očitke o kršitvi pravice do izjave. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavljala v ugovoru. Do pogoja reverzibilnosti se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 12., kakor tudi v točkah 26. in 27. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Do toženkinega zatrjevanja glede premoženjskega stanja tožnika, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 28., glede (poslovnega) namena kredita oziroma o statusu potrošnika ter možnosti njegove konverzije v EUR, pa se je opredelilo v 16. in 29. točki obrazložitve sklepa. Prav tako se je v celoti opredelilo do toženkinih navedb (in dokazov v tej povezavi) glede (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti v 20. točki obrazložitve sklepa. Sklep ima jasne in izčrpne razloge, ki si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku, zato je omogočen pritožbeni preizkus. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, niti ni podana po vsebini očitana bistvena kršitev iz 8. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je v tej smeri razumeti pritožbene graje in ki ju pritožba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim. Iz teh razlogov tudi ni prekršen 22. člen Ustave RS, kakor tudi ne 6. člen EKČP.

8. Pritožba se sklicuje še na kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. A tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj predstavlja začasna odredba le začasno in časovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodišče pa je tudi že večkrat poudarilo, da pravica do zasebne lastnine ni absolutna in jo je mogoče (na podlagi utemeljene in obrazložene sodne odločbe) omejiti zaradi varstva pravic drugih. Na podlagi navedenega tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 23. in 25. člena Ustave RS.

9. Sodišče druge stopnje tudi zavrača očitke o arbitrarnosti izpodbijanega sklepa in kršitvi pravice do enakega varstva pravic, ki jih toženka utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje v istem postopku odločalo že tretjič in vsakič zavzelo drugačno stališče. Arbitrarnost oziroma samovolja pri sojenju je podana le takrat, ko odločba nima razlogov, ki bi jo lahko pravno utemeljili. Nestrinjanje stranke z materialnopravnimi stališči sodišča pa še ne pomeni, da je odločitev arbitrarna. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo drugače kot v predhodnih fazah, ni znak pravne negotovosti, temveč doslednega spoštovanja napotkov pritožbenega sodišča (kot tudi sicer zahteva prvi odstavek 362. člena ZPP), saj je bila prva razveljavitev sklepa o ugovoru posledica procesne kršitve pravice do izjave (zagotovitev kontradiktornosti postopka z vročanjem ugovora v odgovor), druga razveljavitev in vrnitev v nov postopek pa je bila narekovana s potrebo po uskladitvi odločitve z razvojem sodne prakse Sodišča EU, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča na področju potrošniških kreditov. Neutemeljen je tudi s tem povezan pritožbeni očitek kršitve pravice do enakega varstva pravic, saj je bistvena vsebina te pravice zahteva, da sodišča enaka dejanska in pravna stanja obravnavajo enako, kar pomeni, da mora sodišče konkretni potrošniški spor obravnavati enako z drugimi primerljivi spori v trenutnem pravnem okviru, ob upoštevanju specifik konkretnega primera. Tako tudi iz teh razlogov nista podani kršitvi 14. in 22. člena Ustave RS, na kateri se v tej zvezi sklicuje pritožba.

10. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje določbe ZIZ razlagalo contra legem in da je v pritožbeno obravnavani zadevi prišlo do neposrednega horizontalnega učinka Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva) in njene uporabe v horizontalnem razmerju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje Direktive 93/13 ni uporabilo kot neposredne pravne podlage za svojo odločitev, temveč je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo po določbah ZIZ, ki pa jih je razlagalo v smislu ciljev in temeljnih načel prava EU (t. j. skladno z načelom lojalne razlage).

11. Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so namreč nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. 3 Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, 4 da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Ker je sodišče prve stopnje določbe nacionalne zakonodaje uporabilo na način, ki je skladen s pravom EU, je v bistvu s tem izpolnilo svojo dolžnost, ki izhaja iz primarnega prava EU in 3.a člena Ustave RS. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodbo C-287/22 kršilo hierarhijo pravnih aktov.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev v delu, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča EU v zvezi s citirano direktivo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodbi Sodišča EU v zadevah C-287/22 in C-520/21 v konkretnem primeru nista uporabljivi zaradi razlik v dejanskem stanju in nacionalni zakonodaji. Bistvena okoliščina, ki povezuje navedeni zadevi s pritožbeno obravnavano, je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice. Sodišče druge stopnje na tem mestu zavrača tudi pritožbene navedbe , da je zakonodajalec zahteve Direktive 93/13 v slovenski pravni red že implementiral z novelo ZIZ-M skozi institut odloga izvršbe. Ta institut po svoji naravi pride v poštev šele, ko je izvršilni postopek zoper dolžnika že začet (torej, ko so izvršilna dejanja, kot sta rubež ali zaznamba izvršbe na nepremičnini, že opravljena). Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22), pa je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik v konkretnem razmerju nima statusa potrošnika in da je sodišče prve stopnje te ugovorne navedbe zavrnilo pavšalno. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno in prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik verjetno izkazal, da je kreditno pogodbo sklenil kot potrošnik za stanovanjske namene oziroma zakaj toženka tega, niti s stopnjo verjetnosti ni omajala. Utemeljeno je pri tem izpostavilo časovni zamik med sklenitvijo pogodbe in registracijo dejavnosti podjetnika, saj niti ni pritožbeno sporno, da je bila kreditna pogodba bila sklenjena 29. 5. 2008, poslovna dejavnost pa registrirana šele leta 2014, torej šest let kasneje. Prav tako pa tudi iz same kreditne pogodbe ne izhaja, da bi bil kredit najet za namene opravljanja poklicne dejavnosti. Pritožbeni očitek o "protispisnosti" v tem delu, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik v poslovni register vpisan šele 1. 10. 2024, namesto leta 2014, ni utemeljen, ker gre pri navedenem zapisu letnice za očitno pisno pomoto, saj se je sodišče prve stopnje pri tej ugotovitvi sklicevalo na dokaz (priloga B11), ki ga je predložila toženka sama.

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

15. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba - da iz zvočnih prepisov izhaja, da sta A. A. in B. B. izpovedali, da sta strankam pokazale grafe za pretekla obdobja in opozorile, da lahko tečaj zaniha, da je kredit tvegan oziroma da je A. A. strankam celo pojasnila, da je lahko obrok tudi za 100 EUR višji - ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti skladno s predhodno navedenim oziroma ne dosega standarda opozorila na neomejeno valutno tveganje, ki lahko ogrozi finančno zmožnost odplačevanja, kar je toženki v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je torej pravilno ugotovilo, da iz teh zvočnih prepisov ne izhaja, da bi priče tožniku predstavile konkretne izračune ali simulacije, kaj bi za njegov obrok in glavnico pomenila znatna depreciacija EUR. Ob tem je tudi pravilno pojasnilo, da pojasnilna dolžnost ni izčrpana zgolj s formalnim opozorilom na možnost spremembe tečaja, temveč je potrebno potrošniku nazorno pojasniti ekonomske posledice takšnega nihanja na njegovo premoženjsko sfero.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov, o čemer je sodišče prve stopnje sklepalo iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, junij 2005, kazalo in strani od 102 do 105 (A4), Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti - strokovni članki s področja finančne stabilnosti iz maja 2007 (A5), Dopisa Banke Slovenije vsem bankam in hranilnicam z dne 4.7. 2006 (A6) in Dopisa Banke Slovenije vsem bankam in hranilnicam z dne 19. 12. 2007 (A7). Zato je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in da je med pravdnima strankama v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnik zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki mu niso dajale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - ni imel možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.

17. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker se je predhodno citirano (poročilo in dopisi Banke Slovenije) nanašalo na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ob povzetem in pojasnjenem v prejšnji točki, ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena. Pritožbeno sklicevanje na to, da bi moral povprečen slovenski potrošnik zaradi izkušenj z inflacijo v bivši državi poznati valutna tveganja, so pritožbene novote, ki jih - ob odsotnosti navedb, zakaj so šele v pritožbi podane prvič - le-ta ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi očitkov o retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti toženka v ugovoru ni uveljavljala. Kljub temu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe. Očitani kršitvi 2. in 155. člena Ustave RS zato nista podani.

18. Sodišče prve stopnje je lahko zato utemeljeno zaključilo, da je tožnik z dokaznim standardom verjetnosti izkazal, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti oziroma o možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Tožnik ob prejetih informacijah ni mogel vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njegova obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje sledi stališču sodišča prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami in predloženimi dokazi, tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti oziroma da abstraktno opozorilo na valutno tveganje ali vključitev valutne klavzule v pogodbo, ne zadošča.

19. Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja bistveno sestavino pogodbe, zato ima ničnost tega določila za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Toženka v pritožbi izpostavlja stališče iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 928/2024, da pomanjkanje dobre vere še ne pomeni nujno kršitve načela vestnosti in poštenja, ter da bi moral potrošnik za ugotovitev nepoštenosti izkazati konkretno ekonomsko prikrajšanje. Stališče iz citiranega sklepa ne predstavlja večinske sodne prakse v tovrstnih zadevah in mu tudi sodišče druge stopnje ne sledi, saj je razlikovanje med tema dvema standardoma v nasprotju s ciljem Direktive 93/13 in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki poudarja, da kršitev pojasnilne dolžnosti pri bistvenem predmetu pogodbe vodi v nepoštenost pogoja.

20. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ). Ob tem se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka ne prereka, da je vsota vseh plačil že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve to zadošča za zaključek, da tožnik verjetno ne dolguje ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari. Toženkino sklicevanje na zadevo VIII Ips 14/2021 ni utemeljeno, ker gre za delovnopravno zadevo, kar pomeni, da z obravnavano ni primerljiva.

21. Pritožnica neutemeljeno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju težko nadomestljive škode. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, v potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost, kar z navedbami o tožnikovem dohodku, izpostavlja pritožba. Poslabšanje položaja tožnika v danem primeru izhaja že iz tega, da bi moral zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno spremeinjali tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. 5 Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, kar je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi. 6

22. Pritožbene navedbe, da lahko tožnik vloži novo tožbo ali spremeni zahtevek in da to ne predstavlja težko nadomestljive škode, kakor tudi, da slednje ne predstavlja plačevanje mesečnih obrokov, so tako v nasprotju z zahtevo po zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločbe, ki izhaja iz sodbe C‑287/22 oziroma ciljem Direktive 93/13. Ker tudi prevladujoča sodna praksa sledi takšni razlagi, je neutemeljeno ponovno pritožbeno sklicevanje na stališča iz sklepa I Cp 928/2024. Zato za odločitev o pritožbi niso odločilne obsežne pritožbene navedbe o kopičenju (tožnikovega) dolga v primeru neuspeha v pravdi, kakor tudi ne pritožbeni argumenti o težkih posledicah in tveganju za toženko kot bančno institucijo. Sodišče prve stopnje je tako toženki v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni, in tako kot pravno nerelevnatne utemeljeno zavrnilo ugovorne navedbe glede pogojev za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in glede pogoja reverzibilnosti. 7 Neutemeljene pa so nenazadnje tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati možnost konverzije kredita v EUR, s čimer bi se tožnik lahko izognil škodljivim posledicam. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da možnost naknadne konverzije ne more sanirati opustitve pojasnilne dolžnosti banke pred sklenitvijo pogodbe.

23. S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).

24. Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa pritožbeno ni izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 V zvezi z 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnja citiranja.

2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 25/2020.

3 Primerjaj zadevi C-14/83 in C-106/89.

4 Primerjaj zadevo C-287/22, točka 57.

5 Saj sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločbe, kar je cilj Direktive 93/13.

6 Tožnik je iz naslova kreditne pogodbe prejel 123.010,83 EUR, plačal pa skupno že 160.984,62 EUR

7 Pogoj reverzibilnosti je tudi v ostalih (nepotrošniških) primerih sicer odločilen zgolj takrat, ko je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (primerjaj 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97).