Appeal dismissed; court upheld eviction order as defendant missed chance to oppose specific claims.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če stranka s prvega naroka izostane in zato dejstev in dokazov ne navaja, se njeno pravico do naknadnega podajanja navedb presoja z vidika opravičenosti izostanka. Odločilno je, da je imel toženec možnost, da se opredeli do tožničinih konkretnih (in izkazanih) trditev ter jim pravočasno nasprotuje, zato mu pravica do izjave ni bila kršena. Ker pa tega ni storil, je sodišče postopalo pravilno, ko je štelo, da je z nepravočasnimi trditvami, prekludiran.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se je tožena stranka dolžna v 15 dneh izseliti in izprazniti nepremičnine parc. št. 1244/3, 1260/15, 1260/16, 1255/2 in 1244/4 ter jih oseb in stvari proste izročiti in vrniti tožnici, v bodoče pa se vzdržati vsakršnega vznemirjanja in posegov v njih (I./1 točka izreka). Prav tako je iz stanovanjske stavbe s poslovnimi prostori št. 1397 (na parc. št. 1244/3) dolžna v 15 dneh odstraniti kotel z dozatorjem (I./2 točka izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (II. točka izreka), o katerih višini bo odločilo po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Izpostavlja, da je sodišče kršilo 7. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. To je sodišče storilo s tem, ko je toženčeve navedbe na (drugem) naroku dne 4. 6. 2024 označilo za nedovoljene novote. Štelo je, da toženec nekrivde pri prepoznem navajanju ni izkazal ter da bi dopustitev navedb postopek zavlekla, kljub temu, da je po naroku še samo opravljalo poizvedbe pri okrožnem sodišču in izdajo sodbe (samo) pridržalo za 20 dni. Opozarja, da mora sodišče pri presoji 'zavlačevanja reševanja spora' upoštevati okoliščine konkretnega primera, naravo samega dokaza in dopustitev njegove izvedbe glede na učinek, ki ga ima na trajanje postopka. Za poseg v pravico do izjave namreč ni ustavno dopustnih razlogov, če se s tem ne prispeva k večji učinkovitosti postopka. Pri tem izpostavlja sklep VSL I Cpg 795/2015 z dne 14. 7. 2015, kjer je sodišče po prvem naroku, kjer glavne obravnave ni zaključilo, izvedlo še dva naroka in kjer je pritožbeno sodišče sprejelo stališče, da kasnejša predložitev dokazne listine reševanja spora ne bi zavlekla. Ker je tožnica šele po prvem naroku predložila dokaze za svoje trditve (fotografije označenih premičnin), ki jih je sodišče dopustilo in upoštevalo, bi moralo dopustiti tudi kasnejše navedbe in dokaze toženca. Slednji se do nekonkretiziranih in nesklepčnih trditev (glede premičnin z nalepko toženke) prej ni mogel konkretno (substancirano) opredeliti. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da se toženec prvega naroka ni udeležil, ker ga o tem prvotni pooblaščenec ni obvestil, torej brez svoje krivde. Tožničino pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2021 je sodišče tožencu vročilo šele 16. 5. 2024, po tem, ko je bil prvi narok že opravljen in bi torej moral imeti pravico, da se do nje opredeli tudi po poteku prvega naroka. Kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov bi moralo sodišče upoštevati tudi možnost, da toženec predhodno ni navedel dejstev iz razloga, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna (predvsem glede premičnin z nalepko toženca). Z opisanim postopanjem je sodišče kršilo načelo enakosti orožij iz 22. člena URS in s favoriziranjem tožnice okrnilo videz nepristranskosti sodišča, s čimer je kršilo 23. člen URS.

4. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče, skladno z 92. in 99. členom Stvarnopravnega zakonika, 2 ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku na toženčevo izselitev, izpraznitev in izročitev (v 1. točki obrazložitve) navedenih nepremičnin ter prepoved njihovega bodočega vznemirjanja.

7. Toženec, kot bistveno izpostavlja, da je bila s postopanjem sodišča kršena kontradiktornost postopka, in sicer njegova pravica do informacije ter do izjave. Slednje po presoji pritožbenega sodišča, ne drži.

8. Sodišče je v zadevi opravilo dva naroka za glavno obravnavo, 14. 5. 2024 in 4. 6. 2024, pri čemer je na prvem naroku štelo, da je toženčeva uporaba navedenih nepremičnin, nesporna. Takšen zaključek je napravilo na podlagi toženčevih navedb v odgovoru na tožbo, v katerem same uporabe ni jasno zanikal, ampak jo je posredno celo potrdil 3 in njegove odsotnosti z naroka. Drugi narok je razpisalo, da je tožencu omogočilo (še) seznanitev in odgovor na navedbe tožničine prve pripravljalne vloge, s katero predhodno ni bil seznanjen. 4 Pritožbena navedba, da mu to ni bilo omogočeno tako ne drži, ker se je do njih na drugem naroku opredelil.

9. Vendar, kot je v sodbi pravilno pojasnilo sodišče, mu s tem vseeno ni bilo omogočeno navajanje novih dejstev in dokazov, izven vsebine obravnavane prve pripravljalne vloge. Na drugem naroku (prvič) podane trditve o neuporabi nepremičnin, ki jih je toženec utemeljeval s tem, da ni lastnik tam nahajajočih se premičnin (opreme), je zato sodišče povsem upravičeno štelo kot prepozne in posledično nedovoljene dejanske novote. Za slednje toženec pred sodiščem niti ni zatrjeval, da jih predhodno brez svoje krivde ne bi mogel podati (tretji odstavek 286. člena ZPP). V pritožbi pa kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov izpostavlja, da bi moralo sodišče upoštevati, da izostanek s prvega naroka ni bil posledica njegove krivde, kot tudi, da se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu, naknadno navedena dejstva še niso izkazala za relevantna. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sta oba razloga neutemeljena.

10. Če stranka s prvega naroka izostane in zato dejstev in dokazov ne navaja, se njeno pravico do naknadnega podajanja navedb presoja z vidika opravičenosti izostanka 5 . Da toženčev izostanek z naroka ni opravičljiv, je presodilo že prvostopenjsko sodišče in se ustrezno opredelilo tako do pravilnosti vročitve takratnemu pooblaščencu, učinkov odpovedi pooblastila, kot tudi do posledic izostanka. Pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča v celoti sprejema in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje. 6

11. Vsekakor je bilo že od vložitve tožbe, ob podanih tožbenih trditvah jasno, kaj je srž problema: ali toženec zaseda navedene nepremičnine in ali ima za to pravno podlago. Ne drži, da se toženec do trditev o lastništvu premičnin ni mogel predhodno opredeliti, kot tudi ne drži, da je tožnica dokaze za svoje trditve predložila prepozno. Že v tožbi je bilo namreč zatrjevano (in s prilogami izkazano), da je toženec obstoječo opremo kupil od prejšnje družbe (ki naj bi uporabljala navedene nepremičnine), prostore pa uporabljal v dogovoru z drugim solastnikom. 7 Breme toženca je bilo, da bi temu pravočasno in konkretizirano oporekal in trditve, ki jih je (prepozno) podal šele na drugem naroku, torej, da ni lastnik opreme (premičnin), ki se nahaja v nepremičninah, podal že prej. Vendar pa je v odgovoru na tožbo prerekal zgolj aktivno legitimacijo tožnice ter, kot že rečeno, uporabo nepremičnin posredno celo potrdil. Tožnica je fotografije premičnin s toženčevo nalepko res predložila po prvem naroku, vendar je z njimi svoje dejanske trditve le še podkrepila in dodatno konkretizirala. Ker je bila uporaba nepremičnin nesporna že na prvem naroku je sodišče pravilno zaključilo, da je bila naknadna predložitev fotografij, v izkaz neprerekanega (in s tem dokazanega) dejstva, praktično nepomembna.

12. Toženec pritožbeno navaja tudi, da je sodišče nepravilno zaključilo, da bi upoštevanje poznejših navedb in dokaznih predlogov reševanje predmetnega postopka zavleklo, pri čemer izpostavlja, da je sodišče še samo opravljalo naknadne poizvedbe. Res je, da se kriterij zavlačevanja reševanja spora presoja glede na konkretne okoliščine primera. Prav to je sodišče tudi storilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sklep VSL I Cpg 795/2015 z dne 14. 7. 2015, na katerega se toženec sklicuje, v tem primeru ni uporabljiv. Bistvena razlika v primerjavi z navedenim primerom je, da tam sodišče z obravnavanjem zadeve ni zaključilo na prvem naroku za glavno obravnavo, pač pa je izvedlo še dva naroka. Zato je pritožbeno sodišče (tam) presodilo, da ni jasno, v čem bi predložitev dokazne listine reševanje spora zavlekla. V obravnavani zadevi pa je bila zadeva glede dejanske podlage končana že na prvem naroku, ko je sodišče ugotovilo nespornost uporabe nepremičnin in manjkajoče pravne podlage za to, čeprav zadeve takrat (formalno) še ni zaključilo. Izključno iz procesnih razlogov - seznanitve toženca s prvo pripravljalno vlogo z možnostjo njegovega odgovora nanjo - je namreč razpisalo in izvedlo še drugi narok (kot že rečeno v zgornji 8. in 9. točki obrazložitve). Na tem mestu je treba pojasniti, da preverba obstoja morebitne litispendence in v posledici pridržana izdaja sodbe, na bistveno daljše trajanje postopka nista imeli vpliva in s takšnim pritožbenim očitkom toženec ne more uspeti.

13. Odločilno je, da je imel toženec možnost, da se opredeli do tožničinih konkretnih (in izkazanih) trditev ter jim pravočasno nasprotuje, zato mu pravica do izjave ni bila kršena. Ker pa tega ni storil, je sodišče postopalo pravilno, ko je štelo, da je z nepravočasnimi trditvami, prekludiran.

14. Iz povedanega je zaključiti, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo očitanih in uradoma upoštevnih postopkovnih napak. Prav tako ni postopalo pristransko, obema strankama pa je zagotovilo enako varstvo pravic. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ.

3 Kot je povzelo že sodišče je toženec navajal (l. št. 41), da je delež nepremičnin prevzel v najem od tožničinega bivšega moža (solastnika), ki naj bi nepremičnine dolgotrajno uporabljal preko svojih družb (med drugim tudi toženca). Najema ni z ničemer izkazal.

4 Med pripravami na narok je sodišče ugotovilo, da prva pripravljalna vloga tožnice z dne 23. 7. 2021 še ni bila posredovana tožencu, zato je slednje storilo še pred prvim narokom (uradni zaznamek na l. št. 47), neposredno tožencu, ki takrat pooblaščenca ni imel. Toženec jo je prejel po naroku, 16. 5. 2024 (vročilnica pri l. št.95).

5 A. Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 600.

6 Glej 4. točko obrazložitve.

7 Tako izhaja iz priloženega dopisa pooblaščenca toženca.