Appeal partially allowed; prior final judgment bars re-litigation of ownership claim for specific property part.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožba se v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik dela stavbe 0000-1785-7, zavrže."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je tožnik menil, da je on lastnik stvari, glede katere je toženka v prvi pravdi uveljavljala, da je lastnica ona, je imel možnost v tisti zadevi ponuditi dejstva in dokaze, da je lastnik on. V tisti zadevi je torej – ob spoštovanju procesnih pravil o tem, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze – imel možnost vzbuditi tolikšen dvom o obstoju tožničine lastninske pravice, da bi to privedlo do zavrnitve toženkinega zahtevka. Ker ni uspel, ga veže pravnomočna sodba. Če bi sodišče ponovno razpravljalo o dejstvih, s katerimi bi tožnik v pravnomočno razsojeni zadevi mogel doseči zavrnitev zahtevka, bi izvotlilo učinek pravnomočnosti. Prvi sodbi bi bila odvzeta lastnost trdnosti in zanesljivosti. Pravnomočna sodba v zadevi P 47/2021 zato ne vodi zgolj k neutemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi, ampak preprečuje njegovo vsebinsko obravnavanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede dela stavbe 0000-1785-7, ki v naravi predstavlja WC v izmeri 1,3 m 2 v 3. etaži stanovanjske stavbe na A. cesti 7, B. (I. točka izreka sodbe) in tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika (II. točka izreka sodbe), s sklepom pa zavrglo tožbo s podrednima zahtevkoma za ugotovitev, da je tožnik solastnik prej navedenega dela stavbe do 1/2, in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (I. in II. točka izreka sklepa).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo (I. in II. točka izreka) uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nepravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je zaradi ugoditve toženkinemu zahtevku v zadevi P 47/2021 primarni tožbeni zahtevek v tej zadevi neutemeljen. Razlogi so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zmotno je stališče, da gre za identični zahtevek in isto stvar. Če bi bila zahtevka identična, bi moralo sodišče tožbo zavreči. V zadevi P 47/2021 je bilo odločeno o zahtevku za izročitev spornega dela v uporabo toženki, v tej zadevi pa gre za zahtevek za pridobitev (so)lastninske pravice, ki ga je utemeljeval s priposestvovanjem.

Izvedeni dokazni postopek je potrdil, da je bil sporni del predmet kupoprodajne pogodbe v letu 2003, da je WC uporabljal od 1981, da drugega WC nima in da ga ni uporabljal nihče drug. Izpovedbe prič, zlasti priče C. C., so potrdile, da WC-ja v preteklosti niso uporabljale štiri stranke, da ga je ves čas uporabljal le tožnik in da tej uporabi ni nihče nasprotoval. V zadevi P 47/2021 se je sodišče pretežno oprlo na vzpostavitev etažne lastnine v letu 2012, ko naj bi se vse stranke, vključno s tožnikom, z etažnim načrtom strinjale. Podlaga za ugoditev zahtevku v P 47/2021 je bilo zemljiškoknjižno stanje in se zato pritožbeno sodišče ni spuščalo v dejansko uporabo in priposestvovanje. Že v tistem postopku je - tako kot tudi v obravnavani zadevi - navedel, da vzpostavitev etažne lastnine ne odraža dejanskega stanja, da je bil v postopku vzpostavitve etažne lastnine zaveden in da je glede na to, da je bil edini uporabnik WC-ja, utemeljeno sklepal, da je ta prostor vknjižen na njegovo ime. V tem postopku je navedel, da nikoli ni dal soglasja, da bi ostal brez WC-ja in da toženka niti po izdelavi elaborata ni od njega zahtevala prepustitve spornega prostora. Kot laik ni vedel, kakšno stanje izhaja iz elaborata. Sicer pa tudi toženka do spremembe tožbe ni vedela, kateri posamezni deli stavbe so vknjiženi kot njena last. Nelogično in neživljenjsko je, da bi se odpovedal lastništvu in dejanski uporabi edinega WC-ja. Sicer pa je D. D., ki je izdelala elaborat, na obravnavi na kraju samem povedala, da elaborat ne odraža dejanskega stanja, v zvezi z WC-jem pa je povedala le, da se ji ni zdelo prav, da eden dobi vse, drugi pa nič. V zadevi P 47/2021 je bilo zahtevku ugodeno zgolj ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja. V ostale navedbe strank se sodišče ni spuščalo. Ker se sodišče ni opredelilo do navedb o priposestvovanju, je podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker je bilo s sodbo P 47/2021 ugodeno njenemu zahtevku, tožnikov zahtevek v tem postopku ne more biti utemeljen. Poleg tega je tožba nesklepčna. Del stavbe 0000-1785-7 je celota in sestavljen iz sobe v izmeri 13 m 2 in WC-ja v izmeri 1,3 m 2 . Glede sobe tožnik ni trdil, da je njen (so)lastnik.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani odločbi je v zvezi s primarnim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice ugotovljeno,

- da je v zadevi P 47/2021 toženka zoper tožnika uspela z zahtevkom za ugotovitev, da je del stavbe 0000-1785-7, ki v naravi predstavlja sobo v izmeri 13 m 2 in WC v izmeri 1,3 m 2 , v njeni lasti,

- da je bila v stavbi na A. cesti 7 v B. s pravnomočnim sklepom sodišča z dne 18. 12. 2017 vzpostavljena etažna lastnina, po katerem je tožnik lastnik posameznih delov 9 in 10, toženka pa lastnica posameznega dela 7,

- da se je tožnik v zadevi P 47/2021 branil z navedbami, da je on lastnik dela 7, da ga je kupil in ga ves čas edini uporabljal,

- da je tožnik na naroku v zadevi P 47/2021 vložil nasprotno tožbo za ugotovitev lastninske pravice, ki jo je sodišče izločilo, in po presoji, da se v zadevi P 47/2021 obravnava predhodno vprašanje k zadevi po nasprotni tožbi, postopek v tej zadevi prekinilo do odločitve v P 47/2021,

- da je odločitev o ugoditvi toženkinemu zahtevku v P 47/2021 pravnomočna (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 862/2023 z dne 26. 9. 2023),

- da med zadevama P 47/2021 in obravnavano zadevo ni bila podana litispendenca, ker je šlo za dve pozitivni ugotovitveni tožbi in se zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi nista izključevala,

- da pravnomočna ugoditev toženkinemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice v P 47/2021 avtomatično pomeni, da zahtevek v tej zadevi ni utemeljen.

6. Odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega zahtevka temelji na stališču, da se zahtevka iz zadeve P 47/2021 in obravnavane zadeve ne izključujeta in zato ni bilo ovire za njuno sočasno vodenje, pravnomočna ugoditev zahtevku, da je toženka lastnica spornega dela stavbe, pa avtomatično privede do neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev, da je lastnik spornega dela tožnik. 1

7. Ugotovitve v sodbi ne podpirajo pritožbene navedbe, da se sodba v zadevi P 47/2021 nanaša na zahtevek za izročitev spornega dela stavbe. Ob odsotnosti argumentov, ki bi utemeljevali zmotnost ugotovitve, da je bilo v P 47/2021 pravnomočno odločeno, da je toženka lastnica posameznega dela 0000-1785-7, je drugačna pritožbena navedba nedokazana.

8. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi bilo v primeru dveh nasprotnih ugotovitvenih zahtevkov treba tožbo zavreči, ker je o zadevi že pravnomočno razsojeno (1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po ustaljeni presoji Vrhovnega sodišča je ovira pravnomočno razsojene stvari podana, če je podana subjektivna in objektivna istovetnost med pravnomočno razsojeno zadevo in odprtim postopkom. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. 2 Sodna praksa je tudi že izrekla, da stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo. 3

9. V zadevi P 47/2021 je bilo pravnomočno odločeno, da je toženka lastnica posameznega dela 0000-1785-7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja nasprotno - da je lastnik istega posameznega dela on. Tako iz ugotovitev v izpodbijani odločbi kot iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik utemeljuje zahtevek z dejstvi, istovetnimi tistim, s katerimi je nasprotoval zahtevku v pravnomočno razsojeni zadevi. Ne uveljavlja, da gre za dejstva, ki bi nastala po zaključku obravnavanja v pravnomočno razsojeni zadevi, tj. po trenutku, odločilnem za presojo časovnih meja pravnomočnosti.

10. Zmotno je implicitno zavzeto stališče v izpodbijani odločbi o neobstoju procesne ovire za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Sodišče ga je oprlo na komentar ZPP, 4 a tam navedeni argumenti ne podpirajo zaključka, da v obravnavani zadevi ni podana ovira pravnomočno razsojene stvari. Komentar se nanaša na presojo litispendence in v tem kontekstu utemeljuje, da nasprotna zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na isti stvari (kakršna sta bila zahtevka v zadevi P 47/2021 in v obravnavani zadevi) nista izključujoča. Za izključujost zahtevkov (in posledično litispendenco) morata biti podana dva pogoja: da ugoditev prvemu zahtevku avtomatično pomeni, da drugi ni utemeljen, in hkrati, da zavrnitev prvega zahtevka avtomatično privede do utemeljenosti drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obdobju sočasnega teka obeh postopkov litispendenca ni bila podana: zavrnitev zahtevka v zadevi P 47/2021 ne bi avtomatično pomenila, da je tožnik lastnik spornega dela stavbe.

11. Navedeno pa še ne pomeni, da pravnomočnost odločitve o ugoditvi zahtevku, da je lastnica sporne dela stavbe toženka, ne ovira vsebinskega odločanja med istima strankama o zahtevku, da je lastnik iste stvari tožnik. Osrednji pomen pravnomočnosti je v zagotovitvi trdnosti in zanesljivosti s pravnomočno sodbo urejenega pravnega položaja. 5 O isti zadevi ni več dopustno razpravljati. Vsebinsko obravnavanje tožnikovih navedb, s katerimi v tej pravdi utemeljuje nasprotno odločitev, bi pomenilo ponovno obravnavanje iste dejstvene podlage. Če je tožnik menil, da je on lastnik stvari, glede katere je toženka v prvi pravdi uveljavljala, da je lastnica ona, je imel možnost v tisti zadevi ponuditi dejstva in dokaze, da je lastnik on. V tisti zadevi je torej - ob spoštovanju procesnih pravil o tem, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze - imel možnost vzbuditi tolikšen dvom o obstoju tožničine lastninske pravice, da bi to privedlo do zavrnitve toženkinega zahtevka. Ker ni uspel, ga veže pravnomočna sodba. Če bi sodišče ponovno razpravljalo o dejstvih, s katerimi bi tožnik v pravnomočno razsojeni zadevi mogel doseči zavrnitev zahtevka, bi izvotlilo učinek pravnomočnosti. Prvi sodbi bi bila odvzeta lastnost trdnosti in zanesljivosti. 6 Pravnomočna sodba v zadevi P 47/2021 zato ne vodi zgolj k neutemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi, ampak preprečuje njegovo vsebinsko obravnavanje. Pritožnikova tožba zato v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu stavbe 0000-1785-7, ni dopustna. Z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

12. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila temelji na ugotovitvi, da tožnik ni zatrjeval zakonske ali pogodbene pravne podlage za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tej ugotovitvi pritožnik ne nasprotuje, materialnopravni zaključek pa je pravilen.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik posameznega dela 0000-1785-7, spremenilo tako, da se tožba v tem delu zavrže (3. odst. 354. čl. ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

14. Ker tožnik v ugodenem delu ni dosegel tega, kar je bil cilj pravde, toženka pa ni uspela s tem, za kar se je zavzemala v odgovoru na pritožbo, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP).

1 Sodišče se v oporo temu stališču sklicuje na komentar Aleša Galiča k 189. čl ZPP v L. Ude, A Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 225.

2 Tako npr. sodba VS RS II Ips 12/2020 z dne 7. 4. 2021.

3 Tako npr. sklep VS RS II Ips 468/2003 z dne 26. 2. 2004.

4 Glej vir, naveden v opombi 1.

5 A. Galič, v L. Ude, A Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 146.

6 Nemška sodna praksa in teorija govorita s tem v zvezi o prekluzivnem učinku pravnomočne sodbe. Glej npr. Rosenberg, Schwab, Zivilprozessordnung, 18. izd., Beck, 2018, str. 951; Musielak, Voit, ZPO Kommentar, 13. izd., Franz Vahlen, 2016, str. 1241; Prütting, Gehrlein, ZPO Kommentar, 17. izd., Walters, Kluwer, 2025, str. 1068.